Uranofan
| Uranofan | |
|---|---|
 Uranofan iz rudnika Rössing, Erongo, Namibija |
|
| Splošno | |
| Kategorija | VIII. razred - Silikati, podrazred: otočni silikati |
| Kemijska formula | Ca[UO2 | SiO3OH]2 • 5H2O |
| Strunzova klasifikacija | 09.AK.15 |
| Klasifikacija DANA | 53.03.01.02 |
| Kristalna simetrija | Monoklinska sfenoidna (2), prostorska skupina P 21 |
| Osnovna celica | a = 15,87 Å, b = 7,05 Å, c = 6,66 Å, Z = 3, β = 97,25°, V = 739,19 Å3 |
| Lastnosti | |
| Molekulska masa | 586,36 g/mol |
| Barva | Rumena, rumeno rjava, rumeno zelena, runemo oranžna, svetlo rumena |
| Kristalni habit | Prsten, masiven, vlaknat, žarkasti kristali, ki rastejo iz središča |
| Kristalni sistem | Monoklinski |
| Razkolnost | Popolna po {100} |
| Lom | Neraven |
| Žilavost | Krhek |
| Trdota | 2,5 |
| Sijaj | Steklast, na razkolih bisern, včasih tudi voščen do moten |
| Barva črte | Rumenkasto bela |
| Prozornost | Prozoren do polprozoren |
| Gostota | 3,81 - 3,90 g/cm3, izračunana: 3,95 g/cm3 |
| Optične lastnosti | Dvoosen (-) |
| Lomni količnik | nα = 1,643, nβ = 1,666, nγ = 1,669 |
| Dvolomnost | δ = 0,0260 |
| Pleohroizem | Brez |
| Kot 2V | Izračunan: 38º, izmerjen: 32º - 45º |
| Disperzija | Relativno močna |
| Ultravijolična fluorescenca | Šibka, rumeno zelena |
| Topnost | Topen v kislinah |
| Radioaktivnost | Zelo močna, večja od 70 kBq/g |
| Sklici | [1][2][3] |
| Glavne vrste | |
| Druga imena | Uranofan alfa, uranotil |
Uranofan, uranofan alfa ali uranotil je redek kalcijev uranov silikat hidrat s kemijsko formulo Ca(UO2)2(SiO3OH)2 • 5H2O, ki je nastal s preperevanjem uranovih primarnih mineralov. Mineral je rumeno do rjavo obravan in radioaktiven. Kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu.[1] Kristali so lahko igličasti in dolgi do priblžno 1 cm, lahko pa je tudi zrnat do masiven ali skorjast.
Vsebina |
Posebnosti [uredi]
Mineral vsebuje do 40,6% urana in je zato zelo radioaktiven. Njegova aktivnost je približno 72,7 kBq/g.[3] Naravni kalij na primer ima aktivnost samo 31 Bq/g.
Uranofan ni fluorescenten, nekateri primerki pa v UV svetlobi kljub temu včasih šibko zeleno fluorescirajo. V kislinah ni obstojen.
Odkritje in poimenovanje [uredi]
Uranofa je leta 1853 v rudniku Miedzianka v Gornji Šleziji (Poljska) odkril in opisal M. Websky.[4] Njegovo ime je sestavljeno iz besed uran in grške besede φαίνω [fanos], ki pomeni pokazati se ali zdeti se. Ime torej pomeni, da je nekakšen navidezni uran.
Različki [uredi]
Spojina Ca[UO2|SiO3OH]2 • 5H2O je dimorf z uranofanom beta, ki prav tako kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu, ampak v drugi prostorski skupini.
Nahajališča [uredi]
Uranofan je eden od najpogostejših uranovih silikatov. Kot tipičen sekundarni mineral, ki je nastal s preperevanjem uranitita, se pojavlja v ležiščih urana in pegmatitih. Spremljajoči minerali so polega uranofana beta še kazolit, avtunit in metaavtunit, fosfuranilit, torbernit in razni uranovi oksidi ter kalcit, malahit, almandin in muskovit.[5]
Leta 2010 je bilo poznanih več kot 700 nahajališč uranofana. Najpomembnejša svetovna nahajališča so v Kongu, Katangi, ZDA in Kanadi. Najbolj znana nahajališča v Evropi so v Italiji (Como in Trentino), Franciji (Les Bois Noires, Auvernier), Nemčiji (Wōlsendorf, Bavarska) in Češki (Jáchymov).
V Sloveniji so nahajališča uranofana na severnem obrobju Polhograjskega hribovja med Polhovcem in Valterskim vrhom[6]
Najlepše kristale uranofana velikosti do 1 cm so našli v rudniku Musonoi v kongoški pokrajini Katangi, žarkaste kristalne skupke pa v rudniku Madawaska v Kanadi.
Uporaba [uredi]
Uranofan je ena od uranovih rud.
Ravnanje [uredi]
Pri ravnanju z radioaktivnim uranofanom je treba uporabljati ustrezna zaščitna sredstva. Drobne iglice in luske uranofana se namreč zlahka zapičijo v kožo in postanejo trajen vir nevarnega radioaktivnega sevanja.
Sklici [uredi]
- ^ 1,0 1,1 Karl Hugo Strunz, Ernest H. Nickel, Strunz Mineralogical Tables. 9. izdaja, E. Schweizerbart'sche Verlagsbuchhandlung (Nägele u. Obermiller), Stuttgart (2001), str. 565 ISBN 3-510-65188-X
- ^ Mindat http://www.mindat.org/min-4107.html
- ^ 3,0 3,1 Mineral Data http://webmineral.com/data/Uranophane.shtml
- ^ Webarchiv - "A dictionary of the names of minerals including their history and etymology"
- ^ Datei:Uranophane, Muscovite, Almandine - Pine Mountain, North Carolina, USA.jpg
- ^ Vidrih, R., Mikuž, V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. ISBN 86-365-0184-9 (COBISS)
Vira [uredi]
- Paul Ramdohr, Hugo Strunz: Klockmanns Lehrbuch der Mineralogie. 16. izdaja. Ferdinand Enke Verlag, 1978, str. 687 ISBN 3-432-82986-8
- Petr Korbel, Milan Novák: Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim 2002, str. 211, ISBN 3-89555-076-0.
