Pojdi na vsebino

Prekmursko narečje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Vzhodnoslovenski jezik)
Prekmursko narečje
prekmurščina, prekmürščina, prekmörščina, panonska slovenščina
Spominsko znamenje v prekmurščini v Puconcih
Materni jezikSlovenija, Madžarska in emigranti v več državah
Št. maternih
govorcev
110.000[1][navedi vir]
Jezikovne oznake
ISO 639-3–
Seznam Linguist
slv-pre
Glottologprek1239
{{{mapalt}}}
Zemljevid slovenskih narečij. Prekmursko je obarvano temno rumeno (zgoraj desno).
Prekmurščina
LegaMed rekama Mura in Raba v Prekmurju in Porabju
UpravaPomurski muzej Murska Sobota
RKD št. 2-00072 [2]
Pomembni datumi
Vpis v register9. julij 2019
Razglasitev ŽKD9. julij 2019

Prekmursko narečje je najbolj vzhodno slovensko narečje. Govorijo ga v Prekmurju, ob zgornji Rabi v okolici Monoštra in v nekaterih vaseh ob madžarsko-avstrijski meji.[3] Prekmursko narečje spada v panonsko narečno skupino.

Stara prekmurska književnost se je razvijala ločeno od ostale slovenske književnosti, v njej je bilo izdanih več sto različnih knjig, veliko časopisov, koledarjev in rokopisov, zato velja za najbolj razvito slovensko narečno književnost. V 18. stoletju sta Števan Küzmič in Mikloš Küzmič začela razvijati prekmurski knjižni jezik.[4] V prvi polovici 20. stoletja sta se prekmurski in osrednjeslovenski knjižni jezik poenotila,[5] vendar se je ohranila posebna prekmurska književnost do konca druge svetovne vojne.[6] Božidar Borko je tako menil, da prekmurščina je druga slovenska knjižna norma, ni mogoče prikazovati ozko v narečnih okvorih, zato je predlagal ohranitev tega jezika do neke mere.[7] Po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji ni bilo dovoljeno tiskati verskih knjig v prekmurščini, prav tako ne drugih vrst književnosti, zato je v pogovorni prekmurščini zrasel vpliv slovenskega knjižnega jezika. Na Madžarskem je vlada sprva prepovedala jezike vseh manjšinskih narodnosti, ob koncu stalinistične diktature leta 1958 so dovolili uporabo slovenskega knjižnega jezika samo v Porabju. V 1990. letih se je spet začela razvijati prekmurska narečna književnost, znani avtorji so Feri Lainšček, Milan Vincetič, Vlado Kreslin in Branko Pintarič. Današnji znani raziskovalci prekmurščine so Franc Kuzmič, Franci Just, Zinka Zorko, Marc L. Greenberg in v Porabju Marija Kozar Mukič.

Govorci prekmurščine že več stoletij priznavajo slovenstvo kot del svoje identitete. Števan Küzmič in drugi prekmurski pisatelji v 18. stoletju niso dvomili, da je prekmurščina sorodna slovenskemu jeziku, ki ga govorijo tudi na Kranjskem in Štajerskem, vendar so trdili, da je poseben jezik. Tudi v 20. stoletju so menili, da je bolje nadaljevati z uporabo prekmurščine in se slovenščine le učiti, ker so razlike velike.

Danes strokovnjaki priznajo, da prekmurščina s svojim izročilom presega preproste narečne okvire ter lahko ga imajo hkrati jezik in narečje.[8] 2021 je bil sestavljen po posvetovanju s strokovnjaki amandma, ki ga je podprl tudi predstavnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vložil so dve dopolnili k Resoluciji za večjo veljavo prekmurščine ter večje sofinanciranje projektov za ohranjanje, razvoj in promocijo prekmurskega jezika, toda ni bilo zadostnega posluha.[9] V drugem poskusu je državni zbor sprejel dopolnili Dejana Židana za večjo veljavo prekmurščine ter večje sofinanciranje projektov za ohranjanje, razvoj in promocijo prekmurskega jezika.[10]

Nazivi

[uredi | uredi kodo]

V sredjem veku so Madžari vse Slovane imenovali toti (tótok). Današnje Prekmurje in Porabje sta bila Slovenska okroglina (Tótság), slovanski jezik, ki so ga govorili v okroglini pa je bil totski jezik (tót nyelv). Leta 1587 so v Dolnji Lendavi (danes Lendava) natisnili latinski obrednik Agenda Vandalica, ki se je skliceval na Slovence (Prekmurce). Znanstveno ime prekmurščine je bilo vandalski jezik, vandalščina (lingua vandalica). Tudi Jožef Košič je podpiral vandalsko razlago, v svojih delih je napisal, da je prekmurščina Vandalszki jezik, Vandalszka vüszta.

Poimenovanje Vend, Vendek (Vendski, Vendiški, Vendi) se je izoblikovalo v 19. stoletju, istočasno z mnenjem, da Prekmurci niso Slovenci (Vendsko vprašanje). Na Ogrskem so uradno zanikali, da med Muro in Rabo živijo Slovenci.

V prvih prekmurskih knjigah so slovenski pisatelji na Ogrskem uporabljali naziv sztári szlovenszki jezik, ker jim je prekmurščina starejša bila, kot kranjski in štajerski govori ali kajkavščina. O tem piše Božidar Raič v 19. stoletju: »Neka sveta groza obide človeka, ki je Prekmurce in njihov krasni jezik že poprej poznal, kedar se njegova noga prvič dotakne tal, koder so že od nekdaj naši slovenski dedje in pradedje orali mastno zemljo, kopali gorice, prepevali starinske pesmi, mirno pripovedovali okoli ognjišča povesti svojih blagih prednikov.« Obstajalo je tudi poimenovanje 'vogrszki szlovenszki jezik (ogrskoslovenski jezik).

Naziv Prekmurje je bil uradno sprejet v Kraljevini SHS, ampak sprva ni ustrezal največ Prekmurcem, ki so vztrajali pri nazivu Slovenska krajina.[11][12]. Bili so poskusi udomačiti naziv Prekmurje v prekmurščini, ker so tvorili oblike Prekmürje, Prekmörje, prekmürski, prekmörski[13] glede na to, da se glavna prekmurska reka Mura imenuje Müra ali Möra v prekmurščini.[14] Po drugi svetovni vojni, po zlomu knjižne prekmurščine je ta naziv izginil v pogovoru.

Položaj prekmurščine

[uredi | uredi kodo]
[icon] Ta razdelek potrebuje razširitev. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. (mesec ni naveden )

Narečja prekmurščine

[uredi | uredi kodo]
Avgust Pavel, največji književnik in znanstvenik madžarskih, ter prekmurskih Slovencev. Veliko se je ukvarjal s prekmurskim jezikom in prekmursko književnostjo.

Prekmurščina ima pet podnarečij:


Šomodski Slovenci, ki so danes že izumrli, v Taranyu pri Nagyatádu govorili derivat dolinskega (markovskega) narečja.[15] O drugih vaseh, kjer je bilo nekoč veliko Slovencev po rodu iz današnjega Prekmurja, ni nobenega podatka.

Posebnostni

[uredi | uredi kodo]

Prekmursko narečje se od slovenskega knjižnega jezika razlikuje v leksiki, morfologiji, sklanjatvi, soglasniški palatalizaciji ter intonaciji in v izgovoru.

