Tübingen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tuebingen
mesto
Tübingen – Staro mesto (Altstadt) s cerkvenega zvonika

Grb
Tübingen is located in Nemčija
Tuebingen
Tuebingen
Lega Tübingena v Zvezni republiki Nemčiji
Koordinati: 48°31′12″N 9°3′20″E / 48.52000°N 9.05556°E / 48.52000; 9.05556Koordinati: 48°31′12″N 9°3′20″E / 48.52000°N 9.05556°E / 48.52000; 9.05556
Zvezna dežela Baden-Württemberg
Regija Tübingen
Okrožje Tübingen
Ustanovitev 1191
Upravljanje
 • župan Boris Palmer (Zeleni)
Površina
 • Skupno 108,12 km2
Nadmorska višina 341 m
Prebivalstvo
 • Skupno 85.383
 • Gostota 790 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Omrežna skupina 07071
07073 (Unterjesingen)
07472 (Bühl)
Avtomobilska oznaka
Spletna stran www.tuebingen.de

Tübingen je staro univerzitetno mesto v zvezni deželi Baden-Württemberg v jugozahodni Nemčiji med rekama Ammer in Neckar. Od glavnega mesta pokrajine, Stuttgarta, je oddaljen 30 km. Mesto je upravno središče pokrajine in okrožja Tübingen. Leta 2013 je imelo 90.000 prebivalcev na območju 108,12 km². Prebivalstvo je v zgodovini zelo hitro naraščalo, saj je imelo leta 1871 le 16.176 prebivalcev.

Tübingen se prvič uradno pojavi že v 12. stoletju in je že od nekdaj znan kot izobraževalno mesto, saj je v mestu nekaj zelo starih fakultet. Leta 1477 ustanovljena Univerza Eberharda Karlsa Tübingen je ena najstarejših univerz v Nemčiji.

V mestu je 30 šol, saj približno 10.000 otrok, mladih in odraslih redno obiskuje šolo. 17 je osnovnih šol, druge so srednje šole. Od leta 2014 je približno ena od treh oseb, ki živijo v Tübingenu, študent ali študentka. [1]

Tübingen se lahko pohvali z mnogimi pevskimi zbori in gledališkimi skupinami, tudi z nočnim življenjem v različnih nočnih klubih. V mestu je veliko slikovitih zgradb iz prejšnjih stoletij.

Najbolj znani prebivalci tukajšnjega okolja so Friedrich Miescher, ki je prvi odkril DNA, Wilhelm Schickard, ki je razvil prvi mehanski računalnik ter Primož Trubar, avtor prvih slovenskih knjig.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Takoj severno od mesta leži Schönbuch, pogozden naravni park. Švabska Jura se dviga približno 13 kilometrov zračne črte od mesta z Roßbergom (869 m) na jugovzhodu Tübingena.

Reki Ammer in Steinlach se izlivata v Neckar, ki teče skozi mesto južno od srednjeveškega starega mesta v vzhodni smeri. Velik del mesta je hribovit s Schlossbergom in Osterbergom v središču mesta in Schnarrenbergom in Herrlesbergom, ki se dvigata neposredno ob meji s središčem mesta. [3]

Najvišja točka je na okoli 500 m nadmorske višine v bližini Bebenhausna v gozdu Schönbuch, medtem ko je najnižja točka 305 m v dolini Neckar. V bližini botaničnega vrta mestne univerze je v gozdičku, imenovanem Elysium, geografsko središče dežele Baden-Württemberg. Tübingen je glavno mesto istoimenskega okrožja in istoimenske upravne regije (Regierungsbezirk), pred letom 1973 se je imenovala Südwürttemberg-Hohenzollern.

Tübingen in bližnji Reutlingen (približno 15 km vzhodno) sta dve središči regije Neckar-Alb.

Upravno ni del regije Stuttgart, na severu meji na četrt Esslingen in na zahodu na četrt Böblingen, vendar pa lahko mesto in severni del njegovega okrožja štejemo k tej regiji v širšem regionalnem in kulturnem smislu.

