Romunija

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Redakcija dne 18:34, 8. junij 2018 od CommonsDelinker (pogovor | prispevki) (Bot: Datoteka Romanian_Revolution_1989_1.jpg je bila v Zbirki izbrisana, zaradi per c:Commons:Deletion requests/File:Romanian Revolution 1989 1.jpg. Odstranjevanje.)
Romunija
[România] Napaka: {{Jezik}}: besedilo ima označevanje za ležeče (pomoč)
Zastava Romunije
Zastava
Emblem Romunije
Emblem
Himna: Deșteaptă-te, române!
Zbudi se, Romun!
Lega Romunije (temno zeleno):   na Evropski celini    v Evropski uniji
Lega Romunije (temno zeleno):
  na Evropski celini
   v Evropski uniji
Glavno mestoBukarešta
44°25′N, 26°06′E
Uradni jezikiromunščina
Demonim(i)Romun
Vlada
Klaus Iohannis
Sorin Grindeanu
neodvisnost
9. maj 1877
Površina
• skupaj
238.391 km2 (83.)
• voda (%)
3
Prebivalstvo
• popis 2011[1]
20.121.641 (58.)
BDP (ocena 2015)
• skupaj (nominal.)
177.315 milijard USD[2]
• skupaj (PKM)
413.846 milijard USD[3]
• na preb. (nominal.)
8.906 USD
• na preb. (PKM)
20.787
HDI (2013)0,786
visok · 56.
ValutaRomunski leu (RON)
Časovni pasUTC +2 (EET)
• poletni
UTC +3 (EEST)
Klicna koda+40
Internetna domena.ro1
  1. Tako kot v ostalih državah članicah Evropske Unijese uporablja tudi .eu.

Romunija je suverena država v jugovzhodni Evropi. Meji na Črno morje, Bolgarijo, Ukrajino, Madžarsko, Srbijo in Moldavijo. Ima površino 238.397 kvadratnih kilometrov in zmerno kontinentalno podnebje. Država s skoraj 20 milijoni prebivalcev je sedma najšibkejša država članica Evropske unije. Njegovo glavno in največje mesto, Bukarešta, je šesto največje mesto v EU s 1.883.425 prebivalci leta 2011. [4]

Reka Donava, druga najdaljša reka v Evropi, ki izvira v Nemčiji in teče v splošni jugovzhodni smeri za 2857 km skozi deset držav pred izlivom v Romuniji v delti Donave. Karpati, ki prečkajo Romunijo od severa do jugozahoda, vključno moldavijski del, so dolgi 2.444 m. [5] Sodobna Romunija je bila ustanovljena leta 1859 z združitvijo podonavskih kneževin Moldavije in Vlaške. Nova država, uradno imenovana Romunija od leta 1866, se je osamosvojila izpod Osmanskega cesarstva leta 1877. Ob koncu prve svetovne vojne so se Transilvanija (Sedmograška), Bukovina in Besarabija združile s suvereno kraljevino Romunijo. Med drugo svetovno vojno je bila Romunija zaveznica nacistične Nemčije proti Sovjetski zvezi, ki se je borila ob strani Wehrmachta do leta 1944, ko se je pridružila zavezniškim silam in se soočila z okupacijo Rdeče armade. Romunija je izgubila več ozemelj, od katerih je Severno Transilvanijo ponovno dobila po vojni. Po vojni je Romunija postala socialistična republika in članica Varšavskega pakta. Po revoluciji leta 1989 je Romunija začela prehod v demokracijo in kapitalistično tržno gospodarstvo.

Romunija je država v razvoju in ena najrevnejših v Evropski uniji, ki je uvrščena na 50. mesto po indeksu človekovega razvoja [6][7], čeprav od leta 2017 njeno gospodarstvo narašča s predvideno letno stopnjo 5%. Hitra gospodarska rast romunskega gospodarstva v zgodnjih 2000-ih pretežno temelji na storitvah, je proizvajalec in neto izvoznik strojev in električne energije, ter vključuje podjetja, kot sta Automobile Dacia in OMV Petrom. Od leta 2004 je članica Nata in je del Evropske unije od leta 2007. Močna večina prebivalstva se identificira kot vzhodni pravoslavni kristjani in so govorci romunščine, romanskega jezika. Kulturna zgodovina Romunije se pogosto omenja v zvezi z vplivnimi umetniki, glasbeniki, izumitelji in športniki.

Etimologija

Romania izhaja iz latinskega romanus, kar pomeni 'državljan Rima' [13]. Prvo znano uporabo označbe so v 16. stoletju potrdili italijanski humanisti, ki so potovali po Transilvaniji, Moldaviji in Vlaški. [8]

Neacșujevo pismo iz leta 1521, najstarejši ohranjen dokument napisan v romunščini.

Najstarejši znani ohranjen dokument, napisan v romunščini, je pismo iz leta 1521, imenovano Pismo Neacșu iz Câmpulunga [18], prav tako pomembno kot prvi dokumentiran pojav imena države: Vlaška se omenja kot Țeara Rumânească (staro ime za 'Rumunska dežela', țeara iz latinske terra, 'dežela', trenutno črkovanje: Țara Românească).

Dve črkovalni obliki: român in rumân sta bili uporabljeni izmenično, dokler sociolingvistični razvoj v poznem 17. stoletju ni povzročil semantične diferenciacije obeh oblik: rumân je pomenil 'uslužbenec', medtem ko je român ohranil prvotni etnolingvistični pomen. Po ukinitvi tlačanstva leta 1746 se je beseda rumân postopoma umaknila iz uporabe in se je črkovanje ustalilo v obliki român. Tudor Vladimirescu, revolucionarni vodja zgodnjega 19. stoletja, je uporabil izraz Rumânia, ki se nanaša izključno na kneževino Vlaško.

Uporaba imena Romunija, ki se nanaša na skupno domovino vseh Romunov - njen sodobni pomen - je bila najprej dokumentirana v začetku 19. stoletja. Ime je uradno v uporabi od 11. decembra 1861.

Uradna imena

  • 1859-1862: Združene kneževine Moldavija in Vlaška
  • 1862-1866: Romunske združene kneževine ali Romunija
  • 1866-1881: Romunija
  • 1881-1947: Kraljevina Romunija ali Romunija
  • 1947-1965: Romunska ljudska republika (RLR) ali Romunija
  • 1965-december 1989: Socialistična republika Romunija (SRR) ali Romunija
  • december 1989-danes: Romunija

Zgodovina

Glavni članek: Zgodovina Romunije.

