Delta Donave

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Danube Delta
Flag of UNESCO.svg Unescova svetovna dediščina
Jesenski prizor
Države Romunija
Tip naravni
Kriterij vii, x
Referenca 588
UNESCO regija Evropa in Severna Amerika
Zgodovina vpisa
Vpis 1991 (15. zasedanje)
Satelitski posnetek (NASA)

Delta Donave (romunsko Delta Dunării, ukrajinsko Дельта Дунаю, Del'ta Dunaju) je obsežna rečna delta v Vzhodni Evropi, na kraju, kjer se Donava izliva v Črno morje. Obsega 4.152 km², od česar 82 % leži na ozemlju Romunije, preostanek na skrajnem severnem delu pa v Ukrajini. Od glavnega toka se tu odcepita dva večja kraka, Chilia in Tulcea, ki se izlivata ločeno. S tem je delta Donave za delto Volge druga največja evropska delta.[1]

Gre za največje strnjeno močvirje v Evropi, kjer vodna vegetacija (predvsem trstičje) porašča ogromne površine in tvori plavajoče otoke, ki so izjemno pomemben habitat za številne vrste ptic, rib ter drugih vrst organizmov. Kljub grožnjam zaradi človeške aktivnosti je območje razmeroma dobro ohranjeno in romunski del je vpisan v Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Vanj je vključen tudi kompleks velikih lagun Razelm-Sinoie na jugu, ki sicer ni del same delte.[2]

Geografija in geologija[uredi | uredi kodo]

Zgodovinski razvoj delte Donave (1. stoletje – 2015)

Moderna delta Donave se je začela oblikovati po letu 4000 pr. n. št. v zalivu Črnega morja, ko se je morje dvignilo na sedanjo raven. Peščena pregrada je blokirala Donavski zaliv, kjer je reka sprva zgradila svojo delto. Po polnjenju zaliva s sedimentom se je po 3500 pr. n. št. delta razvila zunaj tega zapornega ustja. Zgradila je več zaporednih krakov [3]: sv. Jurij I. (3500-1600 pr. n. št.), Sulina (1600-0 pr. n. št.) Sv. Jurij II. (0 pr. n. št.- danes) in Chilia ali Kilia (1600 do danes). V jezerih in lagunah, ki mejijo na delto na severu (Chilia I in II) in proti jugu (Dunavatz), so bili zgrajeni še drugi notranji kraki. [4] Veliko nanosov v delti in velika širitev njene površine v obliki krakov so posledica erozije tal, povezanih s čiščenjem gozdov v porečju Donave v 1. in 2. tisočletju. [5][6] Geolog Liviu Giosan je povedal za The New York Times:

Verjetno je bilo 40 odstotkov delte zgrajeno v zadnjih 1000 letih. Ta ugotovitev je bila kot trenutek eureke.

Trenutno delta trpi zaradi velikega primanjkljaja sedimentov po izgradnji jezov na Donavi in njenih pritokih v poznejši polovici 20. stoletja. Vendar pa je gradnja gostega omrežja plitkih kanalov v delti v istem obdobju zmanjšala primanjkljaj v delti, a povečala erozijo vzdolž obale. [7][8] Delta Donave ima nizko aluvialno ravnino, ki jo večinoma pokrivajo mokrišča in voda. Sestavljena je iz zapletenega vzorca močvirja, kanalov, vodotokov in jezer. Povprečna višina je 0,52 m, z 20% ozemlja pod morsko gladino in več kot polovico, ki ne presega enega metra višine. Sipine na najobsežnejših ravnih peščenih območjih delte (Letea in Caraormanova) so višje (12,4 m in 7 m). Največja jezera so jezera Dranov (21,7 km2), Roşu (14,5 km2) in Gorgova (13,8 km2).

Pritoki Donave[uredi | uredi kodo]

Pelikan in veliki kormoran

Donava se razdeli v tri glavne krake: Chilia, Sulino in Sfântul Gheorghe (sv. Jurij). Zadnja dva kraka tvorita kanal Tulcea, ki se nadaljuje kot eno telo nekaj kilometrov po ločitvi od Chilie. Na ustju vsakega kanala poteka postopno oblikovanje novega ozemlja, saj se delta še naprej širi.