Okrožja[uredi | uredi kodo]

Prebivalstvo v zgodovini[uredi | uredi kodo]

Tübingen, spredaj reka Neckar z drevoredom na otoku

Po drugi svetovni vojni se je prebivalstvo Tübingena skoraj podvojilo, od približno 45.000 na 88.000, tudi zaradi vključitve prej samostojnih vasi v mesto leta 1970.

Zdajšnji župan Boris Palmer (Zeleni) si je zastavil velikopotezen cilj, povečanje prebivalstva v Tübingenu na 100.000 v naslednjih letih. Da bi to dosegli, bodo v mestu zapolnili vrzeli med stavbami, kar bo omogočalo gradnjo novih hiš; s tem bodo tudi preprečili širjenje mesta in porabo zemljišč, kar naj bi ogrožalo ohranjanje podeželske krajine južne Nemčije. [1]

Leto Prebivalstvo
1871 16.176
1880 19.378
1890 20.913
1900 23.425
1910 28.499
1925 29.971
1933 34.112
1939 35.963
1950 44.221
1956 51.454
1961 58.768
1962 61.068
1963 61.484
1964 62.454
1965 63.450
Leto Prebivalstvo
1966 64.886
1967 65.846
1968 67.054
1969 67.947
1970 66.788
1971 68.231
1972 69.650
1973 70.993
1974 71.175
1975 71.348
1976 71.558
1977 71.820
1978 71.193
1979 72.167
1980 73.132
Leto Prebivalstvo
1981 74.500
1982 74.766
1983 75.013
1984 75.333
1985 75.825
1986 76.122
1987¹ 71.701
1987 72.936
1988 76.046
1989 78.643
2001 82.444
2002 82.885
2003 83.137

¹ podatki po popisu

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Območje je bilo verjetno prvič naseljeno v 12. tisočletju pred našim štetjem. Rimljani so pustili sledi leta 85, ko so zgradili limes, obmejni zid ob reki Neckar. Tübingen sam izvira iz 6. ali 7. stoletja, ko je bilo območje poseljeno z Alemani. Nekateri celo trdijo, da so se v bitki za Solicinium borili na gori Spitzberg v Tübingenu leta 367, čeprav ni nobenega dokaza za to.

Tübingen se prvič pojavi v uradnih evidencah leta 1191, lokalni grad Hohentübingen ima zapise, ki segajo do leta 1078, ko ga je oblegal nemški kralj Henrik IV.

Leta 1146 je grof Hugo V. (1125–1152) postal pfalški grof kot Hugo I., ki je določil Tübingen za središče okrožja Pfalzgrafen von Tübingen. Od leta 1231 je bil Tübingen civitas, kar kaže, da je imel priznane državljanske svoboščine in sodni sistem.

Leta 1262 je papež Aleksander IV. v Tübingenu ustanovil avguštinski samostan, leta 1272 frančiškanski samostan. Slednji je obstajal do vojvode Ulricha Würtemmberškega, ki ga je leta 1535 razpustil zaradi protestantske reformacije, ki je bila sprejeta v vojvodini Württemberg. Leta 1300 je bila ustanovljena latinska šola (današnja Uhland-Gymnasium).

Leta 1342 je bilo pfalško okrožje prodano Ulrichu III., grofu Württemberškemu, in vključeno v grofijo Württemberg.

Tübingen, Neckar spredaj. Levo: drevesa na rečnem otoku; zadaj je rumen stolp, v katerem je v osami živel Friedrich Hölderlin.
Vrsta trgovin na mestnem trgu

Med letoma 1470 in 1483 je bila zgrajena kolegijska cerkev svetega Jurija. Kmalu se ji je ponudila priložnost za najpomembnejši dogodek v zgodovini Tübingena: ustanovitev Univerze Eberharda Karlsa, ki jo je leta 1477 ustanovil vojvoda Eberhard im Bart iz Württemberga in je ena najstarejših univerz v srednji Evropi. Kmalu je postala znana kot najvplivnejša za učenje v Svetem rimskem cesarstvu, še posebej za teologijo (protestantska fakulteta, Tübinger Stift, je bila ustanovljena leta 1535 v nekdanjem avguštinskem samostanu). Danes je univerza še vedno največji vir dohodka za mesto in ena največjih univerz v Nemčiji z več kot 22.000 študenti.