Zgodnja obdobja

Map of Roman Dacia
Novoizpostavljena rimska provinca Dakija Trajana in dežela, začasno vključena v pokrajino Mezijo v 110-ih letih n. št.
Decebalus, kralj Dakije, kot ga opisuje Cartea omului matur (1919)

Človeški ostanki, ki jih najdemo v Peštteri cu Oase ('Jama s kostmi'), so radiokarbonsko datirani pred približno 40.000 leti in predstavljajo najstarejšega znanega Homo sapiensa v Evropi [9]. Območje neolitskega Cucutenija v severovzhodni Romuniji je bilo zahodno območje prve evropske civilizacije, znane kot Tripoljska kultura. Tudi najzgodnejša znana soline na svetu so pri Poiana Slatinei, v bližini vasi Lunca v Romuniji; je bila prvič uporabljena v zgodnjem neolitiku okoli 6050 pr. n. št. v kulturi Starčevo, kasneje pa Tripoljski kulturi. Dokazi iz tega in drugih območij kažejo, da je Tripoljska kultura izločala sol iz izvirske vode s postopkom briquetage. [10]

Pred rimskim osvajanjem Dakije so bila ozemlja med reko Donavo in Dnjestrom naseljena z različnimi tračanskimi ljudstvi, vključno z Dačani in Geti. Herodot v svojem delu Histories opozarja na versko razliko med Geti in drugimi Tračani [11]. Strabon pa meni, da Dačani in Geti govorijo isti jezik. Dio Cassius opozarja na kulturne podobnosti med obema ljudstvoma. Obstaja spor med učenjaki ali so Dačani in Geti isto ljudstvo.

Rimski vdori pod cesarjem Trajanom med letoma 101—102 In 105—106 n. št. so imeli za posledico, da je polovica dačanskega kraljestva postala pokrajina Rimskega imperija, imenovana Dacia Felix. Rimska vladavina je trajala 165 let. V tem obdobju je bila pokrajina v celoti vključena v Rimski imperij, znaten del prebivalstva pa so bili novi prebivalci iz drugih pokrajin. Rimski kolonisti so vpeljali latinščino. Po mnenju privržencev teorije kontinuitete je intenzivna romanizacija rodila proto-romunski jezik. Pokrajina je bila bogata z rudnimi bogastvi (zlasti zlato in srebro v mestih, kot je Alburnus Maior). Rimska vojska je zapustila Dakijo okoli leta 271. Ozemlje so kasneje napadla različna migracijska ljudstva. Rimljane so pregnali Goti, za njimi so prišli Huni, Gepidi, Avari in Slovani (6. st.), pa Bolgari in Madžari (9. st.), Pečenegi (okoli leta 900) in Kumani (11. st.).

Burebista, Decebal in Trajan veljajo za romunske prednike v romunski zgodovinopisju.

Srednji vek

Tri kneževine Vlaška, Moldavija in Transilvanija pod Mihaelom Bravom.

V srednjem veku so Romuni živeli v treh kneževinah: Vlaška (romunsko Ţara Românească – 'Romunska dežela'), Moldavija (romunsko Moldova) in Transilvanija (Sedmograška). Obstoj neodvisnih romunskih vojaških vojvodstev v Transilvaniji že v 9. stoletju je omenjen v kroniki Gesta Hungarorum [12], vendar je do 11. stoletja Transilvanija postala pretežno avtonomni del Kraljevine Madžarske. V drugih delih se je razvilo veliko majhnih lokalnih držav z različno stopnjo neodvisnosti, toda samo pod Basarabom I. in Bogdanom I. Moldavijskim sta se v 14. stoletju pojavili večji kneževini Vlaška in Moldavija, ki sta se bojevali proti grožnji Osmanskega cesarstva.

Odlok, ki ga je 14 oktobra 1465 napisal Radu cel Frumos, iz svoje rezidence v Bukarešti, ki kaže na Osmansko zmago.

Do leta 1541 je bil celoten balkanski polotok in večina Madžarske osvojeni in vključeni v Osmansko cesarstvo. Nasprotno pa so Moldavija, Vlaška in Transilvanija, medtem ko so bile pod osmanskim suzerenstvom, ohranile delno ali polno notranjo avtonomijo do sredine 19. stoletja (Transilvanija do 1711). V tem obdobju so se pojavili številni pomembni vladarji: Štefan III. Moldavski, Vasile Lupu, Aleksander I. Moldavski in Dimitrie Cantemir v Moldaviji, Vlad III. Drakula, Mircea I. Vlaški, Matej Basarab, Neagoe Basarab in Constantin Brâncoveanu v Vlaški in Gábor Bethlen v kneževini Transilvaniji, kot tudi János Hunyadi in Matija Korvin v Transilvaniji, medtem ko je bila še vedno del Ogrske. Leta 1600 je vsem trem kneževinam sočasno vladal vlaški knez Mihael Hrabri (Mihai Viteazul), ki je bil kasneje predhodnik sodobne Romunije in postal referenca za nacionaliste, pa tudi katalizator za doseganje ene romunske države. [13]

Neodvisnost in monarhija

Spremembe romunskega ozemlja od leta 1859.
Kralj Karel I. Romunski

V času avstro-ogrske vladavine v Transilvaniji in osmanskega suzerenstva nad Vlaško in Moldavijo je večina Romunov dobila nekaj pravic na ozemlju, na katerem so postali večinsko prebivalstvo. Nacionalistične teme so postale glavne v času vlaške vstaje leta 1821 in revolucije leta 1848 v Vlaški in Moldaviji. Zastava, ki so jo revolucionarji sprejeli za Vlaško, je bila modro-rumeno-rdeča horizontalna trobojnica (z modro zgoraj, v skladu s pomenom "Svoboda, Pravica, Bratstvo"), medtem ko so romunski študenti v Parizu pozdravljali enako zastavo »kot simbol združitve Moldavcev in Vlaških državljanov«. Ista zastava, tribarvna, nameščena navpično, je bila pozneje uradno sprejeta kot nacionalna zastava Romunije [14].

Po neuspešnih revolucijah leta 1848 niso vse Velike sile podprle izraženo željo Romunov, da se uradno združijo v eni državi. Toda po krimski vojni so volivci v Moldaviji in Vlaški leta 1859 glasovali za istega voditelja Alexandru Ioan Cuza kot domnitor ('vladajoči princ' v romunščini) in dve kneževini sta postali uradno Združeni kneževini pod suzerenstvom Osmanskega cesarstva. Po državnem udaru leta 1866 je bil Cuza izgnan in ga zamenjal princ Karel I. Romunski iz rodbine Hohenzollern-Sigmaringen. V rusko-turški vojni med letoma 1877 in 1878 se je na ruski strani borila in bila po njej priznana kot neodvisna država, tako s strani Osmanskega cesarstva kot Velikih sil s pogodbo iz San Stefana in Berlinsko pogodbo. Nova kraljevina Romunija je do leta 1914 doživela obdobje stabilnosti in napredka ter po drugi balkanski vojni od Bolgarije pridobila tudi Južno Dobrujo.

