George Enescu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
George Enescu
Portret
Rojstvo 19. avgust 1881({{padleft:1881|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})[1][2][3][4][5]
Botoșani[d]
Smrt 4. maj 1955({{padleft:1955|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[2][3][4][5] (73 let)
Pariz[1]
Državljanstvo Flag of Romania (1952-1965).svg Romunija
Poklic skladatelj, violinist, pianist, dirigent, glasbenik, glasbeni učitelj, univerzitetni profesor

George Enescu (v Franciji znan kot Georges Enesco), romunski klasični operni skladatelj, violinist, pianist, dirigent in pedagog, * 19. avgust 1881, Liveni, † 4. maj 1955, Pariz. Mnogi ga štejejo kot najpomembnejšega glasbenika v Romuniji.[6]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Young George Enescu

Enescu se je rodil v Romuniji, v vasi Liveni (kasneje so ga preimenoval v "George Enescu" v njegovo čast), v okrožju Dorohoi takrat, danes okrožju Botoşani. V zgodnjem otroštvu je pokazal glasbeni talent. Enescu je začel eksperimentirati s komponiranjem v zgodnjih letih. Več, večinoma zelo kratkih del je ohranjenih, vsa za violino in klavir. Najzgodnejše daljše delo nosi naslov Pămînt românesc (Romunska dežela), z napisom »Opus za klavir in violino Georgea Enescuja, romunskega skladatelja, star pet let in četrt« [7] Kmalu zatem ga je njegov oče predstavil profesorju in skladatelju Eduardu Caudella. 5. oktobra 1888 je s sedmimi leti postal najmlajši študent, ki je bil kdaj sprejet na Dunajski konservatorij, kjer je študiral z Josephom Hellmesbergerjem, Robertom Fuchsom in Sigismundom Bachrichom. Bil je druga oseba, ki je bila na tej univerzi sprejeta pri tej starosti (uredba določa, da noben mlajši od 14 let ne bi mogel študirati na dunajskem konservatoriju), prvi je bil Fritz Kreisler (leta 1882, tudi v starosti sedem) in prvi neavstrijec. [8]

Leta 1891 je desetletni Enescu v prisotnosti cesarja Franca Jožefa izvedel zasebni koncert na Dunaju. [9]

Joseph Hellmesberger starejši, eden od njegovih učiteljev in direktor dunajskega konservatorija, je gostil Enescuja v svojem domu, kjer je otrok videl svojega idola, Johannesa Brahmsa.

Diplomiral je pred svojim 13. rojstni dnem in si zaslužil srebrno medaljo. Mladi Enescu je na dunajskih koncertih igral dela Bramsa, Sarasateja in Mendelssohna. Leta 1895 je odšel v Pariz in nadaljeval študij. Študiral je violino z Martinom Pierrom Marsickom, harmonijo s Andréjem Gedalgejem in kompozicijo z Jules Massenetom in Gabrielom Fauréjem.

Enescu je nato študiral od leta 1895 do 1899 na konservatoriju v Parizu. André Gedalge je dejal, da je bil »edini [med njegovimi učenci], ki je resnično imel ideje in duha«.

6. februarja 1898, v starosti samo 16 let, je George Enescu v Parizu predstavil svoje prvo zrelo delo, Poema Română, ki jo je izvajal Colonne Orchestra (takrat eden od najbolj prestižnih na svetu), ki ga je vodil Éduard Colonne.

Na številna dela Enescu je vplivala romunska ljudska glasba, njegove najbolj priljubljene skladbe pa so bile Romunske rapsodije (1901-2), opera Ojdip (1936) in suite za orkester. Napisal je tudi pet simfonij (dve od njih nedokončani), simfonično pesnitev Vox maris in veliko komorne glasbe (tri sonate za violino in klavir, dve za violončelo in klavir, trio za klavir, dve godali in dva klavirska kvarteta, oktet za godala, klavirski kvintet in komorno simfonijo za dvanajst samostojnih instrumentov). Mladi Ravi Shankar se je v šestdesetih letih spomnil, kako se je Enescu, ki je razvil globok interes v orientalsko glasbo, vadil s Shankarjevim bratom Uday Shankarjem in njegovimi glasbeniki. Približno istega časa je Enescu vzel mladega Yehudija Menuhina na mednarodno razstavo v Parizu, kjer ga je predstavil v gamelanskemu orkestru iz Indonezije. [10]

Muzej George Enescu (palača Cantacuzino), Bukarešta
Grob Georga Enesca –pokopališče Père Lachaise

