Tübingen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tuebingen
mesto
Tübingen - Altstadt iz cerkvenega zvonika

Grb
Tübingen is located in Nemčija
Tuebingen
Tuebingen
Lega Tübingena v Zvezni republiki Nemčiji
Koordinati: 48°31′12″N 9°3′20″E / 48.52000°N 9.05556°E / 48.52000; 9.05556Koordinati: 48°31′12″N 9°3′20″E / 48.52000°N 9.05556°E / 48.52000; 9.05556
Zvezna dežela Baden-Württemberg
Regija Tübingen
Okrožje Tübingen
Ustanovitev 1191
Upravljanje
 • župan Boris Palmer (Zeleni)
Površina
 • Skupno 108,12 km2
Nadmorska višina 341 m
Prebivalstvo
 • Skupno 85.383
 • Gostota 790 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Omrežna skupina 07071
07073 (Unterjesingen)
07472 (Bühl)
Avtomobilska oznaka
Spletna stran www.tuebingen.de

Tübingen je staro univerzitetno mesto v zvezni deželi Baden-Württemberg v jugozahodni Nemčiji med rekama Ammer in Neckar. Od glavnega mesta pokrajine, Stuttgarta, je oddaljen 30 km. Mesto je administrativno središče pokrajne Tübingen in okrožja Tübingen. Leta 2013 je mesto imelo 90.000 prebivalcev na območju 108,12 km². Prebivalstvo je skozi zgodovino zelo hitro naraščalo, saj je imelo leta 1871 le 16.176 prebivalcev.

Tübingen se prvič uradno pojavi že v 12 stoletju in je že od nekdaj znano kot izobraževalno mesto saj v mestu najdemo nekaj zelo starih univerz. Leta 1477 ustanovljena Eberhard Karls Universität Tübingen je ena najstarejših univerz v Nemčiji.

V mestu je 30 šol, saj približno 10.000 otrok, mladih in odraslih redno obiskuje šolo. Od teh je 17 osnovnih šol, medtem ko so druge za sekundarno izobraževanje. Od leta 2014 je približno eden od treh ljudi, ki živijo v Tübingenu, študent. [1]

Tübingen se lahko pohvali z mnogimi pevskimi zbori in gledališkimi skupinami, kot tudi z nočnim življenjem v različnih nočnih klubih. V mestu je veliko slikovitih zgradb iz prejšnih stoletij.

Najbolj znani prebivalci tukajšnega okolja so Friedrich Miescher, ki je prvi odkril DNA, Wilhelm Schickard, ki je razvil prvi mehanski računalnik ter Primož Trubar, avtor prvih slovenskih knjig.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Takoj severno od mesta leži Schönbuch, pogozden naravni park. Schwäbische Alb se dvigajo približno 13 kilometrov zračne linije od mesta, z Roßbergom (869 m) na jugovzhodu Tübingena.

Reki Ammer in Steinlach se stekata v reko Neckar, ki teče skozi mesto južno od srednjeveškega starega mesta v vzhodni smeri. Velik del mesta je hribovit, s Schlossbergom in Osterbergom v središču mesta in Schnarrenbergom in Herrlesbergom, ki se dvigata neposredno ob meji na center mesta. [3]

Najvišja točka je na okoli 500 m nadmorske višine v bližini Bebenhausen v gozdu Schönbuch, medtem ko je najnižja točka 305 m v dolini Neckar. V bližini botaničnega vrta mestne Univerze, v gozdičku imenovanem Elysium, leži geografsko središče dežele Baden-Württemberg. Tübingen je glavno mesto istoimenskega okrožja in istoimenske upravne regije (Regierungsbezirk), pred letom 1973 se je imenovala Südwürttemberg-Hohenzollern.

Tübingen z bližnjim Reutlingenom (približno 15 km vzhodno), sta dva centra regije Neckar-Alb.

Administrativno ni del regije Stuttgart, meji na severu na četrt Esslingen in na zahodu na četrt Böblingen. Vendar pa lahko mesto in severni del njegovega okrožja štejemo da pripada tej regiji v širšem regionalnem in kulturnem kontekstu.

