Časovni pregled astronomije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Časovni pregled astronomije.

4731 pr. n. št. – 2001 pr. n. št.[uredi | uredi kodo]

Stonehenge, velikanski kamniti krog, poravnan z navideznimi legami Sonca in Lune, okoli 2500 pr. n. št, Wiltshire, Anglija

2000 pr. n. št. – 1 pr. n. št.[uredi | uredi kodo]

Skica Aristarhovih računov o relativnih velikostih Zemlje, Sonca in Lune iz grške kopije iz 10. stoletja
Opazovanje Halleyjevega kometa (1P/−239 K1), zabeleženo na klinopisni glineni tablici med 22. in 28. septembrom 164 pr. n. št, Babilon, Irak. Britanski muzej
(BM 41462)
Skica rekonstrukcije ene od Hiparhovih metod za določevanje razdalje do Lune. Predstavlja sistem Zemlja-Luna med delnim Sončevim mrkom v A (Aleksandrija) in popolnim Sončevim mrkom v H (Helespont).
  • okoli 380 pr. n. št. – Kidinu izdela sistem B, ki je še popolnejši od Naburimanovega sistema A.
  • okoli 370 pr. n. št. – Evdoks razdela svojo razlago Osončja in gibanja planetov, kjer opiše 27 nebesnih krogel.
  • okoli 360 pr. n. št. – Gan De sestavi zvezdni katalog.
  • okoli 350 pr. n. št. – Šin Šen sestavi zvezdni katalog z legami približno 800 zvezd.
  • 329 pr. n. št. – Kalip uvede 76-letni Kalipov cikel v astralnem koledarju, ki je izboljšava Metonovega cikla.
  • okoli 345 pr. n. št. – Heraklit Pontski oživi in nadaljuje Filolajevo domnevo o središčnem ognju, češ da okrog njega Sonce in Zemlja krožita tako, da si stojita vselej nasproti.
  • okoli 320 pr. n. št. – Filip Opuntski raztolmači Lunin mrk z Zemljino senco.
  • okoli 310 pr. n. št. – Piteas opozori, da Severnica ne leži točno nad severnim nebesnim tečajem.
  • 281 pr. n. št. – Arat napiše astronomski ep Pojavi (Phaenomena), ki temelji na Evdoksovem delu.
  • okoli 280 pr. n. št. – Timoharis z Aristilom sestavi prvi na zahodu omenjeni zvezdni katalog, ki se ni ohranil.
  • okoli 265 pr. n. št. – Aristarh Samoški z uporabo pravilne geometrije in s pomočjo navideznega gibanja Lune poskuša izmeriti astronomsko enoto.
  • 260 pr. n. št. – Aristarh Samoški izdela svoj heliocentrični model Osončja.
  • okoli 260 pr. n. št. – Arat imenuje razsuto kopico Jasli (Prezepe, M44, NGC 2632) »Majhna meglica«.
  • okoli 255 pr. n. št. – Eratosten iznajde armilarno sfero, ki so jo uporabljali do 17. stoletja.
  • okoli 245 pr. n. št. – Eratosten sestavi zvezdni katalog z legami 675 zvezd, ki se ni ohranil.
  •     – Konon Samoški imenuje skupino zvezd po ženi egipčanskega kralja Ptolemeja III. Evergeta I., kraljici Bereniki, Berenikini kodri.
  • 240 pr. n. št. – kitajski astronomi zabeležijo opazovanje Halleyjevega kometa (1P/−239 K1).
  • okoli 240 pr. n. št. – Eratosten s pomočjo trigonometrije in podatkov o kotih Sonca ob poldnevu v Aleksandriji in Sieni izračuna premer Zemlje.
  • okoli 190 pr. n. št. – Selevk domneva, da se Zemlja v enem dnevu zavrti okrog svoje osi in da se vrti okrog Sonca.
  • 165 pr. n. št. – kitajski astronomi prvič opazujejo Sončeve pege.[1]
  • 164 pr. n. št. – babilonski astronomi med 22. in 28. septembrom zabeležijo opazovanje Halleyjevega kometa (1P/−163 U1).
  • 150 pr. n. št. – Hiparh izdela prvi astrolab, ki so ga v 3. stoletju izboljšali arabski astronomi in ga v 10. prinesli v Evropo
  • okoli 139 pr. n. št. – Hiparh določi dolžino sinodskega meseca, čas, ki ga Luna porabi, da se vrne v isto lego glede na Sonce, na 23/50 s z napako pod 0,5 sekunde, kar mu omogoči, da točno določi Sončeve in Lunine mrke.
  • 136 pr. n. št. – Hiparh s pomočjo Luninih mrkov in navideznega gibanja Lune izračuna astronomsko enoto.
Denderski zodiak, verjetno izdelan okoli leta 50 pr. n. št., prikazuje ozvezdji Bika in Tehtnice.

