Časovni pregled astronomije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Časovni pregled astronomije.

4731 pr. n. št. – 2001 pr. n. št.[uredi | uredi kodo]

Stonehenge, velikanski kamniti krog, poravnan z navideznimi legami Sonca in Lune, okoli 2500 pr. n. št, Wiltshire, Anglija

2000 pr. n. št. – 1 pr. n. št.[uredi | uredi kodo]

  • okoli 1800 pr. n. št. - izide Babilonski zvezdni katalog.
  • okoli 900 pr. n. št. - hindujski riši Jadžnavalkja sestavi astronomsko besedilo Šatapatha Brahmana in predlaga heliocentrični model Osončja. Za uskladitev gibanj Sonca in Lune predlaga 95-letni cikel, ki da povprečno vrednost dolžine tropskega leta 365,24675 dni.
  • okoli 750 pr. n. št. - babilonski astronomi odkrijejo 18,6-letni cikel vzida Lune. Na podlagi tega spoznanja ustvarijo prve almanahe - razpredelnice gibanja Sonca, Lune in planetov za uporabo v astrologiji. V 6. stoletju pr. n. št. uporabijo to znanje stari Grki pri napovedovanju mrkov.
  • okoli 600 pr. n. št. - po Talesu, ki je v tem času študiral v Egiptu, egipčanski astronomi napovedo Sončev mrk.
  • 585 pr. n. št. - za 28. maj Tales napove Sončev mrk.
  • okoli 580 pr. n. št. - Anaksimander uporablja gnomon, s katerim določi kot med ekliptično in ekvatorsko ravnino - nagib vrtilne osi Zemlje.
  • okoli 500 pr. n. št. - Naburimani izdela skupino efemerid, sistem A, ki so podajale lege Lune, Sonca in planetov za vsak dan trenutek.
  • okoli 450 pr. n. št. - Filolaj uvede nekakšno »protozemljo«, »antichthon«, ki se skupaj z Zemljo in Soncem vrti okrog središčnega ognja. Zemlja in Sonce si pri tem stojita vselej nasproti.
  • 433 pr. n. št. - Meton uvede 19-letni Metonov cikel, ki ga Atene v starogrški koledar uradno uvedejo leta 432 pr. n. št.
  • 430 pr. n. št. - Evktemon skupaj z Metonom odkrije razliko med časom enakonočij.
  • 388 pr. n. št. - Platon ustanovi Akademijo. Njegovo učenje se zanaša na sliko Vesolja, v katerem se vse giblje skladno, in v katerem se Sonce, Luna in planeti gibljejo okrog Zemlje po popolnih krožnicah.
  • 383 pr. n. št. - Kidinu v babilonski koledar uvede Metonov cikel.
  • okoli 380 pr. n. št. - Kidinu izdela sistem B, ki je še popolnejši od Naburimanovega sistema A.
  • okoli 370 pr. n. št. - Evdoks razdela svojo razlago Osončja in gibanja planetov, kjer opiše 27 nebesnih krogel.
  • okoli 360 pr. n. št. - Gan De sestavi zvezdni katalog.
  • okoli 350 pr. n. št. - Šin Šen sestavi zvezdni katalog z legami približno 800 zvezd.
  • 329 pr. n. št. - Kalip uvede 76-letni Kalipov cikel v astralnem koledarju, ki je izboljšava Metonovega cikla.
  • okoli 345 pr. n. št. - Heraklit Pontski oživi in nadaljuje Filolajevo domnevo o središčnem ognju, češ da okrog njega Sonce in Zemlja krožita tako, da si stojita vselej nasproti.
  • okoli 320 pr. n. št. - Filip Opuntski raztolmači Lunin mrk z Zemljino senco.
  • okoli 310 pr. n. št. - Piteas opozori, da Severnica ne leži točno nad severnim nebesnim tečajem.
  • 281 pr. n. št. - Arat napiše astronomski ep Pojavi (Phaenomena), ki temelji na Evdoksovem delu.
  • okoli 280 pr. n. št. - Timoharis z Aristilom sestavi prvi na zahodu omenjeni zvezdni katalog, ki se ni ohranil.
Skica Aristarhovih računov o relativnih velikostih Zemlje, Sonca in Lune iz grške kopije iz 10. stoletja
  • okoli 265 pr. n. št. - Aristarh Samoški z uporabo pravilne geometrije in s pomočjo navideznega gibanja Lune poskuša izmeriti astronomsko enoto.
  • 260 pr. n. št. - Aristarh Samoški izdela svoj heliocentrični model Osončja.
  • okoli 260 pr. n. št. - Arat imenuje razsuto kopico Jasli (Prezepe, M44, NGC 2632) »Majhna meglica«.
  • okoli 255 pr. n. št. - Eratosten iznajde armilarno sfero, ki so jo uporabljali do 17. stoletja.
  • okoli 245 pr. n. št. - Eratosten sestavi zvezdni katalog z legami 675 zvezd, ki se ni ohranil.
  • okoli 245 pr. n. št. - Konon Samoški imenuje skupino zvezd po ženi egipčanskega kralja Ptolemeja III. Evergeta I., kraljici Bereniki, Berenikini kodri.
  • 240 pr. n. št. - kitajski astronomi zabeležijo opazovanje Halleyjevega kometa.
  • okoli 240 pr. n. št. - Eratosten s pomočjo trigonometrije in podatkov o kotih Sonca ob poldnevu v Aleksandriji in Sieni izračuna premer Zemlje.
  • okoli 190 pr. n. št. - Selevk domneva, da se Zemlja v enem dnevu zavrti okrog svoje osi in da se vrti okrog Sonca.
  • 165 pr. n. št. - kitajski astronomi prvič opazujejo Sončeve pege.[1]
  • 164 pr. n. št. - babilonski astronomi zabeležijo opazovanje Halleyjevega kometa.
Skica rekonstrukcije ene od Hiparhovih metod za določevanje razdalje do Lune. Predstavlja sistem Zemlja-Luna med delnim Sončevim mrkom v A (Aleksandrija) in popolnim Sončevim mrkov v H (Helespont).
  • 150 pr. n. št. - Hiparh izdela prvi astrolab, ki so ga v 3. stoletju izboljšali arabski astronomi in ga v 10. prinesli v Evropo
  • okoli 139 pr. n. št. - Hiparh določi dolžino sinodskega meseca, čas, ki ga Luna porabi, da se vrne v isto lego glede na Sonce, na 23/50 s z napako pod 0,5 sekunde, kar mu omogoči, da točno določi Sončeve in Lunine mrke.
  • 136 pr. n. št. - Hiparh s pomočjo Luninih mrkov in navideznega gibanja Lune izračuna astronomsko enoto.
  • 130 pr. n. št. - Hiparh odkrije precesijo enakonočij.
  • 130 pr. m. št. - Hiparh opiše razsuto kopico Jasli kot »Majhen oblak« oziroma »Oblačna zvezda«.
  • 129 pr. n. št. - Hiparh sestavi zvezdni katalog z legami 850 zvezd, ki se ni ohranil. V katalogu navede tudi barve zvezd, kar je prevzel pozneje Ptolemej.
  • 100 pr. n. št. - Posidonij Apamejski podobno kot Eratosten pred njim izračuna premer Zemlje.
  • 90 pr. n. št. - Posidonij s pomočjo navideznega gibanja Lune izračuna astronomsko enoto.
  • okoli 80 pr. n. št. - Teodozij Pitanski iznajde prenosno sončno uro.
  • 87 pr. n. št. - armenski kralj Tigran II. Veliki 6. avgusta verjetno opazuje Halleyjev komet.
Denderski zodiak, verjetno izdelan okoli leta 50 pr. n. št., prikazuje ozvezdji Bika in Tehtnice.

