George Enescu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
George Enescu
Portret
Rojstvo19. avgust 1881({{padleft:1881|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})[1][2][…]
George Enescu[d]
Smrt4. maj 1955({{padleft:1955|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[2][3][…] (73 let)
Pariz[1]
DržavljanstvoFlag of Romania (1952-1965).svg Romunija
Poklicskladatelj, violinist, pianist, dirigent, glasbenik, glasbeni učitelj, univerzitetni profesor, politik
PodpisGeorges Enesco signature.svg

George Enescu (v Franciji znan kot Georges Enesco), romunski klasični operni skladatelj, violinist, pianist, dirigent in pedagog, * 19. avgust 1881, Liveni, † 4. maj 1955, Pariz. Mnogi ga štejejo za najpomembnejšega glasbenika v Romuniji.[5]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladi George Enescu

Rodil se je v Romuniji, v vasi Liveni (kasneje so ga v njegovo čast preimenovali v George Enescu) v okrožju Dorohoi takrat, danes Botoşani. V zgodnjem otroštvu je pokazal veliko glasbeno nadarjenost. Enescu je že v zgodnjih letih začel eksperimentirati s komponiranjem. Ohranjenih je več večinoma zelo kratkih del, vsa za violino in klavir. Najzgodnejše daljše delo ima naslov Pămînt românesc (Romunska dežela) s pripisom: "opus za klavir in violino Georgea Enesca, romunskega skladatelja, starega pet let in četrt". [6] Kmalu zatem ga je njegov oče predstavil profesorju in skladatelju Eduardu Caudelli. 5. oktobra 1888 je s sedmimi leti postal najmlajši študent, ki je bil kdaj sprejet na dunajski konservatorij, kjer je študiral z Josephom Hellmesbergerjem mlajšim, Robertom Fuchsom in Sigismundom Bachrichom. Bil je drugi, ki je bil sprejet na tej univerzi pri tej starosti (po predpisih mlajši od 14 let ne more študirati na dunajskem konservatoriju), prvi je bil Fritz Kreisler (leta 1882, tudi star sedem let), in prvi Neavstrijec. [7]

Leta 1891 je imel desetletni Enescu zasebni koncert na Dunaju, na katerem je bil tudi Franc Jožef . [8]

Joseph Hellmesberger starejši, eden od njegovih učiteljev in direktor dunajskega konservatorija, je Enesca povabil k sebi domov, kjer je spoznal Johannesa Brahmsa, svojega idola.

Diplomiral je pred svojim 13. rojstnim dnem in si zaslužil srebrno medaljo. Mladi Enescu je na dunajskih koncertih igral dela Bramsa, Sarasateja in Mendelssohna. Leta 1895 je odšel v Pariz in nadaljeval študij. Violino je študiral z Martinom Pierrom Marsickom, harmonijo z Andréjem Gedalgem in kompozicijo z Julesom Massenetom in Gabrielom Fauréjem.

Od leta 1895 do 1899 je študiral na konservatoriju v Parizu. André Gedalge je dejal, da je bil »edini [med njegovimi učenci], ki je resnično imel ideje in duha«.

6. februarja 1898, ko je bil star 16 let, je v Parizu predstavil svoje prvo zrelo delo Poema Română skupaj s francoskim filharmoničnim orkestrom Colonne (takrat eden najuglednejših na svetu), ki ga je vodil Éduard Colonne.

Na številna Enescova dela je vplivala romunska ljudska glasba, njegove najbolj priljubljene skladbe pa so bile Romunske rapsodije (1901–1902), opera Ojdip (1936) in suite za orkester. Napisal je tudi pet simfonij (dve sta nedokončani), simfonično pesnitev Vox maris in veliko komorne glasbe (tri sonate za violino in klavir, dve za violončelo in klavir, trio za klavir, dve godali in dva klavirska kvarteta, oktet za godala, klavirski kvintet in komorno simfonijo za 12 samostojnih instrumentov). Mladi Ravi Šankar se je v šestdesetih letih spomnil, kako je Enescu, ki ga je zelo zanimala orientalska glasba, vadil z njegovim bratom Udayem Šankarjem in njegovimi glasbeniki. Približno ob istem času je Enescu vzel mladega Yehudija Menuhina na mednarodno kolonialno razstavo v Pariz, kjer ga je predstavil indonezijskemu gamelanskemu orkestru. [9]

Muzej Georgea Enesca (Cantacuzinova palača), Bukarešta
Grob Georgea Enesca – pokopališče Père Lachaise