Svetovne vojne in Velika Romunija

Britanski zemljevid prikazuje ozemlja v letu 1917 z večinskim romunskim prebivalstvom.
Romunska ozemlja izgubljena poleti 1940. Od teh ozemelj se je vrnila le Severna Transilvanija.
Romunski diktator Ion Antonescu se je srečal z Adolfom Hitlerjem v juniju 1941.

Romunija je ostala nevtralna v prvih dveh letih prve svetovne vojne. Po skrivni Bukareštanski pogodbi leta 1916, v skladu s katero bi Romunija od Avstro-Ogrske pridobila ozemlja z večino romunskega prebivalstva, se je pridružila silam Antante in vojno napovedala 27. avgusta 1916. Po začetnem napredku se je romunska vojaška akcija hitro spremenila v katastrofo za Romunijo, saj so Centralne sile v nekaj mesecih zasedle dve tretjini države, preden so se ustavile leta 1917. Oktobrska revolucija in ruski umik iz vojne sta zapustili Romunijo samo in obkoljeno. Romunija je bila zasedena in maja 1918 je bila podpisana ostra mirovna pogodba. Novembra je Romunija ponovno sprožila konflikt. Celotne vojaške in civilne izgube od leta 1916 do leta 1918 v okviru sodobnih meja so ocenjene na 748 000. Po vojni je bil prenos Bukovine iz Avstrije priznan s Senžermensko mirovno pogodbo, Banat in Transilvanija iz Madžarske pa leta 1920 s pogodbo iz Trianona in Besarabijo iz Rusije po Pogodbi iz Pariza leta 1920. Vse cesije Centralnih sil v premirju in pogodbah so bila razveljavljena in opuščena. [15]

Naslednje medvojno obdobje se imenuje kot Velika Romunija, saj je država takrat dosegla največji teritorialni obseg (skoraj 300.000 km2). Uporaba radikalnih kmetijskih reform in sprejetje nove ustave je ustvarila demokratični okvir in omogočila hitro gospodarsko rast. V letu 1937 s proizvodnjo 7,2 milijona ton nafte je bila Romunija na drugem mestu v Evropi in na sedmem mestu v svetu. Bila je drugi največji evropski proizvajalec hrane. Vendar so zgodnja trideseta leta 20. stoletja zaznamovali socialni nemiri, visoka brezposelnost in stavke, saj je bilo v desetletju zamenjanih več kot 25 vlad. V zadnjih nekaj letih pred II. svetovno vojno so bile demokratične stranke stisnjene med konflikte s fašistično in šovinistično železno stražo in avtoritarnimi težnjami kralja Karla II.

V drugi svetovni vojni je Romunija ponovno poskusila ostati nevtralna, vendar je 28. junija 1940 prejela sovjetski ultimat z implicitno grožnjo invazije v primeru nesodelovanja. Tuje sile so ponovno vzpostavile močan pritisk na Romunijo s paktom Molotov-Ribbentrop proti neagresivnosti od 23. avgusta 1939. Zaradi tega so bili romunska vlada in vojska prisiljeni da se umaknejo iz Besarabije in severne Bukovine, da bi se izognili vojni s Sovjetsko zvezo. Kralj je bil prisiljen abdicirati in imenoval generala Iona Antonescuja kot novega predsednika vlade s polno močjo pri vladanju države po kraljevem odloku. Romunija je bila pozvana, naj se pridruži vojaški akciji Osi. Kasneje je bila južna Dobruja predana v Bolgarijo, medtem ko je Madžarska dobila Severno Transilvanijo zaradi arbitraže s pooblastili osi.

Antonescujev fašistični režim je imel glavno vlogo v holokavstu v Romuniji in kopiral nacistično politiko zatiranja in genocida Judov in Romov, predvsem na vzhodnih ozemljih, ki so jih ponovno naselili Rumuni iz Sovjetske zveze. Med vojno je bilo v Romuniji (vključno z Besarabijo, Bukovino in guvernatom Transnistrija) ubitih med 280 000 in 380 000 Judov in vsaj 11 000 romunskih ciganov. Avgusta 1944 je državni udar, ki ga je vodil kralj Mihael, zrušil Iona Antonesca in njegov režim. Antonescu je bil obsojen za vojne zločine in je bil usmrčen 1. junija 1946. 9. oktober je Dan državnosti obeležitve holokavsta v Romuniji.

V času Antonescujevega fašističnega režima je bil romunski prispevek k operaciji Barbarossa ogromen, z romunsko vojsko več kot 1,2 milijona moških poleti 1941, ki se je borila le še z nacistično Nemčijo. Romunija je bila glavni vir nafte za Tretji rajh in je tako postala tarča intenzivnega bombnega napada s strani zaveznic. Naraščajoče nezadovoljstvo med prebivalstvom je konec avgusta 1944 doseglo vrhunec z državnim udarom kralja Mihaela, država pa je spremenila strani in se pridružila zaveznikom. Ocenjuje se, da je državni udar skrajšal vojno za kar šest mesecev. Čeprav je romunska vojska po spremembi strani utrpela 170.000 žrtev, vloga Romunije pri porazu nacistične Nemčije ni bila priznana na Pariški mirovni konferenci leta 1947, ker si je Sovjetska zveza priložila Besarabijo in druga ozemlja, ki približno ustrezajo današnji Republiki Moldaviji, Bolgarija pa je obdržala južno Dobrujo, Romunija pa ni dobila nazaj severne Transilvanije od Madžarske.

Komunizem

Gheorghe Gheorghiu-Dej je bil komunistični voditelj Romunije od 1947 do njegove smrti leta 1965

V času sovjetske okupacije Romunije je vladajoča komunistična vlada pozvala k novim volitvam leta 1946, ki so bile goljufive, z izmišljeno 70-odstotno večino glasov. Tako so se hitro uveljavili kot prevladujoča politična sila. Gheorghe Gheorghiu-Dej, vodja komunistične partije zaprt leta 1933, je leta 1944 pobegnil in postal prvi komunistični vodja Romunije. Leta 1947 so on in drugi prisilili kralja Mihaela I., da je abdiciral in zapustil državo in razglasili ljudsko republiko. Romunija je ostala pod neposredno vojaško okupacijo in gospodarskim nadzorom ZSSR do konca petdesetih let prejšnjega stoletja. V tem obdobju so mešane sovjetsko-romunske družbe (SovRoms), ki so bile ustanovljene za enostranske eksploatacijske namene, stalno izkoriščale velike naravne vire Romunije.