8. januarja 1923 je prvič kot dirigent nastopil na koncertu Philadelphia Orkestra v Carnegie Hallu v New Yorku, nato pa se je pogosto vračal v ZDA. Bilo je v Ameriki, v 20-ih letih 20. stoletja, ko je bil Enescu najprej prepričan, da se posname kot violinist. Nastopil je tudi kot dirigent s številnimi ameriškimi orkestri, leta 1936 pa je bil eden od kandidatov, za katerega so menili, da bo zamenjal Artura Toscaninija kot stalni dirigent Newyorške filharmonije. Leta 1932 je bil Enescu izvoljen za titularnega člana romunske akademije. Leta 1935 je vodil Orchester Symphonique de Paris in Yehudi Menuhin (ki je njegov učenec že leta 1927) v Mozartovem violinskem koncertu št. 3 v G molu. Med leti 1937 in 1938 je vodil Newyorško filharmonijo. Leta 1939 se je poročil z Marijo Rosetti (znana kot princesa Cantacuzino prek prvega moža Mihaila Cantacuzina), dobro prijateljico kraljice Marie Romunske. Med bivanjem v Bukarešti je Enescu živel v palači Cantacuzino na Calea Victoriei (zdaj muzej Georgea Enescuja, posvečen njegovemu delu).

Živel je v Parizu in v Romuniji, vendar je po drugi svetovni vojni in sovjetski okupaciji Romunije, ostal v Parizu. Bil je tudi učitelj violine. Med njegovimi učenci so bili Yehudi Menuhin, Christian Ferras, Ivry Gitlis, Arthur Grumiaux, Serge Blanc, Ida Haendel, Uto Ughi in Joan Field. Spodbudil je sodobno romunsko glasbo, igral dela Constantina Silvestrija, Mihaila Jore, Jonela Perlee in Marţiana Negreje. Enescu je za solo violino priredil Bachove Sonate in Partite. Opisana različica tega dela združuje indikacije Eneskua glede zvočnosti, tempa, muzikalnosti, prstov in vtisa. [11].

Po njegovi smrti leta 1955 je bil George Enescu pokopan na pokopališču Père Lachaise v Parizu.

Danes mu je v Bukarešti posvečen muzej v palači Cantacuzino; njegova hiša v Dorohoiju je prav tako odprta za javnost. Simfonični orkester v Bukarešti in Festival George Enescu, ki ga je ustanovil njegov prijatelj, glasbeni zagovornik in nekdaj sodelavec George Georgescu, se imenuje v njegovo čast [12]. Nedavno je bilo mednarodno letališče Bacău preimenovano v mednarodno letališče George Enescu. [13]

Odziv[uredi | uredi kodo]

Filarmonica "George Enescu"- Romunski Atenej, Bukarešta

Pablo Casals je Enesca opisal kot »največji glasbeni pojav od Mozarta«[14] in »eden največjih genijev sodobne glasbe«[15]. Kraljica Marie Romunska je v svojih spominih zapisala, da je »v Georgeu Enescuju bilo resnično zlato«[16]. Yehudi Menuhin, najbolj znani Enescujev učenec, je nekoč rekel o svojem učitelju: »On bo ostal zame absolutnost, s katero sodim druge« in »Enescu mi je dal svetlobo, ki je vodila moj celoten obstoj«[17]. Rekel je tudi, da je »najbolj izredno človeško bitje, največji glasbenik in najbolj formativni vpliv«, ki ga je kdaj koli doživel. Vincent d'Indy je trdil, da če bi bila Beethovnova dela uničena, bi vse lahko rekonstruirali iz spomina George Enescua. [20] Alfred Cortot, eden največjih pianistov vseh časov, je nekoč dejal, da je Enescu, čeprav predvsem violinist, imel boljšo klavirsko tehniko kot sam.[18]

Blizu Moinestija je dvorišče iz Tescana, ki ga je Enescu doniral romunski državi pod pogojem, da tu zgradi kulturni center za umetnike. V Liveni je hiša, kjer je skladatelj zrasel. Spominska hiša George Enescu je v Sinaiji (Villa Luminiş, soseska Cumpatul). V dvorcu Tescani v Bacauu (Kulturni center Rosetti-Tescanu) je romunska država v osemdesetih letih odprla ustvarjalno središče, kjer so sestavljali literarna dela (Jurnalul de la Tescani, Andrei Plesu), letni kampi slikarstva in filozofije.

Hiša materinega dedka v Mihăileni, kjer je Enescu preživel del svojega otroštva, je do leta 2014 zelo propadla. Avgusta 2014 je bila rešena s strani ekipe prostovoljnih arhitektov.