Med letoma 1622 in 1625, med tridesetletno vojno, je Katoliška liga zasedla luteranski Württemberg. Poleti leta 1631 je bilo mesto napadeno. Leta 1635/36 je mesto prizadela kuga. Leta 1638 so Tübingen zavzeli švedski vojaki. Proti koncu vojne so od 1647 do 1649 mesto zasedle francoske čete. Leta 1789 je del starega mesta pogorel, vendar so ga obnovili v izvirnem slogu. Leta 1798 je Johann Friedrich Cotta v Tübingenu ustanovil Allgemeine Zeitung, vodilni časopis v začetku 19. stoletja v Nemčiji. Od 1807 do 1843 je v Tübingenu v stolpu s pogledom na Neckar živel pesnik Friedrich Hölderlin.

V obdobju nacizma je bila v Kristalni noči 9. novembra 1938 požgana sinagoga. Med drugo svetovno vojno mesto v glavnem ni bilo poškodovano, predvsem zaradi mirovne pobude lokalnega zdravnika Theodorja Doblerja. Zasedla ga je francoska vojska in postal je del francoske cone. Od leta 1946 do 1952 je bil Tübingen središče novoustanovljene države Württemberg-Hohenzollern, preden je nastala Baden-Württemberg z združitvijo z Badnom, Württemberg-Badna in Württemberg-Hohenzollerna. Francoski vojaki so imeli posadko na jugu mesta do konca hladne vojne v 1990-ih.

V šestdesetih letih je bil Tübingen leta 1968 eno od središč nemškega študentskega gibanja in protestov. Od takrat imajo leva in zelena politična stališča. Nekateri radikalni študenti so podprli levičarsko teroristično skupino Frakcija rdeče armade (Rote Armee Fraktion) z dejavno članico Gudrun Ensslin, študentko od 1960 do 1963. Še nedavno, leta 1950, je bil Tübingen zelo socialno-ekonomsko razdeljeno mesto z revnimi lokalnimi kmeti in obrtniki, ki so živeli ob Stadtgrabnu, ter študenti in akademiki, ki so prebivali okoli Alte Aula in Burse, stare univerzitetne zgradbe. Na Cottahaus visi znak, ki spominja na nekajtedensko bivanje Goetheja, ko je obiskal svojega založnika. Ta preprosta stavba ima navaden znak z besedami Hier kotzte Goethe (dobesedno: "Tukaj je bruhal Goethe").

V drugi polovici 20. stoletja je bilo upravno območje Tübingena razširjeno in je vključevalo več odročnih majhnih naselij in vasi. Najbolj znana vas med njimi je Bebenhausen okoli gradu in samostana Bebenhausen, cistercijanskega samostana okoli 3 km severno od Tübingena.

Splošno[uredi | uredi kodo]

Leta 2011 je imelo mesto 89.000 prebivalcev. V njem je približno 25.800 študentov. Tübingen najbolje opišemo kot mešanico starega in uglednega akademskega okusa z liberalnimi in zelenimi politiki na eni strani in tradicionalno nemško študentsko bratovščino na drugi strani, kmečko okolico in s tipičnimi luteransko-pietističnimi značilnostmi, kot so varčevanje in protestantska delovna etika, tradicionalne švabske prvine, kot sta skromnost in urejenost. V mestu so ob reki Neckar številne slikovite zgradbe iz prejšnjih stoletij.

