Berkelij
 | ||||||
| Berkelij | ||||||
|---|---|---|---|---|---|---|
| Izgovarjava | IPA: [berkélij ] | |||||
| Videz | srebrnkast | |||||
| Masno število | [247] | |||||
| Berkelij v periodnem sistemu | ||||||
| ||||||
| Vrstno število (Z) | 97 | |||||
| Skupina | n/a | |||||
| Perioda | perioda 7 | |||||
| Blok | blok f | |||||
| Razporeditev elektronov | [Rn] 5f9 7s2 | |||||
| Razporeditev elektronov po lupini | 2, 8, 18, 32, 27, 8, 2 | |||||
| Fizikalne lastnosti | ||||||
| Faza snovi pri STP | trdnina | |||||
| Tališče | 986 °C | |||||
| Vrelišče | 2627 °C | |||||
| Gostota (blizu s.t.) | alpha: 14.78 g/cm3 beta: 13.25 g/cm3 | |||||
| Talilna toplota | 7.92 kJ/mol (izračunana) | |||||
| Lastnosti atoma | ||||||
| Oksidacijska stanja | +2, +3, +4, +5[1] | |||||
| Elektronegativnost | Paulingova lestvica: 1.3 | |||||
| Ionizacijske energije |
| |||||
| Atomski polmer | empirično: 170 pm | |||||
 | ||||||
| Druge lastnosti | ||||||
| Pojavljanje v naravi | umetno | |||||
| Toplotna prevodnost | 10 W/(m⋅K) | |||||
| Magnetna ureditev | paramagneten | |||||
| Številka CAS | 7440-40-6 | |||||
| Zgodovina | ||||||
| Poimenovanje | po Berkeleyju, kjer je bil odkrit | |||||
| Odkritje | Lawrence Berkeley National Laboratory (1949) | |||||
| ||||||
Berkélij je umetni element, ki ima v periodnem sistemu simbol Bk in atomsko število 97. Ta radioaktivni kovinski element iz skupine aktinoidov so najprej sintetizirali z obstreljevanjem americija z delci alfa (ioni helija) in ga poimenovali po kalifornijskem mestu Berkeley. Berkelij je bil peti sintetizirani transuranski element.
Pomembne lastnosti[uredi | uredi kodo]
Količine berkelija-249 (razpolovni čas 314 dni), ki jih je moč tehtati, omogočajo odkritje nekaterih lastnosti s pomočjo makroskopskih količin. Leta 2004 berkelij še ni bil izoliran v svoji elementarni obliki, vendar domnevajo, da je srebrna kovina, ki pri povišanih temperaturah na zraku zlahka oksidira in je topna v raztopinah mineralnih kislin. Za identifikacijo različnih spojin berkelija se uporabljajo tehnike loma žarkov X; z njimi je moč odkriti berkelijev dioksid (BkO2), berkelijev fluorid (BkF3), berkelijev oksiklorid (BkOCl), in berkelijev trioksid (BkO3). Leta 1962 so izolirali vidno količino berkelijevega klorida, ki je tehtala 3 milijardinke grama. To je bila prva vidna količina čiste berkelijeve spojine.
Kot drugi aktinoidi se tudi berkelij kopiči v okostnih tkivih. Ta element nima znane rabe izven temeljnih raziskav in ne igra nobene biološke vloge.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Berkelij so prvič sintetizirali Glenn Theodore Seaborg, Albert Ghiorso, Stanley G. Thompson, in Kenneth Street mlajši s Kalifornijske univerze v Berkeleyju, ZDA, decembra 1949. Skupina je uporabila ciklotron za obstreljevanje miligramske tarče americija-241 z delci alfa in s tem pridobila berkelij-243 (razpolovna doba 4 ure in pol) in dva prosta nevtrona. Pozneje so sintetizirali še berkelij-249, enega od najdlje živečih izotopov tega elementa (razpolovni čas 320 dni) tako, da so tarčo iz kirija-244 izpostavili močnemu žarku nevtronov.
Izotopi[uredi | uredi kodo]
Podrobneje je opisano 19 radioizotopov berkelija, najstabilnejši od njih so Bk-247 z razpolovno dobo 1380 let, Bk-248 z razpolovno dobo več kot 9 let in Bk-249 z razpolovno dobo 320 dni. Vsi ostali radioaktivni izotopi imajo razpolovne dobe krajše od 5 dni, večina od njih celo krajše od 5 ur. Ta element ima tudi dve stanji meta, najstabilnejše je Bk-248m (t½ 23,7 ur). Atomska teža izotopov berkelija je med 235,057 a. m. e. (Bk-235) do 254,091 a. m. e. (Bk-254).
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- ↑ Kovács, Attila; Dau, Phuong D.; Marçalo, Joaquim; Gibson, John K. (2018). »Pentavalent Curium, Berkelium, and Californium in Nitrate Complexes: Extending Actinide Chemistry and Oxidation States«. Inorg. Chem. American Chemical Society. 57 (15): 9453–9467. doi:10.1021/acs.inorgchem.8b01450. PMID 30040397.