Karadžordževiči

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Karađorđevići)
Karađorđević
Карађорђевић
Coat of arms of the Karadjordjevic dynasty .png
Grb rodbine Karadžordževič
DržavaFlag of Serbia (1882–1918).svg Kraljevina Srbija

Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina SHS

Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Ustanovljeno14. februar 1804
UstanoviteljĐorđe Petrović
Trenutni vodjaAleksander Karađorđević
Zadnji vladarPeter II. Karađorđević
NaziviVeliki vožd Srbije od 1804 do 1813

knezi Srbije od 1842 do 1858
kralji Srbije od 1903 do 1918
kralji Kraljevine SHS od 1918 do 1929

kralji Kraljevine Jugoslavije od 1929 do 1945
Odstavitev29. november 1945

Rodbina Karadžordževič (srbska cirilica Карађорђевић, pl. Карађорђевићи, Karađorđevići [karad͡ʑǒːrd͡ʑeʋit͡ɕ]) je srbska rodbina, ki jo je ustanovil Karađorđe Petrović (1867–1817) veliki vožd Srbije med prvo srbsko vstajo 1804–1813. V 19. stoletju je razmeroma kratkotrajno rodbino podpiral Ruski imperij in je nasprotovala rodbini Obrenović, ki jo je podpirala Avstro-Ogrska. Po Karađorđevem atentatu leta 1817 je Miloš Obrenović ustanovil rodbino Obrenović. Dve hiši sta se nato več generacij potegovali za prestol. Po atentatu na srbskega kralja Aleksandra I. Obrenovića leta 1903 je srbski parlament za prestol Kraljevine Srbije izbral Karađorđevega vnuka Petra I. Karađorđevića, ki je takrat živel v izgnanstvu. Ustrezno je bil okronan za kralja Petra I., malo pred koncem prve svetovne vojne leta 1918 pa so predstavniki treh ljudstev razglasili Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev s Petrom I. za suverena. Leta 1929 se je kraljevina pod Aleksandrom I., sinom Petra I. preimenovala v Jugoslavijo. Novembra 1945 je družina izgubila svoj prestol, ko je oblast prevzela Zveza komunistov Jugoslavije v času vladavine Petra II..

Predniki[uredi | uredi kodo]

Po mnenju nekaterih raziskovalcev so se Karađorđevičev predniki po očetu najverjetneje preselili iz visokogorja (v današnji Črni gori) v Šumadijo med drugo veliko selitvijo Srbov v letih 1737–39 pod vodstvom patriarha Šakabente kot posledica avstro-turške vojne (v kateri so sodelovali Srbi).[1] Srbsko zgodovinopisje je sprejelo teorijo, da so Karađorđevičev predniki izhajali iz Vasojevićev.[2]

Pojavilo se je nekaj domnev o tem, kje je družina končala po prihodu v Šumadijo. Po besedah ​​Radoša Ljušića so Karađorđevićev predniki najverjetneje izvirali iz Vasojevićev, vendar pravi, da ni nobenih zgodovinskih podatkov o prednikih ali od kod so prišli, edini pravi vir je folklora. Najverjetneje so Karađorđevićev predniki izvirali iz Vasojevićev.[3][4][5] Grigorije Božović (1880–1945) je trdil, da so družina Srbljaci (domačini) na ozemlju Vasojevićev.[6] K teoriji Srbljakov prispeva dejstvo, da je družina do leta 1890 slavila sv. Klemena kot zavetnika, medtem ko je zavetnik Vasojevićev, torej Vasovih potomcev, nadangel Mihael. Kralju Petru I. je bilo dovoljeno, da svojo slavo spremeni v svetega Andreja Prvoklicanega, ki ga je leta 1890 poklical beograjski metropolit Mihailo po smrti njegove žene, princese Zorke, s čimer je počastil datum po julijanskem koledarju, ko so srbski uporniki med prvo srbsko vstajo osvobodili Beograd.[7][8]

