Portal:Literatura/Izbrani avtorji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Arhiv izbranih avtorjev portala Literatura.

Arhiv[uredi kodo]

Ivan Tavčar, portret Jurija Šubica

Ivan Tavčar (O tem zvoku izgovorjava ), slovenski pisatelj, odvetnik, politik in časnikar, * 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko, † 19. februar 1923, Ljubljana.

Ivan Tavčar je bil eden prvih pripovednikov v obdobju realizma na Slovenskem. Rodil se je v revni kmečki družini. Leta 1858 je začel šolanje v enorazrednici v Poljanah, ki ga je nadaljeval v Ljubljani. Nato se je leta 1863 vpisal na gimnazijo v Ljubljani, od koder se je zaradi disciplinskih prestopkov moral prepisati na novomeško gimnazijo, nato pa spet nazaj na ljubljansko. Po koncu gimnazije 1871 se je na dunajski univerzi vpisal na študij prava. Leta 1875 je postal odvetniški pripravnik v Ljubljani in se kmalu (1877) odpravil v Kranj, kjer se je zaposlil pri dr. Mencingerju. Leta 1880 se je vrnil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Tu je 1884 odprl lastno odvetniško pisarno. Politično kariero je začel v kranjskem deželnem zboru, kjer je skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Hribarjem sestavljal jedro radikalne skupine liberalnega tabora. Leta 1894 sta skupaj prevzela vodstvo stranke in Tavčar je postal zmernejši; do razpada Avstro-Ogrske je bil med vodilnimi politiki kranjske liberalne Narodne napredne stranke (NNS). Nekaj časa je urejal tudi strankino glasilo Slovenski narod. V letih 1901-1907 je bil državnozborski poslanec, od 1911 pa do 1921 je bil tudi ljubljanski župan. Poročen je bil s Franjo Tavčar. Več ...


Ludvik Zorzut, slovenski pesnik in kulturni delavec

Ludvik Zorzut [zorzút], slovenski pesnik, kulturni delavec in planinec, * 24. avgust 1892, Medana, † 27. april 1977, Kanal ob Soči.

V Gorici je obiskoval gimnazijo, ki jo je končal leta 1913. Po maturi je stopil v goriško bogoslovje, a je moral študij prekiniti zaradi vojne in fronte na Soči. Skupaj z očetom sta bila leta 1915 izgnana v Italijo. Živel je v raznih italijanskih krajih, skušal pa je tudi nadaljevati študij na videmskem bogoslovju, vendar je bil znova interniran, domov se je vrnil šele po koncu vojne. Opustil je bogoslovni študij ter se naselil v Mariboru, kjer si je ustvaril družino in služboval na tamkajšnjem magistratu (1925–1941). Med drugo svetovno vojno se je pred Nemci umaknil v Videm pri Krškem, nato v Laško in Ljubljano ter se sredi leta 1944 naselil v Gorici, tu je služboval pri Slovenskem Rdečem križu. Od maja 1945 do septembra 1947 je bil referent za arhive in kulturno dediščino pri Okrožnem izvršnem narodnoosvobodilnem odboru za Goriško, deloval je na področju knjižničarstva, muzealstva in arhivistike, pridružil se je tudi boju za novo državno razmejitev med Italijo in Jugoslavijo. Več ...


Josip Vandot

Josip Vandot [jósip vandót], slovenski mladinski pisatelj, * 15. januar 1884, Borovška vas, Slovenija, † 11. julij 1944, Slavonski Brod, Hrvaška.

Njegovo najbolj znano literarno delo je trilogija mladinskih planinskih zgodb, v katere kot glavnega junaka postavi desetletnega fantiča z imenom Kekec.