Glasoslovje

[uredi | uredi kodo]

Prekmurščina ima zapleten samoglasniški sistem, ki se je razvil v tesni povezanosti z naglasnim sistemom. Večina samoglasniških nasprotij se pojavlja v naglašenih zlogih, vendar prekmurski samoglasniki razlikujejo kolikost v naglašenih zlogih.[16] Značilno je npr. da namesto določenih dolžin iz dolgega a iz dolgega in kratkega polglasnika nastane dolgi é (dén [dan])

Samoglasniki

[uredi | uredi kodo]

V prekmurščini zasledimo zlogotvorni r (prt, smrt, trs) kot v knjižni slovenščini. Zlogotvorni l se pojavi v takih besedah kot detelca, cincelca ipd., medtem ko zlogotvorni n npr.: v besedah bzekanca, metünca ipd. Ti glasovi so nastali iz stalno dolgih r, l in n.[17] Razvoj nenaglašenih samoglasnikov je v vseh prekmurskih narečjih dokaj enoten.[18]

Izvor dolgih naglašenih samoglasnikov:[19]

  • dolgi i ali ij je nastal iz stalno dolgega i
  • dolgi ü ali üj se je razvil iz stalno dolgega u (grüška, grüjška)
  • dolgi ö je nastal iz dolgega u pred r (Möra)
  • dolgi a se je razvil iz stalno dolgega a

Izvor kratkih naglašenih samoglasnikov:[20]

  • kratki i je nastal iz staroakutiranega in po mlajšem naslasnem umiku naglašenega i
  • kratki ü je nastal iz staroakutiranega u v zadnjem in nezandjem besednem zlogu (tü, krüj, düj)
  • kratki u je nastal iz staroakutiranega ɫ (pun), redko je iz dolgega o pred j (bujti) in umično naglašenega o pred n (sunce)
  • kratki ö se sliši pred r (vöra, šörc, tören)
  • kratki ozki e je nastal iz staroakutiranega jata
  • kratki ozki o je nastal iz novoakutiranega o v nezadnjem (vòla) in zadnjem (kròp) besednem zlogu, iz staroakutiranega nosnega ǫ (tòča) in umično naglašenega o (kòsa)
  • kratki široki e (ä) je nastal iz novoakutiranega e v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu, iz umično naglašenega e, iz staroakutiranega nosnega ę (mèša) ter iz novoakutiranega ə v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu (pès)[21] in umično naglašenega ə (mègla)
  • kratki zaokroženi a (å) je nastal iz staroakutiranega a (cåjt, fålat)
  • kratki r je nastal iz staroakutiranega r.

Izvor nenaglašenih samoglasnikov:[22]

  • nenaglašen i je nastal iz prednaglasnega in ponaglasnega i (grabiti), u (im. človek, daj. človeki) in ĕ (bilica)
  • nenaglašeni u je nastal iz nenaglašenega samoglasnika ɫ (gučin)
  • nenaglašeni o je nastal iz prednaglasnega in ponaglasnega o (obrouč), iz nosnega ǫ (im. kloup, rod. klopi)
  • nenaglašeni e (ä) je nastal iz prednaglasnega (im. tèle, rod. teleta) in ponaglasnega e ter nosnega ę (mesou), redko iz prednaglasnega ĕ (drevou), slišimo ga tudi za nenaglašeni ə (závec).

V goričkem in ravenskem narečju v izglasju končni i se sliša v nenapetem izgovoru kot dolgo nenaglašeni é. V dolinskem narečju se je ohranil v izglasju kratki i, ki je prisoten tudi v prekmurskem knjižnem jeziku. V vseh treh glavnih narečjih je splošno, da se trdilni začetek besede z ne- močno pomeša z nikalnico ni v naglašeni obliki npr. neka, nika (nekaj, nikaj).[23]

Soglasniki

[uredi | uredi kodo]

Na Goričkem in Ravenskem se glas j v položaju pred zadnjimi samoglasniki (lahko tudi pred e) izgovarja kot dž (đ) (dž↔dj)[24] npr.: đoukati, đaboka, đo. V položaju pred sprednjimi samoglasniki (lahko tudi pred ü) izgovarja kot g npr.: ges, (jaz) pigeš, getra, günec.[25] Na Dolinskem se po prvotno govorjenem j razlikuje od goričkega in ravenskega govora, a temeljni samoglasniški in soglasniški razvoji v prekmurščini potekajo skupaj (razen nekaj umaknjenih krajevnih govorov).[26]

V prekmurščini je nekaj dolgih oziroma dvojnih soglasnikov, ki so na meji besed po izpadu, krnitvi ali zlivanju glasov ali pri močno poudarjenem naglasu: odtec, sej(d)te si![27]

Končni zveneči zvočnik m v prekmurščini preide v n: delan, pišen, dati njin/lidan/decan, tan, poton, pesen, Vüzen itn.[28] Isti sistem je v prleških, slovenskogoriških[29] in haloških narečjih[30] ter v hrvaški čakavščini.[31]

Premena m>n je možna tudi sredi besede in pred soglasniki, vendar ni splošna v vsakih govorih npr.: zinski, nenški, vüzenski.[32]

Soglasniški sklop mn v prekmurščini lahko prehaja v ml (gümlo). V starem jeziku je bilo še več takih premen, ki so ohranjene v govoru najstarejših ljudi ali pa v nekaterih goričkih in porabskeh vaseh (kamen, kamla, kamli).[33]

Ohranjen je mehčani (palatalni) n (korenje). Včasih se glas nj razvije v n, zlasti na koncu besede ali sredi nje npr.: ogen, škegen, kniga. V odvisnih sklonih se vrne nj na koncu besed: ogen, ognja, ognji; škegen, škegnja, škegnji.[34]

V stari prekmurščina je bila tudi premena soglasnika v množini moškega spola v ednini, ki je tvorila končnico -cke, -cje npr.: grejšnicke, vucje (na Dolinskem grešnici, vuci).[35] Danes je to ohranjeno samo v govoru najstarejših Prekmurcev in porabskih Slovencev. Danes govorijo npr.: grejšniki, vuki. Ta soglasniška premena je ostala v nekaterih izjemah npr.: nalejci (nalahko).

Ob zvočnikih r, l in n se v izgovoru izgubi velelniško obrazilo i v dvojini in množini. Zato govorijo v prekmurščini npr.: zemte, pečte, idte itn. Ob zvočniku m (meti, meu, mejla, meli) zaradi morfološkega iznačevanja je opazna izguba j ob zvočniku r: gospodar–gospodara, gospodari.

Na Ravenskem in Goričkem končni -l se v nenaglašenem položaju izgovarja kot -o zaradi krnjenja, zlasti pri spregatvi glagolov (proso, küpo, delo, najšo, piso, đo, mogo, oudo, pravo, pozdravo, zmuvo), v naglašenem položaju se izgovarja kot -u (biu, dau, šou, mantrau, meu, zeu).[36] Na Dolinskem je več naglašenih oblik, zato se izgovarja večinoma -u (delau, najšeu, mogeu, pisau, odau, büu, dau, šou, mantrau, möu, segrüu, zeu) in manj -o (proso, küpo, pravo, pozdravo, zmuvo).[37] V nekaterih dolinskih govorijo govorijo namesto nenaglašenega -o nenaglašeni -u (slüžu, vdaru, doubilu).

V prekmurščini v splošnem prehaja za zvočniki c, č, ž, š, j, s samo glas o (vroučo sunce, mojo srce, mojoga srca) Pridevniška končnica srednjega spola v imenovalniku je celo drugačna, če je pridevnik neoseben (brez samostalnika), ker takrat v vsakem prekmurskem govoru govorijo npr. Trno vrouče je gnes. Fse san napravo. Izjeme so svojilni zaimki, ki imajo v ednini samo končnico -o v srednjem spolu: Tou je mojo/tvojo/svojo/našo/vašo. V nekaterih dolinskih govorih za omenjenimi zvočniki lahko pride glas e kot v knjižni slovenščini.

V prekmurščini za soglasniki c, č, š, ž, s ne pride pripona j (Boži). V drugih primerih se pripona j prevrsti v drugo mesto: vrag, vrajži.

Samoglasnik u večinoma izgine na začetku besed (mrejti) ali se pojavlja kaka proteza kot v ali f (vživati, fčitel, fčenec).

Glas v se pred samoglasniki, zvočniki in zvenečimi nezvočniki izgovarja kot v: višnja, glavna, v goricaj. Pred nezvenečimi nezvočniki in na koncu besede se izgovarja kot f (fčera, brütif).[38]

Tudi je še več premen in izgub glasov:

  • prešel sklop kd v št npr. što (kdo)
  • sklop tl prehaja v kl (mekla)
  • drugotni sklop dl prehaja v l (gejla/jejla)
  • sklop tm prehaja v km (kmica)
  • sklop dn prehaja v gn (gnes)
  • končni z po izgubi zvenečnosti preide v s (skous)
  • končni ž po izgubi zvenečnosti preide v š (klantoš, Mikloš)
  • pojavlja se priličenje s>š in z>ž (ščasoma, ž njin, ž njega)

Večinoma je povsem ohranjen sklop šč (ešče, ščeti), izjema je govor madžarskih Slovencev, kjer v števanovski okolici govorijo štj (eštje, štjeti),[39] na Gornjem Seniku pa šk (eške, šketi).[40]

Trdi končni l večinoma izpada in se razvija v u ali o: krau, spau, mislo.[41]

Palatalnega lj ni v prekmurščini, vendar se spreminja v u v naglašeni poziciji (krau, pepeu, cigeu) ali se razvija v trdi l: lübiti, lübezen, metül, cepleni, trplenje, klüč itn.[42]

Glas h onemi na začetku besede (iža). V medsamoglasniškem h prehaja v j (müja). V izglasju h preide v j (praj). V sklopu hč preide v š (nišče), v sklopu hv pa prehaja v f (fala, zafalnost). Izjeme so nekateri vaški govori (Gornja, Dolnja in Srednja Bistrica[navedi vir]). Prav tako ostane glas h v nekaterih prevzetih besedah iz knjižne slovenščine npr.: zahtejva.