Sonata št. 3 "Balada" za solo violončelo Eugèna Ysaéeja je bila posvečena Enescuju.

Izbor del[uredi | uredi kodo]

Kraljica Elizabeta Romunska z George Enescujem in Dimitrie Dinicujem v gradu Peleș.

Opera[uredi | uredi kodo]

  • Ojdip, tragédie lyrique v štirih dejanjih, libreto Edmond Fleg, op. 23 (1910-31)

Simfonije[uredi | uredi kodo]

  • Simfonija št. 1 v Es mol, op. 13 (1905)
  • Simfonija št. 2 v A mol, op. 17 (1912-14)
  • Simfonija št. 3 v C mol, z zborom, op. 21 (1916-18)
  • Simfonija št. 4 v E-molu (1935, zaključil Pascal Bentoiu leta 1996)
  • Simfonija št. 5 v D-duru, z ženskim zborom in tenorjem solo (1941, dokončal Pascal Bentoiu leta 1995)

Druga orkestrska dela[uredi | uredi kodo]

  • Poème Roumain, simfonična suite za orkester, Op. 1 (1897)
  • Romunska rapsodija št. 1 v A molu, op. 11 (1901)
  • Romunska rapsodija št. 2 v D-duru, op. 11 (1901)
  • Orkestralna suita No. 1 in C major, op. 9 (1903)
  • Orkestralna suita št. 2 v C-duru, op. 20 (1915)
  • Orkestralna suita No. 3 in D mol Suite Villageoise, op. 27 (1937-38)

Komorni deli [uredi] Godalni kvarteti, sonate, druga komorna dela, klavirska glasba

Komorna dela[uredi | uredi kodo]

Violinski kvarteti, sonate, klavirske skladbe, itd.

Sklici in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Record #118684639 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ^ 3,0 3,1 SNAC
  4. ^ 4,0 4,1 Find a Grave — 1995.
  5. ^ 5,0 5,1 International Music Score Library Project — 2006.
  6. ^ "George Enescu- Albums, Pictures – Naxos Classical Music.". Pridobljeno dne 5 November 2014. 
  7. ^ Voicana 1971, 52; Malcolm 2001.
  8. ^ Anon. "George Enescu, fața nevăzută a unui geniu" [George Enescu, the Unseen Face of a Genius], Historia Special, 2, no. 4 (September 2013): 55. ISSN 1582-7968.
  9. ^ Anon. "George Enescu, fața nevăzută a unui geniu" [George Enescu, the Unseen Face of a Genius], Historia Special, 2, no. 4 (September 2013): 10. ISSN 1582-7968.
  10. ^ Liner notes - Angel/EMI Lp 36418 (1966)
  11. ^ "Sonatas and Partitas : Educational Edition". Pridobljeno dne 2015-06-15. 
  12. ^ Alain Chotil-Fani, "Un voyage dans la Roumanie musicale: George Georgescu", Souvenirs des Carpates blog site (6 December 2007, accessed 14 July 2014).
  13. ^ Despre aeroport >> Bacau Airport
  14. ^ "George ENESCU Part I: Enescu the composer Evan Dickerson - May 2005 MusicWeb-International". musicweb-international.com. Pridobljeno dne 2014-04-17. 
  15. ^ "EXCLUSIV VIDEO Documentar inedit despre George Enescu: "A fost cel mai măreţ fenomen muzical, de la Mozart încoace"". adevarul.ro. Pridobljeno dne 5 November 2014. 
  16. ^ Anon. "George Enescu, fața nevăzută a unui geniu" [George Enescu, the Unseen Face of a Genius], Historia Special, 2, no. 4 (September 2013): 14. ISSN 1582-7968.
  17. ^ "Yehudi Menuhin, aproape romān". georgeenescu.ro. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2014-04-15. Pridobljeno dne 2014-04-17. 
  18. ^ "ENESCU piano music Vol 2 Borac AVIE AV2081 [GF]: Classical CD Reviews- March 2006 MusicWeb-International". musicweb-international.com. Pridobljeno dne 2014-04-17. 
  • Malcolm, Noel. 1990. George Enescu: His Life and Music, with a preface by Sir Yehudi Menuhin. London: Toccata Press. ISBN 0-907689-32-9 (cloth); ISBN 0-907689-33-7 (pbk)
  • Malcolm, Noel. 2001. "Enescu, George." The New Grove Dictionary of Music and Musicians, second edition, edited by Stanley Sadie and John Tyrrell. London: Macmillan Publishers.
  • Roth, Henry (1997). Violin Virtuosos: From Paganini to the 21st Century. Los Angeles, CA: California Classics Books. ISBN 1-879395-15-0


Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]