Glavni pritoki Donave
krak dolžina (km) pretok (m3/s)
(1921–1990)
krak Chilia 120 3800
krak Sulina 64 1250
Krak Sfântu Gheorghe

(sv. Jurij)

70 1500

Chilia, na severu, najdaljša, najmlajša in najbolj živahna, z dvema sekundarnima notranjima deltama in eno mikrodelto v celotnem procesu nastajanja na ustju (v Ukrajini).

Sulina, osrednja in s tem najkrajši krak, ki je posledično omogočila njeno široko uporabo za promet in hudo preoblikovanje. Na ustju se nahaja glavno pristanišče in edino naselje z mestnimi značilnostmi v romunskem delu delte. Zaradi nanosov na ustju, je bil za zaščito plovbe zgrajen kanal, ki se postopoma podaljšuje v morje (trenutno je 10 km).

Sfântul Gheorghe na jugu, je najstarejši in najbolj redko naseljen krak. Njegov nanos je ima za posledico nastanek Sakalinskih otokov, proces ki se je začel leta 1897 in je danes dolg 19 km.

Stanje leta 2010

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Značilna pokrajina v delti

Podnebje v delti je kontinentalno, z močnimi vplivi bližine Črnega morja in njegovega prevladujočega amfibijskega okolja. To je najbolj sušna in najbolj sončna regija Romunije. Povprečna letna temperatura je 11 ° C (-1 ° C v januarju in 22 ° C v juliju), povprečna količina padavin med 400 mm / leto in 300 mm na leto, ki se manjša os zahoda na vzhod. Izhlapevanje je okoli 1.000 mm / leto, ojačano z močnimi in pogostimi vetrovi, kar povzroča dolga obdobja suše poleti. Severozahodni vetrovi povzročajo pogosta neurja spomladi in jeseni. V notranjosti delte je kontinentalni značaj podnebja zelo izrazit.

Glavni ekosistemi[uredi | uredi kodo]

Pokrajina v delti v Romuniji
Stari mlin v Letei

Delta Donave spada v panonski stepski ekosistem vzhodne Evrope, s sredozemskimi vplivi. Kot mlada regija v celotnem procesu konsolidacije delta Donave predstavlja zelo ugoden kraj za razvoj zelo raznolikega rastlinstva in živalstva, s številnimi redkimi vrstami. V njem je 23 naravnih ekosistemov, vendar zaradi obsega močvirij prevladuje vodno okolje; kopensko okolje je prisotno tudi na višjih kontinentalnih nasipih, kjer so se razvili kserofilni ekosistemi (suholjubne rastline). Med vodnim in kopenskim okoljem je močvirnati, zlahka poplavljen pas izvirne flore in favne, prilagojene na vodo ali kopno, odvisno od sezone ali hidrološkega režima. Pri stiku med sladkovodno in morsko vodo potekajo nekateri posebni fizikalni, kemični in biološki procesi, zaradi česar biologi to območje obravnavajo kot zelo poseben ekosistem, imenovan preddelta. Zaliv Musura, severno od Suline in zaliv sv. Jurija, velja za najbolj reprezentativen za to vrsto ekosistema.

Ker se nahaja na glavnih selitvenih poteh in zagotavlja ustrezne pogoje za gnezdenje in valjenje, je delta Donave magnet za ptice iz šestih največjih ekoregij sveta, vključno z mongolsko, arktično in sibirsko. V poletnih mesecih je v delti več kot 320 vrst ptic, od tega 166 valilnih vrst, 159 pa selitvenih. Več kot milijon posameznih ptic (labodov, divjih rac, lisk, itd.) Zimo tukaj

Ekosistem tekoče vode[uredi | uredi kodo]

Ta zajema krake Donave in vrsto njenih pomembnejših potokov in kanalov. To je okolje, bogato s planktonom, črvi, mehkužci, ličinkami in spužvami, s številnimi vrstami rib, kot so krap, ščuke, smuč, som in sladkovodni jesetri (kečiga, beluga in donavska skuša).