Leta 1948 je država začela nacionalizirati zasebna podjetja in kolektivizirati kmetijstvo. Do začetka šestdesetih let je vlada močno omejila politične svoboščine in s pomočjo Securitate (romunske tajne policije) močno zatrla vsa nesoglasja. V tem obdobju je režim začel več akcij, v katerih so bili številni »sovražniki države« in »parazitni elementi« podvrženi različnim oblikam kaznovanja, kot so izgon, notranji eksil in interniranje v prisilna delovna taborišča in zapore, včasih doživljenjsko, pa tudi izvensodno ubijanje. [16] Kljub temu je bil proti-komunistični odpor eden najbolj dolgoročnih v Vzhodnem bloku. Komisija iz leta 2006 je ocenila število neposrednih žrtev komunističnega zatiranja na dva milijona ljudi. [17]

Nicolae Ceaușescu je vladal Romuniji med letoma 1965 in 1989.


Leta 1965 je Nicolae Ceaușescu prišel na oblast in začel voditi zunanjo politiko neodvisno od Sovjetske zveze. Tako je bila komunistična Romunija edina država Varšavskega pakta, ki je zavrnila sodelovanje pri sovjetski invaziji na Češkoslovaško leta 1968 (Ceauşescu je celo javno obsodil akcijo kot »veliko napako [in] resno nevarnost za mir v Evropi in za usodo komunizma na svetu« [18]); bila je tudi edina komunistična država, ki je ohranila diplomatske odnose z Izraelom po šestdnevni vojni leta 1967 in vzpostavila diplomatske odnose z Zahodno Nemčijo istega leta. Hkrati so tesne vezi z arabskimi državami (in Palestinska osvobodilna organizacije-PLO) omogočile, da je imela Romunija ključno vlogo v mirovnih pogovorih Izrael-Egipt in Izrael-PLO. [19]

Ker se je zunanji dolg v Romuniji močno povečal med letoma 1977 in 1981 (od 3 do 10 milijard USD), se je povečal vpliv mednarodnih finančnih organizacij (kot sta IMF in Svetovna banka), ki so postopoma nasprotovale avtokratski vladi Ceaşescua. Sčasoma je začel politiko popolnega povračila zunanjega dolga z uvedbo varčevalnih ukrepov, ki so osiromašili prebivalstvo in izčrpali gospodarstvo. Postopoma je uspel vrniti vse tuje državne dolgove Romunije do leta 1989. Hkrati je Ceauşescu močno razširil pristojnost tajne policije Securitate in uvedel hud kult osebnosti, kar je povzročilo dramatično zmanjšanje priljubljenosti diktatorja in doseglo vrhunec z njegovim strmoglavljenjem in morebitno usmrtitvijo skupaj z njegovo ženo v nasilni romunski revoluciji decembra 1989, v kateri je bilo ubitih ali ranjenih na tisoče. Obtožbe, zaradi katerih so bili usmrčeni, so bile, med drugim, genocid zaradi lakote.

Moderno obdobje

Po revoluciji leta 1989 je Nacionalna fronta za reševanje (NSF), ki jo je vodil Ion Iliescu, delno uvedla večstrankarske demokratične in proste tržne ukrepe. Aprila 1990 je nastal protest, ki je izpodbijal rezultate parlamentarnih volitev in obtožil, da NSF, vključno z Iliescujem, sestavljajo nekdanji komunisti in člani Sekuritate, in hitro postal huligan. Mirne demonstracije so se razvile v nasilje, kar je povzročilo posredovanje rudarjev premoga, ki jih je poklical Iliescu. To epizodo so lokalni in tuji mediji v veliki meri dokumentirali in se spominjajo kot Mineriada junija 1990.

Kasnejši razpad Fronte je prinesel več političnih strank, med njimi predvsem socialdemokratsko stranko in demokratično stranko. Prva je vladala Romuniji od leta 1990 do leta 1996 z več koalicijami in vladami s predsednikom države Ionom Iliescujem. Od takrat je prišlo do nekaj drugih demokratičnih sprememb vlade: leta 1996 je bil izvoljen Emil Constantinescu, leta 2000 pa se je Iliescu vrnil na oblast, medtem ko je bil leta 2004 izvoljen Traian Băsescu in ponovno izvoljen leta 2009.

Novembra 2014 je bil župan mesta Sibiu Klaus Iohannis izvoljen za predsednika, ki je nepričakovano premagal premierja Victorja Ponta, ki je vodil na javnomnenjskih raziskavah. To presenečenje pripisujejo številni romunski diaspori, od katerih je skoraj 50 odstotkov glasovalo za Iohannisa, v primerjavi s 16 odstotki za Ponto.

Romunija je dočakala največje protivladne proteste v zgodovini v prvi polovici leta 2017.

Obdobje po letu 1989 je značilno tudi zaradi dejstva, da je bila večina nekdanjih industrijskih in gospodarskih podjetij, ki so bila zgrajena in obratovala v času komunizma, zaprta predvsem zaradi politik privatizacije režimov po letu 1989. Po mnenju Valentina Mândrăşescuja, urednika romunskega glasila Glas Rusije, je nacionalna naftna družba Petrom prodana tujcem po znatno podcenjeni ceni. Poleg tega so nasprotniki kritizirali druge pomembne privatizacije, kot je Banca Comercială a României, ki so škodovali romunskemu prebivalstvu.

Režimi po letu 1989 so bili prav tako kritizirani, ker so dovolili tujcem izkoriščanje mineralnih, redkih kovin in zlatih rezerv v Roşia Montană, kot tudi dovolili ameriškemu večnacionalnemu energetskemu velikanu Chevronu, da za plin iz skrilavca uporabi hidravlično tehniko frakcing ter onesnaži velike podzemne zaloge sladkih voda na prizadetih območjih. Oba ta ukrepa sta pripeljali do pomembnih protestov prebivalstva v obdobju 2012-2014. Novembra 2015 je romunski premier Victor Ponta odstopil.

Članica NATO in EU

Romunija se je pridružila NATU leta 2004 in gostila vrh leta v Bukarešti.

Po koncu hladne vojne je Romunija razvila tesnejše vezi z Zahodno Evropo in Združenimi državami, sčasoma se je leta 2004 pridružila Natu in gostila vrh leta 2008 v Bukarešti.

Evropski Uniji se je pridružila leta 2007 in podpisala Lisbonsko pogodbo.

Država je junija 1993 zaprosila za članstvo v Evropski uniji in leta 1995 postala pridružena članica EU, država pristopnica leta 2004 in polnopravna članica 1. januarja 2007.

