George Ellery Hale

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
George Ellery Hale
George Ellery Hale 1905.jpg
George Ellery Hale v svoji pisarni na Observatoriju Mt. Wilson, okoli leta 1905
Rojstvo: (1868-06-29)29. junij 1868
Chicago, Illinois, ZDA
Smrt: 21. februar 1938 (1938-02-21) (69 let)
Pasadena, Kalifornija, ZDA
Bivališče Flag of the United States.svg ZDA
Državljanstvo: ameriško
Narodnost: Flag of the United States ameriška
Področja: astronomija
Ustanove: Univerza v Chicagu, Observatorij Yerkes, Observatorij Mt. Wilson
Alma mater: MIT
Poznan po: spektroheliograf
Pomembne nagrade
in priznanja:
Rumfordova nagrada (1902)
Medalja Henryja Draperja (1904)
Zlata medalja RAS (1904)
Medalja Bruceove (1916)
Copleyjeva medalja (1932)


George Ellery Hale, ameriški astronom, * 29. junij 1868, Chicago, Illinois, ZDA, † 21. februar 1938, Pasadena, Kalifornija, ZDA.

Leta 1908 je prvi odkril magnetna polja sil v Sončevih pegah in spoznal njihovo pomembnost, bil je odličen teoretik, leta 1889 je sestavil tudi prvi spektroheliograf. Postavitev takrat največjega enozrcalnega optičnega daljnogleda na svetu, 5080-milimetrskega zrcalnega daljnogleda na Observatoriju Mt. Palomarju pa je verjetno njegovo največje delo.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Zgodnja leta[uredi | uredi kodo]

Študiral je na MIT. Oče mu je še med študijem priskrbel zelo dobro opremljen zasebni Kenwoodov observatorij v bližini Chicaga in tu je Hale naredil svoja prva odkritja, predvsem v zvezi s Soncem. Želel si je še večji daljnogled in začel načrtovati nov observatorij. Prepričal je bogatega poslovneža Yerksa iz Chicaga, da mu je dal denar za 1020-milimetrski refraktor. Observatorij Yerkes v Williams Bayu v Wisconsinu so odprli leta 1879 in Hale je postal njegov predstojnik. Refraktor je postal takojšnji hit, z njim opazujejo še danes.

Leta 1892 je postal pridruženi profesor astrofizike na Univerzi v Chicagu. Leta 1895 je organiziral Yerkesov observatorij in ostal njegov predstojnik do leta 1904. Njegov življenjski moto je bil »več svetlobe«. Ugotovil je, da je prihodnost astronomije v velikih zrcalnih daljnogledih. Leče so podprte na robu in če so pretežke, se zaradi lastne teže deformirajo in postanejo neuporabne. Zrcala so lahko podprta zadaj, zato je veliko lažje narediti veliko zrcalo kot veliko lečo. Hale je znal prepričati milijonarje, da so denarno podprli njegove zamisli. Johna D. Hookerja iz Los Angelesa je prepričal, da je financiral nov observatorij, opremljen s takrat največjim, 1520-milimetrskim zrcalnim daljnogledom. Observatorij so zgradili na gori Mt. Wilson nad Los Angelesom, kjer so bili že postavljeni posebni daljnogledi za opazovanje Sonca. Leta 1904 je postal njegov predstojnik in na tem mestu ostal do leta 1923.

Poznejše obdobje[uredi | uredi kodo]

Leta 1917 so dokončali 2540 mm zrcalni daljnogled, s katerim je Hubble odkril, da so zvezdne meglice v resnici samostojne galaksije, daleč stran od naše. Začel je graditi 5080-milimetrski zrcalni daljnogled na Mt. Palomarju blizi San Diega v Kaliforniji. Zaradi pomanjkanja denarja se je gradnja zavlekla in Hale ni doživel dokončanja observatorija. Observatorij na gori Palomar je začel z delom šele 10 let po njegovi smrti, leta 1948, daljnogled pa so njemu v čast imenovali Haleov daljnogled. Astronomom je omogočil pogled v globine vesolja kot še nikoli poprej. Še danes obstaja le peščica večjih daljnogledov.

Še naprej je proučeval Sonce, saj je menil, da moramo o Soncu vedeti vse, če hočemo vedeti več o zvezdah. Bil je eden od ustanoviteljev Mednarodne astronomske zveze (IAU-IUA). Zaradi svoje zanesenosti, potrpežljivosti in prijaznosti je bil Hale idealen organizator. Nikoli ni zamudil nobene priložnosti. Anekdota pripoveduje, da je na neki zabavi hotel navezati stik z bogatim industrialcem. Ko je Hale opazil, da on in njegova »žrtev« ne sedita za isto mizo, je mirno zamenjal mesto, tako da je sedel zraven milijonarja. Še preden je bilo konec večerje, je že tekel pogovor o novem velikanskem daljnogledu.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Strm vzpon astrofizike je vzpodbudil razvoj večine velikih ameriških observatorijev v 70., 80. in 90. letih 19. stoletja. Hale in Keeler sta si v tem času utrdila sloves uglednih astrofizikov in postala sodelavca in prijatelja. Hale je hotel začeti izdajati novo znanstveno revijo že leta 1891, ker je Astronomical Journal, ki ga je ustanovil 30 let prej »klasični« astronom, objavljal zelo malo astrofizikalnih člankov. Toda Hale ni mogel, navkljub svojim znanim kampanjskim sposobnostim, zbrati dovolj denarja vse do leta 1894, ko je založba University of Chicago Press prevzela jamstvo za ta drzni podvig. 1. januarja 1895 se je tako rodila nova revija Astrophysical Journal, Hale in Keeler pa sta bila njegova prva urednika. Časopis je začel z 200 naročniki. Še danes izhaja Astrophysical Journal pri Univerzi v Chicagu, toda pod okriljem Ameriškega astronomskega društva (AAS), ki je prevzelo odgovornost zanj leta 1971. Glavno revijo zdaj dopolnjujeta Supplement Series in Astrophysical Journal Letters in prihaja k 2650 naročnikom, večina med njimi so knjižnice. Leta 1895 sta Hale in Keeler objavila 875 strani. Po besedah H. A. Abta, glavnega urednika od leta 1971, je bilo v letu 1995 objavljenih več kot 23.000 strani, skupaj z nekaj videokasetami in CD-ROM prilogami.

Hale je med drugim napisal Študij razvoja zvezd (1908) in Za Mlečno cesto (1926).

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Leta 1904 je za svoje delo na področju astrofizike prejel Medaljo Henryja Draperja. Istega leta je prejel Zlato medaljo Kraljeve astronomske družbe (RAS).

Leta 1916 je prejel Medaljo Bruceove in leta 1932 za svoje znanstvene dosežke Copleyjevo medaljo Kraljeve družbe iz Londona.

Poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Po njem so imenovali asteroid 1024 Hale in kraterja na Luni (Hale) in Marsu (Hale).

Od leta 1978 Odsek za solarno fiziko Ameriškega astronomskega društva (AAS/SPD) podeljuje Nagrado Georgea Elleyja Halea.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]