Vesoljski observatorij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pregled vesoljskih observatorijev, ki delujejo na področju elektromagnetnega valovanja.

Vesoljski observatorij (tudi vesoljski daljnogled) je naprava (umetni satelit), ki se nahaja v vesoljskem prostoru in se uporablja za opazovanje planetov, galaksij in drugih nebesnih teles. Po vrsti sredstva, ki se uporablja za opazovanje, jih lahko ločimo na

  1. radijski valovi
  2. mikrovalovi
  3. infrardeče sevanje
  4. vidna svetloba
  5. ultravijolično sevanje
  6. rentgenski žarki
  7. gama žarki

V vesolje so izstrelili že večje število satelitov, ki služijo kot vesoljski observatoriji. Na površini Zemlje je vpliv ozračja na sliko nebesnega telesa izredno velik. Nekateri daljnogledi na površini Zemlje poskušajo to sliko popraviti s pomočjo adaptivne optike. Pri daljnogledih, ki krožijo nad ozračjem, teh vplivov ni. Razen tega vesoljski daljnogledi delujejo tudi na področjih elektromagnetnega valovanja, ki so zunaj področja vidne svetlobe in radijskega valovanja. Astronomija, ki opazuje v področju rentgenskih žarkov je skoraj nemogoča na površini Zemlje. To je sedaj možno izvajati z uporabo daljnogledov, ki delujejo na področju rentgenskega valovanja (primera Rentgenski observatorij Chandra in XMM-Newtonov observatorij. Na površini Zemlje je tudi opazovanje v področju ultravijoličnega in infrardečega sevanja skoraj nemogoče.

V splošnem lahko delimo vesoljske observatorije na tiste, ki opazujejo celotno nebo, in na tiste, ki opazujejo samo določen del neba. Načrtujejo še izstrelitve večjega števila novih vesoljskih observatorijev.

Glavni deli vesoljskih daljnogledov Spitzer, Hubble in XMM.

V naslednji razpredelnici so navedeni nekateri vesoljski obsevatoriji, ki zaznavajo in obdelujejo elektromagnetno valovanje.

