Lojevec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lojevec

Kristali Lojevec
Splošno
Kategorija VIII. razred - Silikati,
podrazred: plastnati silikati (filosilikati)
Kemijska formula Mg3Si4O10(OH)2
Strunzova klasifikacija 09.EC.05
Klasifikacija DANA 71.02.01.03
Kristalna simetrija Monoklinska prizmatična 1 ali 2/m,
prostorska skupina P1 ali C 2/c
Osnovna celica a = 5,27 Å, b = 9,12 Å, c = 18,85 Å, Z = 4, β = 100,016°, V = 892,17 Å3
Lastnosti
Molekulska masa 379,27 g/mol
Barva Bledo zelena, bela, sivo bela, rumenkasto bela, rjavkasto bela
Kristalni habit Plastnata ali vlaknata masa
Kristalni sistem Monoklinski ali triklinski[1]
Razkolnost Popolna na {001}
Lom Neraven
Trdota 1
Prozornost Prosojen
Gostota 2,7 – 2,8 g/cm3,
povprečna: 2,75 g/cm3,
izračunana: 2,82 3
Optične lastnosti Dvoosen (-)
Lomni količnik nα = 1,538 - 1,550,
nβ = 1,575 – 1,594,
nγ = 1,575 - 1,600
Dvolomnost δ = 0,037 - 0,050
Pleohroizem x: brezbarven,
y: bledo zelen
Kot 2V Izračunan: 0 - 38º,
izmerjen: 0 – 30º
Disperzija Opazna, r > v
Ultravijolična fluorescenca Kratkovalovna UV svetloba: oranžno rumena,
dolgovalovna UV svetloba: rumena
Diagnostične značilnosti Trdota, barva, sijaj in razkolnost
Topnost Netopen v vodi, rahlo topen v anorganskih kislinah
Drugo Nemagneten, neradioaktiven
Sklici [2][3][4][5]
Glavne vrste
Druga imena Kerolit, magnezijev talk, steatit
Domača imena Agalit, mastek, salasti kamen, salovec, špehasti kamen

Lójevec je magnezijev silikat hidroksid[6] s kemijsko formulo H2Mg3(SiO3)4 ali Mg3Si4O10(OH)2. Mineral nastaja s hidrotermalnim preperevanjem magnezijevih silikatov, ki ne vsebujejo aluminija. Uprašen lojevec poznamo pod imenom smukec.

Lojevec kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu. Dobro formirani kristali so redki. Najpogosteje ima obliko listaste ali vlaknate mase. Mineral je mehak, tako da se lahko razi z nohtom in reže z nožem in ima po definiciji trdoto 1. Je bele do sive ali zelene barve, ima voščen do bisern sijaj, voščen otip, prozoren do neprozoren videz in belo barvo črte. V vodi ni topen, rahlo topen pa je v razredčenih anorganskih kislinah.

Steatit je metamorfna kamnina, ki je zgrajena pretežno iz lojevca.

Nastanek[uredi | uredi kodo]

Lojevec je metamorfen mineral, ki nastaja z metamorfizmom megnezijevih mineralov kot so serpentin, piroksen, amfibol in olivin v prisotnosti ogljikovega dioksida in vode. Proces se imenuje lojevčeva karbonizacija ali steatitizacija, produkti pa lojevčevi karbonati.

Lojevec nastaja predvsem s hidratacijo in karbonizacijo serpentina z naslednjo rakcijo:

serpentin + ogljikov dioksid → lojevec + magnezit + voda
2Mg3Si2O5(OH)4 + 3CO2 → Mg3Si4O10(OH)2 + 3MgCO3 + 3H2O

Lojevec lahko nastane v reakciji med dolomitom in kremenom, ki je tipična skarnifikacija dolomitov z raztaljenim kremenom v kontaktnih metamorfnih avreolah:

dolomit + kremen + voda → lojevec + kalcit + ogljikov dioksid
3CaMg(CO3)2 + 4SiO2 + H2O → Mg3Si4O10(OH)2 + 3CaCO3 + 3CO2

Lojevec nastaja tudi iz magnezijevega klorita in kremena v metamorfizmu modrih skrilavcev in eklogita v naslednji metamorfni reakciji:

klorit + kremen → kianit + lojevec + voda

V tej reakciji je razmerje med lojevcem in kianitom odvisno od vsebnosti aluminija: v bolj aluminoznih kamninah nastaja predvsem kianit. Kianit po navadi spremljajo visokotlačni nizkotemperaturni minerali kot so fengit, granat in glavkofan v nižjih facijih modrih skrilavcev. Takšne kamnine so običajno bele, drobljive in vlaknate in poznane kot beli skrilavci.

