Klinocojzit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Klinocojzit
Splošno
Kategorija VIII. razred – Silikati,
podrazred: otočni silikati,
epidotska skupina
Kemijska formula {Ca2}{Al3}[O|OH|SiO4|Si2O7]
Strunzova klasifikacija 09.BG.05a
Klasifikacija DANA 58.02.01a.01
Kristalna simetrija Prizmatična 2/m,
prostorska skupina P 21/m
Osnovna celica a = 8,98 Å, b = 5,64 Å, c = 10,22 Å,
Z = 2, β = 115,4° V = 467,58 Å3
Lastnosti
Molekulska masa 454,36 g/mol
Barva Brezbarvna, zelena, siva, svetlo zelena rumeno zelena
Kristalni habit Vlaknat, masiven, prizmatičen
Kristalni sistem Monoklinski
Razkolnost Popolna na {001}
Lom Neraven
Trdota 7
Sijaj Steklast
Barva črte Sivkasto bela
Prozornost Prozoren, prosojen
Gostota 3,3 – 3,4 g/cm3,
izračunana: 3,23 g/cm3
Optične lastnosti Dvoosen (+)
Lomni količnik nα = 1,706 - 1.724,
nβ = 1,708 – 1,729,
nγ = 1,712 - 1,735
Dvolomnost δ = 0,006 - 0,011
Pleohroizem x: brezbarven, rumeno zelen,
y: brezbarven, zelen ali rožnat,
z: brezbarven, zelen ali rdeč
Kot 2V Izračunan: 72º - 86º,
izmerjen: 14º – 90º
Disperzija r > ali r < v.
Topnost Netopen v vodi in klorovodikovi kislini
Sklici [1][2][3]
Glavne vrste
Druga imena aluminijev epidot

Klinocojzit je kalcijev aluminijev silikat s kemijsko formulo Ca2Al3[O|OH|SiO4|Si2O7]. Kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu in je polimorf ortorombskega cojzita. Kristali so vlaknati ali prizmatični, včasih tudi kratki in stolpičasti.

Klinocojzit je brezbarven, z zamenjavo ionov Al3+ z ioni Fe3+ pa postane bledo rumen do zelen. Z zamenjavo ionov Ca2+ z ioni Mn2+ postane rdečkast do rožnat.

Mineral so prvič našli in opisali leta 1896 na Tirolskem (Avstrija) in ga imenovali po podobnem mineralu cojzitu.

Posebne lastnosti[uredi | uredi kodo]

Razlika med klinocojzitom in zelo podobnim epidotom (Ca2Al2Fe(SiO4)3(OH)) je opazna v optičnih lastnostih tankih rezin pod polarizacijskim mikroskopom. Klinocojzit ne vsebuje Fe3+ ioniov in ima manjši lomni količnik kot epidot. Njegova optična orientacija je dvoosna pozitivna, medtem ko je orientacija epidota dvoosna negativna. Razliko med klinocojzitom in kemijsko identičnim ortorombskim cojzitom se lahko ugotovi iz ekstinkcije.

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Klinocojzit z Mount Belvidere, Vermont, ZDA

Klinocojzit se pojavlja predvsem v metamorfnih kamninah, najpogosteje v zelenih skrilavcih in amfibolitskih facijih. Sekundarni klinocojzit je nastal s hidrotermalnim preperevanjem plagioklaza v magmatskih kamninah. Pogosti spremljajoči minerali so epidot, razni kloriti, prehnit, albit, kremen in kalcit, redko tudi biotit, stilpnomelan, pumpeliit in razni granati.

Najbolj znana nahajališča klinocojzita so v Švici, Avstriji, Mehiki, Kaliforniji, na Madagaskarju in v Novozelandskih Alpah.

V Sloveniji so klinocojzit našli na Pohorju pri Visolah nad Slovensko Bistrico.[4]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Mineral Handbook
  2. ^ Mindat
  3. ^ Webmineral data
  4. ^ Vidrih, R., Mikuž, V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. ISBN 86-365-0184-9.

Vira[uredi | uredi kodo]

  • P. Comodi, P. F. Zanazzi: The pressure behavior of clionzoisite and zoisite: An x-ray diffraction study. In: American Mineralogist. 82, 1997, str. 61-68.
  • W. A. Deer, R. A. Howie, J. Zussman: An Introduction to the Rock Forming Minerals. Prentice Hall, Harlow 1992, ISBN 0-582-30094-0