Ekosistem stoječe vode[uredi | uredi kodo]

To okolje obsega jezera in različne ribnike, potoke in kanale. Zanj je značilna bogata plavajoča in potopljena flora (Myriophyllum, Ceratophyllum, Vallisneria, itd. pod vodo, Nymphaea alba (lokvanj), Nuphar lutea (rumeni blatnik), Trapa natans, Alisma plantago, itd. plavajoče rastline s koreninami ob jezerskih mejah in Salvinia natans, Stratiotes aloides, Spirogyra, itd. plavajoče rastline brez korenin, ki imajo negativen učinek na vodno bioproduktivnost). Med ribami so najpomembnejši Linj (Tinca tinca), ploščič (Abramis brama), rdečeperka (Scardinius eritropalmus), pruski krap (Carassius auratus gibelio), evropski som (Silurus glanis), evropski ostriž (Perca fluviatilis) in severna ščuka (Esox lucius).

Ekosistem močvirij in poplavnih območij[uredi | uredi kodo]

Pelikani
Ptice delte Donave na znamki 2004: Ardea cinerea, 'Anas platyrhynchos, Ardea cinerea, Podiceps cristatus.

Trstičevje in plavajoči trstični otoki (imenovani plaur v Romuniji) so najpogostejši in dobro znani deli delte Donave. Vegetacija tega ekosistema je sestavljena iz trstičevja (Phragmites communis) in na bližnjih rečnih bregovih širokolistni rogoz (Typha latifolia) in Typha angustifolia), šaš (Carex dioica, Carex stricta), nizozemski loček (Scirpus radicans, Schoenoplectus lacustris) in potočna meta (Mentha aquatica), itd. Zagotavljajo idealen prostor za drstenje in gnezdenje. Trstičevje je mešanica korenin, trave in prsti, ki navadno plavajo ali so zasidrane v strugo. Praviloma obdaja jezera in ribnike ter počasi zarašča vodno površino.

Ta vrsta ekosistema je poznana zaradi raznolikosti in velikega števila ptic, nekaterih zelo redkih. Najpomembnejše so čopasta raca (Aythya fuligula), rdeča grebena (Netta rufina), mlakarica (Anas platyrhynchos), siva gos (Anser anser), pritlikavi kormoran (Microcarbo pygmeus), vijolična čaplja (Ardea purpurea) velika bela čaplja (Egretta alba), mala bela čaplja (Egretta garzetta), evrazijska žličarka (Platalea leucorodia), rožnati pelikan (Pelecanus onocrotalus), dalmatinski pelikan (Pelecanus crispus), labod grbec (Cygnus olor) in črni ibis (Plegadis falcinellus). Nedavni in dobrodošel novinec je fazan (Phasianus colchicus).

Med sesalci obstajajo tudi evrazijska vidra (Lutra lutra), evropski mink (Mustela lutreola), velika podlasica (Mustela erminea aestiva), divja svinja (Sus scrofa) in divja mačka (Felis silvestris), pozimi pa poljski zajec (Lepus europaeus) in na robu izginotja iz delte, volk in lisica. Vzhodnoazijski rakunasti pes (Nyctereutes procyonoides), bism / introduced muskrat (Ondatra zibethica) in do neke mere južnoameriška nutrija (Myocastor coypus), so nedavne vrste, ki so se uspešno prilagodile.

Rečni breg in ekosistem nasipov[uredi | uredi kodo]

Kvakač (Nycticorax nycticorax)

Trdna zemlja delte je bila pokrita z velikimi nasadi vrbe, ki so bile skoraj popolnoma izsekane in zamenjane s kanadskimi topoli. Na rekah, ki jih ohranjajo v naravnem stanju, se še vedno nahajajo majhni nasadi vrbe (Salix alba, Salix fragilis, Salix purpurea, Salix petandra, Salix triandra, itd.), pomešane z belim topolom (Populus alba). Včasih vrbe tvorijo koridorje ob rekah in večjih kanalih Donave. Na nasipih Letea in Caraorman so mešani gozdovi hrasta (Quercus robur, Quercus pedunculiflora) z različnimi drevesi (Fraxinus pallisae, Ulmus foliacea, Populus tremula), grmičevjem (Prunus spinosa, enovratni glog- Crataegus monogyna, navadni šipekRosa canina, navadni češmin-Berberis vulgaris, itd.), in ovijalke (Vitis sylvestris, Hedera helix, Humulus lupulus, Periploca graeca, ki segajo do 25 m) rastejo na območjih s peskom. Na Letea nasipih ti eksotični gozdovi rastejo predvsem v depresijah med peščenimi sipinami, v majhnih nasadih, imenovani hasmace. Favna te regije vključuje malega gada (Vipera ursinii), ribjega orla (Pandion haliaetus) in veliko uharico (Bubo bubo).