Okrožja[uredi | uredi kodo]

Prebivalstvo skozi zgodovino[uredi | uredi kodo]

Tübingen, spredaj reka Neckar z drevoredom na otoku.

Po drugi svetovni vojni se je prebivalstvo Tübingena skoraj podvojilo od približno 45.000 na trenutno 88.000, tudi zaradi vključitve prej samostojnih vasi v mesto leta 1970.

Trenutno je župan Boris Palmer (Zeleni) zastavil ambiciozen cilj povečanja populacije Tübingenu na 100.000 v naslednjih letih. Da bi to dosegli, bo mesto zapolnilo vrzeli med stavbami v mestu, saj omogoča zgraditi nove hiše; to je tudi zaradi preprečevanja širjenja mesta in porabe zemljišč, kar naj bi ogrožalo ohranjanje podeželske krajine južne Nemčije. [1]

Leto Prebivalstvo
1871 16.176
1880 19.378
1890 20.913
1900 23.425
1910 28.499
1925 29.971
1933 34.112
1939 35.963
1950 44.221
1956 51.454
1961 58.768
1962 61.068
1963 61.484
1964 62.454
1965 63.450
Leto Prebivalstvo
1966 64.886
1967 65.846
1968 67.054
1969 67.947
1970 66.788
1971 68.231
1972 69.650
1973 70.993
1974 71.175
1975 71.348
1976 71.558
1977 71.820
1978 71.193
1979 72.167
1980 73.132
Leto Prebivalstvo
1981 74.500
1982 74.766
1983 75.013
1984 75.333
1985 75.825
1986 76.122
1987¹ 71.701
1987 72.936
1988 76.046
1989 78.643
2001 82.444
2002 82.885
2003 83.137

¹ podatki po popisu

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Območje je bilo verjetno prvič naseljeno v 12. tisočletju pred našim štetjem. Rimljani so pustili sledi tukaj leta 85, ko so zgradili limes, obmejni zid ob reki Neckar. Tübingen sam izvira iz 6. ali 7. stoletja, ko je bilo območje poseljeno z Alemani. Nekateri celo trdijo, da so se v bitki za Solicinium borili na gori Spitzberg v Tübingenu leta 367, čeprav ni nobenega dokaza za to.

Tübingen se prvič pojavi v uradnih evidencah leta 1191, lokalni grad Hohentübingen ima zapise, ki segajo do leta 1078, ko ga je oblegal Henrik IV. Nemški.

Od 1146, grof Hugo V. (1125-1152) je napredoval pfalškega grofa kot Hugo I., ki je določil Tübingen kot središče okrožja Pfalzgrafen von Tübingen. Od leta 1231 je bil Tübingen civitas, kar kaže na priznanje državljanskih svoboščin in sodnega sistema.

Leta 1262 je papež Aleksander IV. v Tübingenu ustanovil avguštinski samostan, leta 1272 mu je sledil frančiškanski samostan. Slednji je obstajal do vojvode Ulricha Würtemmberškega, ki ga je razpustil leta 1535 v okviru protestantske reformacije, ko je sledila Vojvodina Württemberg. Leta 1300 je bila ustanovljena latinska šola (današnja Uhland-Gymnasium).

Leta 1342 je bilo pfalško okrožje prodano Ulrichu III., grofu Württemberg in vključeno v grofijo Württemberg.

Tübingen, Neckar spredaj. Levo: drevesa na rečnem otoku; rumen stolp zadaj kaže, kje je v osami živel Friedrich Hölderlin.
Vrsta trgovin na mestnem trgu.

Med letoma 1470 in 1483 je bila zgrajena kolegijska cerkev sv. Jurija. Kmalu se ji je ponudila priložnost za najpomembnejši dogodek v zgodovini Tübingena: ustanovitev Univerze Eberhard Karls, ki jo je leta 1477 ustanovil vojvoda Eberhard im Bart iz Württemberga, in je ena izmed najstarejših univerz v srednji Evropi. Kmalu je postala znana kot ena najvplivnejših mest učenja v Svetem rimskem cesarstvu, še posebej za teologijo (protestantska fakulteta, Tübinger Stift, je bila ustanovljena leta 1535 v nekdanjem avguštinskem samostanu). Danes je univerza še vedno največji vir dohodka za mesto in ene največjih univerz v Nemčiji z več kot 22.000 študenti.