V obdobju po letu 2000 je Romunija uživala eno najvišjih stopenj gospodarske rasti v Evropi in je bila včasih omenjena kot »Tiger vzhodne Evrope«. To je spremljalo pomembno izboljšanje življenjskega standarda, saj je država uspešno zmanjšala notranjo revščino in vzpostavila funkcionalno demokratično državo. Vendar pa je razvoj Romunije v času recesije iz poznih 2000-ih doživel veliko nazadovanje, kar je povzročilo veliko krčenje bruto domačega proizvoda in proračunski primanjkljaj v letu 2009. To je privedlo do zadolževanja Romunije pri Mednarodnem denarnem skladu. Poslabšanje gospodarskih razmer je povzročilo nemire in leta 2012 sprožilo politično krizo. Romunija se še vedno sooča s težavami v zvezi z infrastrukturo, zdravstveno službo, izobraževanjem in korupcijo. Konec leta 2013 je The Economist poročal, da Romunija spet uživa gospodarsko rast, pri čemer se plače hitro povečujejo in niža brezposelnost. Gospodarska rast se je med liberalizacijo vlade pospešila pri odpiranju novih sektorjev konkurenci in naložbam, predvsem energetiki in telekomunikacijah. Leta 2016 je kazalnik človeškega razvoja Romunijo označil kot narod z zelo visokim človeškim razvojem.

Po izkušnjah gospodarske nestabilnosti v devetdesetih letih in izvajanju sporazuma o prostem potovanju z EU se je veliko Romunov izselilo v zahodno Evropo in Severno Ameriko, zlasti v Italijo in Španijo. Ocenjuje se, da je romunska diaspora leta 2008 presegla dva milijona ljudi. Ciklična narava svetovnega gospodarstva in gospodarske razlike med Romunijo in naprednimi evropskimi gospodarstvi je spodbudila nadaljnje izseljevanje iz države. Izseljevanje je v Romuniji povzročilo družbene spremembe, pri čemer so starši zapustili zahodno Evropo, da bi se izognili revščini in zagotovili boljši življenjski standard za svoje otroke, ki so jih zapustili. Veliko otrok živi samih, zato so se mladi začeli imenovati evro-sirote.

Geografija

Glavni članek: Geografija Romunije.
Topografska karta Romunije
Moldoveanu, najvišji vrh Romunije
Munţii Rodnei v okrožju Maramureș
Delta Donave

S površino 238.391 kvadratnih kilometrov je Romunija največja država v jugovzhodni Evropi in dvanajsta največja v Evropi. Leži med zemljepisno širino 43 ° in 49 ° S ter dolžino 20 ° in 30 ° E.

Teren se približno enakomerno porazdeljen med gore, hribe in ravnine.

Karpati prevladujejo v središču Romunije, s 14 gorskimi območji, ki dosegajo nad 2000 m nadmorske višine, najvišji pa je vrh Moldoveanu z 2444 m. Obkrožajo jih moldavske in transilvanske planote ter Panonska nižina in Vlaško nižavje.

Okoli 47% območja je pokrito z naravnimi in polnaravnimi ekosistemi. [20] V Romuniji je skoraj 10.000 km2 (približno 5% celotne površine), ki jih pokriva 13 narodnih parkov in trije biosferni rezervati.

Reka Donava tvori velik del meje s Srbijo in Bolgarijo ter se steka v Črno morje, kjer tvori delto Donave, ki je druga največja in najbolje ohranjena delta v Evropi, pa tudi biosferni rezervat in je na seznamu svetovne dediščine zaradi biotske raznovrstnosti [21]. Na 5.800 km2 je delte Donave največje neprekinjeno močvirje v Evropi in podpira 1688 različnih rastlinskih vrst. [22]

Romunija ima eno največjih območij neprekinjenega gozda v Evropi, ki pokriva skoraj 27% ozemlja. V državi je bilo ugotovljenih približno 3700 rastlinskih vrst, od katerih je do danes na seznamu 23 naravnih spomenikov, 74 izginulih, 39 ogroženih, 171 ranljivih in 1253 redkih.

Živalstvo sestavlja 33.792 živalskih vrst, 33.085 nevretenčarjev in 707 vretenčarjev, s skoraj 400 edinstvenimi vrstami sesalcev, ptic, plazilcev in dvoživk, vključno z okoli 50% evropskih (razen ruskih) rjavih medvedov in 20% volkov.

Podnebje

Zaradi svoje oddaljenosti od odprtega morja in položaja na jugovzhodnem delu evropske celine ima Romunija zmerno in celinsko podnebje s štirimi različnimi letnimi časi. Povprečna letna temperatura na jugu je 11 ° C in na severu je 8 ° C. Poleti se povprečne najvišje temperature v Bukarešti dvignejo na 28 ° C, temperature na 35 ° C pa so precej pogoste v nižjih ležečih predelih države. Pozimi je povprečna najvišja temperatura pod 2 ° C. Padavine so povprečne, z več kot 750 mm letno le na najvišjih zahodnih gorah, medtem ko okoli Bukarešte pade približno 600 mm. Obstaja nekaj regionalnih razlik: v zahodnih delih, kot je Banat, je podnebje blažje in ima nekaj sredozemskih vplivov, v vzhodnem delu države je bolj izrazito kontinentalno podnebje. Črno morje ima tudi v Dobruji vpliv na podnebje v regiji.

Karta Köppnove podnebne klasifikacije, po podatkih Clima României iz Administrația Națională de Meteorologie, Bukarešta, 2008

Upravna delitev

Romunija je upravno razdeljena na 41 okrožij (romunsko judeţe), glavno mesto Bukarešta pa ima poseben status. To so: Alba, Arad, Argeș, Bacău, Bihor, Bistrița-Năsăud, Botoșani, Brașov, Brăila, Buzău, Caraş-Severin, Călărași, Cluj, Constanța, Covasna, Dâmbovița, Dolj, Galați, Giurgiu, Gorj, Harghita, Hunedoara, Ialomița, Iași, Ilfov, Maramureș, Mehedinți, Mureș, Neamț, Olt, Prahova, Satu Mare, Sălaj, Sibiu, Suceava, Teleorman, Timiș, Tulcea, Vaslui, Vâlcea in Vrancea.

Vsako okrožje upravlja okrajni svet, odgovoren za lokalne zadeve, pa tudi prefekt, odgovoren za vodenje državnih zadev na ravni okrožja. Prefekta imenuje centralna vlada, vendar ne more biti član nobene politične stranke. Vsako okrožje se nadalje deli na mesta in občine, ki imajo svojega župana in lokalni svet. V Romuniji je skupno 319 mest in 2686 občin. 103 večja mesta imajo tudi status občine, kar jim daje večjo upravno moč nad lokalnimi zadevami. Občina Bukarešta je poseben primer, saj uživa status, ki ustreza statusu občine. Nadalje je razdeljena na šest okrožij in ima prefekta, generalnega župana (primar) in generalni mestni svet.

Demografija

Karta etničnih skupin, stanje 2011.