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Proizvodnja lojevca leta 2005

Lojevec je pogost mineral v metamorfnih pasovih, ki vsebujeju ulramafične kamnine, na primer steatit, ter v belih in modrih skrilavcih. Obsežna ležišča belih skrilavcev so v kalifornijskem metamorfnem pasu severno od Santa Barbare (ZDA),[7] Zahodnih Alpah, predvsem v Italiji, nekaterih predelih Musgrave Blocka v Avstraliji in nekaterih kolizijskih orogenih, kakršna ja Himalaja. Največja ležišča lojevčevih karboniziranih ultramafičnih kamnin so v zahodni in vzhodni Avstraliji, Braziliji, Gvajani in ofiolitskih pasovih v Turčiji, Omanu in na Srednjem Vzhodu.

V Sloveniji so lojevec našli na Pohorju.[5]

Največji rudnik lojevca je v Trimounsu pri Luzenacu v južni Franciji, ki je leta 2006 proizvedel 400.000 ton lojevca, kar je predstavljalo 8 % svetovne proizvodnje.[8]

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Kristalna struktura lojevca je sestavljena iz slojev Si2O5, med katerimi je na oktaedrskih položajih vezan magnezij

Gospodarski pomen lojevca v zadnjih letih narašča. Uporablja se kot polnilo v proizvodnji papirja, pastičnih mas, barvnih premazov, gumija, hrane, električnih kablov, zdravil, kozmetike, keramike itd. Kakovost lojevca zmanjšujejo primesi, ki vsebujejo ione Fe3+, pirit in manganove okside. Lojevec, primešan asfaltu, preprečuje razpokanje vozišča.

Varnost[uredi | uredi kodo]

Uprašen lojevec (smukec) se na široko uporablja v sredstvih za osebno higieno in kozmetičnih preparatih. Nekatere raziskave so pokazale možne povezave med lojevcem in nekaterimi boleznimi, predvsem z rakom na pljučih in jajčnikih, vendar niso povsem potrjene.[9][10]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ W.A. Deer, R.A. Howie in J. Zussman, An Introduction to the Rock-Forming Minerals, Prentice Hall, 2. izdaja (1992), ISBN 0-582-30094-0.
  2. ^ Handbook of Mineralogy
  3. ^ Talc at Mindat.org
  4. ^ Talc at Webmineral
  5. ^ 5,0 5,1 R. Vidrih in V. Mikuž (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. ISBN 86-365-0184-9.
  6. ^ Minerals by Name http://www.galleries.com/minerals/byname.htm#T
  7. ^ Where is the Franciscan Metamorphic Belt of the western United States? | Answerbag http://www.answerbag.com/q_view/2396497#ixzz1C8uwsDhT
  8. ^ Luzenac Group report (2006). str. 3.
  9. ^ http://info.cancerresearchuk.org/healthyliving/cancercontroversies/talcum-powder/
  10. ^ http://www.cancer.org/Cancer/CancerCauses/OtherCarcinogens/AtHome/talcum-powder-and-cancer

Viri[uredi | uredi kodo]

  • W. A. Deer, R. A. Howie, J. Zussman: An Introduction to the Rock Forming Minerals. Prentice Hall, Harlow 1992, ISBN 0-582-30094-0
  • Silke Luplow (dizertacija), Talkum-Pleurodese, perioperative Erkenntnisse und Konsequenzen–(eine kritische Analyse), Fachkrankenhaus für Lungenheilkunde und Thoraxchirurgie Berlin Buch (FLT), Datum: 31. januar 2006
  • Fachinformation zu Steritalc(R), Bess Medizintechnik, 14167 Berlin