1 – 500[uredi | uredi kodo]

Starogrška ekvatorialna sončna ura, 2. do 3. stoletje, današnji Ai-Hanum, Afganistan
Supernova SN 386 (G11.2-0.3) s pulzarjem J1811-1925 v središču, rentgenska slika, Rentgenski observatorij Chandra, 2006-12-06-08:43:03
  • 66 – v Talmudu je omenjeno, da »obstaja zvezda, ki se pojavi vsakih sedemdeset let in zaradi katere kapitani ladij zgrešijo svojo pot.« Ker navedek pripisujejo rabinu Johošui ben Haniahu gre verjetno za pojavitev Halleyjevega kometa (1P/66 B1) v svojem prisončju 25. januarja, ki ga je lahko rabin za časa svojega življenja videl.
  • okoli 70 – Agripa sestavi zvezdni katalog.
  • okoli 100 – Menelaj Aleksandrijski sestavi zvezdni katalog.
  • 123 – Čang Heng popravi koledar in ga uskladi z letnimi časi. Meni, da je Vesolje kakor jajce, kjer ležijo zvezde na lupini, Zemlja pa je v sredini kot rumenjak.
  • 137 – Ptolemej sestavi zvezdni katalog z legami 1028 zvezd.
  • 141 – 22. marec, prihod Halleyjevega kometa (1P/141 F1) v prisončje.
  • 150 – Ptolemej izda astronomski zbornik Almagest.
  • okoli 170 – Kleomed napiše delo v dveh delih Teorija o krožnih gibanjih nebesnih teles (Kykliké theoría meteóron), kjer poda znanje o nebesnih telesih v skladu s stoično filozofijo.
  • 185 – kitajski astronomi zabeležijo supernovo SN 185 v smeri α Kentavra med ozvezdjema Šestilo in Kentaver. Na nebu je bila vidna 8 mesecev.
  • 218 – 17. maj, prihod Halleyjevega kometa (1P/218 H1) v prisončje.
  • 295 – 20. april, prihod Halleyjevega kometa (1P/295 J1) v prisončje.
  • 374 – 16. februar, prihod Halleyjevega kometa (1P/374 E1) v prisončje.
  • okoli 380 – Teon II. predstavi teorijo o »trepidaciji ekvinokcijskih točk«, poskus razlage precesije Zemljine vrtilne osi, ki jo kasneje še dodela Tabit ibn Kora.
  • 386 – kitajski astronomi opazujejo supernovo SN 386 v ozvezdju Strelca.
  • 393 – kitajski astronomi opazujejo supernovo SN 393 v ozvezdju Škorpijona.
  • 400 – hindujski kozmološki časovni cikli, opisani v delu Surja Sidhanta, dajo povprečno vrednost sideričnega leta 365,2563627 dni, ki je 1,4 sekunde daljša od sodobne vrednosti 365,2563627 dni. Kot najbolj točna ocena bo veljala več kot tisoč let.
  • 451 – 28. junij, prihod Halleyjevega kometa (1P/451 L1) v prisončje.
  • 465 – Ču Čungdži uvede izboljšan koledar.
  • 499 – Aryabhata I. v delu Arjabhatija predlaga heliocentrični gravitacijski model Osončja in izsredni eliptični model planetov, kjer se planeti vrtijo okrog svojih osi in krožijo po elipsah okrog Sonca. Planeti in Luna nimajo lastne svetlobe in odbijajo svetlobo s Sonca. Zemlja se vrti okrog svoje osi, kar povzroča dan in noč, in kroži okrog Sonca, kar povzroča leto. Aryabhata poda polmere planetnih tirov z razmerjem tira Zemlja/Sonce. Verjame tudi, da so tiri planetov elipse in ne krožnice, ter pravilno pojasni vzroke Sončevih in Luninih mrkov. Njegova ocena Zemljinega premera 12.722 km bo kot najbolj točna veljala več kot tisoč let.