Dvoglasniki

[uredi | uredi kodo]

Prekmurščina je bogata dvoglasnikov, vendar je njihova raba različna v govorih.

Dvoglasnik ej je sestavljen iz kratkega ozkega e in kratkega nepopolno izgovorjenega i,[43] npr.: črejpnja, drejti, lejko, strejlati, vrejdnost itn. Dvoglasnik ej je nastal iz stalno dolgega jata ĕ.[44]

Dvoglasnik ou je sestavljen iz o in kratkega nepopolno izgovorjenega u,[45] npr.: Boug, črvou, gospoud, koula, nouga, obrnouti, posouda, rouka, stoupiti, tour. Dvoglasnik ou je nastal iz stalno dolgega o in stalno dolgega ǫ.[46]

V nekaterih govorih je značilni dvoglasnik npr.: au, ki jih govorijo namesto ou, zlasti v severnih krajih. Različni kratki in zlasti dolgi samoglasniki so razširjeni z j, z le-tem se pa tudi diftongizirajo npr.: üj večinoma na Ravenskem (küjpiti, küjriti, lüjbiti).[47] Tudi v števanovski okolici na Madžarskem je veliko dvoglasnikov öj, ki jih govorijo namesto ü npr.: döj, dröjzgati, tjöjpiti itn., ki so v drugih govorih düj, drüzgati, küpiti itn.[48]

Redko govorijo dvoglasnik uj ali aj npr.: čujskati, mujvanca, mujvati; cajt, majster, najgerik, snajžen.[49]

Oblikoslovje

[uredi | uredi kodo]

V oblikoslovju je shranjeno vse bogastvo razvoja oblik in pisanost naglasnih tipov, zlasti končno naglašanje ustvarja podobo ritmično razgibanega jezika. Ohranjena je vsa fleksija, trije spoli, tri števila, trije časi. V porabskem narečju (predvsem v števanovskem govoru) ženske uporabljajo obliko moškega spola, ko govorijo o sebi v prvi osebi, pa tudi v pripovedi o ženski uporabljajo moško obliko, če se njeno ime končuje na soglasnik.

Sklanjatev in spregatev

[uredi | uredi kodo]
Samostalniki
[uredi | uredi kodo]

V prekmurščini v sklanjatvi je tudi šest sklonov (imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik in orodnik). Vsak spol ima svoje oblike v sklanjatvi, hkrati tudi veliko sklonov ima enake oblike zlasti v množini, zato je sklanjatev v prekmurščini bolj enostavna.

V sklanjatvi dvoglasniških besed lahko zgine dvoglasnik s spreminjanjem sklona ali števila, ali pa se prestavi na konec besede npr.: Boug, Boga, Bougi, z Bougon. V množini je dajalnik istega samostalnika bogoun. Lahko se spreminja tudi naglas npr. v imenovalniku rosa [rósa], v rodilniku rose [rosé].

moški spol[50][51] ednina dvojina množina
Imenovalnik ø -a -i(éGoričko, Ravensko)
Rodilnik -a -a, -of/ouf -of/ouf
Dajalnik -i(éGoričko, Ravensko), -ej(odvisno od nekaterih posebnih samostalnikov) -oma -on, -an(odvisno od nekaterih posebnih samostalnikov)
Tožilnik -ø, -a(odvisno od živega ali neživega tipa) -a -e
Mestnik -i(éGoričko, Ravensko) -ama, -aj(odvisno od narečja) -aj, -i(odvisno od narečja)
Orodnik -on -oma -ami, -i(odvisno od narečja)
druga moška sklanjatev[52][53] ednina dvojina množina
Imenovalnik -a -a -e, -i(odvisno od narečja)
Rodilnik -o, -e(odvisno od narečja) -of, -a(odvisno od narečja) -ø, -of(odvisno od narečja)
Dajalnik -i(éGoričko, Ravensko), -ej(odvisno od narečja) -oma -on
Tožilnik -o -a, -i(odvisno od narečja) -e
Mestnik -i(éGoričko, Ravensko) -oma, -aj(odvisno od narečja) -aj
Orodnik -of -oma -ami, -ai(odvisno od narečja)
ženski spol[54][55] ednina dvojina množina
Imenovalnik -a, -ø(druga ženska skalanjatev) -i, -ej(odvisno od nekaterih samostalnikov) -e, -i(druga ženska sklanjatev)
Rodilnik -e, -ej(odvisno od nekaterih samostalnikov), -i(druga ženska sklanjatev) -ø, -ej(v nekaterih narečjih), -i(v drugi ženski sklanjatvi) -ø, -i(druga ženska sklanjatev)
Dajalnik -i(éGoričko, Ravensko), -ej(odvisno od nekaterih posebnih samostalnikov) -ama -an
Tožilnik -o/ou, -ø(druga ženska sklanjatev) -i, -ej(odvisno od posebnih samostalnikov) -e, -ej(odvisno od posebnih samostalnikov), -i(druga ženska sklanjatev)
Mestnik -i(éGoričko, Ravensko) -ama, -aj(odvisno od narečja) -aj, -ama(druga ženska sklanjatev)
Orodnik -of/ouf, -jo(druga ženska sklanjatev) -ama -ami, -ama(druga ženska sklanjatev, vendar samo v nekaterih narečjih)
srednji spol[56][57] ednina dvojina množina
Imenovalnik -e, -o -i(éGoričko, Ravensko) -a
Rodilnik -a -ø, -i(éGoričko, Ravensko; odvisno od narečij) -ø
Dajalnik -i(éGoričko, Ravensko), -ej(odvisno od nekaterih posebnih samostalnikov) -oma -an
Tožilnik -o, -e -i(éGoričko, Ravensko) -a
Mestnik -i(éGoričko, Ravensko) -oma, -aj(odvisno od narečja) -aj
Orodnik -on -oma -ami, -i(Dolinsko)

V imenovalniku množine imajo nekateri samostalniki moškega spola končnico –gej (lidgej) (Goričko, Ravensko) ali –je (gospoudje). Na Dolinskem govorijo samo končnico -je:[58] lidje, lüdje, gospoudje. Nekoč so bile množinske končnice –cke, –cje, –ci npr. betežnicke, betežnicje, betežnici ki so danes povsem izginile v prekmurščini. Namesto tega govorijo –i(é) (betežniki).

Samostalniki srednjega spola, ki se končujejo na –e se podaljšajo z zlogom en[59] npr.: ime, imena, breme, bremena, pleme, plemena ipd. V stari prekmurščini veliko teh samostalnikov kot breme, vrejme, pleme, je bilo maskularizirano,[60] zato so jim rekli kot vrejmen, bremen, plemen. Danes govorijo maskulanizirane samostalnike srednjega spola le na Goričkem starejši ljudje in Slovenci na Madžarskem.

Nekateri drugi samostalniki srednjega spola s končnico –e se podaljšajo z zlogom -et npr.: tele, teleta, dejte, deteta, žrebe, žrebeta kot v knjižni slovenščini.[61] Toda v sklanjatvi besed tejlo (telo), vüjo (uho), drejvo (drevo) ipd. se ne podaljšajo ti samostalniki kot v slovenskem knjižnem jeziku z zlogom –es (telo, telesa). V prekmurščini se sklanjajo sploh kot drugi samostalniki srednjega spola: tejlo, tejla, vüjo, vüja, drejvo, drejva. V tem primeru je prekmurščina podobna hrvaščini.