1 – 500[uredi | uredi kodo]

Starogrška ekvatorialna sončna ura, 2. do 3. stoletje, današnji Ai-Hanum, Afganistan
  • 66 - v Talmudu je omenjeno, da »obstaja zvezda, ki se pojavi vsakih sedemdeset let in zaradi katere kapitani ladij zgrešijo svojo pot.« Ker navedek pripisujejo rabinu Johošui ben Haniahu gre verjetno za pojavitev Halleyjevega kometa v svojem prisončju januarja, ki ga je lahko rabin za časa svojega življenja videl.
  • okoli 70 - Agripa sestavi zvezdni katalog.
  • okoli 100 - Menelaj Aleksandrijski sestavi zvezdni katalog.
  • 123 - Čang Heng popravi koledar in ga uskladi z letnimi časi. Meni, da je Vesolje kakor jajce, kjer ležijo zvezde na lupini, Zemlja pa je v sredini kot rumenjak.
  • 137 - Ptolemej sestavi zvezdni katalog z legami 1028 zvezd.
  • 150 - Ptolemej izda astronomski zbornik Almagest.
  • okoli 170 - Kleomed napiše delo v dveh delih Teorija o krožnih gibanjih nebesnih teles (Kykliké theoría meteóron), kjer poda znanje o nebesnih telesih v skladu s stoično filozofijo.
  • okoli 380 - Teon II. predstavi teorijo o »trepidaciji ekvinokcijskih točk«, poskus razlage precesije Zemljine vrtilne osi, ki jo kasneje še dodela Tabit ibn Kora.
  • 400 - hindujski kozmološki časovni cikli, opisani v delu Surja Sidhanta, dajo povprečno vrednost sideričnega leta 365,2563627 dni, ki je 1,4 sekunde daljša od sodobne vrednosti 365,2563627 dni. Kot najbolj točna ocena bo veljala več kot tisoč let.
  • 465 - Ču Čungdži uvede izboljšan koledar.
  • 499 - Aryabhata I. v delu Arjabhatija predlaga heliocentrični gravitacijski model Osončja in izsredni eliptični model planetov, kjer se planeti vrtijo okrog svojih osi in krožijo po elipsah okrog Sonca. Planeti in Luna nimajo lastne svetlobe in odbijajo svetlobo s Sonca. Zemlja se vrti okrog svoje osi, kar povzroča dan in noč, in kroži okrog Sonca, kar povzroča leto. Aryabhata poda polmere planetnih tirov z razmerjem tira Zemlja/Sonce. Verjame tudi, da so tiri planetov elipse in ne krožnice, ter pravilno pojasni vzroke Sončevih in Luninih mrkov. Njegova ocena Zemljinega premera 12.722 km bo kot najbolj točna veljala več kot tisoč let.