Svet junakov pisatelja Josipa Vandota je svet prešernosti, svetlega zaupanja v življenje, spoštovanja do narave in tistih odločilnih vrednot, mimo katerih ne more nobena vzgoja in se ne bi smelo razvijati nobeno mlado življenje

——S. Čuk, Ognjišče, julij 2004

Rodil se je v Kranjski Gori, 15. januarja leta 1884. Po osnovni šoli je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Novem mestu. Okolje (gorska okolica, planine), v katerem je živel, ga je spodbudilo, da je začel pri sedemnajstih letih pisati pesmi. Po maturi je hotel študirati medicino, vendar ga starši niso mogli vzdrževati, zato je začel delati pri železnici. Nekaj časa je bil doma tudi za pastirja. Kot železniški uradnik se je veliko selil - po Koroškem, Štajerskem, Primorskem, Hrvaškem. Po upokojitvi je živel v Ljubljani, kjer se je posvetil pisateljevanju. Druga svetovna vojna ga je primorala v to, da se je z družino izselil v okolico Slavonskega Broda, kjer je tudi 11. julija 1944 ob bombardiranju končal svojo življenjsko pot.

Začel je z otroškimi pesmicami in črticami. Znan pa je postal po daljši mladinski pripovedi pastirskega življenja: Kekec. V knjižni obliki je izdal le eno mladinsko in zgodovinsko povest Prerok Muzelj. Več ...


Narte Velikonja, slovenski pisatelj in kulturni delavec

Narte Velikonja, slovenski pisatelj in kulturni delavec, * 8. junij 1891, Predmeja, † 25. junij 1945, Ljubljana.

Kot fant je sprva razmišljal o duhovništvu, a se je kasneje odločil za pravo. Študiral je na Dunaju, bil nekaj časa v vojski in 1918 diplomiral. Poročil se je z nečakinjo tedanjega ljubljanskega škofa Jegliča. Imela sta 13 otrok. Opravljal je različna dela v pokrajinski in banovinski upravi v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je delal pri Zimski pomoči; bil je tudi glavni pobudnik in eden od urednikov Zbornika Zimske pomoči. Ostro je nastopal proti komunističnemu nasilju med vojno. Maja 1945 je bil kot okupatorjev kolaborant aretiran, pred sodiščem obsojen na smrt in ustreljen. Njegovo književno delo je bilo v javnosti prepovedano; o njem so pisali in njegove knjige tiskali v zdomstvu.

Narte Velikonja se je začel pojavljati v književnosti kot pesnik, pozneje pa se je razvil v pripovednika modernega realizma. Snov je zajemal predvsem iz rodnega okolja na obrobju Trnovskega gozda. Z jasnimi potezami je slikal kmeta, bajtarja in delavca v boju za preživetje težavnih gospodarskih in političnih razmer, zajemal prvinskost kmečkega življenja in se osredotočal na psihološko doživljanje posameznika. Razmere pod Italijansko oblastjo je opisal v povesti V Smrlinju (Mladika, 1921). Več ...


Herta Müller
Herta Müller 2007.JPG
Herta Müller (leta 2007)
Poklicpisateljica
Narodnostnemška, romunska
Obdobjekonec 20., začetek 21. stoletja
Pomembnejša delaThe Land of Green Plums, Everything I Possess I Carry With Me
Pomembnejše nagradeNobelova nagrada za književnost 2009
ZakonciRichard Wagner

Herta Müller, nemška pisateljica, pesnica in esejistka, dobitnica Nobelove nagrade za književnost, * 17. avgust 1953, Niţchidorf, Romunija.

Pogosto piše o življenju v romunski diktaturi.