Po popisu leta 2011 je v Romuniji živelo 20.121.641 prebivalcev, od tega Romunov 88,9%. Največji etnični manjšini sta Madžari z 6,1% in Romi s 3,0%. Madžari predstavljajo večino v okrožjih Harghita in Covasna. Druge manjšine so Ukrajinci, Nemci, Turki, Lipovani, Aromuni, Tatari in Srbi. Leta 1930 je bilo v Romuniji 745 421 Nemcev, vendar jih je danes le okoli 36 000. Od leta 2009 je bilo v Romuniji približno 133 000 priseljencev, predvsem iz Moldavije in Kitajske.

Število Romunov in posameznikov s predniki, rojenimi v Romuniji, ki živijo v tujini, je ocenjen na približno 12 milijonov. Po romunski revoluciji leta 1989 se je veliko Romunov izselilo v druge evropske države, Severno Ameriko ali Avstralijo.

Jeziki

Uradni jezik je romunščina, vzhodno-romanski jezik, ki je podoben aromunskemu, megleno-romunskemu in istro-romunskemu, vendar ima veliko funkcij z drugimi romanskimi jeziki. V skladu z Ustavo lokalni sveti zagotavljajo jezikovne pravice vsem manjšinam. Kraji z etničnimi manjšinami večjimi kot 20%, jezik manjšine lahko uporabljajo v javni upravi, pravosodnem sistemu in izobraževanju. Tuji državljani in osebe brez državljanstva, ki živijo v Romuniji, imajo dostop do pravic in izobraževanja v svojem jeziku. Angleščina in francoščina sta glavna tuja jezika, ki jih poučujejo v šolah.

Religija

Metropolitanska stolnica v Iașiju, ustanovljena leta 1833, je največja pravoslavna cerkev v Romuniji.

Romunija je sekularna država in nima državne vere. Velika večina prebivalstva se identificira kot kristjani. V popisu leta 2011 se je 81,0% anketirancev opredelilo kot pravoslavni kristjani, ki pripadajo romunski pravoslavni cerkvi. Druge religije so protestantizem (6,2%), katoličanstvo (4,3%) in grško katoličanstvo (0,8%). Od preostalega prebivalstva 195.569 pripadnikov drugih krščanskih veroizpovedi ali drugih religij, ki vključuje 64.337 muslimanov (večinoma turške in tatarske narodnosti) in 3.519 Judov. Poleg tega 39.660 ljudi ne veruje, so ateisti, medtem ko vera drugih ni znana.

Romunska pravoslavna cerkev je avtokefalna vzhodna pravoslavna cerkev v polnem občestvu z drugimi pravoslavnimi cerkvami, s svojim patriarhom kot njenim voditeljem. To je druga največja pravoslavna cerkev na svetu, potrebna pa je za razliko od drugih pravoslavnih cerkva, deluje znotraj latinske kulture in uporablja romanski liturgični jezik. Njena kanonična pristojnost zajema ozemlja Romunije in Moldavije, s škofijami za Romune, ki živijo v bližnji Srbiji in na Madžarskem, pa tudi za skupnosti iz diaspore v Srednji in Zahodni Evropi, Severni Ameriki in Oceaniji

Urbanizacija

Čeprav je v letu 2011 živelo 54,0% prebivalstva na urbanih območjih, se odstotek od leta 1996 zmanjšuje. Območja z več mestnim prebivalstvom so Hunedoara, Braşov in Constanţa, manj kot tretjina pa Dâmboviţa (30,06%) ter Giurgiu in Teleorman. Bukarešta je glavno mesto in največje mesto v Romuniji je imela v letu 2011 več kot 1,8 milijona prebivalcev, metropolitansko območje pa skoraj 2,2 milijona prebivalcev. Naslednjih 19 mest ima več kot 100.000 prebivalcev, od katerih jih je več kot 300.000 prebivalcev Cluj-Napoca in Timišvar, Iaşi, Constanţa, Craiova in Braşov z već kot 250.000 prebivalci, ter Galaţi in Ploieşti z več kot 200.000 prebivalci. Metropolitanska območja so bila ustanovljena za večino teh mest.

 
p · p · u · z
Največja mesta države Romunije
stanje 2011 [23]
Rang okrožje Preb. Rang okrožje Preb.
Bukarešta
Bukarešta
Cluj-Napoca
Cluj-Napoca 		1 Bukarešta Bukarešta 1.883.425 11 Brăila Brăila 180.302 Temišvar
Temišvar
Iași
Iași
2 Cluj-Napoca Cluj 324.576 12 Arad Arad 159.704
3 Temišvar Timiș 319.279 13 Pitești Argeș 155.383
4 Iași Iași 290.422 14 Sibiu Sibiu 147.245
5 Constanța Constanța 283.872 15 Bacău Bacău 144.307
6 Craiova Dolj 269.506 16 Târgu Mureș Mureș 134.290
7 Brașov Brașov 253.200 17 Baia Mare Maramureș 123.738
8 Galați Galați 249.342 18 Buzău Buzău 115.494
9 Ploiești Prahova 209.945 19 Botoșani Botoșani 106.847
10 Oradea Bihor 196.367 20 Satu Mare Satu Mare 102.441

Gospodarstvo

Koncept Dacia Dusterja na Geneva Motor Show (2009).

Romunija je imela leta 2016 BDP v višini okoli 441,601 milijarde USD in BDP na prebivalca v višini 22.348 $. Po mnenju Svetovne banke je romunsko gospodarstvo z višjimi dohodki. Po navedbah Eurostata je bil BDP na prebivalca v Romuniji 59% povprečja EU leta 2016, kar pomeni povečanje z 41% leta 2007 (leto pristopa Romunije k EU), zaradi česar je Romunija eno najhitreje rastočih gospodarstev v EU.

Po letu 1989 je država doživela desetletje gospodarske nestabilnosti in upadanja zaradi delno zastarele industrijske baze in pomanjkanja strukturnih reform. Od leta 2000 pa se je romunsko gospodarstvo preoblikovalo v relativno makroekonomsko stabilno, za katero je značilna visoka rast, nizka brezposelnost in upadanje inflacije. Leta 2006 je po podatkih romunskega statističnega urada realna rast BDP znašala 7,7%, kar je ena najvišjih stopenj v Evropi. Vendar pa je recesija po svetovni finančni krizi 2008-2009 prisilila državo, da je najela posojila zunaj, vključno pri MDS v višini 20 milijard EUR. BDP od tedaj vsako leto narašča za več kot 2%. Po podatkih Svetovne banke se je pariteta kupne moči BDP na prebivalca povečala s 13.442 USD leta 2007 na približno 22.124 USD leta 2015. Romunija ima še vedno eno najnižjih povprečnih mesečnih plač v EU v višini 540 EUR leta 2016 in inflacijo v višini -1,1% leta 2016. Brezposelnost v Romuniji je leta 2017 5,4%, kar je v primerjavi z drugimi državami EU zelo nizko Med največjimi lokalnimi podjetji so avtomobilski proizvajalci avtomobilov Dacia, Petrom, Rompetrol, Ford Romunija, Electrica, Romgaz, RCS in RDS ter Banca Transilvania. Glavni izvoz Romunije so avtomobili, programska oprema, oblačila in tekstil, industrijski stroji, električna in elektronska oprema, metalurški izdelki, surovine, farmacevtski izdelki, kemikalije in kmetijski proizvodi (sadje, zelenjave in cvetje). Trgovina je večinoma osredotočena na države članice Evropske unije, saj sta Nemčija in Italija največji trgovinski partnerici.

