Kromit
| Kromit | |
|---|---|
 Kromit | |
| Splošno | |
| Kategorija | IV. razred – Oksidi |
| Kemijska formula | Železov kromov oksid Fe2+Cr2O4 |
| Strunzova klasifikacija | 4.BB.05 (8.izdaja: IV/B.03-20) |
| Klasifikacija DANA | 07.02.03.03 |
| Kristalna simetrija | Heksaoktaeder 4/m 3 2/m, prostorska skupina F d3m |
| Osnovna celica | a = 8,36 Å, Z = 8 |
| Lastnosti | |
| Molekulska masa | 223,84 g/mol |
| Barva | Na tankih robovih v presevani svetlobi črna do rjavkasto črna |
| Kristalni habit | Masiven do zrnat, redko tudi oktaedričen |
| Kristalni sistem | Kubični |
| Razkolnost | Brez razkolnosti, deljenje se lahko razvije po {111} |
| Lom | Školjkast |
| Žilavost | Krhek |
| Trdota | 5,5 |
| Sijaj | Kovinski |
| Barva črte | Temno rjava |
| Prozornost | Prosojen do neprozoren |
| Gostota | 4,5 – 5,09 g/cm3, povprečno = 4,79 g/cm3 |
| Optične lastnosti | Izotropen |
| Lomni količnik | n = 2,08 – 2,16 |
| Pleohroizem | Brez |
| Ultravijolična fluorescenca | Ne fluorescira |
| Magnetizem | Šibko magneten |
| Sklici | [1][2][3][4] |
| Glavne vrste | |
| Leopardova ruda | Svetla kamnina s črnimi kristali kromita z vzorcem leopardovega krzna |
Kromit je železov kromov oksid FeCr2O4, ki spada v spinelno skupino oksidnih mineralov. Železo je lahko delno zamenjano z magnezijem.
Z zamenjavo kroma z aluminijem nastane mineral hercinit (FeAl2O4),[5] z zamenjavo železa z magnezijem pa mineral magneziokromit (MgCr2O4). Z mageneziokromitom[6] in hercinitom tvori kromit trdne raztopine.
Nastanek imena[uredi | uredi kodo]
Mineral kromit so odkrili leta 1797 v reki Vjazmi na Uralu. Prvi ga je opisal francoski farmacevt in kemik Louis-Nicolas Vauquelin in ga poimenoval po njegovi glavni komponenti kromu.[2]
Nahajališča[uredi | uredi kodo]
Kromit se nahaja v peridotitu iz Zemljinega plašča. Pojavlja se tudi v slojevitih ultramafičnih intruzivnih kamninah[7] in metamorfnih kamninah, na primer v nekaterih serpentinitih. Rudni skladi kromita so se razvili kot zgodnji magmatski diferenciati. Običajno ga spremljajo olivin, magnetit, serpentin in korund. Obširen bushveldski vulkanski kompleks v Južni Afriki je veliko slojevito mafično do ultramafično vulkansko telo z nekaj sloji, ki vsebujejo 90% kromita v redki vrsti kamnine kromititu.[8] Velike količine kromita vsebuje tudi vulkanski kompleks Stillwater v Montani (ZDA).[2]
Uporaba[uredi | uredi kodo]
Mineral kromit je edina kromova ruda, iz katere se pridobivata glavna proizvoda ferokrom in kovinski krom. Postopka za njuno proizvodnjo sta zelo različna. Za proizvodnjo ferokroma se kromitna ruda (FeCr2O4) reducira z aluminijem ali silicijem v alumotermični reakciji, za proizvodnjo čistega kroma pa se železo loči od kroma v dvostopenjskem postopku praženja in izluževanja.[9]
Kromit se zaradi visoke temperaturne obstojnosti uporablja tudi kot ognjeodporen material.[10]
Pridobivanje[uredi | uredi kodo]
Leta 2002 je bila svetovna proizvodnja kromove rude 14.600.000 ton. Najvejčji proizvajalci so bili Republika Južna Afrika (44%), Indija (18%), Kazahstan (16%), Zimbabve (5%), Finska (4%), Iran (4%) in Brazilija (2%). Druge države so proizvedle ostalih nekaj manj kot 10% svetovne proizvodnje.[11][12]
Med manjše proizvajalce kromove rude spada Pakistan, kjer se ruda koplje v glavnem iz ultramafičnih kamnin v bazenu Muslim Bagh v Beludžistanu. Večina kromita je metalurške kakovosti s povprečno 40% vsebnostjo kromita in razmerjem Cr:Fe 2,6:1. Obsežni skladi kakovostne kromove rude so tudi v Afganistanu.
Največji porabnik kromove rude je Ljudska republika Kitajska, ki uvaža koncentrate predvsem in Južne Afrike, Pakistana in drugih držav. Koncentrate predeluje v ferokrom, ki je surovina za proizvodnjo nerjavnega jekla in drugih zlitin.
Leta 2010 je vlada Ontaria (Kanada) napovedala, da namerava odpreti velika rudišča kromita Ring of Fire v severnem Ontariu.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ http://www.handbookofmineralogy.com/pdfs/chromite.pdf Arhivirano 2021-05-13 na Wayback Machine. Handbook of Mineralogy
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis (1985). Manual of Mineralogy (20 izd.). John Wiley & Sons, New York. COBISS 12123141. ISBN 0-471-80580-7.
- ↑ http://webmineral.com/data/Chromite.shtml Webmineral data
- ↑ http://www.mindat.org/min-1036.html Mindat.org
- ↑ http://www.mindat.org/min-8674.html Mindat
- ↑ http://www.mindat.org/min-8675.html Mindat
- ↑ Gu, F; Wills, B (1988). »Chromite- mineralogy and processing«. Minerals Engineering. 1: 235. doi:10.1016/0892-6875(88)90045-3.
- ↑ J.M. Guilbert in C.F. Park Jr. (1986) The Geology of Ore Deposits, Freeman, ISBN 0-7167-1456-6
- ↑ Papp, John F.; Bruce R., Lipin (2006). »Chromite«. Industrial Minerals & Rocks: Commodities, Markets, and Uses (7. izd.). SME. ISBN 9780873352338.
- ↑ Routschka, Gerald (2008). Pocket Manual Refractory Materials: Structure - Properties - Verification. Vulkan-Verlag. ISBN 9783802731587.
- ↑ Papp, John F. »Mineral Commodity Summary 2006: Chromium« (PDF). United States Geological Survey. Pridobljeno 24. februarja 2009.
- ↑ Papp, John F. »Minerals Yearbook 2006: Chromium« (PDF). United States Geological Survey. Pridobljeno 24. februarja 2009.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Paul Ramdohr; Hugo Strunz (1978). Klockmanns Lehrbuch der Mineralogie (16 izd.). Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart. ISBN 9783432829869.
- Petr Korbel; Milan Novák (2002). Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim. str. 78. ISBN 3-89555-076-0.
