Bosna in Hercegovina

Bosna in Hercegovina Bosna i Hercegovina Босна и Херцеговина
Zastava Grb
Himna: Intermeco
Lega Bosne in Hercegovine (oranžno) na Evropski celini (belo)
Glavno mesto	Sarajevo 43°52′N, 18°25′E
Uradni jeziki	bosanščina hrvaščina srbščina
Vlada	parlamentarna demokracija
• člani predsedstva	Nebojša Radmanović1 Haris Silajdžić2 Željko Komšić3
• predsednik Sveta ministrov	Nikola Špirić
• visoki predstavnik	Valentin Inzko4
neodvisnost  od Jugoslavije
• razglašena	1. marca 1992
• priznana	6. aprila 1992
Površina
• skupaj	51.197 km2 (127.)
• voda (%)	zanemarljivo
Prebivalstvo
• ocena julij 2006	3,900,000 (128.5)
• popis 1991	4.377.033 [1]
BDP (ocena 2006)
• skupaj (PKM)	30 milijard USD (90.)
• na preb. (PKM)	7.692 USD (80.)
Gini (2001)	26,2 nizek
HDI (2004)	0.800  · 62.
Valuta	konvertibilna marka (BAM)
Časovni pas	UTC +1 (CET)
• poletni	UTC +2 (CEST)
Klicna koda	+387
Internetna domena	.ba
predsednik predsedstva; Srb. član predsedstva; Bošnjak. član predsedstva; Hrvat. Ni član vlade. Visoki predstavnik je mednarodni civilni nadzornik uveljavljanja miru, ki ima vso oblast, da razpusti izvoljene in neizvoljene uradnike in razglasi zakonodajo. Rang temelji na de facto oceni populacije, OZN 2005.

Bosna in Hercegovina (Bosna i Hercegovina - BiH) je država na Balkanskem polotoku, nekdanja socialistična republika SFRJ. Na zahodu in severu meji na Hrvaško, na vzhodu na Srbijo in na jugovzhodu na Črno goro, na jugu pa ima pri kraju Neum dostop do Jadranskega morja.

BiH je etnično razdeljena med tri skupine: najštevilčnejša med njimi so Bošnjaki oziroma muslimansko prebivalstvo, sledijo bosanski Srbi in Hrvati. Nacionalno-politične napetosti med skupinami in državljanska vojna ob razpadu Jugoslavije so oblikovale decentralizirano in mednarodno nadzorovano državo dveh entitet: Federacije BiH ter Republike srbske.

Bosna in Hercegovina je izšla iz Jugoslavije leta 1992, po vojni pa je demokratična republika s tržno usmerjenim gospodarskim sistemom. Danes je potencialna kandidatka za članstvo v Evropski uniji in zavezništvu NATO.

Geografija

Pregledna karta Bosne in Hercegovine

Bosna in Hercegovina leži na zahodnem Balkanu in si deli zahodno ter severno mejo s Hrvaško (932 km), vzhodno s Srbijo (302 km) in jugovzhodno s Črno goro (225 km). Topografsko podobo države večinoma oblikuje Dinarsko gorovje - z najvišjim vrhom države Maglič, 2387 m -, na severovzhodu se spusti v Panonsko kotlino; 26-kilometrski pas na jugu države se dotika Jadranskega morja. Večji del površja leži na kraških tleh. Severni del pokrivajo obsežni redko prekinjeni gozdovi, medtem ko so na jugu mnogokrat rodovitna tla pogosteje kultivirana.

Večji reki sta Bosna in Sava ter njeni pritoki Una, Drina in Vrbas. Vse omenjene reke so usmerjene proti severu in sodijo v savsko porečje, le nekaj tokov, med njimi Neretva, pa se izliva v Jadran. Rečne ravnice ob Savi na severu BiH so rodovitna območja.

Jug države zaznamuje sredozemsko podnebje s sončnimi in toplimi poletji ter milimi, deževnimi zimami. V notranjost celine umaknjen severni del države ima celinsko podnebje z vročimi poletji in hladnimi zimami. Na podnebne razmere močno vpliva visoka topografija osrednje Bosne in Hercegovine.

