Almandin
| Almandin | |
|---|---|
 | |
| Splošno | |
| Kategorija | VIII. razred - Silikati (otočni silikat iz skupine granatov) |
| Kemijska formula | Fe2+3Al2[SiO4]3 |
| Lastnosti | |
| Barva | Rdeče oranžna do rdeča, rahlo škrlatno rdeča do rdečkasto škrlatna, običajno v temnih tonih |
| Razkolnost | Brez razkolnosti |
| Lom | Školjkast[1] |
| Trdota | 7 - 7,5 |
| Sijaj | Masten do steklast |
| Specifična teža | 4,05 (+0,25, -0,12)[1] |
| Sijaj površine | Steklast do poddiamanten[1] |
| Optične lastnosti | Enolomen, pogosto anomalno dvolomen[1] |
| Lomni količnik | 1,790 (+/- 0,030)[1] |
| Dvolomnost | Brez |
| Pleohroizem | Brez |
| Disperzija | 0,024[1] |
| Ultravijolična fluorescenca | Inerten |
| Absorpcijski spekter | Običajno pri 504, 520 in 573 nm, šibke črte pri 423, 460, 610 in680-690 nm[1] |
Almandin, pogosto napačno imenovan almandit, je silikatni mineral iz skupine granatov. Ime je dobil po antičnem mestu Alabanda v Kariji v jugozahodni Mali Aziji (Plinij Starejši ga je imenoval carbunculus alabandicus). Kemično je železov aluminijev silikat temno rdeče barve, ki se nagiba k škrlatni. Kot drag kamen se pogosto brusi z izbočeno čelno ploskvijo ali en cabochon, zato je poznan tudi kot karbunkel. Gledan skozi spektroskop kaže v močni svetlobi na splošno tri značilne absorpcijske pasove.
Almandin je končni člen serije mineralovih trdnih raztopin. Drugi končni člen je granat pirop. Kemična formula almandina je Fe2+3Al2[SiO4]3, v smeri proti piropu pa železo postopama zamenjuje magnezij.
Almandin spada med granate, ki so pomembna skupina silikatov, ti pa so glavna sestavina zemeljske skorje, zgornjega plašča in prehodne cone. Kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu v prostorski skupini Ia3d, z mrežnim parametrom a ≈ 11,512 Å pri 100 K.[2]
Almandin je antiferomagneten z Néelovo temperaturo 7,5 K. Vsebuje dve ekvivalentni magnetni rešetki.[3]
Nahajališča[uredi | uredi kodo]
Almandin je precej pogost mineral v granatonosnih prodih v Šri Lanki, zato so ga nekdaj imenovali cejlonski rubin. Kamni z bolj vijoličnim odtenkom so se po starodavnem mestu Pegu v Siriji pogosto imenovali sirski granati. Veliko nahajališče drobnih almandinov so pred nekaj leti odkrili v Severnem teritoriju v Avstraliji, kjer so jih najprej imeli za rubine in jih zato nekaj časa imenovali avstralski rubini.
Almandini so zelo razširjeni. Kot fini rombski dodekaedri, ki so značilna oblika granatov, se pojavljajo v skrilavcih v Zillertalu na Tirolskem, kjer jih včasih tudi brusijo in polirajo. Almandin, v katerem je železo delno zamenjano z magnezijem, so odkrili v Luisenfeldu v Nemški Vzhodni Afriki. Fini kristali almandina se pojavljejo tudi v sljudnih skrilavcih na Aljaski. Grobe vrste almandina se pogosto drobijo in uporabljajo kot abrazivi.
V Sloveniji se almandine najde na Pohorju, vendar nimajo razvitih kristalnih oblik.[4]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 Gemological Institute of America (1995). GIA Gem Reference Guide. Santa Monica, California : Gemological Institute of America. ISBN 0-87311-019-6.
- ↑ Geiger C., Armbruster Th., Lager G., Jiang K., Lottermoser W. in Amthauer G. (1992): A combined temperature dependent 57Fe Mössbauer and single crystal X-ray diffraction study of synthetic almandine: evidence for the Gol'danskii-Karyagin effect. Physics and Chemistry of Minerals, 19, 2, str. 121-126. http://www.springerlink.com/content/u6hj5812806431ht/[mrtva povezava]
- ↑ Danylo Zherebetskyy (2010): Quantum mechanical first principles calculations of the electronic and magnetic structure of Fe-bearing rock-forming silicates, PhD Thesis, Dissertation.com, Boca Raton, Florida, USA, ISBN 1-59942-316-2, [1], Universal Publishers
- ↑ R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 84