Biotit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Biotit

Tanki ploščičasti kristali biotita; širina: 2,5 mm
Splošno
Kategorija VIII. razred – Silikati,
podrazred: plastnati silikati
Kemijska formula K(Mg,Fe)3(AlSi3O10)(F,OH)2
Strunzova klasifikacija 09.EC.20
Klasifikacija DANA 71.02.02b.02
Kristalna simetrija Monoklinska prizmatična (2/m),
prostorska skupina C 2/m
Osnovna celica a = 5,343 Å, b = 9,258 Å,
c = 10,227 Å, Z = 2,
β = 100,26° V = 497,79 Å3
Lastnosti
Molekulska masa 433,53 g/mol
Barva Temno rjava, zelenkasto rjava, črnkasto rjava, rumena, bela
Kristalni habit Ploščičast, sljudast, psevdo heksagonalni kristali
Kristalni sistem Monoklinski
Dvojčičenje Običajno na [310],
manj običajno na {001}
Razkolnost Popolna po {001}
Lom Sljudast
Žilavost Krhek do upogljiv, elastičen
Trdota 2,5 – 3,0
Sijaj Steklast do bisern
Barva črte Siva
Prozornost Prozoren do prosojen so neprozoren
Specifična teža 2,7 – 3,1
Gostota 2,8 – 3,4 g/cm3,
izračunana: 2,89 g/cm3
Optične lastnosti Dvoosen (-)
Lomni količnik nα = 1,565 – 1,625,
nβ = 1,605 – 1,675,
nγ = 1,605–1,675
Dvolomnost δ = 0,03 – 0,07
Pleohroizem Močan
Kot 2V Izračunan: 0, izmerjen: 0 - 25º
Disperzija r < v (bogat z Fe),
r > v šibka (bogat z Mg)
Ultravijolična fluorescenca Brez
Diagnostične značilnosti Barva in pleohroizem, razkolnost in optična tekstura
Radioaktivnost Komaj zaznavna
Sklici [1][2][3]
Glavne vrste
Sinonimi Železova sljuda, lepidomelan (Fe), manganofilit (Mn), sljudasta železova ruda, oksibiotit

Biotit je pogost plastnat silikatni mineral (filosilikat) iz skupine temnih sljud s približno kemijsko formulo K(Mg,Fe)3AlSi3O10(F,OH)2. Biotit se po sklepu Mednarodne mineraloške zveze (IMA) od leta 1999 ne obravnava kot samostojen mineral, ampak kot člen v nizih trdnih raztopin z železovim končnim členom annitom in magnezijevim končnim členom flogopitom. Med z aluminijem bogate končne člene spada siderofilit. Včasih so ga imenovali tudi črna ali železova sljuda, ki je nasprotje bele sljude - muskovita. V isti kamnini sta lahko istočasno prisotna oba minerala.

Mineral kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu. Železo, magnezij, aluminij, silicij, kisik in vodik tvorijo ravne ploskve, ki so med seboj šibko povezane s kalijevimi ioni. Takšna struktura daje biotitu značilen videz, razkolnost in optične lastnosti.

Ime je dobil po francoskemu fiziku Jean-Baptistu Biotu (1774-1862), ki je preučeval optične lastnosti sljud in odkril nekaj njihovih edinstvenih lastnosti.

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Biotit ima podobne lastnosti kot drugi sljudni minerali: zelo popolno osnovno razkolnost in elastično lamelasto strukturo, ki se zlahka lušči. Kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu s ploščičastimi do prizmatičnimi kristali z jasnimi pinakoidnimi zaključki. Ima štiri prizmatične in dve pinakoidni ploskvi in tvori psevdoheksagonalne kristale. Lom je neraven in zaradi popolne razkolnosti težko prepoznaven. Barva je zelenkasta do rjava ali črna. Barva preperelega biotita je lahko tudi rumena. Lahko je prozoren do neprozoren, ima steklast so bisern sijaj in sivo do belo barvo črte. Veliki kosi biotita imajo zaradi listnate strukture pogosto videz knjige.

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Biotit se pojavlja v zelo različnih magmatskih in metamorfnih kamninah in okoljih in je bistven mineral v nekaterih različkih lamprofirja. Priložnostno se ga najde v velikih cepljivih kristalih, predvsen pegmatitskih žilah v Novi Angliji, Virginiji in Severni Karolini. Biotit je pomembna sestavina mnogih metamorfnih škriljevcev.

V Sloveniji se biotit najde na Kranjski rebri, Pohorju in Strojni.[4]

Največji dokumentirani monokristali biotita so bile 7 m2 velike plošče, ki so jih odkrili v Ivelandu na Norveškem.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Biotit se pogosto uporablja pri kalij-argonskem ali argon-argonskem datiranju nastanka kamnin. Argon namreč pri visokih temperaturah zlahka uhaja iz biotitove kristalne strukture. Metodi sta za mnoge kamnine uporabni samo za določanje minimalne starosti. Uporaben je tudi za ugotavljanje temperaturne zgodovine metamorfnih kamnin, ker je delitev železa in magnezija med biotitom in granatom občutljiva na temperaturo.

Biotit nima nobene praktične uporabnosti.[5]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Biotite mineral information and data Mindat
  2. ^ Biotite Mineral Data Webmineral
  3. ^ Handbook of Mineralogy
  4. ^ R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 97.
  5. ^ Navaid Shabir Qazi, Natural resource conservation and environment management, 2008, str. 156, ISBN 81-313-0404-3 [1]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Petr Korbel, Milan Novák: Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim 2002, str. 252 ISBN 3-89555-076-0.
  • Paul Ramdohr, Hugo Strunz: Klockmanns Lehrbuch der Mineralogie. 16. Auflage. Ferdinand Enke Verlag, 1978, str. 748 ISBN 3-432-82986-8.
  • Lévy, 1837, u. a. In: V.M. Goldschmidt, Atlas der Krystallformen, 1913-1923 (Glimmer-Gruppe (Biotit, Muscowit u. A.))

Glej tudi[uredi | uredi kodo]