Raketa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Rakéta je leteče telo na raketni pogon, ki je neodvisen od ozračja ali druge atmosfere. Raketa lahko pospešuje tudi v vakuumu. V primerjavi z izstrelki imajo rakete dolgo fazo pospeševanja. Telo rakete je dosti manj obremenjeno od izstrelka in je zato lažje. Najmanjše rakete spuščamo za zabavo (na primer ognjemet), največje pa služijo za transport v vesolje (na primer raketa nosilka za Luno Saturn V v Programu Apollo).

Rakete so za atomsko bombo, najmočnejša stvar, ki jo je ustvaril človek. Raketa Saturn V naj bi razvila ob vzletu več več kot 150 milijonov konjskih sil, kar je enako več deset jedrskim elektrarnam.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvo raketo so izstrelili kitajski vojaki na mongolske leta 1232. Prvo evropsko raketo so izstrelili leta 1555 v Romuniji. Imela je tri stopnje.

Konstantin Edvardovič Ciolkovski je uvedel t.i. raketno enačbo :\delta V=I_0 \ln\left( {M_0\over M_1} \right) , ki opisuje gibanje rakete

Leta 1926 je američan Robert Goddard izstrelil prvo raketo na tekoče gorivo, predhodnik sodobnih raket.

Goddardova raketa

Druga svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Štart rakete V-2
Ruska Katjuša-Stalinove orglice

V 1943 se je začela proizvodnja V-2 prvih balističnih raket v Nemčiji pod vodstom Wernher von Brauna. Imela je doseg 300 km z 1,000 kilogramsko bojno glavo z razstrelivom amatol. Dosegla je višino 90 kilometrov, če pa je bila izstreljena vertikalno pa celo 206 km. Koncpet je bil precej podoben modernim raketam z turbočrpalkami, in inercialno navigacijo. Med vojno so jih izstrelili več tisoč, večinoma na Belgijo, Veliko Britanijo in Francijo. Intercepcija teh raket, za razliko od V-1, ni bila mogoča zaradi velike hitrost 3550 km/h. Zaradi nenatančnosti pri navigaciji in samo ene bojne glave bojna učinkovitost teh raket ni bila velika. Ocenjuje se, da je v proizvodnji umrlo več suženjskih delavcev zaradi izčrpanosti kot pa posledica napadov. Raketa V-2 je predhodnik sodobnih balističnih raket oboroženimi z jedrskim orožjem.

Na drugio strani so Rusi uporabljali raketno orožje in sicer Katjušo, imenovano tudi Stalinove orglice, ki je bilo nevodeno.

Zgradba[uredi | uredi kodo]

Raketa je sestavljena iz treh sestavin: goriva, smernikov (stabilizatorjev) in uporabnega tovora.

Ločimo rakete na tekoče gorivo, ki obsegajo večinoma sodobnih vesoljskih raket in rakete na trdo gorivo, kot npr. potisnik (ang. Booster) pri Space Shuttlu. Raketno orožje in balistične rakete so večinoma na trdo gorivo. Pri raketah na trdo gorivo se ne da nadzirati moči-potiska in se jih ne da ustaviti, ko jih enkrat zaženemo.

Varnost[uredi | uredi kodo]

Rakete so zaradi eksplozivnega goriva in ekstremnih pogojih pri katerih morajo delovati precej nezanesljive naprave s pogostimi nesrečami. Npr. samo turbočrpalka pri ruskem raketnem motorju RD-170 (rus:Raketni Dvigatelj) razvije 257,000 KM (192 MW) kar je enako manjši elektrarni. Na eni strani turbočrpalke je kriogenično ohlajeni tekoči vodik na drugi pa več tisoč stopinjska zgorevalna komora.

Rakete na tekoče gorivo so bolj varne od trdnih, se jih da med letom tudi ustaviti, če obstaja nevarnost.

Ameriški vesoljski čolniček Challenger je eksplodiral zaradi pušćanja tesnila na enem izmed trdogorivnih potisnikov. Žal čolniček ni imel evakuacijskega sistema za rešeavnje posadke, kot ga ima npr. ruski Sojuz.


Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]