ime
vesoljskega
observatorija
pričetek
delovanja
konec
delovanja
področje
elektromagnetnega
valovanja
upravljalec tirnica
(nad površino Zemlje)
Raziskovalec radijskega valovanja A / B (Radio Astronomy Explorer) 1968 / 1973 1977 radijski valovi
Uhuru (SAS-1) 1970 1973 rentgenski žarki NASA 531 – 572 km
Astronomski observatorij v tirnici (Orbiting Astronomical Observatory 3 aliCopernicus) 1972 1981 ultravijolično sevanje, rentgenski žarki NASA 713 – 724 km
Mednarodni raziskovalec ultravijoličnega sevanja (International Ultraviolet Explorer ali IUE) 1978 1996 ultravijolično sevanje NASA, ESA, SERC (Science and Engineering Research Council ali SERC) 32050 – 52254 km
IRAS 1983 1983 infrardeče sevanje NASA 1000 – 70500 km
EXOSAT 1983 1986 rentgenski žarki ESA 347 – 191709 km
Vesoljski observatorij za infrardeče sevanje (Infrared Space Observatory ali ISO) 1995 1998 infrardeče sevanje ESA 1000 -70500 km
COBE 1989 1993 mikrovalovi NASA 900 km
Observatorij Compton za gama žarke (Compton Gamma Ray Observatory ali CGRO) 1991 2000 gama žarki NASA 362 – 457 km
ROSAT 1990 1999 rentgenski žarki DLR (Deutsches Zentrum für Luft- und Raumfahrt) in NASA 580 km
Yohkoh 1991 2001 rentgenski žarki ISAS (Institute of Space and Astronautical Science)
BeppoSAX 1996 2002 rentgenski žarki ASI (Agenzia Spaziale Italiana)
Raziskovalec za ekstremne ultravijolične žarke (Extreme Ultraviolet Explorer ali EUVE) 1992 2001 ultravijolično sevanje NASA 515 – 527 km
Raziskovalec ekstremnega ultravijoličnega sevanja (Far Ultraviolet Spectroscopic Explorer ali FUSE) 1999 2007 ultravijolično sevanje NASA 752 – 767 km
Vesoljski teleskop Hubble 1990 vidna svetloba, ultravijolično in infrardeče sevanje NASA, ESA 586,47 – 610,44 km
Sončev in heliosferni observatorij (Solar and Heliospheric Observatory ali SOHO) 1995 vidna svetloba, ultravijolično sevanje NASA, ESA
Chandra 1999 rentgenski žarki NASA 9942 – 140000 km
XMM-Newtonov observatorij 1999 rentgenski žarki ESA 7365 – 114000 km
WMAP 2001 mikrovalovi NASA Lagrangeeva točka L2
Integral (International Gamma Ray Astrophysics Laboratory ali INTEGRAL – Mednarodni astrofizikalni laboratorij za gama žarke) 2002 gama žarki ESA 639 – 153000 km
Raziskovalec razvoja Galaksije (Galaxy Evolution Explorer ali GALEX) 2003 ultravijolično sevanje NASA 691 – 697 km
Spitzerjev vesoljski teleskop 2003 infrardeče sevanje NASA 0,98 – 1,02 a.e.
ASTRO-E (Suzaku) 2005 rentgenski žarki JAXA (Japan Aerospace Exploration Agency ali JAXA) 550 km
STEREO 2006 ultravijolično sevanje NASA
COROT 2006 vidna svetloba CNES/ESA (Centre_national_d’études_spatiales ali CNES) 872 – 884 km
Vesoljski teleskop Kepler 2009 vidna svetloba, infrardeče sevanje NASA satelit v heliocentični tirnici sledi Zemlji
Planck 2009 mikrovalovi ESA Lagrangeeva točka L2
Vesoljski teleskop Herschel 2009 infrardeče sevanje ESA Lagrangeeva točka L2
Vesoljski teleskop James Webb 2015 (načrtovano) infrardeče sevanje NASA, ESA, CSA
Vesoljski teleskop Darwin 2015 (načrtovano) infrardeče sevanje ESA
Vesoljska misija interferometrije (Space Interferometry Mission) 2015 (načrtovano) NASA
Iskalec zemeljskih planetov Terrestrial Planet Finder) 2020 (načrtovano) NASA

V spodnji razpredelnici pa so navedeni nekateri, ki zaznavajo osnovne delce.

ime
vesoljskega
observatorija
pričetek
delovanja
konec
delovanja
tirnica upravljalec
Astrofizikalni laboratorij za visoke energije 3 (High Energy Astrophysics Observatory 3 ali HEAO 3) 1979 1981 486,4 – 504,9 km NASA
Astromag Free-Flyer (HEAO 3) 2005 - 500 km NASA
Payload for Antimatter Matter Exploration and Light-nuclei Astrophysics (Payload for Antimatter Matter Exploration and Light-nuclei Astrophysics ali PAMELA) 2005 - 500 km ISA, INFN, RSA,
DLR in SNSB

V naslednji razpredelnici pa sta vpisana še dva načrtovana vesoljska daljnogleda, ki bosta zgrajena tako, da bosta lahko zaznavala gravitacijske valove (trenutno sta še samo načrtovana):

Ime
vesoljskega
observatorija
Pričetek
delovanja
Konec
delovanja
Tirnica Upravljalec
Laserska interferometrična antena (Laser Interferometer Space Antenna ali LISA) 1918 ? - solarna tirnica
(okoli 1 a.e. od Sonca, sledila bo Zemlji na stalni oddaljenosti)
NASA
Observatorij za lasersko interferometrijo gravitacijskih valov (Laser Interferometer Gravitational-Wave Observatory ali LIGO) 1918 ? - - NSF