Hrizoberil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Hrizoberil

Hrizoberil
Splošno
Kategorija IV. razred - Oksidi in hidroksidi
Kemijska formula Berilijev aluminijev oksid BeAl2O4
Strunzova klasifikacija 4.BA.05
Klasifikacija DANA 7.2.9.1
Kristalna simetrija Bipiramida 2/m 2/m 2/m
Osnovna celica a = 5,481Å, b = 9,415Å,
c = 4,428Å, Z = 8
Lastnosti
Molekulska masa 126,97 g/mol
Barva Brezbarvna, rumena do zlato rumena, rjava, zelena, modro zelena
Kristalni habit Prizmatični kristali, raztegnjeni v smeri c, pogosto ploščati na {001} z brazdami, vzporednimi z [100]
Kristalni sistem Ortorombski
Dvojčičenje Običajni so kontaktni in penetracijski dvojčki, pogosto repetitivni v obliki rozete
Razkolnost Razločna po [110], nepopolna po [010]
Lom Školjkast do neraven
Žilavost Krhek
Trdota 8,5
Sijaj Steklast do smolast
Barva črte Bela
Prozornost Prozoren do prosojen
Specifična teža 3,5 – 3,84
Gostota 3,79 g/cm3
Optične lastnosti Dvoosen (+)
Lomni količnik nα=1,745, nβ=1,748
nγ=1,754
Dvolomnost Šibka, δ = 0,008 – 0,011
Pleohroizem V aleksandritu močan
Disperzija 0,015
Ultravijolična fluorescenca Inertna do zmerno rdeča
Absorpcijski spekter Močni črti pri 680,5 in 678,5 nm, šibke črte pri 665, 655 in 645 nm, delna absorpcija 580 in 630 nm, tri šibke črte pri 476,5, 473 in 468 nm in splošna absorpcija v vijoličnem delu spektra
Tališče 1870 C
Sklici [1][2]
Glavne vrste
Aleksandrit Zelen do rdeč, spreminja bravo
Kimofan Mačje oko

Hrizoberil (grško χρυσοβήρυλλος [hrysobḗryllos] iz χρυσός [hrysós] – zlato in βήρυλλος [bḗryllos] – beril) je redek berilijev aluminatni mineral iz razreda oksidov z razmerjem kovina:kisik = 3:4. Njegova kemijska formula je BeAl2O4 (BeO•Al2O3). Vsebuje sledove kroma in železa, ki mu dajeta značilne zlato rumene, zelene, rumene in rjavkaste barve. Kristalizira v ortorombskem kristalnem sistemu. Hrizoberil ima trdoto 8,5 in je za diamantom in korundom tretji najtrši mineral.

Hrizoberil je kljub podobnemu imenu povsem drugačen od berila (Be3Al2(SiO3)6), ki spada med berilijeve silikatne minerale.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Brušeni hrizoberil

Hrizoberil je eden od približno dvajset dragih kamnov, ki jih je opisal že rimski pisatelj Plinij Starejši (23-79) v svoji Naturalis Historia. Plinij ga je imel za podvrsto berila in sorodnika akvamarina in smaragda, čeprav se od njih razlikuje po kemijski sestavi, kristalni strukturi in trdoti.

Aleksandrit so odkrili leta 1830 v rudnikih smaragdov Takovskaja na Uralu in ga aprila 1834 poimenovali po kasnejšem ruskem carju Aleksandru II. (1818-1881, vladal 1855-1881), ki je takrat postal polnoleten. Aleksandrit je zaradi svoje spreminjajoče se zelene in rdeče barve, ki sta bili glavni barvi carske Rusije, postal nacionalni kamen carske Rusije.[3]

Podvrsti[uredi | uredi kodo]

26,75 karatni aleksandrit; aleksandriti takšne velikosti so izjemno redki

Zelo cenjena podvrsta hrizoberila je aleksandrit, ki je v dnevni svetlobi zelen do modro zelen, v umetni svetlobi pa rdeč do vijoličen. Takšen način prelivanja barv se imenuje aleksandritski efekt in je posledica prisotnosti kroma. Vzrok je močan pleohroizem in različna spektra dnevne in umetne svetlobe. Aleksandrit deluje kot filter, ki prepušča samo rdečo ali zeleno svetlobo: v dnevni svetlobi, ki vsebuje večji delež zelene svetlobe, je zato zelen, v umetni svetlobi, v kateri prevladuje rdeča svetloba, pa rdeč.

Kimofan z ostrim in centriranim očesom

Druga podvrsta hrizoberila je kimofan ali (hrizoberilovo) mačje oko, ki ima videz mačjih oči. Razgiban srebrno progast videz povzroča lom svetlobe v finih vzporednih votlih kanalih.

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Hrizoberil se pojavlja skupaj z berilom, mikroklinom in turmalini v granitnih pegmatitih, skupaj z albitom in almandinom v skrilavcih regionalnega metamorfizma in klastičnih aluvialnih ali morskih vsedlinah.

Pomembna hahajališča so Takovaja na Uralu (Ruska federacija), Šri Lanka, Espirito Santo (Brazilija), Golden (Kolorado) in Haddam (Connecticut), Norveška, Ljudska republika Kitajska, Rodezija in Olgiasca pri jezeru Como (Italija). V Sloveniji hrizoberila še niso odkrili.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Chrysoberyl http://www.mindat.org/min-1039.html
  2. ^ Chrysoberyl Classification and Properties http://www.alexandrite.net/chapters/chapter4/
  3. ^ ICA http://www.gemstone.org/gem-by-gem/english/alex.html
  4. ^ R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 50

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Petr Korbel, Milan Novák: Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim 2002, ISBN 3-89555-076-0, str. 80.
  • Paul Ramdohr, Hugo Strunz: Klockmanns Lehrbuch der Mineralogie. 16. Auflage. Ferdinand Enke Verlag, 1978, ISBN 3-432-82986-8.
  • Walter Schumann: Edelsteine und Schmucksteine. 13. Auflage. BLV Verlags GmbH, 1976/1989, ISBN 3-405-16332-3, str. 114.
  • Bernhard Bruder: Geschönte Steine. Neue Erde Verlag, 1998, ISBN 3-89060-025-5, str. 58.
  • Manuel Font Altaba, Giuseppe Tanelli: Mineralogie, Neuer Kaiser Verlag (1995, ISBN 3-7043-1220-7

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]