Podlago v glavnem sestavljajo rjave prsti, na katerih se kot primarna naravna vegetacija razprostirajo bukovi gozdovi. Zaradi velike gozdnatosti je biotska raznovrstnost v državi velika. Obilna so tudi naravna bogastva BiH: velike površine obdelovalne zemlje, obširni gospodarsko pomembni gozdovi, nahajališča soli, mangana, srebra, svinca, bakra, železove rude, kroma in premoga.

Okoljski in povezani problemi, kakršni so industrijsko onesnaževanje zraka, primanjkovanje pitne vode in neustrezna sanitarna oskrba, so sicer pereči že več desetletij, a je zastarela in zaradi državljanske vojne opustošena infrastruktura preusmerila pozornost s potrebe po naložbah v varovanje okolja na zagotavljanje osnovnih potreb in storitev, ki mnogokrat niso v skladu s sodobnimi okoljskimi standardi.

Zgodovina

V obdobju neolitika so na območju današnje Bosne in Hercegovine živeli Iliri, prvo znano ljudstvo območja in predniki današnjih Albancev. Celotna Ilirija je prešla pod oblast Rimskega imperija do leta 9 n.š., ob razkolu krščanstva na zahodno rimokatoliško in vzhodno pravoslavno cerkev pa je meja - prvič zarisana okoli leta 285 - potekala prav prek Bosne.

V zgodovinskem času med Rimljani in Slovani, ti so se na zahodnem Balkanu naselili v 6. stoletju, so po območju večkrat pustošile nomadske skupine Gotov, Alanov, Hunov in Avarov. V drugem valu slovanskega naseljevanja v 7. stoletju so v regijo prišla srbska in hrvaška plemena. Nedolgo zatem, leta 958, se je pojavila prva omemba imena Bosna.

V srednjem veku si je regijo zaradi goratosti in slabe dostopnosti istočasno lastilo več bližnjih imperijev in kraljestev. Tamkajšnji Slovani pa so bili pretežno kristjani obeh vej. 1180. leta je ban Kulin zasnoval prvo jedro bosanske države, ki ga je nadalje razvijal ban Štefan Kotromanić v obdobju svoje vladavine 1322-1353, med drugim tudi z osvojitvijo takratnega Huma (območje, danes znano kot Hercegovina). Država je svoj vrh doživela pod vodstvom Štefana Tvrtka v času med 1353 in 1391, ko je za kratko obdobje uživala status najmočnejše in najbolj cvetoče slovanske države na Balkanu.

Otomanski imperij

Slika:Bosnia 17th century.jpg

V letu 1606 je Bosna (na zemljevidu sandžak, otomanska provinca) sredi stoletnega obdobja otomanske oblasti, ki je močno preobrazila kulturno krajino regije

Čas po Tvrtku je pomenil zaton moči bosanske države, leta 1448 je Štefan Vukčić od nje uspel celo odcepiti Hercegovino. Ozemlje Bosne pa je bilo med prvimi na poti otomanskih osvajalcev v notranjost Evrope, tako je bilo zasedeno že med letoma 1463 in 1483. To je bil začetek več kot 400 let trajajočega otomanskega vpliva, ki je dodobra spremenil še danes značilno kulturno krajino. Nova oblast je kmalu prinesla naselitev judov in muslimanov: prvi so bili tjakaj pregnani leta 1492 iz Španije, drugi pa so bili imigranti iz preostalih delov Otomanskega imperija. Kasneje se je muslimanska vera utrjevala zlasti s spreobračanjem domačega prebivalstva.

Bosna je bila poleg Albanije edina regija otomanske Evrope, kjer so kristjani v večjem številu religijo zamenjali za muslimansko. Najverjetnejšo razlago gre iskati v dejstvu, da je bila vera v tem mejnem območju velikih religij le slabo institucionalizirana, zraven tega je sprejetje islama pomenilo možnost vključenja v vladajoči družbeni sloj - Bosna je tako edini primer Otomanskega imperija, kjer je domače islamizirano prebivalstvo (v tem primeru muslimanski Slovani) vladalo nižjim razredom kristjanov.

Muslimanska slovanska elita si je do 19. stoletja zagotovila veliko mero notranje neodvisnosti od centralne oblasti in je zato nasprotovala takratnim reformam (tanzimat), ki bi modernizirale družbeni ter upravni sistem in zmanjšale pravice lokalnih vladajočih elit do izkoriščanja že tako slabo preskrbljenega in posledično upornega prebivalstva. Izrazita trenja so zato v najpoznejšem obdobju otomanske prisotnosti v Evropi potekala tako med lokalnimi in centralnimi oblastmi kot med krščanskim ruralnim prebivalstvom in lokalnimi oblastmi.