501 – 1000[uredi | uredi kodo]

Kitajska zvezna karta iz leta 700, na kateri so razpoznavna ozvezdja Velikega medveda, Strelca in Kozoroga.
  • 628 - Brahmagupta izda Pregled brahmanskih sestavov (Brahma-sphuta siddhanta), kjer obravnava Lunine in Sončeve mrke, planetne konjunkcije, oddaljenost Lune, Lunine faze in določevanja leg planetov. Opiše gravitacijo kot privlačno silo in na kratko opiše gravitacijski zakon.
  • 723 - I Sin izboljša Čang Hengov izum vrtečega nebesnega globusa.
  • 724 - I Sin izboljša teorijo navideznega Sončevega gibanja Lia Čua iz leta 600.
  • 725 - I Sin primerja kotne razdalje zvezd v Labodu s svojimi in starejšimi meritvami in pri tem prvi odkrije, da se medsebojne lege zvezd s časom spreminjajo. Njegove dejanske ugotovitve lastnega gibanja niso upoštevali. Pri tem je upošteval tudi vpliv precesije Zemljine vrtilne osi.
  • 772 - Mohamed al-Fazari prevede Aryabhatovo delo Sidhanta v arabščino.
  • 773 - indijska dela Aryabhate I. in Brahmagupte ter razpravo Surja Sidhanta prevedejo v arabščino.
  • 777 - Jakub ibn Tarik izda razpredelnice po Sidhanti.
  • okoli 780 - Mohamed al-Fazari izdela prvi astrolab v muslimanskem svetu.
  • okoli 820 - al-Hvarizmi izda razpredelnice Zidž al-sindhind po delu Mohameda al-Fazarija.
  • okoli 833 - al-Fargani napiše delo Elementi astronomije o nebesnih gibanjih (al-Mudkhil ila'Ilm Ha'jat al-Aflak).
  • 850 - al-Fargani napiše knjigo Učbenik o znanosti o zvezdah (Kitab fi Džavani).
  • okoli 856 - al-Fargani sestavi pomembno razpravo o astrolabu.
  • 870 - al-Kindi navede svoj aristotelski zakon o zemeljski gravitaciji po katerem se težka masivna nebesna telesa gibljejo proti središču, lažja pa stran od njega.
  • 900 - Albatani uredi astronomske razpredelnice Sabejske tabele (Kitāb al-Zīdž ali al-Zīdž al-Sābī).
  • 986 - Ali Sufi izda Knjigo o nepremičnih zvezdah (Kitab al-Kavatib al-Tabit al-Musavar) z zvezdnih katalogom za epoho 964.
  • 1000 - al-Haitam podpre heliocentrični model Osončja.

1001 - 1500[uredi | uredi kodo]