Prebivalci[uredi | uredi kodo]

Ribič na Chilia Veche
Vylkove (Ukrajina), 1962

Delta Donave je morda najmanj naseljena regija Evrope. [9] Na romunski strani živi približno 20.000 ljudi, od tega jih 4.600 živi v pristanišču Sulina, kar daje povprečno gostoto pribl. dva prebivalca na km2. Preostali del prebivalcev je raztresen med 27 vasi, od tega imajo le tri več kot 500 ljudi (leta 2002). Mesto Tulcea, na zahodnem robu delte je imela 92.000 prebivalcev (leta 2002); predstavlja vozlišče regije in vrata do delte.

Mesto Sulina – svetilnik iz leta 1870

Njena akutna izolacija in ostri življenjski pogoji, ki temeljijo predvsem na preživetju, so v delti Donave postali kraj izseljevanja ali vsaj tranzita. Zelo malo tistih, rojenih v regiji, ostalo tam skozi odraslo dobo. Istočasno se njeni prebivalci zelo razlikujejo, saj so ljudje iz številnih delov Romunije. Celotno prebivalstvo je v 20. stoletju ostalo bolj ali manj konstantno; leta 1890 je bilo 12.000 prebivalcev in 14.000 pred drugo svetovno vojno. Romuni predstavljajo približno 80% prebivalstva, Ukrajincev je 10%. Drugi ljudje, ki živijo v delti so etnične manjšine, kot so Grki, Turki in Bolgari (stanje leta 1992). Značilni za regijo, a zelo redki kot etnični subjekti so Lipovci, potomci starih pravoslavnih sledilcev, ki so v 18. stoletju pobegnili zaradi verskega preganjanja iz Rusije.

Na ukrajinski strani, ki se nahaja na severnem robu delte, ima mesto Izmail 85.000 prebivalcev, Kiliya 21.800 prebivalcev in glavno središče Lipovske skupnosti Vilkovo, 9.300 prebivalcev.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Delta Donave leta 1867, kot del Osmanskega cesarstva

Zgodovinski zapisi kažejo, da so Dačani živeli v delti Donave, preden so jo osvojili Rimljani. Po kasnejši invaziji Gotov je regija večkrat spremenila oblastnike. V 15. stoletju je delta Donave postala del osmanskega cesarstva. Leta 1812 so po rusko-turški vojni meje osmanskega in ruskega imperija postavili na Kilio in Stari stambulski kanal Donave, leta 1829 pa na kanal sv. Jurija. Pariška pogodba iz leta 1856, ki je končala krimsko vojno, je podelila delto Osmanskemu cesarstvu in ustanovila mednarodno komisijo, ki je opravila vrsto del za pomoč pri plovbi. Leta 1878 so po porazu osmanskega cesarstva s strani Rusije in Romunije mejo med državama določili Kilia in stari Stambulski kanal.

Leta 1991 je romunski del delte Donave postal del Unescovega seznama območij svetovne dediščine. Okoli 2.733 km2 delte sta strogo varovano območje.

Leta 1998 je bilo v okviru Programa UNESCO Človeka in biosfera vzpostavljeno 6.264,03 km2 delte Donave, ki sta jo imela skupaj Romunija in Ukrajina.

Zgodovinsko gledano je bil del delte Donave leta 1938 označen kot rezervat.

V Ukrajini je bila leta 1973 ustanovljena donavska veja črnomorskega državnega rezervata. Leta 1981 je bil reorganiziran v Naravni rezervat "Donavski tokovi", leta 1998 pa je bil razširjen v biosferni rezervat Donave.

Okoljska vprašanja[uredi | uredi kodo]

Trstičevje v delti Donave

Obsežna dela so se začela v delti Donave že v drugi polovici 19. stoletja. [10] Prvi popravki kraka Suline so se začeli leta 1862, nadaljevali pa so se tudi v 20. stoletju. Posledično se je dolžina Suline zmanjšala z 92 na 64 km, njen pretok pa se je več kot podvojil in bil tako primeren za plovbo velikih plovil. Popravljanje šestih velikih meandrov na toku je zmanjšalo dolžino Sfântu Gheorghe na 108 km, pretok pa se je nekoliko povečal. Obe spremembi sta bili v škodo kraka Chilia, ki je trenutno še vedno najbolj neokrnjena. Ti popravki, kot tudi kopanje različnih sekundarnih kanalov po območju delte, so resno vplivali na ekosistem. Naravna okolja so bila spremenjena, vzrejni vzorec rib je bil prekinjen, pretoki v glavnih krakih pa so se povečali, s hudimi posledicami v zvezi z izpuščanjem nanosov in erozijo brežin.