Avstro-Ogrska

Nemiri so leta 1875 prerasli v kmečko vstajo, ki je v naslednjem letu dosegla tudi Bolgarijo in nakazovala mednarodno krizo. 1877 je Rusija Otomanskemu imperiju napovedala vojno in se že v naslednjem letu bližala prestolnici Istanbul, zato je propadajoči imperij na berlinskem kongresu privolil v rešitev razmer z avstro-ogrskim okupiranjem in upravljanjem bosanskega ozemlja. Zamenjava oblasti sicer ni potekala gladko zaradi lokalnega odpora v prvi vrsti muslimanskega, pa tudi pravoslavnega prebivalstva - razmere so se stabilizirale s pomočjo 82.000-glave armade šele po štirih mesecih. Mnogi muslimani so vtem emigrirali v preostanek otomanske države, a se njihovi strahovi glede poseganja Avstro-Ogrske v družbeno in zemljiškoposestno ureditev Bosne niso uresničili. Nova država se je bolj kot na druge teme osredotočila na gospodarsko preobrazbo regije.

Bosna je bila Avstro-Ogrskemu cesarstvu uradno priključena leta 1908, a to ni zadušilo takratnih zgodnjih idej hrvaškega in srbskega nacionalizma, ki so slonele na prepričanju, da so bosanski muslimani zgolj islamizirani Srbi oziroma Hrvati. V svojem vzponu je bila zlasti v tridesetih letih 19. stoletja tudi panslovanska ideja, ki je zagovarjala združitev vseh južnih Slovanov v eno državo. Njen pripadnik je bil v okviru gibanja Mlada Bosna tudi Gavrilo Princip, ki je v znak protesta avstro-ogrske nadvlade nad južnoslovanskimi narodi 28. junija 1914 v Sarajevu streljal na in ubil državnega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Po nizu zapletov je prizadeto cesarstvo mesec dni zatem Srbiji napovedalo vojno in s tem vnelo prvo svetovno vojno. V njenem času je večina bosanskih Srbov, Hrvatov in muslimanov ostala zvesta Avstro-Ogrski.

Kraljevina SHS in Jugoslavija, druga svetovna vojna

Konec svetovne vojne leta 1918 je pomenil tudi konec Avstro-Ogrskega imperija, Bosna je postala del novoustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, v letu 1929 preimenovane v Kraljevino Jugoslavijo. Oblast v novi državi južnih Slovanov je prevzela srbska dinastija Karađorđevićev, politične stranke, sicer ukinjene ob vzpostavitvi diktature leta 1929, pa so bile z izjemo komunistične stranke zasnovane na nacionalni podlagi. Večinsko muslimansko prebivalstvo Bosne je od leta 1919 zastopala Jugoslovanska muslimanska organizacija pod vostvom Mehmeta Spaha, ki je dosegel veliko prepoznavnost stranke in političnih interesov jugoslovanskih muslimanov tudi v večini drugih delov kraljevine. Spaho vendarle ni dočakal delitve kraljevine na banovine, ki je prinesla združitev delov Bosne s hrvaškimi demografskimi regijami.

Okupacijske sile osi, ki so Jugoslavijo napadle aprila 1941, so ozemlje Bosne razdelile med nemške in italijanske okupacijske cone, del pa je pripadel ustaški državi NDH. Med drugim velik del srbskega prebivalstva se je tudi zaradi načrtov ustašev uničiti skoraj 2 milijona Srbov v državi pridružil dvema nasprotujočima si odporniškima gibanjema: četniki pod vostvom Dragoljuba Mihailovića so bili privrženi pobeglemu kralju, medtem ko partizani pod Titom prejšnjih oblasti niso priznavali.

Slika:TijentisteSutjeska.jpg

Spomenik bitki na Sutjeski, katere zmaga predstavlja prelomno točko v vojaškem bojevanju Titovih partizanov proti silam osi

Bosna je pridobila osrednjo vlogo v bojnih operacijah partizanov, in sicer na dveh ravneh: proti tujim silam osi na eni ter tako proti četnikom kot proti ustašem na drugi. Bila je tudi kraj političnega delovanja rojevajoče se socialistične države in njene ustanovitve novembra 1943 v bosanskem Jajcu, na drugem zasedanju AVNOJa. Slednji je kot eno izmed enakopravnih jugoslovanskih etnij prepoznal tudi bosanske muslimane, zato so se ti, kot tudi drugi narodi Jugoslavije, v nadaljnjem času do konca vojne v velikem številu vključevali v partizanske oborožene sile.