Risba iz al-Birunijeve knjige Kitab al-tafhim z različnimi Luninimi fazami
Halleyjev komet na tapiseriji iz Bayeuxa (1077). Nadpis: Isti Mirant Stella, »Ti (možje) se čudijo zvezdi.« Komet je bil v prisončju leta 1066.
Arabski astrolab iz leta 1208
  • okoli 1005 - Ibn Junis sestavi nove zelo točne razpredelnice za izračun leg planetov v astronomskem delu Hakimske tabele (az-Zidž al-Kabir al-Hakimi).
  • 1030 - al-Biruni v svojem delu Zgodovina Indije (Ta'rikal - Hind) razpravlja o indijskih heliocentričnih teorijah Aryabhate I., Brahmagupte in Varahamihire. Navede da heliocentrični model ne predstavlja nobenega matematičnega problema.
  • 1031 - al-Biruni v svojem delu Mas´udov kanon (Kitab al-kanun al-Mas’udi fi-al-haj´a vannudžum) navede, da planeti krožijo po eliptičnih tirih in ne po krožnih, kot so menili stari Grki.
  • 1050 - al-Zarkali navede, da se planeti okrog Sonca gibljejo po elipsah in v enem od gorišč leži Sonce. To dejstvo je danes znano kot prvi Keplerjev zakon.
  • 1054 - kitajski astronomi zabeležijo nenadno pojavitev svetle zvezde. Tudi skalne risbe ameriških staroselcev (Anasazov in Mimbresov) kažejo svetlo zvezdo v bližini Lune. Zvezda je eksplozija supernove 4. julija na katero kaže meglica Rakovica.
  • 1080 - al-Zarkali izda Toledske planetne tabele.
  • 1250 - al-Urdi razvije al-Urdijevo lemo, ki se kasneje pojavi v kopernikanskem heliocentričnem modelu.
  • 1252 - Alfonz X. Kastiljski izda Alfonsove astronomske tabele, ki so v rabi do Kopernika.
  • 1281 - aš-Širazi izda delo Meja znanja o nebu (Nehajat al-edrak fi dirajat al-aflak) kjer izboljša ptolemejska načela gibanja planetov.
  • 1282 - at-Tusi izda zvezdni katalog.
  • 1350 - Ibn aš-Šatir v svoji astronomski razpravi Zadnje iskanje izboljšanja načel (Kitab nihajat al-sul fi tašin al-usul) odločno prenovi ptolemejske modele gibanja Sonca, Lune in planetov.
  • 1426 - Ulug-beg v bližini Samarkanda zgradi observatorij Gurganski zidž.
  • 1437 - Ulug-beg izda zvezdni katalog Zidž Ulug-Begi.
  • 1442 - v Pekingu zgradijo observatorij.

1501 - 1600[uredi | uredi kodo]

  • 1543 - Kopernik objavi svoje delo O kroženjih nebesnih krogel (De revolutionibus orbium coelestium), kjer utemelji heliocentrični model Osončja.
  • 1544 - 24. januarja Frisius s pomočjo camere obscure opazuje Sončev mrk in naslednje leto v delu De Radio Astronimica et Geometrico objavi prikaz svoje metode.
  • 1551 - Reinhold pod vplivom Kopernikovih astronomsko-matematičnih izboljšav izda astronomske razpredelnice Prutenske tabele (Prutenicae tabulae coelestium motuum).
Brahejev zidni kvadrant. Lesorez ali litografija, natiskano v njegovem delu Astronomiae instauratae mechanica, Wandsbek 1598, in kasneje pobarvano.

1601 - 1700[uredi | uredi kodo]

1701 - 1800[uredi | uredi kodo]

Model replike Herschlovega daljnogleda, s katerim je 13. marca 1781 odkril sedmi planet Uran

1801 - 1850[uredi | uredi kodo]

  • 1801 - 1. januarja Piazzi v ozvezdju Bika odkrije prvi asteroid, imenovan Cerera, od 24. avgusta 2006 opredeljen kot pritlikavi planet.
  • 1801 - Bode izda katalog Uranographia z več kot 17.000 legami zvezd.
  • 1801 - de Lalande izda zvezdni katalog Histoire celeste française s 47.000 zvezdami.
  • 1802 - Herschel objavi še en katalog s 500 novimi meglicami in zvezdnimi kopicami.
  • 1803 - Herschel potrdi obstoj pravih dvojnih zvezd.
  • 1803 - 28. marca Olbers odkrije drugi asteroid Palas.
  • 1804 - 1. septembra Harding odkrije tretji asteroid Juno.
  • 1807 - 29. marca Olbers odkrije četrti asteroid Vesto, kar spodbudi razpravo o obstoju planeta med Marsom in Jupitrom, ki naj bi razpadel.
  • 1808 - Harding izda zvezdni katalog Atlas novus coelestis s podatki 120.000 zvezd.
  • 1814 - Fraunhofer odkrije temne absorpcijske črte v Sončevem spektru, kasneje imenovane po njem.
  • 1818 - Bessel izvede prve meritve leg zvezd in izdela poenoten sistem računanja njihovih leg, ki ga še danes uporabljamo. Izda katalog leg 50.000 zvezd izračunanih po Bradleyjevih opazovanjih, ki ga je kasneje še izboljšal njegov učenec Argelander. Izda knjigo Uvod v astronomijo.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Ochoa, Corey (1995).

Viri[uredi | uredi kodo]