Oplenac je mavzolej rodbine Karađorđević

Poleg tega je kralj Peter ob poroki s kneginjo Zorko leta 1883 za svatov izbral vojvodo Vasojevića Miljana Vukova Vešovića. Na vprašanje njegovega bodočega tasta kneza Nikolaja, zakaj je med različnimi vojvodami Črne gore izbral Miljana, je odgovoril, da ga je izbral zaradi junaštva in sorodstva, ki ga opisuje kot Vojvodo moje krvi in ​​sorodstva.[9] Njegov sin Aleksander, ki se je rodil na Cetinju, je dobil vzdevek Črnogorec[10]. Pleme Vasojevići trdijo, da izhaja iz Stefana Konstantina iz rodbine Nemanjić. Vasojevići so bili ponosni na Karađorđa in so ga videli kot svojega sorodnika. Črnogorski politik in Vasojević Gavro Vuković je podprl to teorijo.[11] V skladu s tem je Alexander Karađorđević (1806-1885) od Petra II. leta 1840 dobil naziv »vojvoda Vasojevići«.[12] Druge teorije so: Črnogorski zgodovinar Miomir Dašić je trdil, da družina Karađorđević izvira iz Gurešićev iz Podgorice v Črni gori. Folklorist Dragutin Vuković je menil, da je bil Tripko Knežević–Guriš Karađorđev praded; Vukićević je leta 1907 pisal, da v okolici Podgorice obstaja lokalna trditev, da so Karađorđevićev predniki sprva izvirali iz Vranja.[13]

Družina je trdila, da izvira iz plemena Vasojevići (v Črni gori) in se je izselila v poznih 1730-ih ali zgodnjih 1740-ih.[14] Družina je živela v Mačitevu (v Suvi Reki), od koder se je dedek Jovan preselil v Viševac, Jovanov brat Radak pa se je preselil v Mramorac.

Vladarji in prestolonasledniki[uredi | uredi kodo]

Ime Rojstvo Smrt Nazivi
Karađorđe Petrović, by Vladimir Borovikovsky, 1816.jpg
 Đorđe Petrović - Karađorđe 1762 1817 voditelj I. srbskega upora (1804-1813)
PrinceAlexander I w.jpg
 Aleksander Karađorđević 1806 1885 vladajoči knez Srbije (1842-1858)
Peter I Karadjordjevic of Serbia.jpg
 Peter I. Karađorđević 1844 1921 kralj Kraljevine Srbije (1903-1918)

kralj Srbov, Hrvatov in Slovencev (1918-1921)

Kralj aleksandar1.jpg
 Aleksander I. Karadžordžević 1888 1934 princ-regent Srbije (1914-1918)

regent Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1918-1921)
kralj Srbov, Hrvatov in Slovencev (1921-1929)
kralj Jugoslavije (1929-1934)

Prince Paul of Yugoslavia.jpg
 Pavel Karađorđević 1893 1976 princ-regent Jugoslavije (1934-1941)
Peter II Karadordevic.jpg
 Peter II. Karađorđević 1923 1970 kralj Jugoslavije (1941-1945)
HRH Crown Prince Alexander II with Legion of Honour.jpg
 Aleksander II. Karađorđević 1945 prestolonaslednik Jugoslavije (1945) in pretendent (1945 -)

Trenutne zahteve za prestol[uredi | uredi kodo]

Karađorđevići so v srbski družbi dejavni na različne načine. Obstaja mnenje, da bi bila ustavna parlamentarna monarhija končna rešitev za stabilnost, enotnost in kontinuiteto. Poleg tega podpirajo Srbijo kot demokratično državo s prihodnostjo v Evropski uniji.