Družina Herte Müller je pripadala nemški manjšini v Romuniji. Rojena je bila kot banatska Nemka v Banatu. Njen ded je bil premožen kmet in trgovec. Pod komunističnim režimom v Romuniji so ga razlastili. Njeno mater so deportirali na dolgoletno prisilno delo v Sovjetsko zvezo. Njen oče, nekdanji vojak oboroženih enot SS, se je preživljal kot voznik tovornjaka. Po maturi je študirala germanistiko in romunistiko na univerzi v Temišvaru. Od leta 1976 je Herta Müller delala kot prevajalka v strojni tovarni, vendar so jo leta 1979 odpustili, ker je zavrnila sodelovanje z romunsko Securitate. Preživljala se je z začasnim poučevanjem v šolah, med drugim na nemškem liceju Nikolausa Lenaua v Temišvaru, pa tudi v vrtcih in z zasebnim poučevanjem nemščine. V Temišvaru je bila edina ženska med mladimi pisatelj v krogu pesnika in časopisnega urednika Nikolausa Bergwangerja. Kot vse objave je njena prva knjiga Nižave (Niederungen), katere rokopis je založba pred objavo v Romuniji zadrževala več kot štiri leta, lahko izšla leta 1982 le v močno cenzurirani različici. Nekateri banatski Nemci so to knjigo razumeli kot »zamazanje gnezda«. Več ...


Igor Škamperle
Igor skamperle.jpg
Rojstvo(1962-11-21)21. november 1962
Ljubljana
EraFilozofija 21. stoletja
RegijaSlovenska filozofija
Šola/tradicijareligiologija
Glavna zanimanja
zgodovina filozofije, kozmologija, mistika, metafizika, zgodovina filozofije, filozofska antropologija
Pomembne ideje
recepcija renesančne filozofije

Igor Škamperle, slovenski filozof, sociolog, religiolog in pisatelj, * 21. november 1962, Trst.

Leta 1990 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Študij je nadaljeval v Perugi in v Firencah, kjer je raziskoval družbene in kulturne spremembe v času renesanse in kozmološko misel Giordana Bruna. Od leta 1999 predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Na raziskovalnem področju se je ukvarjal predvsem z renesančno kulturo in s teorijo simbolnih form. Pomembno je prispeval k predstavitvi misli Pica della Mirandole in Nikolaja Kuzanskega v slovenskem prostoru. Bil je med prvimi slovenskimi interpreti hermetizma, Jungovih teorij in pojava renesančne mitologije in alkimije. Njegovo najpomembnejše delo na znanstvenem področju je Magična renesansa. Ukvarjal se je tudi s politično mislijo Nikolaja Machiavellija, s historično epistemologijo Alexandra Koyréja in z raznimi religioznimi pojavi, kot npr. šamanizmom.

Škamperle je tudi pisatelj. Njegova najpomembnejša romana sta Sneg na zlati veji (1992) in Kraljeva hči (1997). Več ...


Wilhelm Baum, avstrijski zgodovinar, teolog, filozof in založnik, * 1948, Düsseldorf, Nemčija.

Študiral je zgodovino, germanistiko in teologijo v Innsbrucku, Rimu, Mainzu in Tübingenu, med drugim pri Ernstu Blochu in Hansu Küngu. 1971 je v Innsbrucku doktoriral iz filozofije, 1999 pa je v Gradcu postal še doktor teologije. 1995 je postal docent za srednjeveško zgodovino na Univerzi v Celovcu, nekaj časa pa je učil tudi na Univerzi Karla Franca v Gradcu. Bil je sodelavec revije Celovški zvon, 1999 pa je ustanovil založbo Kitab-Verlag Klagenfurt Wien. Danes živi v Celovcu in ne uči več, ampak dela samo še kot direktor te založbe, ki ima v tem mestu svoj sedež. Zaslužen je za prevode in izdaje nekaterih slovenskih avtorjev, ki v založbi izhajajo pri t. i. »Slowenische Reihe« (slovenski seriji). Je član kluba PEN. Več ...


Evald Flisar
Rojstvo13. februar 1945
Gerlinci
Poklicpisatelj, pesnik, prevajalec, dramatik in urednik
Obdobje1965 - do danes
Žanrpesništvo, potopisi, romani, drame, eseji

Evald Flisar, slovenski pisatelj, pesnik, prevajalec, dramatik in urednik; * 13. februar 1945, Gerlinci.