Trstičje se je v času komunistične dobe intenzivno pobiralo. Režim je načrtoval preoblikovanje delte v veliko kmetijsko-industrijsko cono. Čeprav je bilo prvo sodobno kmetijsko izkoriščanje iz leta 1939 (Ostrovul Tãtaru), so bile velike površine izsušene in predelane na škodo mokrišč šele po letu 1960. Leta 1991 so kmetijska zemljišča v delti presegla 100.000 hektarov, več kot tretjino površine pa so vplivale na pridelovanje poljščin, gozdne nasade ali ribogojstvo. Zaradi teh sprememb, skupaj z naraščajočim onesnaževanjem in evtrofikacijo voda v Donavi, ter desetletja izkoriščanja in slabimi ribolovnimi predpisi, se je ribja populacija vidno zmanjšala.

Leta 2004 je Ukrajina začela delo na kanalu Bistroe, ki bi zagotavljala dodatno plovno povezavo iz Črnega morja na pretežni ukrajinskem delu delte Donave. Vendar pa je Evropska unija zaradi negativnega vpliva, ki ga ima ta novi kanal na krhki ekosistem delte Ukrajini svetoval, naj ustavi dela. Romunski uradniki so grozili, da bodo tožili Ukrajino na Mednarodnem sodišču. Pod predsedstvom Kučme je Ukrajina odgovorila, da se je Romunija samo bala konkurence, ki bi jo novi kanal prinesel in nadaljevala delo na kanalu. Pod predsedstvom Jušenka, ki je leta 2005 obiskal Romunijo, sta se obe strani strinjali, da bi morali strokovnjaki odločiti o usodi kanala. Na dolgi rok Ukrajina načrtuje gradnjo plovnega kanala, če ne prek kanalov Bistroe, nato pa prek drugega kanala.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Gastescu, Petre (1993). "The Danube Delta: Geographical Characteristics and Ecological Recovery". GeoJournal 29 (1): 57–67. doi:10.1007/BF00806866. 
  2. ^ "Danube Delta". World Heritage List. UNESCO. Pridobljeno dne 5.5.2015. 
  3. ^ Giosan et al., 2006, Young Danube delta documents stable Black Sea level since the middle Holocene: Morphodynamic, paleogeographic, and archaeological implications, Geology, 34, 757–760 (2006). [1][2]
  4. ^ Giosan et al., 2009, Early Anthropogenic Transformation of the Danube-Black Sea System, Scientific Reports, 2, 582, [3][4]
  5. ^ Rachel Newer (September 14, 2012). "Comments From Ancient Deforestation, a Delta Is Born". The New York Times. Pridobljeno dne September 17, 2012. 
  6. ^ Liviu Giosan; Marco J. L. Coolen; Jed O. Kaplan; Stefan Constantinescu; Florin Filip; Mariana Filipova-Marinova; Albert J. Kettner; Nick Thom (August 30, 2012). "Early Anthropogenic Transformation of the Danube-Black Sea System". Scientific Reports 2 (article number 582). PMC 3430877. PMID 22937219. doi:10.1038/srep00582. Pridobljeno dne September 17, 2012. Sediment loads delivered by Danube River, the main tributary of the Black Sea, significantly increased as land use intensified in the last two millennia, which led to a rapid expansion of its delta. 
  7. ^ Giosan et al., 2009, Maintenance of large deltas through channelization: Nature vs. humans in the Danube delta. Anthropocene.
  8. ^ http://www.whoi.edu/news-release/maintaining_deltas
  9. ^ "The Danube Delta – Halmyris". www.halmyris.org (angleščina). Pridobljeno dne 2017-12-18. 
  10. ^ Iordachi, Constantin, Van Assche, Kristof (2014) The Bio-Politics of the Danube Delta. Lexington Books. ISBN 978-0-7391-9514-7

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]