Socialistična Jugoslavija

Partizanska vojska in v njej vodilna komunistična partija je bila ob koncu vojne zaradi svoje pomembne protifašistične vloge prepoznana kot legitimna oblast nove države, federacije šestih republik. Od teh jih je bila peterica domovina jugoslovanskih Srbov, Hrvatov, Slovencev, Makedoncev in Črnogorcev, šesta, Bosna, pa naj bi bila skupna domovina tam pomešanih Srbov, muslimanov in Hrvatov. Muslimani so bili leta 1968 priznani kot šesta uradna narodnost Jugoslavije. Zveza komunistov Bosne je v svoji politiki tudi po političnem razhodu Sovjetske zveze in Jugoslavije ostala bolj represivna in nasprotujoča množici družbenopolitičnih reform zveznih komunističnih oblasti.

Čas smrti Josipa Broza Tita leta 1980 in še posebno obdobje po njem je prineslo večje in večje družbenopolitične napetosti med narodi Jugoslavije, srbski nacionalizem pa se je utelesil v Slobodanu Miloševiću in njegovem režimu. Takšno stanje je pomenilo slabe obete za narodnostno mešano Bosno.

Leta 1990 so se v napetem ozračju razpadle ZKJ in razpadajoče Jugoslavije odvile volitve v vseh republikah federacije. Izvoljene stranke so bile oblikovane na nacionalnih osnovah, tako je Muslimanska stranka demokratične akcije pod vodstvom Alije Izetbegovića prejela 34 % glasov, Srbska demokratska stranka (SDS) pod Radovanom Karađićem 30 % in Hrvaška demokratska zveza Bosne in Hercegovine (HDZ BiH) pod de facto vodstvom Franja Tuđmana 18 %. Predsednik tripartitnega predsedstva zvezne republike je postal Izetbegović, do razpada federacije 1991 pa so po predvolilnem dogovoru tri nacionalne stranke vzpostavile koalicijsko vlado.

Vojna za neodvisnost

Pogajanja novih voditeljev zveznih držav o ohranitvi Jugoslavije v neki obliki so neuspešno potekala v prvi polovici leta 1991. Odcepili sta se Slovenija in Hrvaška, v obeh je prišlo do oboroženih konfliktov in videti je bilo, da se jim ne bo mogla izogniti niti Bosna, ki se je ravno tako kot Makedonija in že odcepljeni državi močno nagibala k razglasitvi samostojnosti. Mnogoštevilno srbsko prebivalstvo Bosne je bilo namreč odločeno, da ne bo postalo manjšina v svoji domovini, stališče bosanskih Hrvatov pa je bilo, da v primeru srbske odcepitve ravno tako ne bodo ostali v državi z muslimansko večino.

Milošević in Tuđman sta se tako že dogovarjala o delitvi problematične države na dva dela, medtem pa je Karađićeva Srbska demokratska stranka že pričela z ustanavljanjem t. i. srbskih avtonomnih pokrajin (SAO) ter vzpostavljanjem srbskih oblasti. Te so v novembru 1991 izvedle lasten referendum, na katerem se je velika večina srbskih prebivalcev izrekla za ohranitev federacije z Jugoslavijo, a se je od nje že v istem mesecu odcepila tudi Makedonija. Slovenija in Hrvaška sta januarja 1992 prejeli priznanje mednarodne skupnosti, ta pa je kot pogoj za priznanje suverenosti od Bosne in Hercegovine zahtevala referendum o neodvisnosti. Bojkotirala ga je velika večina bosanskih Srbov, medtem ko je 97 % udeležencev pretežno bošnjaške in hrvaške narodnosti potrdilo referendumsko vprašanje. Tako so bosanski Srbi januarja razglasili samostojnost svojega teritorija: Republika srbska Bosna in Hercegovina. Na drugi strani, v zahodnem delu razpadajoče države, je hrvaška skupnost že novembra 1991 razglasila Hrvaško republiko Herceg-Bosno, ki je imela pod vodstvom Hrvaškega obrambnega sveta vso podporo vlade in oboroženih sil sosednje Hrvaške. Bosna in Hercegovina je bila tako učinkovito razdeljena med tri nacionalno-politične skupine in sile, a 6. aprila 1992 s strani ZDA in Evropske skupnosti uradno priznana kot suverena država.