Flisar je slovenski javnosti najbolj poznan kot avtor potopisov s svojih potovanj. Njegov Čarovnikov vajenec (1986) je eden najbolj branih sodobnih slovenskih romanov. Zadnji desetletji je uveljavljen kot uspešen dramatik. Za svoje drame je prejel nagrado Prešernovega sklada in Grumovo nagrado.

Flisar je vešč literarnega ustvarjanja tako v slovenščini kot v angleščini. Nekatera svoja dela je napisal v obeh jezikih. Prevaja tudi druge slovenske avtorje v angleščino in obratno. Njegova dela so prevedena v številne tuje jezike. Literarne nastope je imel po vsem svetu: v Londonu, Oslu, Kopenhagnu, Stockholmu, Helsinkih, Rio de Janeiru, Sao Paulu, San Salvadorju, Kuala Lumpurju, Kolkati, Mumbaju, Sydneyu, Adelaidi, Melbournu, Canberri, Frankfurtu, Pragi, Budimpešti, Lizboni, Atenah, Kairu, Aleksandriji, Kathmanduju, Džakarti in drugod. Prepotoval je več kot osemdeset držav. Več ...


Henry R. Cooper, Jr., ameriški slavist, literarni zgodovinar, prešernoslovec in prevajalec, * 30. september 1946, Bronx, New York.

Henry R. Cooper

Diplomiral je iz slovanskih književnosti 1969 na Univerzi Columbia (University of Columbia) v New Yorku, doktoriral 1974 z disertacijo The Slavic Epic. Zaposlen je kot profesor in predstojnik oddelka za slovanske jezike in književnosti na Univerzi Indiana (Indiana University) v Bloomingtonu. Predava južnoslovanske jezike, literature in kulture, ruščino in staro rusko književnost ter raziskuje zgodovino prevajanja Svetega pisma v slovanske jezike. 1990–1994 ter 1999–2001 je bil predsednik Society for Slovene Studies. Urejal je njene publikacije: Papers in Slovene Studies 1987, Slovene Studies 1979–985 in bilten Society for Slovene Studies Letter 1987–1990. Sodeloval je pri urejanju zbornikov o Jerneju Kopitarju (1981), o protestantizmu (1984) in v počastitev Rada Lenčka (1987). Pisal je o Brižinskih spomenikih, Kopitarju, Prešernu (1981), o Župančiču, Prežihovem Vorancu, Kajetanu Koviču in prevajal. Več ...


Alma Maksimilijana Karlin

Alma Vilibalda Maksimiljana Karlin [álma vílibalda maksimiljána karlín], slovenska popotnica, pisateljica, pesnica in zbirateljica, * 12. oktober 1889, Celje, † 14. januar 1950, Pečovnik pri Celju.


Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.

——Alma Maksimilijana Karlin, Pod košatim očesom, stran 51—

Alma Karlin se je rodila očetu Jakobu Karlinu, ki je bil major avstro-ogrske vojske, in materi Vilibardi, učiteljici. Oče ji je umrl, ko je imela osem let. Kot večji del tedanjega celjskega meščanstva je tudi Alma govorila in pisala v nemškem jeziku, slovenskega jezika pa ni govorila najbolje in ga ni uporabljala veliko. Zgodaj je pokazala smisel za glasbo, risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov. Več ...


Alojz Kraigher

Alojz Kraigher [krájger], slovenski pisatelj, zdravnik, * 22. april 1877, Postojna, † 25. februar 1959, Ljubljana.