Gospodarstvo v glavnem temelji na storitvah, ki predstavljajo 51% BDP, čeprav imajo industrija in kmetijstvo znatne prispevke, kar predstavlja 36% oziroma 13% BDP. Poleg tega je bilo v letu 2006 v kmetijstvu in primarni proizvodnji zaposleno 30% romunskega prebivalstva, kar je ena najvišjih stopenj v Evropi. Od leta 2000 je Romunija privabila vse večje tuje naložbe, ki so bile leta 2006 ocenjene na 8,3 milijarde EUR.

Od leta 1867 je uradna valuta romunski leu, po apoenu leta 2005 pa je bila ocenjena na 0,2-0,3 evra. Po vstopu v EU leta 2007 naj bi Romunija prevzela evro okoli leta 2020.

Na dan 1. julija 2015 je zunanji dolg Romunije znašal 90,59 milijarde EUR.

Infrastruktura

Romunska cestna mreža.

V skladu z INSSE je bila celotna cestna omrežja Romunije leta 2015 ocenjena na 86.080 kilometrov. Svetovna banka ocenjuje železniško omrežje na 22.298 kilometrov prog, četrta največja železniška mreža v Evropi. Po letu 1989 se je železniški promet močno zmanjšal in leta 2004 ocenil na 99 milijonov potniških potovanj; vendar je zaradi izboljšav infrastrukture in delne privatizacije linij doživela (2013) oživitev, kar predstavlja 45% vseh potniških in tovornih tokov v državi. Bukareški metro, edini podzemni železniški sistem, je bil odprt leta 1979 in meri 61,41 km s povprečno 600 000 prevoženimi potniki v letu 2007 med delovnim tednom. Danes je na voljo šestnajst mednarodnih komercialnih letališč, od katerih jih je pet, ki so sposobna ravnati s širokimi letali (mednarodno letališče Henri Coandă, Aurel Vlaicu, Temišvar, Constanta in Sibiu),. Več kot 9,2 milijona potnikov je letelo skozi mednarodno letališče Henri Coandă v Bukarešti leta 2015.

Junija 2014 je bilo skoraj 18,3 milijona povezav z internetom. Po navedbah Bloomberga je leta 2013 Romunija dosegla 5. mesto na svetu, po mnenju The Independent pa se uvršča na prvo mesto v Evropi pri internetnih hitrostih, pri čemer je Temišvar uvrščen med najvišje na svetu.

Turizem

Grad Bran v bližini Brașova, včasih imenova "Drakulov grad".

Turizem pomembno prispeva k romunskemu gospodarstvu, ki ustvarja okoli 5% BDP. Število turistov se nenehno povečuje, tako da je v letu 2016 doseglo 9,33 milijona tujih turistov. Turizem v Romuniji je leta 2005 pritegnil 400 milijonov EUR naložb.

Več kot 60% tujih obiskovalcev v letu 2007 je bilo iz drugih držav EU. Priljubljene poletne zanimivosti Mamaie in drugih krajev okoli Črnega morja so leta 2009 privabile 1,3 milijona turistov. Najbolj priljubljena smučišča so ob Valea Prahovei in Poiana Brașov. Gradovi v transilvanskih mestih, kot so Sibiu, Brașov in Sighișoara, pritegnejo veliko število turistov. Grad Bran v bližini Braşova je ena izmed najbolj znanih znamenitosti v Romuniji, ki vsako leto pritegne na stotine tisoč turistov, saj se pogosto oglašuje kot Drakulov grad.

Podeželski turizem, ki se osredotoča na folkloro in običaje, je postal pomembna alternativa in je namenjen promociji takšnih krajev, kot so Bran in njegov Drakulov grad, obarvane cerkve severne Moldavije in lesene cerkve Maramuresa. Druge znamenitosti so delta Donave in skupina kipov Constantina Brâncușija na Târgu Jiu.

Leta 2014 je imela Romunija 32.500 podjetij, ki so delovala v hotelski in gostinski industriji, s skupnim prometom v višini 2,6 milijarde EUR. V letu 2014 je Romunija obiskala več kot 1,9 milijona tujih turistov, kar je za 12% več kot leta 2013. Po podatkih Državnega statističnega urada države je približno 77% iz Evrope (zlasti iz Nemčije, Italije in Francije), 12% iz Azije in manj kot 7% iz Severne Amerike.

Kultura

Sibiu je bil leta 2007 Evropska prestolnica kulture.
Mihai Eminescu je narodni pesnik Romunije in Moldavije.
George Enescu je bil vpliven romunski skladatelj, violinist, pianist, dirigent in učitelj
Angela Gheorghiu, svetovno znana sopranistka.

Umetnosti in spomeniki

O izvoru Romunov se je začelo razpravljati ob koncu 18. stoletja med učitelji iz Transilvanije. V 19. stoletju se je pojavilo več pisateljev, med njimi George Coşbuc, Ioan Slavici, Mihail Kogalniceanu, Vasile Alecsandri, Nicolae Bălcescu, Ion Luca Caragiale, Ion Creangă in Mihai Eminescu, ki pozneje velja za največjega in najbolj vplivnega romunskega pesnika, s pesnitvijo Luceafărul. V 20. stoletju so romunski umetniki dosegli mednarodno priznanje, med njimi Tristan Tzara, Marcel Janco, Mircea Eliade, Nicolae Grigorescu, Marin Preda, Liviu Rebreanu, Eugène Ionesco, Emil Cioran in Constantin Brâncuși. Slednji ima skupino kipov v Târgu Jiu, medtem ko je bil njegov kip Ptič v vesolju na dražbi leta 2005 prodan za 27,5 milijona dolarjev. V Romuniji rojen Elie Wiesel, ki je preživel holokavst, je leta 1986 dobil Nobelovo nagrado za mir, pisateljica Herta Müller pa je leta 2009 dobila Nobelovo nagrado za književnost.