Pridevniki
[uredi | uredi kodo]
moški spol[62][63] ednina dvojina množina
Imenovalnik -i(éGoričko, Ravensko), ø(redko) -iva, -eva -i(éGoričko, Ravensko)
Rodilnik -oga -iva, -eva, -ivi(j), -evi(j) -i(j)
Dajalnik -omi(éGoričko, Ravensko) -ima -in, -én(odvisno od glasoslovnih značilnosti na Ravenskem in Goričkem)
Tožilnik -i(éGoričko, Ravensko), ø(redko) -oga(v živem tipu) -iva, -eva -e
Mestnik -on -ima, -ivaj, -evaj, -i(j) -i(j)
Orodnik -in -ima, -ivima, -evima -imi(éGoričko, Ravensko)
ženski spol[64][65] ednina dvojina množina
Imenovalnik -a -ivi(é), -evi(éGoričko, Ravensko) -e
Rodilnik -e -ivi(j), -evi(j), -i(j), -i(j)
Dajalnik -oj -ima -in, -én(odvisno od glasoslovnih značilnosti na Ravenskem in Goričkem)
Tožilnik -o -ivi(éGoričko, Ravensko), -evi(éGoričko, Ravensko), -i -e
Mestnik -oj -ima, -ivaj, -evaj, -i(j) -i(j)
Orodnik -of -ima, -ivima, -evima -imi(éGoričko, Ravensko)
srednji spol[66][67] ednina dvojina množina
Imenovalnik -o, -e(redko, predvsem na Dolinskem) -ivi(é), -evi(éGoričko, Ravensko) -a
Rodilnik -oga, -ega(redko, predvsem na Dolinskem) -ivi(j), -evi(j), -i(j) -i(j)
Dajalnik -omi(éGoričko, Ravensko), -evi(éGoričko, Ravensko) -ima -in, -én(odvisno od glasoslovnih značilnosti na Ravenskem in Goričkem)
Tožilnik -o, -e(redko, predvsem na Dolinskem) -ivi(éGoričko, Ravensko), -evi(éGoričko, Ravensko) -a
Mestnik -on -ima, -ivi(j), -evi(j), -i(j) -i(j), -aj(na Goričkem)
Orodnik -in -ima, -ivima, -evima -ima, -imi(éGoričko, Ravensko)

Pridevniki v prekmurščini se prav tako stopnjujejo kot v knjižni slovenščini z obrazili -ši, -ejši, -ajši.[68] V pogovoru (kot tudi v starem knjižnem jeziku ali v jeziku sodobnih pisateljev) je zelo pogosto opisno stopnjevanje z besedicama bole, najbole,[69] če pridevnik pomeni barvo, se končuje na -ski, -ški, -ki, -čki, -nji ali na -č, -l, -en, -t, če je pridevnik snovni v prenesenem pomenu, če se končuje na -av, -ast, -en, -at ipd. Tudi je precej pogosto elativno stopnjevanje v pogovoru in pisavi.[70]

Zaimki
[uredi | uredi kodo]

Osebni zaimki v prekmurščini:[71]

Oseba Ednina
Skloni — im., rod., daj., tož., mes., or.		 Dvojina
Skloni — im., rod., daj., tož., mes., or.		 Množina
Skloni — im., rod., daj., tož., mes., or.
1 o. Ge, Ges,(Goričko, Ravensko) Jes(Dolinsko) (mene/me, meni/mi, mene/me, v meni, z menof/z meuf) Müva (naja/naj, nama, naja/naj, v nama, z nama) Mi (nas, nan, nas, v nas, z nami)
2 o. Ti (tebe(j)/te, tebi/ti, tebe(j)/te, v tebi, s tebof/s teuf)
vi (vas, van, vas, v vas, z vami)		 Vüva (m) / Vüve(ž) (vaj(a), vama, vaj(a), v vama, z vama) Vi (vas, van, vas, v vas, z vami)
3 o. Un (njega/ga, njemi, njega/ga, o njen, ž njin)
Una (nje(j)/je njoj/njej/ji, njou/jo, v njoj/njej, ž njouf)
Njüva/Njiva, Oneva (m) / Njüve/Njive (ž) (njiva, njivi (ž), njima, njiva (m), njivi (ž), v njima, ž njima) 		Uni (m)/une(ž) (nji(j)/jih(j), njin/jin, nji(j)/jih/je, v nji(j), ž njimi)

Povratni osebni zaimek v prekmurščini:[72]

  • sebe(j)/se (rod., tož.)
  • sebi/si (daj.)
  • (v) sebi (mes.)
  • s sebof/seuf (orod.)
  • Vprašalni zaimek: što, ka, zakoj
  • Nedoločni zaimek: nekák, nešče, neka/nika
  • Nikalni zaimek: nišče, nika
  • Oziralni zaimek: što, ka
  • Celostni zaimek: sakši/saki, fse
sklanjatev[73] što ka
Imenovalnik što ka
Rodilnik koga česa/koj
Dajalnik komi(éGoričko, Ravensko) čemi
Tožilnik koga ka/kaj
Mestnik kon čen/kon
Orodnik kon čin/ken
Števniki
[uredi | uredi kodo]
[icon] Ta razdelek potrebuje razširitev. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. (mesec ni naveden )

V prekmurščini se je ohranil stari način dvoštevilčnih števil. Na prvo mesto pride desetka, nato enoštevilčno število. Veznika ne rabijo. Npr. enainštirideset (41) je štirideset eden v prekmurščini. Števila od stou, gezero/jezer (tisoč), milijon, milijarda itn. zmeraj pridejo na prvo mesto tudi v prekmurščini.

Glagoli
[uredi | uredi kodo]

Glagolska pripona na Goričkem in večidel na Ravenskem -i-, glagolska končnica pa -ti (npr. dosegniti, süniti, zdigniti). Na Dolinskem in nekaterih ravenskih vaseh je glagolska pripona -o-, glagolska končnica je prav tako -ti kot v drugih dveh glavnih prekmurskih govorih (npr. dosegnoti, sünoti, zdignoti). Nekateri redki glagoli imajo pripono -ou- (npr. minouti, obrnouti, počinouti), ki so prisotni v vseh treh glavnih govorih.

Prekmurska spregatev glagoslov ima nekaj posebnosti: pri nekaterih glagolih osebno obrazilo -jo za 3. osebo združi v isti zlog z glasom pred njim v -o npr.: začajo–začo, bijejo–bijo, delajo–delao.

Sedanjik

Ednina lübin lübiš lübi
Dvojina lübiva lübita lübita
Množina lübimo lübite lübijo

Preteklik

Ednina san/sen lübo(m.)
lübila(ž.)		 si lübo(m.)
lübila(ž.)		 je lübo(m.)
lübila(ž.)
Dvojina sva lübila(m.)
lübili(ž.)		 sta lübila(m.)
lübili(ž.)		 sta lübila(m.)
lübili(ž.)
Množina smo lübili(m.)
lübile(ž.)		 ste lübili(m.)
lübile(ž.)		 so lübili(m.)
lübile(ž.)

Prihodnjik

Ednina mo lübo(m.)
lübila(ž.)		 boš lübo(m.)
lübila(ž.)		 de lübo(m.)
lübila(ž.)
Dvojina va lübila(m.)
lübili(ž.)		 ta lübila(m.)
lübili(ž.)		 ta lübila(m.)
lübili(ž.)
Množina mo lübili(m.)
lübile(ž.)		 te lübili(m.)
lübile(ž.)		 do lübili(m.)
lübile(ž.)

Pogojnik

Singular bi lübo(m.)
lübila(ž.)		 bi lübo(m.)
lübila(ž.)		 bi lübo(m.)
lübila(ž.)
Dual bi lübila(m.)
lübili(ž.)		 bi lübila(m.)
lübili(ž.)		 bi lübila(m.)
lübili(ž.)
Plural bi lübili(m.)
lübile(ž.)		 bi lübili(m.)
lübile(ž.)		 bi lübili(m.)
lübile(ž.)

Deležniška končnica v moškem spolu -o ali -u, odvisno od glasu, ki je pred deležnikom. Če je to samoglasnik, takrat rabijo -u na koncu (biu, skriu, znau, dau, šou/šau), če je soglasnik, takrat se rabi -o (mogo, delo, odo, lübo, gučo).[74] V drugem spolu in številu deležnik je -l, ki mu je dodana končnica, ki označuje spol in tudi njegovo število (bili, bila, bilou; znali, znala, znalo; šli, šla, šlo).

Na Dolinskem je pogostejša deležniška končnica u (büu, mogeu, delau), ker se lahko druži v tem govoru vedno s samoglasniki. Čeprav je nekaj izjem kot lübiti ali oditi, (lübo, odo; v drugih manjših govorih lübu, odu).

V tretji osebi ednine lahko se rabi pomožni glagol bou samo v tistih kontekstih, v katerih ni glagol npr.: Tüu naj bou v dvorani (Tiho naj bo v dvorani).