501 – 1000[uredi | uredi kodo]

Kitajska zvezdna karta iz leta 700, na kateri so razpoznavna ozvezdja Velikega medveda, Strelca in Kozoroga.
  • 628 – Brahmagupta izda Pregled brahmanskih sestavov (Brahma-sphuta siddhanta), kjer obravnava Lunine in Sončeve mrke, planetne konjunkcije, oddaljenost Lune, Lunine faze in določevanja leg planetov. Opiše gravitacijo kot privlačno silo in na kratko opiše gravitacijski zakon.
  • 723 – I Sin izboljša Čang Hengov izum vrtečega nebesnega globusa.
  • 724 – I Sin izboljša teorijo navideznega Sončevega gibanja Lia Čua iz leta 600.
  • 725 – I Sin primerja kotne razdalje zvezd v Labodu s svojimi in starejšimi meritvami in pri tem prvi odkrije, da se medsebojne lege zvezd s časom spreminjajo. Njegove dejanske ugotovitve lastnega gibanja niso upoštevali. Pri tem je upošteval tudi vpliv precesije Zemljine vrtilne osi.
  • 772 – Mohamed al-Fazari prevede Aryabhatovo delo Sidhanta v arabščino.
  • 773 – indijska dela Aryabhate I. in Brahmagupte ter razpravo Surja Sidhanta prevedejo v arabščino.
  • 777 – Jakub ibn Tarik izda razpredelnice po Sidhanti.
  • okoli 780 – Mohamed al-Fazari izdela prvi astrolab v muslimanskem svetu.
  • 813 – abasidski kalif Al-Mamun v Bagdadu ustanovi vseučilišče Hiša modrosti z astronomskim observatorijem.
  • okoli 820 – al-Hvarizmi izda razpredelnice Zidž al-sindhind po delu Mohameda al-Fazarija.
  • okoli 833 – al-Fargani napiše delo Elementi astronomije o nebesnih gibanjih (al-Mudkhil ila'Ilm Ha'jat al-Aflak).
  • 837 – 28. februar, prihod Halleyjevega kometa (1P/837 F1) v prisončje.
  • 850 – al-Fargani napiše knjigo Učbenik o znanosti o zvezdah (Kitab fi Džavani).
  • okoli 856 – al-Fargani sestavi pomembno razpravo o astrolabu.
  • 870 – al-Kindi navede svoj aristotelski zakon o zemeljski gravitaciji po katerem se težka masivna nebesna telesa gibljejo proti središču, lažja pa stran od njega.
  • 900 – Albatani uredi astronomske razpredelnice Sabejske tabele (Kitāb al-Zīdž ali al-Zīdž al-Sābī).
  • 986 – Ali Sufi izda Knjigo o nepremičnih zvezdah (Kitab al-Kavatib al-Tabit al-Musavar) z zvezdnih katalogom za epoho 964. V delu omenja Andromedino galaksijo (M31) in Veliki Magellanov oblak, ki sta vidna z južnega Arabskega polotoka.
  • 1000 – al-Haitam podpre heliocentrični model Osončja.