Simbol odpora prebivalcev Sarajeva proti štiri leta trajajočemu obleganju: Vedran Smailović igra čelo na ruševinah narodne knjižnice

Še v istem tednu je izbruhnila državljanska vojna, vključujoča vse tri strani, dve izmed njih podprti iz Srbije oziroma Hrvaške. Muslimani so se sprva vkup s Hrvati borili proti srbskim oboroženim silam, ki so bile uradno sestavljene iz sil Republike srbske, a izdatno podprte z orožjem in možmi Jugoslovanske narodne armade. Poleti so srbske sile že nadzorovale okoli 70 % bosanskega ozemlja, oblegali Sarajevo, izvajali masakre in izgone nesrbskega prebivalstva oziroma etnično čiščenje. Mednarodna skupnost se ni odzvala drugače kot z misijo UNPROFOR, ki je delen uspeh dosegla zgolj pri dostavljanju in razdeljevanju humanitarne pomoči.

Hrvaški obrambni svet je vtem utrdil svoj položaj v Herceg-Bosni ter jo v praktičnem pogledu priključil Hrvaški. Nacionalno-politični interesi so eno proti drugi tako obrnili tudi hrvaško in muslimansko stran: Hrvati so maja 1993 z orožjem nastopili proti skoraj neobstoječi in slabo organizirani muslimanski vojski Bosne in Hercegovine, ki je naposled le uspela obraniti muslimanske predele Mostarja ter druge muslimanske teritorije v centralni Bosni. Obdobje pa je zaznamovalo tudi hrvaško in muslimansko krvavo obračunavanje s civilisti oziroma etnično čiščenje na nadziranih ozemljih.

Mednarodna skupnost se je medtem dalje le omledno odzivala na razmere, in sicer s pogajanji in gospodarskimi sankcijami. Izjalovil se je tudi poskus vzpostavitve demilitariziranih območij, med drugim v Srebrenici, kjer je julija 1995 prišlo do največjega pokola v Evropi po drugi svetovni vojni. Že maja 1993 pa je bilo ustanovljeno Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, ki je do 1999 hujših zločinov obtožilo več kot 50 oseb, med njimi voditelja bosanskih Srbov Radovana Karađića. S časom so se pod pritiskom mednarodne skupnosti na čelu z ZDA pričeli umirjati zlasti konflikti med muslimansko in hrvaško stranjo, slednja se je bila naposled marca 1994 primorana strinjati z vzpostavitvijo muslimansko-hrvaške federacije.

Oboroženi konflikt se je ob koncu leta 1995 prenehal zaradi več dejavnikov: mednarodna pogajanja pod taktirko državnega sekretarja ZDA Richarda Holbrookea, pomembni porazi srbskih oboroženih sil proti muslimansko-hrvaškemu zavezništvu na zahodu Bosne ter zračno posredovanje zavezništva NATO. Novembra 1995 so v letalskem oporišču v ameriškem Ohiu potekala intenzivna pogajanja, katerih sklepe so tri vpletene strani (Tuđman, Izetbegović in Milošević) podpisale v Daytonskem mirovnem sporazumu decembra tega leta.

Sporazum je uveljavil novo ustavo, mednarodno organizirane volitve in Bosno kot državo dveh entitet, bošnjaško-hrvaško federacijo na eni ter Republiko srbsko na drugi strani. Poskrbljeno naj bi bilo za neovirano vrnitev 2,3 milijona beguncev (nekaj več kot 50 % predvojnega prebivalstva države), misijo UNPROFOR naj bi nadomestila nova 60.000-članska Implementation Force (IFOR) pod vodstvom organizacije NATO, kasneje preoblikovana v Stabilization Force (SFOR) z 31.000 člani. Daytonski sporazum pa tudi danes ne zagotavlja trdnega miru ali učinkovitega sodelovanja med še vedno sprtimi stranmi. S svojih domov ostaja izseljenih več kot 800 tisoč beguncev, medetnično kulturno sodelovanje je šibko, predstavnik OZN v Bosni pa deluje kot pomemben de facto nadzornik, ki ustvarja podobo Bosne in Hercegovine kot nesuverenega protektorata zveze NATO in EU.