Besedišče

[uredi | uredi kodo]

Prekmursko besedišče je izvrstno bogato, ker se je zmeraj razširilo z ljudskimi tvorbami, prevzetimi besedami iz tujih ali sorodnih jezikov in novotvorjenkami književnikov.[75] V živem govoru so ohranili veliko besed, tudi sodobni avtorji uporabijo besede iz stare knjižne prekmurščine, ki so ustrezne za sodobno rabo.[76][77][78]

V besedišču je veliko arhaizmov, npr. beseda ves (vas): spis, ki opisuje spreobrnjenje Karantancev[79], omenja naselje Lindol ves. Beseda mlaka pomeni lužo ali kal, ki je manjša stoječa voda. Nekoč so bile mlake pri starih kmečkih hišah, v katere so zbirali vodo iz deža ali snega, da bi napajali živino, polivali vrte in prali obleke. Mlaka izvira iz praslovanske *mőlka[80] Beseda lejs velikokrat pomeni gozd v prekmurščini, ki je morda iz praslovanske *lĕ̂sь. Izvirni izraz lahko pomeni zapuščeno zemljišče, na katerem je pognalo grmičevje, torej se je začelo pogozditi.[81] Krščanski praznik binkošti v prekmurščini so risali, ki izvirajo iz stare cerkvene slovanščine rusalije (praznik rož).[82]

Pri nekih besedah se pojavi etimološka mutacija. To pomeni, da se prekmurščina se razlikuje tudi v nekaterih podobnih besedah, ki imajo različni pomen. To so „lažni prijatelji”, npr. günec, jünec slovensko vol. Knjižni slovenski junec pomeni goveji mladič moškega spola oz. mlad bik. Prekmurski grah, graj pomeni fižol, knjižni slovenski grah v prekmurščini je grajšček. Beseda glejv, lejv je v knjižni slovenščini svinjak, a hlev je v prekmurščini štala (iz nemš.: Stall). Prekmurski stüdenec pomeni v knjižni slovenščini vodnjak, medtem ko studenec v prekmurščini je vretina.

Nekateri kraji v Prekmurju in Porabju imajo svoje značilne besede, dokler se druge besede razlikujejo le po naglasu. Tipičen goričkem fantu rečejo pojeb, pojbič, (fant) ki je na Dolinskem dečko. . Za pokopališče govorijo naslednje besede v raznih govorih: cintor (Zgornje Goričko, Porabje, Dolinsko), brütif, brütof, britof (Goričko, Ravensko), grobišče (Severovzhodno Goričko).

Ljudski jezik je tvoril izraze npr.: za predmete ali pojme s prevzetjem tehnologije ali gospodarskih načinov. Največ ljudskih tvorb je v kmetijskem besedišču: čemerika, črtalo, graba, grajour, grmalija, ilojca, krčefka, letina, lüpati, mlejčnjek, nagrca, orač, osovina, ostrica, ograd, pepelnik, pernjača, rasoje, ritonja, sejanca, torica, vinjek, vodejr, zemlenjak itn. Te besede so ogrožene zaradi prenehanja poljedelstva v Prekmurju.

Madžarizmi

[uredi | uredi kodo]

Madžarščina je veliko vplivala na prekmurščino, saj so ogrski Slovenci pripadali madžarskemu državnemu in cerkvenoupravnemu sistemu do konca prve svetovne vojne in so imeli neposredne stike z madžarsko kulturo.[83]

Razvoj prekmurskega glasu ö, ki je nastal po labializacije glasu e, je verjetno tudi vpliv madžarskega jezika.[84]

Veliko madžarskih izposojenk se je tudi v knjižni prekmurščini udomačilo ter madžarske izposojenke so še danes pomemben in značilen del prekmurskega besedja.[85]

Prekmurščina Madžarščina Slovenščina
beteg, betežen betegség, beteg bolezen, bolan
čonta, čunta csont kost
engriš egres kosmulja
gezero,Goričko, Ravensko jezeroDolinsko ezer tisoč
pajdaš pajtás kamerad
laboška lábas, lábos kozica
ugorka uborka kumara
koudiš koldus berač
valon való veljaven
varaš város mesto

Germanizmi

[uredi | uredi kodo]

Čeprav se germanizmi nahajajo v vsakem slovenskem narečju, prekmurščina se razlikuje od drugih slovenskih narečij po številnih posebnosti, na katere so tudi vplivali zgodovinski, geografski, verski in politični dejavniki.[86] Tudi knjižna prekmurščina je prevzela dokaj nemških izrazov. Še danes je najbolj močan vpliv nemščine na Goričkem in Porabju.[87] Iz nemščine je izposojeno še nekaj predlogov (cuj k, coj, kcoj, ober).

Prekmurščina Nemščina Slovenščina
brütif, brütof Friedhof pokopališče
cajgar Zeiger kazalec
cigeu Ziegel opeka
cimprati zimmparon(bavarsko) graditi
cug Zug vlak
cvek zwëc(srednjevisoko nemško) žebelj
dönok, denok dennoch(srednjevisoko nemško) vendar
fabrika Fabrik tovarna
fašenek Fasching pust
farba Farbe barva
farar Pfarrer duhovnik (protestantski)
fejronga Vorhang zavesa
förtoj Fürtuch(bavarsko) ženski predpasnik
glaž Glas steklo
gratati geraten postati, nastati
gvant Gewand obleka
lampe Lippen usta
pejgla Bügeleisen likalnik
plac Plaz trg
rafankeraš, rafankerar Rauchfangkehrer dimnikar
šalica Schale(bavarsko) skodelica
šker geschirre(srednjevisoko nemško) orodje
špilati spielen igrati
šrajf Schrafe(bavarsko) vijak
šraklin Schürhakel žarač, grebača
žajfa Seife milo

Ostale tujke

[uredi | uredi kodo]

Zasledimo tudi latinske tujke v prekmurščini, ki jih je posredovala madžarščina, nemščina ali hrvaščina. To so npr.: bauta/bunta (trgovina, latinsko voluta), cintor (pokopališče, latinsko coementerium), kanta (ročka, latinsko canna), kupica (kozarec, latinsko cuppa), marela (dežnik, italijansko ombrella), numera (število, številka, latinsko numerus), oštarija (gostilna, italijansko osteria) štacun (prodajalna, beneško stazona),somar (osel, beneško somaro), upkaš (smrdokavra, latinsko upupa).

Stari prekmurski napis na križu (1884) v Noršincih iz Svetega pisma: „Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre…”Jn 11-25

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Prekmurski knjižni jezik.
[icon] Ta razdelek potrebuje razširitev. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. (mesec ni naveden )
Prvi prekmurski abecednik (1725). Avtor je neznan.

Dvojni razvoj: osrednja in vzhodna slovenščina

[uredi | uredi kodo]

V slovenskem jezikoslovstvu ter jezikoslovni in literarni zgodovini je bilo do 21. stoletja premalo upoštevano dejstvo[88] dvojničnega razvoja slovenskega jezika, ki je posledica alpskega (osrednjega) in panonskega jezikovnega in kulturnega razvoja ter zgodovinskih in geografskih razmer.[89] Osrednjeslovenski knjižni jezik se je normativno razvijal na časovni premici od brižinskih spomenikov do nastopa Primoža Trubarja ter prizadevanja različnih izobraženih krogov in zastopnikov (Marko Pohlin, Jernej Kopitar, Matija Čop).[90]

Jezikoslovec Avgust Pavel piše o položaju prekmurščine tako, da prekmurski jezik

…spada v skupino južnoslovanskih jezikov. Pravzaprav je le osamosvojeno, večje narečje slovenskega jezika, od katerega se razlikuje predvsem v naglasu, tonu, mehčanju soglasnikov in očitnem pomanjkanju sodobnega besednega zaklada, ker jezik ni doživel resnejše obnove.

Tudi vzhodna slovenščina ima dve različici: prekmurski knjižni jezik, ki se je normativno razvijal od 16. do 20. stoletja[91] in vzhodnoštajerski knjižni jezik, ki je prenehal v 19. stoletju.[92] Ogrski Slovenci med Muro in Rabo so bili bolj ločeni od osrednjeslovenskega jezikovnega prostora, medtem ko so štajerski Slovenci imeli razmeroma več stikov z današnjo Osrednjo Slovenijo.

Rokopisna tradicija

[uredi | uredi kodo]

Ogrski Slovenci so v 16. stoletju po načelu Cuius regio eius religio (Čigar dežela — tega vera) prevzeli protestantsko vero od svojih madžarskih veleposestnikov.[93] Protestantska vera je omogočila Slovencem pouk in pridigo v maternem jeziku, čeprav v tem času še ni bila knjižna prekmurščina, zato so pomanjkljivost poskusili nadomeščati z rabo kajkavskih knjig.[94]

V današnjem Prekmurju so nastale tri pomembnejše rokopisne pesmarice: prva Martjanska pesmarica, druga Martjanska pesmarica in Markišavska pesmarica.