8. januarja 1923 je prvič nastopil kot dirigent na koncertu Filadelfijskega orkestra v Carnegie Hallu v New Yorku, nato pa se je pogosto vračal v ZDA. V 20-ih letih 20. stoletja je Enescu v Ameriki posnel ploščo kot violinist. Kot dirigent je nastopal s številnimi ameriškimi orkestri, leta 1936 pa je bil eden od kandidatov, ki naj bi zamenjal Artura Toscaninija kot stalni dirigent Newyorške filharmonije. Leta 1932 je bil Enescu izvoljen za častnega člana romunske akademije. Leta 1935 je dirigiral simfoničnemu pariškemu orkestru in Yehudiju Menuhinu (ki je bil njegov učenec že leta 1927) pri Mozartovem violinskem koncertu št. 3 v G-molu. Med letoma 1937 in 1938 je dirigiral Newyorškemu filharmoničnemu orkestru. Leta 1939 se je poročil z Marijo Rosetti (znana kot princesa Cantacuzino po prvem možu Mihailu Cantacuzinu), dobro prijateljico romunske kraljice Marije. Med bivanjem v Bukarešti je Enescu živel v Cantacuzinovi palači na Calea Victoriei (zdaj muzej Georgea Enesca, posvečen njegovemu delu).

Živel je v Parizu in Romuniji, vendar je po drugi svetovni vojni in sovjetski zasedbi Romunije ostal v Parizu. Bil je tudi učitelj violine. Med njegovimi učenci so bili Yehudi Menuhin, Christian Ferras, Ivry Gitlis, Arthur Grumiaux, Serge Blanc, Ida Haendel, Uto Ughi in Joan Field. Uveljavljal je sodobno romunsko glasbo, igral dela Constantina Silvestrija, Mihaila Jore, Jonela Perleaja in Marţiana Negreaja. Enescu je za solo violino priredil Bachove sonate in partiture Himalaja za violiniste. Opisana različica tega dela združuje Enescovo zvočnost, tempo, muzikaličnost, izraz. [10].

Pokopan je na pokopališču Père Lachaise v Parizu.

Danes mu je v Bukarešti posvečen muzej v Cantacuzinovi palači; njegova hiša v Dorohoiu je prav tako odprta za javnost. Simfonični orkester v Bukarešti in Festival Georgea Enesca, ki ga je ustanovil njegov prijatelj, glasbeni zagovornik in nekdanji sodelavec George Georgescu, se imenujeta po njem v njegovo čast [11]. Nedavno je bilo mednarodno letališče Bacău preimenovano v mednarodno letališče Georgea Enesca. [12]

Odziv[uredi | uredi kodo]

Filharmonija Georgea Enesca – Romunski Ateneum, Bukarešta

Pablo Casals je Enesca opisal kot »največjega glasbenika po Mozartu«[13] in »enega največjih genijev sodobne glasbe«[14]. Romunska kraljica Marija je v svojih spominih zapisala, da je bilo »v Georgeu Enescu resnično zlato«[15]. Yehudi Menuhin, najbolj znan Enescov učenec, je nekoč rekel o svojem učitelju: »On bo ostal zame absolutnost, s katero sodim druge« in »Enescu mi je dal svetlobo, ki je vodila moj celoten obstoj«[16]. Rekel je tudi, da je »najbolj izredno človeško bitje, največji glasbenik z največjim vplivom«, ki ga je kdaj koli doživel. Vincent d'Indy je trdil, da bi lahko iz spomina Georgea Enesca vse rekonstruirali, če bi bila Beethovnova dela uničena. [20] Alfred Cortot, eden največjih pianistov vseh časov, je nekoč dejal, da je imel Enescu, čeprav predvsem violinist, boljšo klavirsko tehniko kot on sam.[17]

Blizu Moinestija je dvorec v Tescaniju, ki ga je Enescova žena podarila romunski državi s pogojem, da tu zgradi kulturni center za umetnike. V Liveni je hiša, v kateri je skladatelj zrasel. Spominska hiša Georgea Enesca je v Sinaii (Villa Luminiş, soseska Cumpatul). V dvorcu v Tescaniju v Bacauu (Kulturni center Rosetti-Tescanu) je romunska država v osemdesetih letih odprla ustvarjalno središče, v katerem so nastajala literarna dela (Jurnalul de la Tescani, Andrei Plesu) na letnih kampih slikarstva in filozofije.

Hiša materinega dedka v Mihăileni, v kateri je Enescu preživel del svojega otroštva, je do leta 2014 zelo propadla. Avgusta 2014 so jo rešili prostovoljni arhitekti.