Pomembni romunski slikarji so Nicolae Grigorescu, Ştefan Luchian, Ion Andreescu Nicolae Tonitza in Theodor Aman. Pomembni romunski klasični skladatelji 19. in 20. stoletja so Ciprian Porumbescu, Anton Pann, Eduard Caudella, Mihail Jora, Dinu Lipatti in še posebej George Enescu. V njegovo čast poteka letni festival Georga Enescuja. Sodobni glasbeniki, kot so Angela Gheorghiu, Gheorghe Zamfir, Inna, Alexandra Stan in mnogi drugi so dosegli različne ravni mednarodnega priznanja. Na tekmovanju za pesem Evrovizije so romunski pevci v letih 2005 in 2010 dosegli tretje mesto.

V kinematografiji je nekaj filmov romunskega novega vala doseglo mednarodno priznanje. Na filmskem festivalu v Cannesu je leta 2007 Cristian Mungiu za film 4 mesece, 3 tedne in 2 dneva osvojil Zlato palmo. Na mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu leta 2013 je Călin Peter Netzer za film Poziția copilului (Otroška drža)' osvojil Zlatega medveda.

Na seznamu svetovne dediščine je šest romunskih kulturnih znamenitosti:

Mesto Sibiu z nacionalnim muzejem Brukenthal je bilo izbrano za Evropsko prestolnico kulture leta 2007.

V Romuniji stojijo številni gradovi, vključno s priljubljenimi turističnimi znamenitostmi kot so grad Peleș, grad Hunedoara in "Drakulin grad".

Kuhinja

Romunska kuhinja ima nekaj podobnosti z drugimi balkanskimi kuhinjami kot so grška, bolgarska in turška kuhinja. Ciorbă (enolončnica) vsebuje široko paleto kislih juh, medtem ko so mititei (vrsta čevapčičev), mămăligă (podobno polenti) in sarmale (vrsta sarme) pogosto uvrščene med glavne jedi. Najpogostejše meso je svinjina, piščanec in goveje meso, priljubljena je tudi jagnjetina in ribe. Določeni tradicionalni recepti so izdelani v neposredni povezavi s prazniki: chiftele (čufti), tobă (vrsta tlačenke) in tochitura (vrsta golaža) ob božiču; drob, pască (matzo - kruh) in cozonac (sladko pecivo) na Veliko noč in druge romunske praznike. Țuică je močno žganje, ki doseže 70-odstotno vsebnost alkohola in je tradicionalna alkoholna pijača v državi; predstavlja kar 75% nacionalnega pridelka (Romunija je ena največjih proizvajalcev sliv na svetu). Tradicionalne alkoholne pijače so tudi vino, rachiu, palincă in vișinată,tudi poraba piva se je v zadnjih letih močno povečala.

Glej tudi

Sklici

  1. ↑ »Press Release on the final results of Population and Housing Census– 2011« (PDF). INSSE. 4. julij 2013. Pridobljeno 1. marca 2014. {{navedi splet}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |1= (pomoč) (angleško)
  2. ↑ »Romania«. Mednarodni denarni sklad. Pridobljeno 7. julija 2016.(angleško)
  3. ↑ »Romania«. Mednarodni denarni sklad. Pridobljeno 7. julija 2016.(angleško)
  4. ↑ »Archived copy« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 13. novembra 2014. Pridobljeno 28. septembra 2014. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  5. ↑ »Romania Geography«. aboutromania.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. marca 2015. Pridobljeno 4. aprila 2015. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  6. ↑ »Archived copy«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. aprila 2017. Pridobljeno 24. aprila 2017. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  7. ↑ »Archived copy«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2017. Pridobljeno 24. septembra 2017. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  8. ↑ Verres, Andréas. Acta et Epistolae. Zv. I. str. 243. nunc se Romanos vocant
  9. ↑ Zilhão, João (2006). »Neanderthals and Moderns Mixed and It Matters«. Evolutionary Anthropology. 15 (5): 183–195. doi:10.1002/evan.20110.
  10. ↑ Gibbs, Patrick. »Antiquity Vol 79 No 306 December 2005 The earliest salt production in the world: an early Neolithic exploitation in Poiana Slatinei-Lunca, Romania Olivier Weller & Gheorghe Dumitroaia«. Antiquity.ac.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. aprila 2011. Pridobljeno 12. oktobra 2012. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  11. ↑ Herodotus. Histories, 4.93–4.97.
  12. ↑ »Gesta Hungarorum, the chronicle of Bele Regis Notarius«. Scribd.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. septembra 2010. Pridobljeno 29. avgusta 2011. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  13. ↑ Giurescu, p. 211–13. Giurescu, Constantin C. (2007) [1935]. Istoria Românilor (v romunščini). Bucharest: Editura All.
  14. ↑ Năsturel (1900/1901), p. 257. Năsturel, Petre Vasiliu, Steagul, stema română, însemnele domnești, trofee (Romunska zastava [in] grb, knežje oznake [in] trofeje), Bucharest, 1903.
  15. ↑ »World War I: The Players«. www.mtholyoke.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2017. Pridobljeno 2. maja 2017. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  16. ↑ Ionițoiu, Cicerone (2000). Victimele terorii comuniste. Arestați, torturați, întemnițați, uciși. Dicționar (v romunščini). Bucharest: Editura Mașina de scris. ISBN 973-99994-2-5.[navedi št.strani]
  17. ↑ Raportul Comisiei Prezidențiale pentru Analiza Dictaturii Comuniste din România (poročilo). Comisia Prezidențială pentru Analiza Dictaturii Comuniste din România. 15. december 2006. str. 215–217.
  18. ↑ Political Tension 1968 (v romunščini). Bucharest: British Pathé. 21. avgust 1968. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. avgusta 2014. {{navedi AV medij}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  19. ↑ »Middle East policies in Communist Romania«. Country Studies.us. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. julija 2009. Pridobljeno 31. avgusta 2008. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  20. ↑ »Romania's Biodiversity«. Ministry of Waters, Forests and Environmental Protection of Romania (via enrin.grida.no). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2008. Pridobljeno 10. januarja 2008. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  21. ↑ »Danube Delta«. UNESCO's World Heritage Centre. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. januarja 2008. Pridobljeno 9. januarja 2008. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  22. ↑ Wohl, Ellen (2010). A World of Rivers: Environmental Change on Ten of the World's Great Rivers. University of Chicago Press. str. 130. ISBN 0-226-90478-4. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2015 – prek Google Books. {{navedi knjigo}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  23. ↑ »Population at 20 October 2011« (v romunščini). National Institute of Statistics (Romania) - INSSE. 5. julij 2013. Pridobljeno 5. julija 2013.

Zunanje povezave

Vlada

Kultura in zgodovina


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Romunija&oldid=5004570«