Prvo martjansko pesmarico so od časa do časa dopolnjevali različni avtorji. Prve pesmi so nastale približno v prvi polovici 16. stoletja.[95] Poleg verskih pesmi vsebuje tudi nekaj posvetnih (ljubezenskih) pesmi.[96]

Prva Martjanska pesmarica kaže močno sorodnost z drugimi kajkavskimi pesmaricami.[97] Te povezanosti močno vplivajo na jezik zgodnjih prekmurskih pesmaric, kljub temu so ogrski Slovenci ohranili svojo narodno in jezikovno samozavest. Naslanjali so se pa na razvito kajkavsko književnost, zlasti takrat, ko je bilo to nujno pri nadomestitvi manjkajočih strokovnih terminologij v prekmurskem knjižnem jeziku.

Rokopisno izročilo še ne bilo prekinjeno po kodifikaciji knjižne prekmurščine v tiskanih knjigah, ker so imele rokopisne pesmarice še vedno pomembno vlogo v prekmurski književnosti. Vsakega človeka namreč niso mogle doseči prekmurske tiskane knjige, zaradi tega so v svoje zvezke prepisali ljudske verske pesmi, ki so jih slišali ali videli v drugih rokopisih ali pa v tiskih. Več pomembnih knjig je ostalo v rokopisu (npr. slovnice ali znanstvena dela v prekmurščini), ki pričajo o izraziti močni prekmurskega jezika.

Kodifikacija prekmurskega jezika

[uredi | uredi kodo]

Prva tiskana knjiga v prekmurščini je izšla leta 715 pod naslovom Mali katechismus. Avtor je Franc Temlin. Gre za prevod Lutrovega malega katekizma iz madžarščine. V tej knjigi je avtor poskušal oblikovati nadnarečni knjižni jezik, ki bi lahko bi razumljiv na širšem govornem prostoru prekmurščine.[98]

Štefan Küzmič je kodificiral prekmurski knjižni jezik s prevodom Nove zaveze Svetega pisma, ki se je objavil 1771 z naslovom Nouvi Zákon.[99]

Küzmič je v Predgovoru Nouvega Zákona znasnoval pomen prekmurskega jezika. Njegovim načelom so sledili tudi v 20. stoletju ne samo protestanti, ampak tudi prekmurski katoliki.[100]

Originalno besedilo Slovenski prevod[101]

§. 14. Sto de tak kráto naſim med Mürom i Rábom prebívajoucſim ſzlovenom tè ſz. Bo'ze knige na ſzvoj jezik, po ſterom ſzamom li vu ſzvoji Prorokov i Apoſtolov píſzmaj gucsécsega Bogà razmijo, obracsati? geto je i nyim zapovidáva Goſzpodin Boug ſteti; da je moudre vcſiníjo na zvelicſanye po vöri vu Jezuſi Kriſztuſi; tou pa ni ſzTruberovòga, ni Dalmatinovoga, ni Frenczelovoga, niti znikakſega drügoga obracsanya (verſio) csakati nemorejo. Ár tej naſi Vogrſzki ſzlovenov jezik od vſzej drügi doſzta tühoga i ſzebi laſztivnoga mà. Kakti i vu naprej zracsúnani ſze veliki rázlocsek nahája. Zâto je potrejbno bilou tákſemi csloveki naprej ſztoupiti: kíbi vetom delao Bougi na díko, a' ſzvojemi národi pa na zvelicsanye. Liki je i Goſzpodin Boug na tou nadigno Stevan Küzmicsa Surdánſzkoga Farara: kí je zGrcskoga pouleg premoucſi i pomáganya Dühà ſzvétoga zvelikom gyedrnoſztjom na ete, kákſega ſtés i csüjes, jezik czejlo Nouvi Zákon obrnyeni i ſztroskom vnougi vörni düsícz vö zoſtámpani i tebi rávno tak za toga zroka, za ſteroga volo ti je 'ze pred temtoga od nyega ſzprávleni Vöre Krſztsánſzke Krátki Návuk i vHalli 1754. ſtámpani, vrokè dáni.

§. 14. Kdo bo torej kratil našim med Muro in Rabo prebivajočim Slovencem te svete božje knjige prevajati na svoj jezik, v katerem edinem razumejo Boga, ko jim govori po prerokih in apostolskih pismih? Gospod Bog tudi njim zapoveduje, naj jih berejo, da jih zmodrijo za zveličanje po veri v Jezusa Kristusa. Tega pa ne morejo čakati iz Trubarjevega, Dalmatinovega, niti iz Francelovega ali kakšnega drugega prevoda (versio). Ta jezik naših ogrskih Slovencev ima namreč za razliko do vseh drugih dosti njim tujega in svojega lastnega. Kajti v že prej omenjenih se najde velika razlika. Zato je bilo potrebno nastopiti takemu človeku, ki bi s tem delom pripravil Bogu slavo, svojemu narodu pa zveličanje. Tako je gospod Bog za to spodbudil Števana Küzmiča, šurdskega duhovnika, ki je prevedel iz grščine s pomočjo in pomaganjem Svetega Duha ter veliko pridnostjo celo Novo zavezo na ta jezik, katerega bereš in poslušaš. S pomočjo mnogih vernih duš je tiskana in tebi v roke dana iz ravno tega vzroka, iz katerega ti je že pred tem od njega pripravljeni Vöre Krſztsánſzke Krátki Návuk, tiskan leta 1754.

Mikloš Küzmič je nadaljeval z normiranjem prekmurskega slovenskega knjižnega jezika. Mikloš je bil katoliški dekan, vendar je popolnoma sprejel Štefanov jezik, ki ga je tudi dopolnil in izboljšal.[102] Njegov učbenik ABC kni'zicza je bila več kot pol stoletja v obvezni rabi v šolah.[103] Tudi je bila zelo poljuden njegov molitvenik Kniga molitvena, ki je bila sedemindvajsetkrat ponatisnjena.[104]

Pesnik Mihael Barla je v dvajsetih letih 19. stoletja izoblikoval novo grafijo, v kateri uporabi črke ô in ê za označevanje dvoglasnikov ou in ej.[105] Puconski učitelj Štefan Lülik je v svojem učbeniku Nôvi abeczedár prevzel Barlovo pisavo, čeprav je bila ta pisava v rabi samo v knjigah evangeličanskih avtorjev.[106] Lülik je napisal večji učbenik v tej pisavi, v katerem je tudi napisal verjetno prvo slovnico prekmurskega jezika, toda je ostala ta knjiga v rokopisu.[107]

Uveljavitev prekmurščine na vsakem funkcionalnem področju

[uredi | uredi kodo]

Prekmurski jezik so po prvi svetovni vojni v cerkvah, knjigah časopisih uporabljali kot knjižni jezik.

Leta 1918 in po prvi svetovni vojni so različne stranke v Prekmurju zahtevale kulturno, versko, jezikovno in šolsko avtonomijo za pokrajino, med drugim ohranitev prekmurskega jezika. Zahtevali so, da v urade nastavljajo predvsem domačine in da je uradne dopise treba razglašati v prekmurščini. 23. aprila 1921 je pripravljeni odbor ustanovil mestno organizacijo Jugoslovanske Demokratske Stranke za Mursko Soboto in Prekmurje. Takrat so poudarili, da se morajo uradne objave razglašati v prekmurščini.[108] Danes Katoliška cerkev v Porabju ter binkoštna in evangeličanska cerkev v Prekmurju mašujejo v prekmurščini.

Leta 2013 je izhajala prekmurska slovnica Avgusta Pavla,[109][110] ki jo je avtor že 1942 napisal, vendar ni bila izdana zaradi različnih vzrokov.

Med prvo in drugo svetovno vojno je bila posebej aktivna propaganda za razdelitev Slovencev.[111][112][113][114][115]

Do 21. stoletja je veliko slovenski jezikoslovcev menilo, da prekmurščina ni jezikovna norma, kot npr. osrednja slovenščina. O stari in novi knjižni prekmurščini po prvi svetovni so menili tako, da je jezikovni separatizem, zabloda od slovenskega jezika.[116] Danes še zmeraj podvomi nekaj ljudi o funkcionalno omejenem knjižnem jeziku, dokler drugi to sprejejo.[117]

Med Muro in Rabo je do konca druge svetovne vojne ostala prekmurska regionalna književnost, po razpadu Jugoslavije pa so jo oživili Feri Lainšček, Milan Zrinski, Milan Vincetič in drugi. V Porabju so bili poskusi, da bi pisali učbenike v prekmurščini. To sta predlagala Janoš Kühar gornjeseniški župnik in Karel Krajcar števanovski učitelj. Krajcar je pisal nekaj takih učbenikov, ampak to so ostali v rokopisu.

