Halkozin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Halkozin
Splošno
Kategorija Mineral
Kemijska formula bakrov(I) sulfid: Cu2S
Lastnosti
Barva Temno siva do črna
Kristalni habit Ploščati do prizmatični kristali, tudi masiven do zrnat
Kristalni sistem T<105°C: ortorombski 2/m 2/m 2/m,
T>105°C: heksagonalni 6/m 2/m 2/m
Razkolnost Nepopolna v dveh smereh
Lom Školjkast
Trdota 2,5-3
Sijaj Kovinski
Barva črte Blesteče črna do svinčeno siva
Specifična teža 5,5 - 5,8
Lomni količnik Neprozoren
Taljivost 2-2,5
Drugo Lahko se reže z nožem

Halkozin je bakrov(I) sulfid in pomembna bakrova ruda. Mineral je neprozoren in temno sive ali črne barve s kovinskim sijajem. Njegova trdota je 2,5-3. Kristalizira v ortorombskem kristalnem sistemu.

Njegovo ime je nastalo iz grške besede χαλκός [halkós], ki pomeni baker. Poznan je tudi kot redrutit, stekleni baker in bakrova svetlica.

Halkozin se včasih pojavlja kot primarni žilni mineral v hidrotermalnih žilah, večina halkozina pa je v supergeno obogatenih okoljih pod oksidacijsko cono skladov bakrovih rud, kjer je nastal kot rezultat izpiranja bakra iz njegovih oksidnih mineralov. Pogost je tudi v sedimentnih kamninah.

Halkozin se rudari že več stoletij in je ena od najbolj donosnih bakrovih rud, saj vsebuje skoraj 80% bakra. Odstranjevanje sulfidnega žvepla je dokaj enostavno. Halkozin zaradi majhnih količin ni primarna bakrova ruda.

Kristalna struktura halkozina

Lepo razviti kristali halkozina so precej redki in zato zelo iskani. Večina najlepših kristalov je iz opuščenih rudnikov Redruth in St. Just v Cornwallu (Velika Britanija) in Bristolu (Connecticut, ZDA).

Glede na to, da je halkozin sekundarni mineral, ki je nastal iz drugih mineralov, je poznan po tem, da tvori psevdomorfe mnogih različnih mineralov. Psevdomorf je mineral, ki je atome primarnega minerala zamenjal s svojimi atomi, pri čemer je ostala primarna kristalna struktra nedotaknjena. Halkozin tvori psevdomorfe bornita, kovelina, halkopirita, pirita, enargita, milerita, galenita in sfalerita.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Martin Okrusch, Siegfried Matthes: Mineralogie: Eine Einführung in die spezielle Mineralogie, Petrologie und Lagerstättenkunde. 7. izdaja. Springer Verlag, Berlin, Heidelberg, New York 2005, ISBN 3-540-23812-3, str. 32.
  • Petr Korbel, Milan Novák: Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim 2002, ISBN 3-89555-076-0, str. 20.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]