Almandin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Almandin
Splošno
Kategorija VIII. razred - Silikati (otočni silikat iz skupine granatov)
Kemijska formula Fe2+3Al2[SiO4]3
Lastnosti
Barva Rdeče oranžna do rdeča, rahlo škrlatno rdeča do rdečkasto škrlatna, običajno v temnih tonih
Razkolnost Brez razkolnosti
Lom Školjkast[1]
Trdota 7 - 7,5
Sijaj Masten do steklast
Specifična teža 4,05 (+0,25, -0,12)[1]
Sijaj površine Steklast do poddiamanten[1]
Optične lastnosti Enolomen, pogosto anomalno dvolomen[1]
Lomni količnik 1,790 (+/- 0,030)[1]
Dvolomnost Brez
Pleohroizem Brez
Disperzija 0,024[1]
Ultravijolična fluorescenca Inerten
Absorpcijski spekter Običajno pri 504, 520 in 573 nm, šibke črte pri 423, 460, 610 in680-690 nm[1]

Almandin, pogosto napačno imenovan almandit, je silikatni mineral iz skupine granatov. Ime je dobil po antičnem mestu Alabanda v Kariji v jugozahodni Mali Aziji (Plinij Starejši ga je imenoval carbunculus alabandicus). Kemično je železov aluminijev silikat temno rdeče barve, ki se nagiba k škrlatni. Kot drag kamen se pogosto brusi z izbočeno čelno ploskvijo ali en cabochon, zato je poznan tudi kot karbunkel. Gledan skozi spektroskop kaže v močni svetlobi na splošno tri značilne absorpcijske pasove.

Almandin je končni člen serije mineralovih trdnih raztopin. Drugi končni člen je granat pirop. Kemična formula almandina je Fe2+3Al2[SiO4]3, v smeri proti piropu pa železo postopama zamenjuje magnezij.

Almandin spada med granate, ki so pomembna skupina silikatov, ti pa so glavna sestavina zemeljske skorje, zgornjega plašča in prehodne cone. Kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu v prostorski skupini Ia3d, z mrežnim parametrom a ≈ 11,512 Å pri 100 K.[2]

Almandin je antiferomagneten z Néelovo temperaturo 7,5 K. Vsebuje dve ekvivalentni magnetni rešetki.[3]

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Kristali almandina

Almandin je precej pogost mineral v granatonosnih prodih v Šri Lanki, zato so ga nekdaj imenovali cejlonski rubin. Kamni z bolj vijoličnim odtenkom so se po starodavnem mestu Pegu v Siriji pogosto imenovali sirijski granati. Veliko nahajališče drobnih almandinov so pred nekaj leti odkrili v Severnem teritoriju v Avstraliji, kjer so jih najprej imeli za rubine in jih zato nekaj časa imenovali avstralski rubini.

Almandini so zelo razširjeni. Kot fini rombski dodekaedri, ki so značilna oblika granatov, se pojavljajo v skrilavcih v Zillertalu na Tirolskem, kjer jih včasih tudi brusijo in polirajo. Almandin, v katerem je železo delno zamenjano z magnezijem, so odkrili v Luisenfeldu v Nemški Vzhodni Afriki. Fini kristali almandina se pojavljejo tudi v sljudnih skrilavcih na Aljaski. Grobe vrste almandina se pogosto drobijo in uporabljajo kot abrazivi.

V Sloveniji se almandine najde na Pohorju, vendar nimajo razvitih kristalnih oblik.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 Gemological Institute of America, GIA Gem Reference Guide 1995, ISBN 0-87311-019-6
  2. ^ Geiger C., Armbruster Th., Lager G., Jiang K., Lottermoser W. in Amthauer G. (1992): A combined temperature dependent 57Fe Mössbauer and single crystal X-ray diffraction study of synthetic almandine: evidence for the Gol'danskii-Karyagin effect. Physics and Chemistry of Minerals, 19, 2, str. 121-126. http://www.springerlink.com/content/u6hj5812806431ht/
  3. ^ Danylo Zherebetskyy (2010): Quantum mechanical first principles calculations of the electronic and magnetic structure of Fe-bearing rock-forming silicates, PhD Thesis, Dissertation.com, Boca Raton, Florida, USA, ISBN 1-59942-316-2, [1], Universal Publishers
  4. ^ R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 84

Glej tudi[uredi | uredi kodo]