Opombe in sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Damir Josipovič: Prekmurje in prekmurščina (Anali PAZU - Letnik 2, leto 2012, številka 2)
  2. ↑ »Seznam registriranih enot nesnovne kulturne dediščine«. Register nesnovne kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. 2013.
  3. ↑ Slavia Centralis, številka 1, 2009, s. 21 (pridobljeno 4. Novembra 2012)
  4. ↑ Marko Jesenšek: Trubarjeva in Küzmičeva različica slovenskega knjižnega jezika
  5. ↑ Marko Jesenšek: Prekmurska publicistika 19. in prve polovice 20. stoletja med knjižno normo in tradicijo (str. 111) (pridobljeno 12. februarja 2013)
  6. ↑ M. Greenberg: Prekmurščina med slovanskimi jeziki
  7. ↑ M. Jesenšek: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika, Zora 90. Bielsko-Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha, 2013. ISBN 978-961-6656-93-1 123. s.
  8. ↑ Dušan Mukič, 2020: »Zakaj ne bi bila oboje hkrati?« Porabje, 21. december 2020. 8–9.
  9. ↑ So poslanci zatajili prekmurski jezik? Jezikovna politika ponovno brez omembe prekmurščine (sobotainfo.com)
  10. ↑ Prekmurščina dobiva večjo veljavo – Pomurec.com
  11. ↑ Vanek Šiftar (1989): Prekmurje 1918-1920 (okupacija). Časopis za zgodovino in narodopisje. Let. 60. Štev. 1. str. 35.
  12. ↑ Matija Slavič je nasprotoval rabi naziva Slovenska krajina, češ da velja še za dolenjo Kranjsko.
  13. ↑ Z celoga Prekmürja v zeme od penez kak drüge kase… Bratje ino sestre iz Prekmürja (Novine 6. 6. 1920, 2); šteri ščejo napraviti iz naših prekmürskih dečkov vesele, pa dobre krščanske može (Novine 12. 9. 1920, 1); morejo prisziljávati vszakoga prekmőrszkoga odebérávca natou (Mőrszka krajina 28. 1. 1923, 1); po sküpnom sodelovanji se dosegne blaženost Prekmörja (Novine 6. 6. 1920, 1)
  14. ↑ Franc Novak, Vilko Novak (2009). Slovar beltinskega prekmurskega govora. Ponatis druge, popravljene in dopolnjene izdaje iz leta 1996, ki jo je priredil in uredil Vilko Novak. Murska Sobota : Pomurska založba. str. 78. COBISS 62884353. ISBN 978-961-249-068-3.
  15. ↑ M. Kozar-Mukič: »Zaj lepau pride ono, ka mergémo, pa nede nas več,« 101. str.
  16. ↑ Marc L. Greenberg: Prekmurščina med slovanskimi jeziki, Prekmurska slovenska slovnica 2013. Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru ISBN 978-961-6656-94-8 405. str.
  17. ↑ Avgust Pavel (2013). Prekmurska slovenska slovnica. Maribor : Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. str. 25. COBISS 75409409. ISBN 978-961-6656-94-8.
  18. ↑ Mihaela Koletnik (2008). Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. Maribor : Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. str. 25. COBISS 61907201. ISBN 978-961-6656-28-3.
  19. ↑ Zinka Zorko (2009). Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. Maribor : Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. str. 286–287. COBISS 63805441. ISBN 978-961-6656-37-5.
  20. ↑ Zorko 2009: 286-287.
  21. ↑ Opomba: brez polglasnika, ki manjka v prekmurščini.
  22. ↑ Nataša LONČAR, 2010: Ledinska in hišna imena v izbranih naseljih občine Cankova. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti, str. 20; Janja ZVER, 2010: Pletarsko besedje v vasi Hotiza. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Oddelek za slovanske jezike in književnosti, str. 18; Nina BANFI, 2012: Hišna in ledinska imena v Pertoči in na Ropoči. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti, str. 15; Mojca BENKOVIČ, 2012: Kmetijsko izrazje v Beltincih. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti, str. 29; Renata PUCKO, 2015: Glasoslovni in oblikoslovni oris dokležovskega govora. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti, str. 14.
  23. ↑ Pavel 2013: 159.
  24. ↑ Banfi 2012: str. 16.
  25. ↑ Banfi 2012: str. 16.
  26. ↑ Koletnik 2008: str. 15; Zorko 2009: str. 285
  27. ↑ Pavel 2013: str. 55-63.
  28. ↑ Pavel 2013: str. 47.
  29. ↑ Mihaela Koletnik (2001). Slovenskogoriško narečje. Maribor : Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. str. 97–99. COBISS 20347949. ISBN 961-6320-04-1.
  30. ↑ Zinka Zorko (1998). Haloško narečje in druge dialektološke študije. Maribor : Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. str. 25–47. COBISS 43187457. ISBN 961-90073-8-7.
  31. ↑ Milan Moguš (1977). Čakavsko narječje. Fonologija. Maribor : Školska knjiga. str. 79–82.
  32. ↑ Pavel 2013: str. 47.
  33. ↑ Pavel 2013: str. 53.
  34. ↑ Pavel 2013: str. 49–53; Pucko 2015: str. 66.
  35. ↑ Pavel 2013: str. 43.
  36. ↑ Pavel 2013: str. 37; Pucko 2015: str. 68.
  37. ↑ Benkovič 2012: str. 31.
  38. ↑ Lončar 2010: str. 22.
  39. ↑ Janja BEDIČ, 2014: Kmetijsko izrazje v Andovcih. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. str. 25.
  40. ↑ Barbara ZAKOCS, 2020: Besedje iz pomenskega polja sadovnjak, vrt in polje v gornjeseniškem govoru. Magistrsko delo. Maribor: Filozofska Fakulteta Univerze v Mariboru. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. str. 16.
  41. ↑ Banfi 2012: str. 16–69; Pucko 2015: str. 10.
  42. ↑ Pavel 2013: str. 49.
  43. ↑ Pavel 2013: str. 29.
  44. ↑ Pucko 2015: str. 12.
  45. ↑ Pavel 2013: str. 29.
  46. ↑ Pucko 2015: str. 12.
  47. ↑ Lončar 2010: str. 18.
  48. ↑ Zorko 2009: str. 287.
  49. ↑ Zorko 2009: str. 286.
  50. ↑ Števan Kühar (1913): Slòvnica vogr̀sko-slovènskoga narêčja (rokopis, Bratonci). str. 22.
  51. ↑ Zorko 2009: str. 276.
  52. ↑ Kühar 1913: str. 20.a.
  53. ↑ Zorko 2009: str. 277.
  54. ↑ Kühar 1913: str. 20.
  55. ↑ Zorko 2009: str. 277.
  56. ↑ Kühar 1913: str. 25.
  57. ↑ Zorko 2009: str. 278.
  58. ↑ Pucko 2015: str. 41.
  59. ↑ Pavel 2013: str. 111.
  60. ↑ Pavel 2013: str. 111.
  61. ↑ Pavel 2013: str. 113.
  62. ↑ Števan Kühar (1913): Slòvnica vogr̀sko-slovènskoga narêčja (rokopis, Bratonci). str. 32-33.
  63. ↑ Zorko 2009: str. 279.
  64. ↑ Števan Kühar (1913): Slòvnica vogr̀sko-slovènskoga narêčja (rokopis, Bratonci). str. 32-33.
  65. ↑ Zorko 2009: str. 279.
  66. ↑ Števan Kühar (1913): Slòvnica vogr̀sko-slovènskoga narêčja (rokopis, Bratonci). str. 32-33.
  67. ↑ Zorko 2009: str. 279.
  68. ↑ Pavel 2013: str. 133.
  69. ↑ Pavel 2013: str. 135-137.
  70. ↑ Pavel 2013: str. 137.
  71. ↑ Kühar 1913: 47-49.
  72. ↑ Kühar 1913: str. 49.
  73. ↑ Kühar 1913: str. 52.
  74. ↑ Lončar 2010: str. 26; Banfi 2012: str. 19; Pucko 2015: str. 30.
  75. ↑ Natalija ULČNIK, 2007: Bogastvo panonskega besedja. Slavistična revija. Letn. 55. Štev. 4. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. str. 678–679.
  76. ↑ Da bi bila prekmurščina še razumljivejša. Vestnik 23. 4. 2018
  77. ↑ Mali princ tudi v prekmurščini. Vestnik 16. 6. 2018
  78. ↑ Jezikoslovec Akoš Dončec že devet let zbira gradivo za vseprekmurski slovar. Vestnik 11. 8. 2024
  79. ↑ Conversio Bagoariorum et Carantanorum, 890
  80. ↑ Koletnik 2008: str. 198.
  81. ↑ Koletnik 2008: str. 194.
  82. ↑ Novak 2009: str. 127.
  83. ↑ Előd Dudás (2015): Morfonološko prilagajanje madžarskih izposojenk prekmurskega knjižnega jezika in njihove besedotvorne značilnosti. Jezikoslovni zapiski. Letnik 21, številka 2. Str. 86.
  84. ↑ Dudás 2015: str. 87.
  85. ↑ Dudás 2015: str. 94.
  86. ↑ Trajber 2010: str. 8.
  87. ↑ Trajber 2010: str. 91–92.
  88. ↑ Jesenšek 2013: str. 7.: »…je v zgodovini slovenskega jezika še veliko nerešenih vprašanj, zato je, kot je rekel Škrabec, znova in znova potrebno ostriti slovensko jezikoslovno misel in okdrivati jezik, ki ga imamo, ki ga moramo razvijati, ki ga moramo poznati bolj kot vse druge jezike, ki nas povezuje in ki nam zastavlja vprašanja in prinaša rešitve.«
  89. ↑ Jesenšek 2013: str. 14.
  90. ↑ Jesenšek 2013: str. 15.
  91. ↑ Jesenšek 2013: str. 20.
  92. ↑ Marko Jesenšek (2015): Poglavja iz zgodovine vzhodnoštajerskega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 110). ISBN 978-961-6930-38-3. Str. 16.
  93. ↑ Viri za zgodovino Prekmurja 1: str. 132-133
  94. ↑ Jesenšek 2013: str. 55–56.
  95. ↑ Novak, Vilko (1997). Martjanska pesmarica. Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Založba ZRC. ISBN 961-6182-27-7. str. 20–21.
  96. ↑ Novak 1997: str. 13.
  97. ↑ Novak 1997: str. 34.
  98. ↑ Marko Jesenšek, 2018: Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. ISBN 978-961-286-222-0. str. 14.
  99. ↑ Jesenšek 2018: str. 15.
  100. ↑ Franci Just: Med verzuško in pesmijo, Poezija Prekmurja v prvi polovici 20. stoletja, Franc-Franc, Murska Sobota 2000. ISBN 961-219-025-9. str. 72–75.
  101. ↑ Prevel je Mihael Kuzmič.
  102. ↑ Jožef Smej, 1997: Se je Mikloš Küzmič v svojem prevodu Evangyeliomov res naslanjal na Štefana Küzmiča? Slavistična revija. 45/3–4. str. 534.
  103. ↑ Jesenšek 2013: str. 208–209; Vilko Novak 1976: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana. Str. 58.
  104. ↑ Novak 1976: str. 57–58.
  105. ↑ Novak 1976: str. 69.
  106. ↑ Novak 1976: str. 72.
  107. ↑ Štefan Lülik, 1833: Te vélke ABC ali Solszka-Vcsenyá v-zgovárjanyi. VaML Lülik, [1833.] str. 13.
  108. ↑ Stranke v Prekmurju med obema vojnama
  109. ↑ Avgust Pavel: Prekmurska slovenska slovnica 2013. Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru ISBN 978-961-6656-94-8
  110. ↑ Dr. Marko Jesenšek: Prekmurščina več kot le narečje (pomurec.com)
  111. ↑ V. Novak: Obtožujem, Vestnik 3. maj, 1997.
  112. ↑ V. Novak: Od Prekmurja do Trianona, Vestnik 31. julij-18. september, 1997.
  113. ↑ V. Novak: Slovenska krajina (1935), 14. str.
  114. ↑ I. Jerič: Zgodovina madžarizacije v Prekmurju, 51. str.
  115. ↑ »Felszabadulás és/vagy megszállás«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. marca 2012. Pridobljeno 9. junija 2011.
  116. ↑ M. Jesenšek: Prekmuriana, 128. str.
  117. ↑ Avgust Pavel: Prekmurska slovenska slovnica, 2013. 17. str.