1001 – 1500[uredi | uredi kodo]

Risba iz al-Birunijeve knjige Kitab al-tafhim z različnimi Luninimi fazami
Halleyjev komet na tapiseriji iz Bayeuxa (1077). Nadpis: Isti Mirant Stella, »Ti (možje) se čudijo zvezdi.« Komet (1P/1066 G1) je bil v prisončju 20. marca 1066.
Arabski astrolab iz leta 1208
  • okoli 1005 – Ibn Junis sestavi nove zelo točne razpredelnice za izračun leg planetov v astronomskem delu Hakimske tabele (az-Zidž al-Kabir al-Hakimi).
  • 1006 – Ali ibn Ridvan in kitajski astronomi opazujejo supernovo SN 1006, najsvetlejši zvezdni pojav na nebu, kar so ga kdaj zabeležili.
  • 1030 – al-Biruni v svojem delu Zgodovina Indije (Ta'rikal - Hind) razpravlja o indijskih heliocentričnih teorijah Aryabhate I., Brahmagupte in Varahamihire. Navede da heliocentrični model ne predstavlja nobenega matematičnega problema.
  • 1031 – al-Biruni v svojem delu Mas´udov kanon (Kitab al-kanun al-Mas’udi fi-al-haj´a vannudžum) navede, da planeti krožijo po eliptičnih tirih in ne po krožnih, kot so menili stari Grki.
  • 1050 – al-Zarkali navede, da se planeti okrog Sonca gibljejo po elipsah in v enem od gorišč leži Sonce. To dejstvo je danes znano kot prvi Keplerjev zakon.
  • 1054 – kitajski astronomi zabeležijo nenadno pojavitev svetle zvezde. Tudi skalne risbe ameriških staroselcev (Anasazov in Mimbresov) kažejo svetlo zvezdo v bližini Lune. Zvezda je eksplozija supernove SN 1054 4. julija na katero kaže meglica Rakovica.
  • 1066 – 20. marec, prihod Halleyjevega kometa (1P/1066 G1) v prisončje. Komet je prikazan na tapiseriji iz Bayeuxa (1077).
  • 1080 – al-Zarkali izda Toledske planetne tabele.
  • 1181 – med 4. in 6. avgustom kitajski in japonski astronomi opazujejo supernovo SN 1181 v ozvezdju Kasiopeje. Pulzar 3C58 je morda zvezdni relikt tega dogodka.
  • okoli 1200 – Grosseteste predlaga prenovo julijanskega koledarja.
  • okoli 1230 – de Sacrobosco izda delo De sphaera mundi, v srednjem veku zelo vplivno delo o osnovnih astronomskih pojmih.
  • 1250 – al-Urdi razvije al-Urdijevo lemo, ki se kasneje pojavi v kopernikanskem heliocentričnem modelu.
  • 1252 – Alfonz X. Kastiljski izda Alfonsove astronomske tabele, ki so v rabi do Kopernika.
  • 1281 – aš-Širazi izda delo Meja znanja o nebu (Nehajat al-edrak fi dirajat al-aflak) kjer izboljša ptolemejska načela gibanja planetov.
  • 1282 – at-Tusi izda zvezdni katalog.
  • 1350 – Ibn aš-Šatir v svoji astronomski razpravi Zadnje iskanje izboljšanja načel (Kitab nihajat al-sul fi tašin al-usul) odločno prenovi ptolemejske modele gibanja Sonca, Lune in planetov.
  • 1370 – džainistični astronom Mahendra Suri napiše prvo indijsko razpravo o astrolabu.
  • 1426 – Ulug-beg v bližini Samarkanda zgradi observatorij Gurganski zidž.
  • 1437 – Ulug-beg izda zvezdni katalog Zidž Ulug-Begi.
  • 1442 – v Pekingu zgradijo observatorij.