Neodvisna BiH

Tudi niz volitev do današnjega dne je nakazal na nerešene nacionalno-politične probleme BiH. Neposredno po vojni so večino sedežev parlamenta osvojile tri že znane stranke na nacionalni podlagi, na političnih položajih pa je ostalo mnogo ljudi, znanih iz predvojnega in vojnega obdobja. Leta 1997 je Radovana Karađića, ki je pod pritiski odstopil z mesta predsednika Republike srbske, nasledila Biljana Plavšić z nekoliko bolj spravnimi stališči, a se kasneje tudi sama znašla pod obtožbami Mednarodnega sodišča za vojne zločine.

Po obdobju vladavine nenacionalno osnovanih strank so volitve leta 2002 zopet zaznamovali dobri rezultati treh nacionalnih strank.

Politika in uprava

Bosanski politično-upravni sistem je tudi v današnjem času močno navezan na etnične razmere in razvoj dogodkov med vojno in po njej. Moč oblasti v državi je razdeljena na etnični podlagi, ob tem pa je izrazit nadzor mednarodne skupnosti.

Bosna in Hercegovina je svojo prvo novodobno ustavo dobila ob odcepitvi iz federacije leta 1992. Delno preoblikovan dokument na osnovi pretekle, jugoslovanske ustave je določil dvodomni parlament, vlado in predsedstvo iz treh etnično določenih članov. Takratna de iure oblast je bila sicer v prid muslimanskemu prebivalstvu, a je bila njena moč tako in tako bistveno omejena z vzpostavljenimi separatističnimi oblastmi Srbov in Hrvatov v pomembnih delih države.

Nova ustava, uveljavljena z Daytonskim sporazumom, ravno tako določa dvodomni parlament in tripartitno predsedstvo, a imajo te centralne oblasti z izjemo mednarodnega trga in političnih odnosov le skromen vpliv na dejansko življenje države. Svoji ustavi in sistema oblasti ima tako vsaka od političnih entitet BiH, a tudi znotraj tega sistema vladajo neskladja: vlada Federacije BiH v glavnem skrbi zgolj za zunanje zadeve, medtem ko se prebivalci v praktičnih zadevah izrazito ločijo na dve etnični skupini. Življenje hrvaškega prebivalstva federacije je namreč močno navezano na Hrvaško tako v uporabi denarja in volitev kot na področju telefonskih in električnih omrežij. Ravno tako pa ima svojo ustavo in oblasti tudi Republika srbska; ta določa institucijo predsednika in enodomni parlament.

Zaradi neefektivnosti sistema oblasti v državi ima pomembno vlogo visoki predstavnik Bosne in Hercegovine, postavljen s strani EU in ZDA, ki od podpisa Daytonskega sporazuma dalje skrbi za uveljavljanje njegove vsebine in vzdrževanje miru ter je zaradi svojih pooblastil najvišja politična osebnost države. Zakonodajne in izvršilne odločitve predstavnika so bile pravzaprav edino učinkovito vladanje v BiH med letoma 1995 in 1998, med drugim je slednji izbral tudi zastavo nove države in s položaja razrešil ali že kar z volilnih seznamov umaknil več nezmernih politikov, ki bi lahko povzročili napetosti.

Na mednarodni ravni je današnji prednostni cilj BiH vključitev v Evropsko unijo, že od leta 2002 pa je članica Sveta Evrope, ravno tako pa OZN in Sredozemske unije.

Upravna delitev

Daytonski sporazum priznava tri etnične skupine Bosne in Hercegovine, delno pa temu sledi tudi upravna razdelitev ozemlja. Na najvišji ravni je to delitev na dve politični entiteti, izmed katerih je ena Federacija Bosne in Hercegovine oziroma politična skupnost Bošnjakov ter bosanskih Hrvatov, druga pa Republika srbska, ki združuje bosanske Srbe. Med obema entitetama ni vzpostavljene fizične meje. Distrikt Brčko ne pripada nobeni izmed omenjenih državnih enot, pač pa je narodnostno mešano in mednarodno nadzorovano območje državnega ozemlja.

Federacija BiH je razdeljena na 10 kantonov, ti pa dalje na občine, medtem ko se upravno ozemlje Republike srbske od vrhovne vlade deli neposredno na občine.