Sonata št. 3, Balada za solo violončelo Eugèna Ysaéeja, je bila posvečena Enescu.

Izbor del[uredi | uredi kodo]

Romunska kraljica Elizabeta z Georgeem Enescom in Dimitrijem Dinicujem v gradu Peleș

Opera[uredi | uredi kodo]

  • Ojdip, lirična tragedija v štirih dejanjih, libreto Edmond Fleg, opus 23 (1910–31)

Simfonije[uredi | uredi kodo]

  • Simfonija št. 1 v Es-molu, opus 13 (1905)
  • Simfonija št. 2 v A-molu, opus 17 (1912–14)
  • Simfonija št. 3 v C-molu z zborom, opus 21 (1916–18)
  • Simfonija št. 4 v E-molu (1935, dokončal Pascal Bentoiu leta 1996)
  • Simfonija št. 5 v D-duru z ženskim zborom in tenorjem solo (1941, dokončal Pascal Bentoiu leta 1995)

Druga orkestralna dela[uredi | uredi kodo]

  • Poème Roumain, simfonična suita za orkester, opus 1 (1897)
  • Romunska rapsodija št. 1 v A-molu, opus 11 (1901)
  • Romunska rapsodija št. 2 v D-duru, opus 11 (1901)
  • Orkestralna suita št. 1 v C-duru, opus 9 (1903)
  • Orkestralna suita št. 2 v C-duru, opus 20 (1915)
  • Orkestralna suita št. 3 v D-molu Suite Villageoise, opus 27 (1937–38)

Komorna dela: godalni kvarteti, sonate, druga komorna dela, klavirska glasba

Komorna dela[uredi | uredi kodo]

violinski kvarteti, sonate, klavirske skladbe itd.

Sklici in viri[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Record #118684639 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. 3,0 3,1 SNAC — 2010.
  4. Find a Grave — 1995.
  5. "George Enescu- Albums, Pictures – Naxos Classical Music.". Pridobljeno dne 5 November 2014. 
  6. Voicana 1971, 52; Malcolm 2001.
  7. Anon. "George Enescu, fața nevăzută a unui geniu" [George Enescu, the Unseen Face of a Genius], Historia Special, 2, no. 4 (September 2013): 55. ISSN 1582-7968.
  8. Anon. "George Enescu, fața nevăzută a unui geniu" [George Enescu, the Unseen Face of a Genius], Historia Special, 2, no. 4 (September 2013): 10. ISSN 1582-7968.
  9. Liner notes - Angel/EMI Lp 36418 (1966)
  10. "Sonatas and Partitas : Educational Edition". Pridobljeno dne 2015-06-15. 
  11. Alain Chotil-Fani, "Un voyage dans la Roumanie musicale: George Georgescu", Souvenirs des Carpates blog site (6 December 2007, accessed 14 July 2014).
  12. Despre aeroport >> Bacau Airport
  13. "George ENESCU Part I: Enescu the composer Evan Dickerson - May 2005 MusicWeb-International". musicweb-international.com. Pridobljeno dne 2014-04-17. 
  14. "EXCLUSIV VIDEO Documentar inedit despre George Enescu: "A fost cel mai măreţ fenomen muzical, de la Mozart încoace"". adevarul.ro. Pridobljeno dne 5 November 2014. 
  15. Anon. "George Enescu, fața nevăzută a unui geniu" [George Enescu, the Unseen Face of a Genius], Historia Special, 2, no. 4 (September 2013): 14. ISSN 1582-7968.
  16. "Yehudi Menuhin, aproape romān". georgeenescu.ro. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2014-04-15. Pridobljeno dne 2014-04-17. 
  17. "ENESCU piano music Vol 2 Borac AVIE AV2081 [GF]: Classical CD Reviews- March 2006 MusicWeb-International". musicweb-international.com. Pridobljeno dne 2014-04-17. 
  • Malcolm, Noel. 1990. George Enescu: His Life and Music, with a preface by Sir Yehudi Menuhin. London: Toccata Press. ISBN 0-907689-32-9 (cloth); ISBN 0-907689-33-7 (pbk)
  • Malcolm, Noel. 2001. "Enescu, George." The New Grove Dictionary of Music and Musicians, second edition, edited by Stanley Sadie and John Tyrrell. London: Macmillan Publishers.
  • Roth, Henry (1997). Violin Virtuosos: From Paganini to the 21st Century. Los Angeles, CA: California Classics Books. ISBN 1-879395-15-0


Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]