Ilit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Kristalna struktura ilita
Splošno
Kategorija VIII. razred – Silikati,
podrazred: plastnati silikati (filosilikati),
skupina: sljude
Kemijska formula (K,H3O)(Al,Mg,Fe)2(Si,Al)4O10[(OH)2,(H2O)]
Strunzova klasifikacija 09.EC.60
Klasifikacija DANA 71.02.02d.02
Kristalna simetrija Monoklinska prizmatična (2/m),
prostorska skupina: C 2/m
Osnovna celica a = 5,18 Å, b = 8,98 Å, c = 10,32 Å,
Z = 2, β = 101,83°, V = 469,85 Å3
Lastnosti
Molekulska masa 389,34 g/mol
Barva Sivo bela do srebrnkasto bela, zelenkasto siva
Kristalni habit Luskasti skupki
Kristalni sistem Monoklinski
Razkolnost Popolna na {001}
Trdota 1 - 2
Sijaj Bisern do moten
Barva črte Bela
Prozornost Prosojen
Gostota 2,6 – 2,9 g/cm3,
povprečna: 2,75 g/cm3,
izračunana: 2,75 g/cm3
Optične lastnosti Dvoosen (-)
Lomni količnik nα = 1,535 – 1,570,
nβ = 1,555 – 1,600,
nγ = 1,565 – 1,605
Dvolomnost δ = 0,030 - 0,035
Pleohroizem Brezbarven
Kot 2V Iračunan: 42º - 68º,
izmerjen: 5º - 25º
Disperzija Ne
Sklici [1][2][3][4]
Glavne vrste
Druga imena Gambelit, hidrosljuda, hidromuskovit
Domača imena Grundit, hidromuskovit

Ilit je neekspandirajoč plastnat alumosilikatni mineral in sestavina gline. Zgrajen je iz ponavljajočih s slojev tretaedrov-oktaedrov-tetraedrov [SiO4] (struktura TOT).[5] Vmesni prostori med sloji so zapolnjeni predvsem s slabo hidratiziranimi kalijevimi kationi, ki so zaslužni, da mineral ne nabreka.

Struktura ilita je zelo podobna strukturi muskovita, samo da vsebuje nekaj več silicija, magnezija, železa in vode, neznatno manj tetraedrskega aluminija in v vmesnih prostorih kalijeve ione. Kemijska formula ilita je (K,H3O)(Al,Mg,Fe)2(Si,Al)4O10[(OH)2,(H2O)],[3] vendar je v njej upoštevanja vredno število ionskih zamenjav.

Mineral tvori skupke majhnih sivih do belih monoklinskih kristalov. Za njegovo identifikacijo je zaradi majhnih kristalov ponavadi potrebna rentgenska difrakcijska analiza.

Ilit nastaja s preperevanjem muskovita in glinencev v hidtotermalnih okoljih in je lahko sestavina sericita. Ilit je pogost v sedimentih, zemlji, ilovnatih sedimentnih kamninah in nekaterih metamorfnih kamninah. Z železom bogat pripadnik ilitske skupine je glavkonit, katerega se lahko določi z rentgensko difrakcijsko analizo.[5]

Kapaciteta kationske izmenjave ilita je manjša od kapacitete smektita in večja od kapacitete kaolinita in meri 20 – 30 miliekvivalentov na 100 g.

Ilit je bil prvič opisan na nahajališču Maquoketa v ameriški državi Illinois, po kateri je dobil ime.[2]

Z natrijem bogat analog ilita je bramalit, s kromom bogat različek pa avalit, katerega so odkrili na Avali pri Beogradu (Srbija).[6]

V Sloveniji je nahajališče ilita v Črni pri Kamniku.[4]

Kristaliničnost ilita[uredi | uredi kodo]

Kristaliničnost ilita se je uporabljala kot pokazatelj stopnje metamorfiranosti glinenih kamnin.[7] Ilit naj bi se z naraščajočo temperaturo pretvoril v muskovit.[8]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Illite Mineral Data http://webmineral.com/data/Illite.shtml
  2. ^ 2,0 2,1 http://www.mindat.org/min-2011.html Mindat
  3. ^ 3,0 3,1 http://webmineral.com/data/Illite.shtml
  4. ^ 4,0 4,1 Vidrih, R. & Mikuž, V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. ISBN 86-365-0184-9.
  5. ^ 5,0 5,1 Illite group, USGS [1]
  6. ^ http://www.mindat.org/min-435.html Mindat - avalite
  7. ^ Merriman, R.J. in Frey, M. 1998, Patterns of very low-grade metamorphism in metapelitic rocks. In: Frey, M. & Robinson, D. (Eds) Low-grade metamorphism, WileyBlackwell, str. 61-107. [2]
  8. ^ Gharrabi, M., Velde, B. & Sagon, J.-P. 1998. The transformation of illite to muscovite in pelitic rocks: Constraints from X-ray diffraction, Clays and clay minerals, 46, str. 79-88. [3]

Vira[uredi | uredi kodo]

  • Mitchell J.K. (1993) Fundamentals of soil behavior. Second edition. John Wiley and Sons, Inc., New York, str. 32. ISBN 978-0471463023.
  • Gharrabi, M., Velde, B. in Sagon, J.-P. 1998. The transformation of illite to muscovite in pelitic rocks : Constraints from X-ray diffraction, Clays and clay minerals, 46, str. 79-88.