Valentinit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Valentinit

Vzorec valentinita iz Alžirije; velikost: 6,9 × 4,4 × 3,3 cm
Splošno
Kategorija IV. razred – Oksidi in hidroksidi
Kemijska formula Sb2O3
Strunzova klasifikacija 04.CB.55
Klasifikacija DANA 04.03.11.01
Kristalna simetrija Ortorombska bipiramida
(2/m 2/m 2/m),
prostorska skupina Pccn
Osnovna celica a = 4,91 Å, b = 12,46 Å, c = 5,42 Å; Z = 4
Lastnosti
Molekulska masa 291,50 g/mol
Barva Brezbarvna, snežno bela, bledo rumena, ružnata, siva do rjavkasta
Kristalni habit Žarkasti kristalni skupki, rozete ali stebričasti kristali
Kristalni sistem Ortorombski
Razkolnost Popolna po {110}, nepopolna po {010}
Lom Neraven
Žilavost Krhek
Trdota 2,5 – 3
Sijaj Diamanten, na razkolih bisern
Barva črte Bela
Prozornost Prozoren do prosojen
Gostota 5.76 g/cm3
Optične lastnosti Dvoosen (-)
Lomni količnik nα = 2,180 nβ = 2,350 nγ = 2,350
Dvolomnost δ = 0,170
Pleohroizem Ne
Kot 2V Zelo majhen
Ultravijolična fluorescenca Ne
Sklici [1][2][3][4]
Glavne vrste
Druga imena Antimonov cvet, antimonova cvetica, antimonov živec, bela antimonova ruda

Valentinit je antimonov oksid Sb2O3, ki kristalizira v ortorombskem kristalnem sistemu. Za kristale so značilni žarkasti skupki ali vlaknate mase. Kristali so brezbarvni do beli, včasih tudi rumenkasti ali rdečkasti. Njihova trdota po Mohsovi lestvici je 2,5 – 3, gostota pa 5,76 g/cm3. Valentinit je oksidacijski produkt antimonita (stibnita),zato se pogosto pojavlja skupaj z njim.[5] Valentinit je dimorfen s kubičnim antimonovim oksidom senarmonitom.[1]

Zgodovinski podatki[uredi | uredi kodo]

Mineral so sredi 19. stoletja poimenovali po Baziliju Valentinu, alkimistu in kanoniku benediktinskega samostana svetega Petra v Erfurtu v Nemčiji, ki je živel v 15. stoletju. Valentin je bil verjetno avtor prve knjige, v kateri je podrobno opisan antimon in njegove spojine. Iz vsebine knjige je razvidno, da je Valentin poznal tudi pripravo sintetičnega antimonovega trioksida, katerega je imenoval antimonov cvet.

Valentinit je bil prvič opisan leta 1845 na njegovem tipskem nahajališču Les Chalanches v pokrajini Isère v Franciji.[2] Pibližno v istem času so ga opisali tudi v Příbramu na Češkem, kjer je najdišče najlepših kristalov tega minerala. Največji najdeni kristal je meril skoraj 3 cm. Bogati skupki valentinita se najdejo tudi v žilnih votlinah skupaj z galenitom.

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Valetinit s piritom iz rudnika San José, Oruro, Bolivija; velikost: 3,9 × 2,8 × 1,5 cm

Valentinit je produkt preperevanja v hidrotermalnih žilah, ki vsebujejo antimon, kjer nastaja kot sekundarni mineral z oksidacijo zgornjih delov skladov. Mineral pogosto spremljajo antimonit, samorodni antimon, stibiokonit, cervantit, kermezit in tetraedrit.[1]

Bogata nahajališča valentinita v alžirski provinci Constantine. Valentinit se edino na tem nahajališču koplje kot antimonova ruda s približno 83% antimona. Na vseh drugih nahajališčih so količine valentinita zanemarljivo majhne.

V Sloveniji so ga skupaj s fluoritom in antimonitom našli na nahajališču Potok pod Blegošem med Poljansko in Selško dolino.[5]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Handbook of Mineralogy
  2. ^ 2,0 2,1 Mindat with location data
  3. ^ Webmineral data
  4. ^ Vidrih, R., Mikuž, V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. ISBN 86-365-0184-9
  5. ^ 5,0 5,1 R. Vidrih, Svet kristalov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 50.