Smitsonit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Smitsonit

Primerek smitsonita iz Tsumeba, Namibija
Splošno
Kategorija V. razred – Karbonati
Kemijska formula ZnCO3
Strunzova klasifikacija 05.AB.05
Klasifikacija DANA 14.01.01.06
Kristalna simetrija Heksagonalni skalenoeder 3 2/m,
prostorska skupina R 3 c
Osnovna celica a = 4,6526(7) Å, c = 15,0257(22) Å, V = 281,68 Å3; Z = 6
Lastnosti
Molekulska masa 125,40 g/mol
Barva Bela, siva, rumena,zelena, modra, rožnata, škrlatna, modrikasto siva in rjava
Kristalni habit Grozdičast, ledvičast, okrogel, stalaktitski, prsten, masiven
Kristalni sistem Trigonalni
Dvojčičenje Ni znano
Razkolnost Popolna na [1011]
Lom Neraven, podškoljkast
Žilavost Krhek
Trdota 4,5
Sijaj Steklast, lahko tudi bisern
Barva črte Bela
Prozornost Prosojen
Gostota 4,4 – 4,5 g/cm3, povprečna: 4,45 g/cm3
Optične lastnosti Enoosen (-)
Lomni količnik nω = 1,842 – 1,850 nε = 1,619 – 1,623
Dvolomnost δ = 0,223 – 0,227
Ultravijolična fluorescenca Bledo zelena ali bledo modra
Topnost Burno se raztaplja v kislinah
Najpogostejše nečistoče Fe, Co, Cu, Mn, Ca, Cd, Mg, In
Drugo S sideritom tvori niz trdnih raztopin
Sklici [1][2][3][4]
Glavne vrste
Druga imena Bonamit, cinkov kalavec, (ogljikova) kalamina, živec

Smitsonit ali cinkov kalavec je cinkov karbonat ZnCO3, ki kot sekundarni mineral nastaja v oksidacijskih conah skladov cinkovih rud. Pojavlja se tudi v sedimentih, v katerih je nastal z oksidacijo sfalerita. V preteklosti so ga istovetili s hemimorfitom, dokler niso ugotovili, da gre za različna minerala. Minerala sta po videzu zelo podobna, zato so za oba uporabljali tudi naziv kalamin, kar je povzročala precej zmede.

Ime je dobil ime leta 1832 po ameriškem kemiku in mineralogu Jamesu Smithsonu(1765–1829), ki je mineral prepoznal in opisal leta 1802. Iz Smithsonove zapuščine je ameriška vlada 10 avgusta 1846 ustanovila Smithsonian Institution.[2][5]

Smitsonit je različno obarvan mineral, ki kristalizira v trigonalnem kristalnem sistemu. Pravilno oblikovani kristali so redki. Najpogosteje se pojavlja v prstenih grozdičastih masah. Njegova trdota po Mohsovi lestvici je 4,5, gostota pa 4,45 g/cm3.

Smitsonit se pojavlja kot sekundarni mineral v conah preperevanja ali oksidacije cinkovih rudnih skladov. Včasih se pojavlja tudi kot nadomestno telo v karbonatnih kamninah in je kot tak sestavina cinkove rude. Pogosti spremljajoči minerali so hemimorfit, willemit, ceruzit, malahit, azurit, avrikalcit in anglezit. Mineral tvori dva omejena niza trdnih raztopin: s substitucijo z manganom nastane rodohrozit (MnCO3), s substitucijo z železom pa siderit (FeCO3).[3]

Lepi kristali smitsonita so iz Lauriona (Grčija), Aachna (Nemčija), Plajberka pri Beljaku (nemško: Bad Bleiburg, Avstrija), Santandra (Španija), Sardinije (Italija) in Matlocka (Velika Britanija). Majhni romboedrski kristali so iz Tsumeba (Namibija) in Broken Hilla (Avstralija).

V Sloveniji se lepe prevleke in celo majhni kristali najdejo v rudniku Mežica, kjer ga je lepo rumeno obarval kadmij. Druga znana najdišča so tudi pri Litiji, pod Ljubeljem in v okolici Mokronoga.[6] Najde se tudi v prirodoslovnem muzeju Slovenije.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.mindat.org/min-3688.html Smithsonite: Smithsonite mineral information and data from Mindat
  2. ^ 2,0 2,1 http://www.webmineral.com/data/Smithsonite.shtml Smithsonite mineral data from Webmineral
  3. ^ 3,0 3,1 http://rruff.geo.arizona.edu/doclib/hom/smithsonite.pdf Handbook of mineralogy
  4. ^ Vidrih, R., Mikuž, V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. ISBN 86-365-0184-9
  5. ^ Smithsonite at the National Museum of Natural History http://www.mnh.si.edu/onehundredyears/featured_objects/smithsonite.html
  6. ^ R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 59-60.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Tom Hughes, Suzanne Liebetrau, Gloria Staebler, (2010). Smithsonite: Think Zinc! Denver, CO: Lithographie ISBN 978-0979099861.
  • Ewing, Heather (2007). The Lost World of James Smithson: Science, Revolution, and the Birth of the Smithsonian. London and New York: Bloomsbury ISBN 978-1596910294
  • Martin Okrusch, Siegfried Matthes: Mineralogie: Eine Einführung in die spezielle Mineralogie, Petrologie und Lagerstättenkunde. 7. izdaja. Springer Verlag, Berlin, Heidelberg, New York 2005, ISBN 3-540-23812-3, str. 64 in 283.
  • Petr Korbel, Milan Novák: Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim 2002, ISBN 3-89555-076-0, str. 113.
  • Walter Schumann: Edelsteine und Schmucksteine. 13. izdaja. BLV Verlags GmbH, 1976/1989, ISBN 3-405-16332-3, str. 214.