Zadnji prestolonaslednik Jugoslavije Aleksander od leta 2001 živi v Beogradu v Kraljevskem dvoru Dedinje. Kot edini sin zadnjega kralja Petra II., ki ni nikoli abdiciral, in zadnji uradni dedič Kraljevine Jugoslavije trdi, da je zakoniti dedič srbskega prestola v primeru obnove.[15][16] Pred padcem Slobodana Miloševića je osebno združil parlamentarno opozicijo na več večjih kongresih. V palači redno sprejema verske voditelje in si prizadeva, kolikor priložnost dopušča, pokazati svojo zavezanost človekovim pravicam in demokraciji.

Karađorđevići se veliko ukvarjajo s humanitarnim delom. Princesa Katarina ima humanitarno fundacijo, prestolonaslednik Aleksander pa vodi Fundacijo za kulturo in izobraževanje, katere dejavnosti vključujejo študentske štipendije, poletne tabore za otroke itd. Karađorđevići so vidni tudi v nacionalnem športu.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ "Pastir u najmu".
  2. ↑ "Srpsko Nasledje". Srpsko Nasledje. Pridobljeno dne August 15, 2012.
  3. ↑ Bogdan Popović, Jovan Skerlić (1932). Srpski književni glasnik, Volumes 35-36. str. 282.
  4. ↑ R-J. V. Vesović, 1935, "Pleme Vasojevići", Državna Štampa u Sarajevu, Sarajevo
  5. ↑ Felix Phillip Kanitz 1987, p. 334: "Као што је доказао Ђукић10, велики српски борац за слободу угледао је свој први дан живота 1752. у Вишевцу, окруженом густом храстовом шумом, где се његов отац доселио из Васојевића у Црној Гори."
  6. ↑ (redjasna@yahoo.com), Veselin Ostojin (happynose@geocities.com), Jasmina Maric. "Srpsko Nasledje". www.srpsko-nasledje.co.rs.
  7. ↑ "MISTERIJA SLAVE KARAĐORĐEVIĆA: Evo kojim svecima su se molili preci Karađorđa!".
  8. ↑ "Čuvaju slavu velikog vožda".
  9. ↑ btgport.net. "Karađorđevići porijeklom iz Vasojevića". mojenovosti.com.
  10. ↑ "Надимци старих Београђана - Politikin Zabavnik". politikin-zabavnik.co.rs.
  11. ↑ Vuković 1985
  12. ↑ "Његово мишљење је почетком прошлог века прихватио и историчар Вукићевић, прилажући као доказ диплому коју је 1840. године владика црногорски Петар II Петровић Његош издао Вождовом сину Александру Карађорђевићу, у којој се каже да Вожд потиче од "древних кнезова наше провинције Васојевића"".
  13. ↑ Vukićević 1907, p. 5: "околини Подгорице и у селу Врању. А да је Карађорђе старинбм из села Врања, чуо је у Црној Гори још 1875 године г.
  14. ↑ Király & Rothenberg 1982, str. 23.
  15. ↑ McKinsey, Kitty (27 June 1997). "Kings Try for Comeback". San Francisco Chronicle. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 November 2007.
  16. ↑ Luxmoore, Jonathan (8 December 2003). "Serbian Orthodox Leader Calls For Monarchy To Be Reintroduced". Ecumenical News International. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 October 2006.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Sajovic, Bogdan: Od male Srbije do velike Jugoslavije, Ljubljana, Karantanija, 2006 (COBISS)
  • Ivanič Martin, ur. (2011). Slovenika. Ljubljana: Mladinska knjiga. COBISS 257461504. ISBN 978-961-01-1364-5.
  • Gavro Vuković (1985). Slobodan Tomović (ed.). Memoari, Volume 2. Obod.
  • Felix Phillip Kanitz (1987). Srbija: zemlja i stanovništvo od rimskog doba do kraja XIX veka, Volume 1 (3 ed.). Srpska književna zadruga.
  • Milenko M. Vukićević (1907). Karađorđe: 1752-1804. Štampano u Državnoj štampariji Kraljevine Srbije.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Karadžordževiči
Stub icon

Ta biografija o plemiču ali članek o plemstvu je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Karadžordževiči&oldid=5835944«