Leta 1995 je nemški tednik Focus[navedi vir] objavil raziskavo, po kateri naj bi Tübingen imel najvišjo kakovost življenja v vseh mestih v Nemčiji. Dejavniki, ki so bili upoštevani, so vključevali infrastrukturo, vključevanje kolesarskih stez v cestni sistem, javni prevoz, ki povezuje okoliške hribe in doline, poznovečerne storitve, dele mesta, urejene za pešce, pešcone starega mestnega jedra, druge dobrine in kulturne prireditve, ki jih ponujajo univerze. Tübingen je mesto z najmlajšo povprečno starostjo prebivalstva v Nemčiji.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

V osrednjem Tübingenu se reka Neckar na kratko razdeli v dva tokova, ki sestavljata podolgovat otok Neckarinsel, ki slovi po Platanenallee z visokimi platanami, od katerih so nekatere stare več kot 200 let. Pešci lahko pridejo na otok po stopnicah na ožjih koncih navzdol od dveh mostov, ki prečkata Neckar. Poleti je Neckarinsel občasno prizorišče koncertov, gledaliških in literarnih branj. Vrsta zgodovinskih hiš po eni strani podolgovatega Neckarinsla se imenuje Neckarfront in vključuje hišo s sosednjim stolpom, v katerem je zadnjih 36 let svojega življenja preživel pesnik Friedrich Hölderlin in se boril z duševno nestabilnostjo.

Pogled iz samostanske cerkve
Mestna hiša
Neckar in Hölderlinturm
V ozadju samostanska cerkev

Altstadt (staro mesto) je preživelo drugo svetovno vojno zaradi pomanjkanja težke industrije. Znamenitosti Tübingena so njegove ukrivljene tlakovane steze, ozke stopnice, ki se vijejo po hribovitem terenu, ulice s kanali in urejenimi tradicionalnimi hišami predalčne lesene gradnje.

Mestne znamenitosti so: Rathaus (Mestna hiša) na Marktplatzu in grad Hohentübingen, zdaj del tübengenške univerze. Osrednja znamenitost je samostanska cerkev. Skupaj s preostalim delom mesta je samostanska cerkev ena prvih, ki je bila preoblikovana v protestantsko cerkev Martina Lutra. Ohranja (in skrbno brani) več "rimskokatoliških" vlog kot svetnike zaščitnike. Pod Mestno hišo je mirna stanovanjska ulica z imenom Judengasse, nekdanja judovska soseska Tübingena (mestni Judje so bili izgnani leta 1477). Na vogalu je plošča v spomin na njihovo usodo. Središče Tübingena je kraj tedenskih in sezonskih dogodkov z rednimi tržnimi dnevi na Holzmarktu ob strani Stiftskirche in na Marktplatzu pri Mestni hiši, kino na prostem pozimi in poleti, praznična jesen in božični trg in največji evropski afro-brazilski festival.

Študenti in turisti prihajajo poleti tudi k reki Neckar v pivnice ali čolnarijo. Stocherkahn je vrsta čolna z drogom za do 20 ljudi. Drugi četrtek v juniju vsi čolni sodelujejo na večji dirki Stocherkahnrennen.

Samostan Bebenhausen je v vasi Bebenhausen v okrožju Tübingen ob kraku romarske poti svetega Jakoba. Tu se začne in teče skozi Tübingen.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Stocherkahn (čoln z drogom)

Tübingen ima pomembno kulturno in nočno življenje. Poleg veliko uradnih in neuradnih univerzitetnih dogodkov, kot je predstavitev univerzitetnega uradnega pesnika osebam, ki so jih gostila študentska združenja posameznih fakultet, se mesto lahko pohvali z več zbori, gledališkimi in nočnimi klubi. V Kunsthalle (likovna razstavna dvorana) na območju "Wanne" sta vsako leto dve ali tri mednarodne razstave.

Pomembni meščani[uredi | uredi kodo]