Med letoma 1622 in 1625, v času tridesetletne vojne, je Katoliška liga zaseda luteranski Württemberg. Poleti leta 1631 je bilo mesto napadeno. Leta 1635/36 je mesto prizadela kuga. Leta 1638 so Tübingen zavzeli švedski vojaki. Proti koncu vojne so od 1647 do 1649 mesto zasedle francoske čete. Leta 1789 je del starega mesta pogorel, vendar so ga kasneje obnovili v originalnem slogu. Leta 1798 je Johann Friedrich Cotta v Tübingenu ustanovil Allgemeine Zeitung, vodilni časopis v začetku 19. stoletja v Nemčiji. Od 1807 do 1843 je v Tübingenu v stolp s pogledom na Neckar živel pesnik Friedrich Hölderlin.

V času nacizma, v Kristalne noči na 9. novembra 1938, je bila požgana sinagoga. Druga svetovna vojna je pustila mesto v veliki meri nepoškodovano, predvsem zaradi mirovne pobude lokalnega zdravnika Theodorja Doblerja. Zasedla ga je francoska vojska in postal je del francoske cone. Od leta 1946 do 1952 je bil Tübingen središče novoustanovljene države Württemberg-Hohenzollern, preden je z združitvijo z Badenom nastal Baden-Württemberg, Württemberg-Baden in Württemberg-Hohenzollern. Francoski vojaki so imeli posadko stacionirano na jugu mesta do konca hladne vojne v 1990-ih.

Leta 1960 je bil Tübingen eno od središč nemškega študentskega gibanja in protestov leta 1968 in je od takrat imajo leva in zelena politična stališča. Nekateri radikalnega študenti so podprli levičarsko teroristično skupino Frakcija rdeče armade (Rote Armee Fraktion), z aktivno članico Gudrun Ensslin, študentko od 1960 do 1963. Še nedavno, leta 1950, je bil Tübingen zelo socialno-ekonomsko razdeljeno mesto, z revnimi lokalnimi kmeti in obrtniki, ki so živeli ob Stadtgrabenu ter študenti in akademiki, ki so prebivali okoli Alte Aula in Burse, stare univerzitetne zgradbe. Tam, na Cottahaus, visi znak, ki spominja na nekaj tedensko bivanje Goetheja, medtem ko je obiskal svojega založnika. Ta preprosta stavba ima navaden znak z besedami Hier kotzte Goethe (lit.: »Tukaj je bruhal Goethe«).

V drugi polovici 20. stoletja, je bila upravna Tübingen razširjena z več odročnimi malimi naselji in vasmi. Najbolj znano med njimi je Bebenhausen, vas zbrana okoli gradu in samostana Bebenhausen, cistercijanskega samostana okoli 3 km severno od Tübingena.

Splošno[uredi | uredi kodo]

V letu 2011 je imelo mesto 89.000 prebivalcev. Življenje v mestu obvladuje približno 25.800 študentov. Tübingen najbolje opišemo kot mešanico starega in ugledna akademskega okusa, vključno z liberalnimi in zelenimi politiki na eni strani in tradicionalne nemške študentske bratovščine na drugi strani, s podeželja, kmečke okolice in oblikovan s tipičnimi luteransko-pietističnimi značilnostmi, kot so varčevanje in protestantska delovna etika in tradicionalni švabski elementi, kot so skromnost, red in urejenost. V mestu so številne slikovite zgradbe iz prejšnjih stoletij, ki stojijo ob reki Neckar.