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Franci Just: Med verzuško in pesmijo, Poezija Prekmurja v prvi polovici 20. stoletja, Franc-Franc, Murska Sobota 2000. ISBN 961-219-025-9
  • Vilko Novak (2006). Slovar stare knjižne prekmurščine. Založba ZRC, Ljubljana. COBISS 228306176. ISBN 961-6568-60-4.
  • Novak, Vilko (1997). Martjanska pesmarica. Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Založba ZRC. COBISS 66453504. ISBN 961-6182-27-7.
  • Vilko Novak: Zgodovina iz spomina/Történelem emlékezetből – Polemika o knjigi Tiborja Zsige Muravidéktől Trianonig/Polémia Zsiga Tibor Muravidéktől Trianonig című könyvéről, Založba ZRC, Ljubljana, 2004. ISBN 961-6500-34-1
  • Vilko Novak: Slovenska krajina, zbornik, Beltinci 1935. Tiskala Mariborska Tiskarna
  • Anton Trstenjak (2006). Slovenci na Ogrskem : narodopisna in književna črtica : objava arhivskih virov. Maribor : Pokrajinski arhiv. COBISS 56228353. ISBN 961-6507-09-5.
  • Marija Kozar: Etnološki slovar slovencev na Madžarskem, Monošter-Szombathely 1996. ISBN 963-7206-62-0
  • Források a Muravidék történetéhez 1./Viri za zgodovino Prekmurja 1. Szombathely-Zalaegerszeg, 2008. ISBN 978-963-7227-19-6 Ö
  • Források a Muravidék történetéhez/Viri za zgodovino Prekmurja 2. Szombathely-Zalaegerszeg 2008. ISBN 978-963-7227-19-6
  • Anton Števanec: Szrcé Jézus, molitvena i peszmena kniga za pobozsne krscseníke, 1907.
  • Molitvena Kniga, Odobrena od cérkvene oblászti, urednik: Jožef Sakovič 1942.
  • Pokrajinski muzej Murska Sobota, Katalog stalne razstave, Murska Sobota 1997. ISBN 961-90438-1-2
  • Marc L. Greenberg: Ágosti Pável's Prekmurje Slovene grammar. Slavistična revija 37/1-3 (1989), 353-364.
  • Marc L. Greenberg: Circumflex advancement in Prekmurje and beyond / O pomiku praslovanskega cirkumfleksa v slovenščini in kajkavščini, s posebnim ozirom na razvoj v prekmurščini in sosednjih narečjih. Slovene studies 14/1 (1992), 69-91.
  • Marc L. Greenberg: Glasoslovni opis treh prekmurskih govorov in komentar k zgodovinskemu glasoslovju in oblikoglasju prekmurskega narečja. Slavistična revija 41/4 (1993), 465-487.
  • Marc L. Greenberg: Archaisms and innovations in the dialect of Središče: (Southeastern Prlekija, Slovenia). Indiana Slavic studies 7 (1994), 90-102.
  • Marc L. Greenberg: Prekmurje grammar as a source of Slavic comparative material. Slovenski jezik 7 (2009), 28-44.
  • Marc L. Greenberg: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Slavistična revija 36 (1988). 452–456. [Review essay of Franc Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora [A Dictionary of the Prekmurje Dialect of Beltinci].
  • Jerneja Kopitarja Glagolita Clozianus/Cločev Glagolit, Ljubljana 1995. ISBN 86-7207-078-X
  • Življenje in delo Jožefa Borovnjaka, Uredil: Marko Jesenšek, Maribor 2008.
  • Bea Baboš Logar: Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost – mednarodno znanstveno srečanje: prekmurščina zanimiva tudi za tuje znanstvenike, Vestnik 17. julij, 2003.
  • Pável Ágoston válogatott tanulmányai és cikkei →Mutatvány a Vend (hazai szlovén) nyelvtan című kéziratos műből, Szombathely 1976.
  • Predgovor. Nouvi Zákon, Založil in izdal Pokrajinski muzej Murska Sobota, zanj Metka Fujs; Uredil: Franc Kuzmič, 2008. ISBN 978-961-6579-04-9
  • 1. Zbornik soboškega muzeja, izdal in založil: Pokrajinski muzej Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, 69000 Murska Sobota, 1991.
  • Franc Kuzmič: Stranke v Prekmurju med obema vojnama
  • Ivan Jerič: Zgodovina madžarizacije v Prekmurju, Murska Sobota januar, 2001.
  • István Kenesei: A nyelv és a nyelvek, Akadémia Kiadó Budapest, 2004. ISBN 963-05-7959-6 →Nyelvünk sokfélesége
  • Jože Vugrinec–Vilko Šimon–Jože Ftičar: Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost : zbornik mednarodnega znanstvenega srečanja, Murska Sobota, 14. in 15. julij 2003, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Petanjci 2005.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Prekmurščina

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Prekmursko_narečje&oldid=6289177«