Opazni prebivalci Tübingena in strokovnjaki so: pesniki Friedrich Hölderlin, Eduard Mörike in Ludwig Uhland, nevrolog Alois Alzheimer, po katerem je Alzheimerjeva bolezen dobila ime, Friedrich Miescher, ki je prvi odkril nukleinsko kislino, in Wilhelm Schickard, iznajditelj predhodnika mehanskega kalkulatorja, ki se je rodil v bližnjem Herrenbergu. Georg Wilhelm Friedrich Hegel, Friedrich Wilhelm Joseph Schelling, David Friedrich Strauss in Johannes Kepler so študirali v Tübingenu na Tübinger Stift, Joseph Alois Ratzinger (papež Benedikt XVI.) je imel katedro dogmatične teologije na univerzi. Hermann Hesse je delal v Tübingenu kot knjigarnar pripravnik od leta 1895 do 1899. Najbolj znan skladatelj Tübingena je Friedrich Silcher, ki je delal kot glasbeni direktor univerze od 1817 do 1860. Puščavski umetnik Carl Eytel je študiral gozdarstvo v Tübingenu, preden se je leta 1885 izselil v Ameriko in sčasoma naselil v Palm Springsu v Kaliforniji. Tübingen je tudi dom znanstvenikov mednarodnega slovesa, kot sta filozofa Ernst Bloch in Immanuel Hermann von Fichte, teolog Hans Küng, pravnik Gerhard Anschütz, znan avtor Walter Jens, tudi Christiane Nüsslein-Volhard. Slovenski begunec, protestantski pridigar Primož Trubar, ki je izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku in je ključni združevalec slovenske identitete, je živel v Tübingenu in njegovem predmestju Derendingen, kjer je tudi pokopan. Lutrov spremljevalec Philipp Melanchthon, Praeceptor Germaniae (učitelj Nemčije), je študiral tukaj od 1512 do 1514.

Nekdanji predsednik Nemčije Horst Köhler je tübingenski diplomant, kot je nekdanji nemški kancler Kurt Georg Kiesinger. Nobelov nagrajenec in humanitarec Albert Schweitzer je objavil svojo doktorsko disertacijo v Tübingenu leta 1899.

Tübingen je tudi rojstni kraj nekdanjega športnika Dieterja Baumanna, zmagovalca na 5000 m na poletnih olimpijskih igrah leta 1992. Leta 1990 je nagrajena izraelska odvetnica za človekove pravice Felicia Langer sprejela učiteljski položaj v Tübingenu in od takrat živi tu.

Tübingen (spodaj desno) ob reki Neckar

Visoke šole[uredi | uredi kodo]

Tübingenska univerza, glavna zgradba (Neue Aula)
Tübingenski študent

Univerza Eberharda Karlsa v Tübingenu izvira iz leta 1477 in je med najstarejšimi v Nemčiji. Mesto je gostilo tudi več raziskovalnih inštitutov, tudi Inštitut Maxa Plancka za biološko kibernetiko, Inštitut Maxa Plancka za razvojno biologijo, Inštitut Maxa Plancka za inteligentne sisteme, Laboratorij Friedricha Miescherja (prej Inštitut za biologijo Maxa Plancka) in Hertie-Inštitut za klinično raziskovanje možganov. Univerza ima tudi lep botanični vrt.

Panorama iz cerkve

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Tübingen je pobraten z mesti:

  • Petrozavodsk, Rusija, od 1989
  • Perugia, Italija, od 1994[5]
  • Villa El Salvador, Peru, od 2006
  • Kilchberg, Zürich, Švica, samo okrožje Kilchberg (Tübingen), od 1956
  • Kingersheim, Francija, samo okrožje Hirschau (Tübingen), od 1963

Novembra 2009 je mestni svet Tübingena glasoval za pogovore z mestom Moshi v Tanzaniji, ki naj bi postalo 11. pobrateno mesto.

Zaradi zavzemanja za mednarodno partnerstvo je Svet Evrope leta 1965 [10] podelil nagrado Evrope Tübingenu in Aix-en-Provence. Predanost evropskemu razumevanju se kaže tudi v poimenovanju več ulic in trgov, tudi velik Europaplatz (Evropski trg) zunaj železniške postaje.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ On student statistics, see here.
  2. ^ Association of twinnings and international relations of Aix-en-Provence
  3. ^ Mairie of Aix-en-Provence - Twinnings and partnerships
  4. ^ "Association Suisse des Communes et Régions d’Europe". L'Association suisse pour le Conseil des Communes et Régions d'Europe (ASCCRE) (French). Pridobljeno dne 2013-07-20. 
  5. ^ Perugia Official site - Relazioni Internazionali(v italijanščini)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]