Leta 1995 je nemški tednik Focus objavil nacionalno raziskavo, po kateri je imel Tübingen najvišjo kakovost življenja vseh mestih v Nemčiji. Dejavniki, ki so bili upoštevani so vključevali infrastrukturo, vključevanje kolesarskih stez v cestni sistem, javni prevoz, ki povezuje okoliške hribe in doline, pozno večerne storitve, dele mesta urejene za pešce, pešcone starega mestnega jedra, druge dobrine in kulturne prireditve, ki jih ponujajo univerze. Tübingen je mesto s povprečno najmlajšim številom prebivalstva v Nemčiji.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

V osrednjem Tübingenu se reka Neckar na kratko razdeli v dva tokova, ki tvorita podolgovat otok Neckarinsel, ki slovi po Platanenallee z visokimi platanami, od katerih so nekatere stare več kot 200 let. Pešci lahko pridejo na otok po stopnicah na ožjih koncih navzdol od dveh mostov, ki prečkata Neckar. Poleti je Neckarinsel občasno prizorišče koncertov, gledaliških in literarnih branj. Vrsta zgodovinskih hiš po eni strani podolgovatega Neckarinsel se imenuje Neckarfront in vključuje hišo s sosednjim stolpom, kjer je ostal v zadnjih 36 letih svojega življenja pesnik Friedrich Hölderlin, kot se je boril z duševno nestabilnostjo.

Pogled iz samostanske cerkve.
Mestna hiša.
Neckar in Hölderlinturm.
V ozadju samostanska cerkev.

Tübingensko Altstadt (staro mesto) je preživel drugo svetovno vojno zaradi pomanjkanja težke industrije. Znamenitosti Tübingena so njegove ukrivljene tlakovane steze, ozke stopnice, ki obirajo svojo pot skozi hribovit teren, ulice s kanali in urejenimi tradicionalnimi hišami predalčne lesene gradnje.

Mestne znamenitosti so: Rathaus (Mestna hiša) na Marktplatz in grad Schloss Hohentübingen, zdaj del Univerze v Tübingenu. Osrednja znamenitost je samostanska cerkev. Skupaj s preostalim delom mesta, je samostanska cerkev ena izmed prvih, ki je bila pretvorjena v Marina Lutra protestantsko cerkev. Kot taka, ohranja (in skrbno brani) več "rimskokatoliških" funkcij, kot svetnike zaščitnike. Pod Rathausom je mirna stanovanjska ulica z imenom Judengasse, nekdanja judovska soseska Tübingena (mestni Judje so bili izgnani leta 1477). Na vogalu je plošča v spomin na usodo Judov. Središče Tübingena je kraj tedenskih in sezonskih dogodkov, vključno z rednimi tržnimi dnevi na Holzmarkt ob strani Stiftskirche in na Marktplatz pri Rathausu, kino na prostem pozimi in poleti, praznična jesen in božični trg in največji evropski afro-brazilski festival.

Študenti in turisti prihajajo v poletnih mesecih tudi na reko Neckar na obisk pivnic ali na čolnarjenje na Stocherkähne. Stocherkahn je vrsta čolna, ki nosi do 20 ljudi. Na drugi četrtek v juniju vsi Stocherkahn sodelujejo v večji dirki, Stocherkahnrennen.

Samostan Bebenhausen leži v vasi Bebenhausen v okrožju Tübingen. Je ob kraku romarske poti svetega Jakoba. Tu se začne in teče skozi Tübingen.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Stocherkahn (poled boat).

Tübingen ima pomembno kulturno, kot tudi nočno življenje. Poleg polnega urnika uradnih in neuradnih univerzitetnih dogodkov, kot je predstavitev univerzitetnega uradnega pesnika osebam, ki so jih študentskih združenj posameznih fakultet gostili, mesto se lahko pohvali z več zbori, gledališkimi in nočnimi klubi. V Kunsthalle (likovna razstavna dvorana) na "Wanne", vsako leto gosti dva ali tri razstave z mednarodno noto.