1501 – 1600[uredi | uredi kodo]

  • 1543 – Kopernik objavi svoje delo O kroženjih nebesnih krogel (De revolutionibus orbium coelestium), kjer utemelji heliocentrični model Osončja.
  • 1544 – 24. januarja Frisius s pomočjo camere obscure opazuje Sončev mrk in naslednje leto v delu De Radio Astronimica et Geometrico objavi prikaz svoje metode.
  • 1551 – Reinhold pod vplivom Kopernikovih astronomsko-matematičnih izboljšav izda astronomske razpredelnice Prutenske tabele (Prutenicae tabulae coelestium motuum).
Brahejev zidni kvadrant. Lesorez ali litografija, natiskano v njegovem delu Astronomiae instauratae mechanica, Wandsbek 1598, in kasneje pobarvano.

1601 – 1700[uredi | uredi kodo]

1701 – 1800[uredi | uredi kodo]

Model replike Herschlovega daljnogleda, s katerim je 13. marca 1781 odkril sedmi planet Uran
Kroženje Algola B okrog Algola A. Animacija je sestavljena iz 55-ih slik interferometra CHARA v bližnje infrardeči H-črti, zložena glede na orbitalno fazo. Ker so nekatere faze slabo pokrite, komponenta B včasih vzdolž tirnice preskakuje.
  • 1705 – Halley izračuna tir in obhodno dobo kometa, kasneje imenovanega po njem (1P/1758 Y1, 1759 I). Objavi delo Prikaz astronomije kometov (Synopsis astronomiae cometicae), ki ga je začel pisati leta 1682.
  • 1718 – Halley odkrije lastna gibanja zvezd.
  • 1725 – posmrtno izide Flamsteedov zvezdni katalog Historia coelestis Britannica s podatki več kot 3000 zvezd.
  • 1728 – Bradley odkrije in pojasni aberacijo svetlobe.
  • 1731 – Bevis odkrije meglico Rakovica. Neodvisno od njega jo odkrije 28. avgusta 1758 še Messier pri iskanju Halleyjevega kometa.
  • 1748 – Bradley objavi odkritje nutacije Zemljine vrtilne osi, ki jo je odkril že leta 1728.
  • 1755 – Kant izdela teorijo nastanka Osončja iz vrtečega oblaka prvotne snovi in jo objavi v delu Splošna naravna zgodovina in teorija neba (Allgemeine Naturgeschichte und Theorie des Himmels).
  • 1759 – 13. marec, prihod Halleyjevega kometa (1P/1758 Y1, 1759 I) v prisončje, kar je predvidel Halley.
  • 1762 – Bradley objavi teleskopski zvezdni katalog.
  • 1766 – Titius odkrije Titius-Bodejev zakon o sorazmerni razdalji planetov od Sonca.
  • 1768 – Bode začne izdajati Astronomisches Jahrbuch.
  • 1772 – Bode objavi Titius-Bodejev zakon.
  • 1774 – Messier izda katalog 45 astronomskih teles zunaj Osončja, kot so meglice in zvezdne kopice. Katalog je izdal, da bi lahko pri iskanju kometov razločevali med nepomičnimi in gibajočimi se telesi na nebu. Do leta 1781 je katalog narasel na 110 teles, ki se uporablja še danes, vključno z oznakami od M1 do M110.
  • 1781 – 13. marca William Herschel v ozvezdju Dvojčkov okrije sedmi planet Uran.
  • 1782 – William Herschel objavi katalog dvojnih zvezd.
  •     – Goodricke prvi regularno opazuje spremenljivko AlgolPerzeja) in odkrije periodičnost v spremembi njenega navideznega sija.
  • 1783 – William Herschel iz opazovanj velikega števila zvezd nakaže obliko Galaksije in iz oblike ozvezdja Herkul potrdi lastno gibanje Osončja v smeri proti Herkulu. Objavi delo O gibanju Sonca in Osončja.
  • 1784 – Pigott odkrije prvo kefeido Bezek (η Orla).
  •     – Goodricke odkrije razliko v navideznem siju zvezde AlredifKefeja), po kateri se imenujejo kefeide.
  • 1786 – William Herschel objavi katalog, v katerem je 10.000 na novo odkritih meglic in zvezdnih kopic.
  •     – Piggot objavi prvi katalog spremenljivk z 12 telesi.
  • 1789 – William Herschel objavi katalog s 1000 na novo odkritimi meglicami in zvezdnih kopicami, ter razdela razvrstitev meglic.
  • 1794 – Chladni pokaže, da so meteoriti nezemeljskega izvora.
  • 1796 – Laplace objavi svojo kozmogonično teorijo.
  • 1798 – sredi avgusta se na Observatoriju Seeberg pri Gothi na prvem evropskem astronomskem kongresu zbere 15 astronomov.
  • 1800 – William Herschel odkrije infrardeče valovanje.
  •     – Zach do leta 1818 izdaja Monatliche Correspondenz zur Beförderung der Erd- und Himmels-Kunde.

