Ortoklaz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ortoklaz

Ortoklaz z Madagaskarja
Splošno
Kategorija VIII. razred – Silikati (paličasti silikat)
Kemijska formula KAlSi3O8
Strunzova klasifikacija 09.FA.30
Klasifikacija DANA 76.01.01.01
Kristalna simetrija Prizmatična (2/m),
prostorska skupina C 2/m
Osnovna celica a = 8,625 Å, b = 12,996 Å,
c = 7,193 Å, Z = 4,
β = 116,016°, V = 724,57 Å3
Lastnosti
Molekulska masa 278,33 g/mol
Barva Brezbarvna, zelankasta, sivkasto rumena, bela, rožnata
Kristalni habit Anhedralen ali evhedralen, zrna so po navadi raztegnjena in na videz ploščata
Kristalni sistem Monoklinski
Dvojčičenje Karlovarski, bavenski in manebaški dvojčki
Razkolnost Popolna po {001}, dobra po {010}, razkolni ploskvi sta med seboj pravokotni
Lom Nepravilen/neraven, školjkast
Žilavost Krhek
Trdota 6 (po definiciji)
Sijaj Steklast, na razkolih bisern
Barva črte Bela
Prozornost Prozoren do prosojen
Gostota 2,55 - 2,63 g/cm3
Optične lastnosti Dvoosen (-)
Lomni količnik nα = 1,518 – 1,520,
nβ = 1,522 – 1,524,
nγ = 1,522 – 1,525
Dvolomnost δ = 0,005 – 0,006
Pleohroizem Brezbarven
Kot 2V Izmerjen: 35° - 75°,
izračunan: 52° - 70°
Disperzija Relativno močna, r > v
Ekstinkcija Vzporedna z razkolom
Negativna/pozitivna elongacija Nobena
Ultravijolična fluorescenca Ne fluorescira
Diagnostične značilnosti Od mikroklina se razlikuje po tem, da nima gridironskega dvojčičenja, od sanidina pa po večjem 2Vx.
Najpogostejše nečistoče Na,Fe,Ba,Rb,Ca
Pretvorbe V sericit ali glino (običajno)
Drugo Globok negativen relief
Sklici [1][2][3]

Ortoklaz, alkalni glinenec, kalijev glinenec ali valencianit je tektosilikatni mineral s kemijsko formulo KAlSi3O8 in pomembna sestavina magmatskih kamnin. Njegovo ime je nastalo iz grških besed ὀρθός [orthos], ki pomeni raven ali pravi in κλάσις [klasis], ki pomeni zlom in se nanaša na njegovi razkolni ravnini, ki sta med seboj pravokotni.

Poldrag mesečev kamen je sestavljen pretežno iz ortoklaza.

Nastanek in podvrste[uredi | uredi kodo]

Ortoklaz je sestavina večine granitov in drugih felzičnih magmatskih kamnin. V pegmatitu pogosto tvori velike kristale in vtrošnike.

Čisti kalijev končni člen vrste ortoklazov tvori trdno raztopino z albitom, ki je čisti natrijev končni člen vrste s kemijsko formulo NaAlSi3O8. Med počasnim ohlajanjem v Zemljini notranjosti so se najprej izkristalizirali lističi z natrijem bogatega albita, s čemer se preostali del taline bogatil s kalijem. Tako nastala intimna zmes obeh glinencev se imenuje pertit.

Visokotemperaturni polimorf ortoklaza je sanidin, ki je pogosta sestavina hitro ohlajenih vulkanskih kamnin, kot so obsidian in felzične piroklastične kamnine. Njegova pomembna nahajališča so v trahitih v Drachenfelsu (Nemčija). Nizkotemperaturni polimorf ortoklaza je mikroklin. Tretji polimorf je adular, poimenovan po pogorju Adula v Švici, ki se pojavlja v nizkotemperaturnih hidrotermalnih depozitih.

Največji dokumentirani kristal ortoklaza, ki je meril približno 10 × 10 × 0,4 m in tehtal približno 100 ton, so našli na Uralu (Ruska federacija).[4]

V Sloveniji je v večjih kristalnih zrnih bele do rumene barve v pegmatitih severne Slovenije in granitnih porfirjih južno od Črne na Koroškem.[5]

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Mesečev kamen (adular) s premerom 23 mm (Minas Gerais, Brazilija)

Ortoklaz je skupaj z drugimi glinenci pogosta surovina za proizvodnjo nekaterih vrst stekla, keramike, na primer porcelana, in mehanskih čistilnih sredstev.

Nekatere intimne zmesi ortoklaza in albita imajo privlačen bled sijaj. Imenujejo se lunin kamen in se uporabljajo za izdelavo nakita. Večina luninih kamnov je prosojna in bele barve, pojavljajo pa se tudi sivi in breskovi toni. Njihov sijaj se v gemologiji imenuje adularescenca in je običajno opisan kot "kremasto ali srebrnkasto bel z valovitim nadihom". Lunin kamen je državni kamen ameriške države Floride.

Poldrag kamen z imenom mavrični lunin kamen je brezbarven različek labradorita in se od pravega luninega kamna razlikuje po večji prozornosti in igri barv. Njuna vrednost in trajnost sta približno enaki.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Mindat
  2. ^ Handbook of Mineralogy
  3. ^ Webmineral
  4. ^ P. C. Rickwood (1981). "The largest crystals". American Mineralogist 66: 885–907. 
  5. ^ R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 99.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]