Pomembni meščani[uredi | uredi kodo]

Opazni prebivalci Tübingena in strokovnjaki so: pesniki Friedrich Hölderlin, Eduard Mörike in Ludwig Uhland, nevrolog Alois Alzheimer, po katerem je Alzheimerjeva bolezen dobila ime, Friedrich Miescher, ki je prvi odkril nukleinsko kislino in Wilhelm Schickard, iznajditelj predhodnika mehanskega kalkulatorja, se je rodil v najbližji Herrenbergu. Georg Wilhelm Friedrich Hegel, Friedrich Schelling, David Friedrich Strauss in Johannes Kepler so študirali v Tübingenu na Tübinger Stift, Joseph Alois Ratzinger (papež Benedikt XVI.) je imel katedro dogmatične teologije na univerzi. Hermann Hesse je delal v Tübingenu kot knjigarnar pripravnik od leta 1895 do 1899. Najbolj znan skladatelj Tübingena je Friedrich Silcher, ki je delal kot glasbeni direktor univerze od 1817 do 1860. In puščavski umetnik Carl Eytel je študiral gozdarstvo v Tübingenu preden se je leta 1885 izselil v Ameriko in sčasoma naselil v Palm Springsu v Kaliforniji. Tübingen je tudi dom znanstvenikov mednarodnega slovesa, kot sta filozofa Ernst Bloch in Immanuel Hermann von Fichte, teolog Hans Küng, pravnik Gerhard Anschütz, znan avtor Walter Jens, kot tudi Christiane Nüsslein-Volhard. Slovenski begunec, protestantski pridigar Primož Trubar, ki je izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku in se velja kot ključni združevalec slovenske identitete, je živel v Tübingenu in njegovem predmestju Derendingen in je tam tudi pokopan. Lutrov spremljevalec Philipp Melanchthon, ki se imenuje Praeceptor Germaniae (učitelj Nemčije), je študiral tukaj od 1512 do 1514.

Nekdanji predsednik Nemčije Horst Köhler je tübingenski diplomant, kot je nekdanji nemški kancler Kurt Georg Kiesinger. Nobelov nagrajenec in humanitarec Albert Schweitzer je objavil svojo doktorsko disertacijo v Tübingenu leta 1899.

Tübingen je tudi rojstni kraj nekdanjega športnika Dieterja Baumanna, zmagovalca na 5000 m na poletnih olimpijskih igrah leta 1992. Leta 1990 je nagrajena izraelska odvetnca za človekove pravice Felicia Langer sprejela učiteljski položaj v Tübingenu in od takrat živi tam.

Tübingen (spodaj desno) na reki Neckar.

Visoke šole[uredi | uredi kodo]

Tübingenska Univerza, glavna zgradba (Neue Aula)
Tübingenski študent

Eberhard Karls Univerza v Tübingenu izvira iz leta 1477, in je med najstarejšimi v Nemčiji. Mesto je gostilo tudi več raziskovalnih inštitutov, vključno z Inštitutom Max Planck za biološko kibernetiko, Inštituta Max Planck za razvojno biologijo, Inštituta Max Planck za inteligentne sisteme, Friedrich Miescher Laboratory of the MPG (prej Max Planck inštitut za biologijo) in Hertie-Inštitut za klinično raziskovanje možganov. Univerza ohranja tudi odličen botanični vrt.

Panorama iz cerkve.

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Tübingen je pobraten z:

  • Petrozavodsk, Rusija, od 1989
  • Perugia, Italija, od 1994[5]
  • Villa El Salvador, Peru, od 2006
  • Kilchberg, Zürich, Švica, samo okrožje Kilchberg (Tübingen), od 1956
  • Kingersheim, Francija, samo okrožje Hirschau (Tübingen), od 1963

Novembra 2009 je mestni svet Tübingena glasoval za vstop v pogovore z mestom Moshi v Tanzaniji, s ciljem da Moshi postane enajsto pobrateno mesto.

Zaradi zavzemanja za mednarodno partnerstvo, je Svet Evrope leta 1965 [10] podelil nagrado Evrope Tübingenu in Aix-en-Provence. Predanost evropskemu razumevanju se odraža tudi v poimenovanju več ulic in trgov, vključno velik Europaplatz (Evropski trg) zunaj železniške postaje.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]