1801 – 1850[uredi | uredi kodo]

Reprodukcija risbe lorda Rossea (1844), prvi prikaz meglice Rakovica (barve so zamenjane v belo na črnem)
  • 1801 – 1. januarja Piazzi v ozvezdju Bika odkrije prvi asteroid, imenovan Cerera, od 24. avgusta 2006 opredeljen kot pritlikavi planet.
  •     – Bode izda katalog Uranografija (Uranographia) z več kot 17.000 legami zvezd, vidnih s prostim očesom. Katalog je bil brez umetniških upodobitev ozvezdij.
  •     – de Lalande izda zvezdni katalog Histoire celeste française s 47.000 zvezdami.
  •     – Riter odkrije ultravijolično valovanje.
  • 1802 – William Herschel objavi še en katalog s 500 novimi meglicami in zvezdnimi kopicami.
  • 1803 – William Herschel potrdi obstoj pravih dvojnih zvezd.
  •     – 28. marca Olbers odkrije drugi asteroid Palas.
  • 1804 – Bessel še enkrat preračuna tir Halleyjevega kometa na podlagi starejših opazovanj Harriota in Torporleyja leta 1607. Svoje rezultate pošlje Olbersu.
  •     – 1. septembra Harding odkrije tretji asteroid Juno.
  • 1806 – Troughton izdela Groombridgeov meridijanski tranzitni krog, s katerim Groombridge sestavi Katalog polarnih zvezd (A Catalogue of Circumpolar Stars).
  • 1807 – 29. marca Olbers odkrije četrti asteroid Vesto, kar spodbudi razpravo o obstoju planeta med Marsom in Jupitrom, ki naj bi razpadel.
  • 1808 – Harding izda zvezdni katalog Atlas novus coelestis s podatki 120.000 zvezd.
  • 1814 – Fraunhofer odkrije temne absorpcijske črte v Sončevem spektru, kasneje imenovane po njem.
  • 1815 – Lindenau do leta 1818 izdaja Časopis za astronomijo in sorodne vede (Zeitschrift für Astronomie und verwandte Wissenschaften).
  • 1818 – Bessel izvede prve meritve leg zvezd in izdela poenoten sistem računanja njihovih leg, ki ga še danes uporabljamo. Izda katalog leg 50.000 zvezd izračunanih po Bradleyjevih opazovanjih, ki ga je kasneje še izboljšal njegov učenec Argelander. Izda knjigo Uvod v astronomijo.
  • 1820 – v Londonu ustanovijo Astronomsko društvo iz Londona (Astronomical Society of London), z namenom podpreti astronomska raziskovanja.
  • 1821 – Bessel na Observatoriju v Königsbergu do leta 1825 izmeri lege 32.000 zvezd v ekvatorialnem koordinatnem sistemu. To število je do leta 1833 naraslo do 75.000 zvezd med 15 stopinjami južne in 45 stopinjami severne deklinacije do magnitude 9m.
  • 1824 – South skupaj z Johnom Herschlom izdela katalog 380 dvojnih zvezd. Pri izdelavi kataloga sta ponovno opazovala dvojne zvezde, ki jih je odkril že William Herschel.
  • 1825 – South nadaljuje z opazovanji in odkrije 458 novih dvojnih zvezd.
  • 1827 – von Struve objavi katalog dvojnih in večkratnih zvezd Catalogus novus stellarum duplicium, v katerem je od 3112 navedenih zvezd sam odkril in proučil 2343 dvojnih zvezd.
  • 1831 – Astronomsko društvo iz Londona se preimenuje v trenutni naziv Kraljeva astronomska družba (Royal Astronomical Society; RAS).
  • 1835 – 16. november, prihod Halleyjevega kometa (1P/1835 P1, 1835 III) v prisončje.
  • 1837 – v Göttingenu odprejo prvi magnetni observatorij.
  • 1838 – Bessel po temeljiti analizi svojih meritev objavi, da je zvezda (61 Laboda (Cygni)) v enem letu opisala na nebu manjhno elipso med ostalimi zvezdami. Za njeno paralakso tega leta dobi 0,37 kotne sekunde, leta 1840 pa 0,348 sekunde. To pomeni, da je zvezda od nas 590.000-krat dlje kot Sonce, oziroma 160.000 milijard km daleč ali 11,1 svetlobnega leta.
  •     – von Struve objavi rezultate opazovanj VegeLire), ki jo je izbral zaradi svetlosti in velikega lastnega gibanja. Meril je manj točno kot Bessel, a je Vegi vseeno uspel izmeriti letno paralakso 13/50 = 0,26 kotne sekunde (danes 0,123 sekunde).
  • 1839 – Arago začne praktično uporabljati fotografijo v astronomiji.
  • 1842 – Bessel objavi svoje delo Astronomska opazovanja (Astronomische Untersuchungen) .
  • 1843 – von Struve točno izmeri konstanto aberacije.
  • 1844 – Bessel s svojim Fraunhoferjevim heliometrom opazi nepravilnosti v gibanju Sirija in Prokijona ter zaključi, da jih ne povzroča paralaksa, ampak neki njun nevidni spremljevalec, ki kroži okrog zvezd.
  •     – Lord Rosse s 36 palčnim daljnogledom opazuje meglico Rakovico.
  • 1849 – 23. septembra Galle skupaj s pomočnikom d'Arrestom na berlinskem observatoriju na podlagi Le Verrierjevih izračunov odkrije osmi planet Osončja Neptun.