Rodil se je v trgovski družini. Osnovno šolo je obiskoval v Postojni, nato pa je imel približno eno leto domačega učitelja pesnika Frana Gestrina, ker je bil bolj slaboten fant in ga oče zaradi tega ni želel takoj dati v mesto v šolo. Dva razreda gimnazije je končal v Novem mestu (tu se je seznanil z Otonom Župančičem), vse ostale pa v Ljubljani. Na Dunaju je študiral medicino in po promociji leta 1903 postal zdravnik v Ljubljani, nato v Bovcu, Gradišču, Slovenskih goricah ter od 1914 dalje v Ljubljani, kjer je od 1919 do 1922 vodil mestno bolnišnico in Društvo slovenskih leposlovcev. Med letoma 1922 in 1923 se je v Münchnu specializiral iz zobozdravstva ter nato opravljal zobozdravniški poklic v Gorici ter od 1929 dalje v Ljubljani. V Bovcu in Slovenskih goricah je bil kot liberalec vključen v Narodnoosvobodilni boj. Med okupacijo je bil v OF, leta 1943 so ga Nemci na poti na osvobojeno ozemlje ujeli ter ga leta 1944 internirali v Dachau. Tam je bil najstarejši jetnik, deloval pa je tudi kot zdravnik. Leta 1945 je bil imenovan za častnega profesorja Medicinske fakultete v Ljubljani za zasluge pri njeni ustanovitvi 1919. Od 1945 do 1949 je vodil Centralno medicinsko knjižnico in vmes od 1946 do 1947 urejal Zdravstveni vestnik. Več ...


Alojzij Res

Alojzij Res, pisatelj, kulturni delavec in posrednik, literarni zgodovinar * 1. julij 1893, Gorica, † 17. maj 1936, Benetke.

Alojzij Res pripada generaciji pisateljev, kot so Bevk, Lovrenčič, Velikonja, Lokar, Gruden in drugi. Po osnovni šoli in maturi (Gorica 1912) je na materino željo stopil v goriško bogoslovje in študij nadaljeval v Stični na Dolenjskem, kamor se je goriško centralno semenišče preselilo na začetku prve svetovne vojne. Intenziven študij in priprave na duhovniški poklic so ga živčno izčrpale, zato ga je prekinil. Zatekel se je v Dolino k sestri Gusti (poročeni Trebše), ki je učiteljevala v Boljuncu pri Trstu, tam okreval, nato pa za vedno opustil misel na duhovniški poklic. Proti koncu vojne so ga poklicali v vojaško službo, ki jo je opravljal v vojnem dopisnem uradu na Dunaju, kjer je bil dopisnik ljubljanskega dnevnika Slovenec za goriški del fronte. Na Dunaju se je vpisal na univerzo, kasneje pa študij nadaljeval v Zagrebu. V letih 1919/1920 je obiskoval predavanja na Filozofski fakulteti v Firencah, ker pa je želel študirati slavistiko, se je prepisal na ljubljansko univerzo. Pod mentorstvom Franceta Kidriča je leta 1921 (ponekod navedeno tudi 1922) doktoriral z disertacijo Bistvo narodne pesmi (po vsej verjetnosti to ustreza današnji diplomi). Z Antonom Bajcem sta bila prva doktorja slavistike na ljubljanski univerzi. Študij je nadaljeval v Firencah in še pred koncem je začel predavati na višji trgovski akademiji Ca' Foscari v Benetkah. Bil je izredni profesor za srbohrvaščino, vodil je tečaje iz ruske literature in poučeval nemščino na znanstvenem zavodu. Več ...


Branko Gradišnik [bránko gradíšnik], slovenski pisatelj, kolumnist in prevajalec, * 7. januar 1951, Ljubljana.

V slovenskem kulturnem prostoru je znan kot prevajalec književnosti mnogih tematskih področij, med drugim tudi Tolkienove trilogije Gospodar prstanov, šestega dela Harryja Potterja in Spominov Dimitrija Šostakoviča (S. Volkov). Po izobrazbi je profesor sociologije in umetnostne zgodovine, magistriral pa je iz humanističnih ved. Poleg prevajanja se ukvarja tudi s pisanjem (Strogo zaupno na Irskem, Strogo zaupno po Siciliji, Strogo zaupno o Sloveniji ...). Za knjigo kratke proze Zemlja zemlja zemlja (1982) je prejel nagrado Prešernovega sklada.