Halit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Halit
Splošno
Kategorija III. razred - Haloidi
Kemijska formula Natrijev klorid NaCl
Strunzova klasifikacija III/A.02-30
Klasifikacija DANA 9.1.1.1
Kristalna simetrija Heksakisoktraeder 4/m 3 2/m[1],
prostorska skupina Fm3m
Osnovna celica a = 5,70 Å[2]
Lastnosti
Molekulska masa 58,433 g/mol
Barva Brezbarvna ali bela, lahko tudi svetlo modra, temno modra, škrlatna, rožnata, rdeča, oranžna, rumena ali siva
Kristalni habit V masivnih sedimentnih skladih prevladujejo kocke, lahko je tudi zrnat, vlaknat ali kompakten
Kristalni sistem Kubični
Razkolnost Popoln na {001} v treh smereh kocke
Lom Školjkast
Žilavost Krhek
Trdota 2 - 2,5
Sijaj Steklast
Barva črte Bela
Prozornost Prozoren
Specifična teža 2,17
Optične lastnosti Izotropen
Lomni količnik 1,544
Tališče 804°[3]
Topnost Topen v vodi
Drugo Slan okus, fluorescenten
Sklici [4]

Halit (tudi kamena sol) je mineralna oblika natrijevega klorida (NaCl), ki kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu. Mineral je običajno brezbarven ali bel, lahko pa je tudi svetlo moder, temno moder, škrlaten, rožnat, rdeč, oranžen, rumen ali siv, odvisno od vrste in vsebnosti nečistoč. V naravi se pojavlja skupaj z drugimi minerali, ki so nastali z izparevanjem vode, na primer s sulfati, halogenidi in borati.

Ime halit je sestavljeno iz grških besed άλς [hals], ki pomeni sol in λίθος [lithos], ki pomeni kamen.

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Halit se nahaja v obsežnih ležiščih sedimentnih mineralov, ki so nastala z izsušitvijo zaprtih jezer, močvirij in morij. Skladi lahko obsegajo obširna področja in so debeli tudi nekaj sto metrov. V ZDA in Kanadi se obširno podzemski skladi raztezajo od apalaškega bazena v zahodnem New Yorku skozi dele Ontarija in pod večino michiganskega bazena. Drugi depoziti so v Ohiu, Kansasu, New Mexicu, Novi Škotski in Saskatchewanu. Veliki depoziti kamene soli so tudi v Khewri, v bližini Islamabada v Pakistanu.

Solne kupole so vertikalni diapirji ali cevaste mase soli, ki so nastale z iztiskanjem soli iz spodnjih slojev zaradi teže nad njimi ležečih kamnin. Solne kupole vsebujejo poleg halita in silvita tudi anhidrit, sadro in samorodno žveplo. Kupole so pogoste na teksaški in luizijanski obali Mehiškega zaliva, kjer so pogosto povezane z nahajališči nafte, ter v Nemčiji, Španiji, Nizozemski, Romuniji in Iranu. V puščavskem delu Irana je sol predrla zemeljsko površino in kot ledenik teče v dolino. Halit se je v vseh omenjenih primerih obnašal kot reid

Odtis kristala lijakastega halita v kamnini iz jure (Cermel Formation, Utah, ZDA

V Franciji in nekaterih drugih nahajališčih so našli nenavaden škrlaten vlaknat žilni halit, imenovan lijakasti halit. Kristali lijakastega halita izgledajo kot ogrodja značilnih kock z razvitimi robovi in stopničastimi vdrtinami v kristalnih ploskvah. Pri hitri kristalizaciji rastejo robovi kocke očitno hitreje kot središča njenih ploskev. V nekaterih hitro izparevajočih jezerih se kristali halita tvorijo zelo hitro in tvorijo artefakte s prevlekami ali inkrustacijami halitnih kristalov. Halitni cvetovi so redki stalaktiti iz skodranih vlaken halita, ki so jih našli v nekaterih suhih jamah v avstralski pokrajini Nullarbor Plain. Halitne stalaktite in inkrustacije so našli tudi v rudniku samorodnega bakra Quincy v Hancocku v Michiganu.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Kamena sol se uporablja za pridobivanje natrijevega klorida, v živilski industriji, medicini in za posipanje cest. Posebno velik gospodarski pomen ima v Nemčiji, kjer so jo pridobivali že Kelti, Avstriji, ZDA in Kanadi. Kamena sol se rudari ali izpira z vodo iz zemeljskih skladov.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Martin Okrusch, Siegfried Matthes: Mineralogie: Eine Einführung in die spezielle Mineralogie, Petrologie und Lagerstättenkunde. 7. Auflage. Springer Verlag, Berlin, Heidelberg, New York 2005, ISBN 3-540-23812-3, str. 46, 277, 306.
  • Petr Korbel, Milan Novák: Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim 2002, ISBN 3-89555-076-0, str. 71.
  • Paul Ramdohr, Hugo Strunz: Klockmanns Lehrbuch der Mineralogie. 16. Auflage. Ferdinand Enke Verlag, 1978, ISBN 3-432-82986-8, str. 484.
  • Walther E. Petraschek & Walter Pohl. Lagerstättenlehre. E.Schweizerbarth'sche Verlagsbuchhandlung Stuttgart, 3. Aufl. (1982), ISBN 3-510-65105-7
  • Herbert Pöllmann, Arno Mücke (Hrsg.) Beiträge zur Mineralogie und Geologie von Sachsen-Anhalt. Sonderband zur VFMG Sommertagung 1999 in Halle.
  • Ludwig Baumann, Igor Nikolskij, Manfred Wolf. Einführung in die Geologie und Erkundung von Lagerstätten. VEB Deutscher Verlag für Grundstoffindustrie Leipzig, 2. Aufl. 1979

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]