1851 – 1900[uredi | uredi kodo]

Slika HST dvojnega sistema Sirija, kjer se komponenta B (spodaj levo) lepo razloči

1901 – 1950[uredi | uredi kodo]

  • 1904 – 28. decembra Borrelly odkrije Borrellyjev komet (19P/Borrelly).
  • 1910 – 20. april, prihod Halleyjevega kometa (1P/1909 R1, 1910 II, 1909c) v prisončje.
  • 1923 – Hubble s 100 palčnim Hookerjevim zrcalnim daljnogledom na Observatoriju Mt. Wilson opazuje kratkoperiodične spremenljivke v Andromedini meglici in ugotovi, da ležijo predaleč, da bi bile članice naše Galaksije. Razdaljo do Velike Andromedine galaksije je ocenil na 900.000 svetlobnih let in oceno kasneje znižal na 750.000 svetlobnih let. Obe oceni sta prenizki. Danes je ocenjena razdalja 2,2 milijona svetlobnih let, a začetni korak je naredil.
  • 1927 – Lemaître iz enačb splošne teorije relativnosti v članku izpelje Hubblov zakon.
  • 1929 – Hubble prvi ugotovi, da so galaksije skupki zvezd, ki so oddaljene preko milijon svetlobnih let.
  •     – Hubble in Humason po skoraj desetletju opazovanj zapišeta Hubblov zakon.

1951 – 2000[uredi | uredi kodo]

  • 1969 – vesoljska sonda Mariner 7 naredi prvi bližnji posnetek Marsovega naravnega satelita Fobos.
  • 1986 – 9. februar, prihod Halleyjevega kometa (P/1982 U1, 1986 III, 1982i) v prisončje.
  • 1994 – 13. januarja začne delovati popravljeni Hubblov vesoljski daljnogled (HST).

2001 – 2014[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]