Michael Faraday

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Michael Faraday, Thomas Phillips, 1842

Michael Faraday [májkl fêredej], FRS, angleški fizik in kemik, * 22. september 1791, Newington, grofija Surrey, Anglija, † 25. avgust 1867, Hampton Court pri Londonu.

Ob proučevanju elektrike, magnetizma in kemijskih učinkov električnega toka je Faraday prišel do mnogih novih spoznanj. Začel je delati kot knjigovez, nato pa je postal pomočnik Humphryja Davyja na Kraljevem inštitutu v Angliji in ga nazadnje tudi nasledil kot direktor inštituta. Navduševal se je nad električnimi pojavi in leta 1821 izumil preprost model elektromotorja. Uporabil je Ørstedovo odkritje, da električni tok, ki teče po žici, povzroči odklon magnetne igle v bližini žice. Faraday je tudi poskušal ugotoviti, kako bi s pomočjo magnetizma dobil električni tok.

Svoja odkritja o elektromagnetni indukciji je objavil leta 1831. Istega leta je naredil tudi prvi transformator in prvi model električnega generatorja. V dveh zakonih o elektrolizi, ki se danes imenujeta po njem in ki ju je objavil leta 1834, je opisal, kakšne spremembe povzroči električni tok, ki teče skozi kapljevino. Odkril je tudi kemijsko spojino benzen, diamagnetizem (magnetna lastnost vseh snovi) in vpliv močnega magnetnega polja na svetlobo. Prvi je poskusil pojasniti delovanje magnetne sile s pomočjo magnetnega polja, ki nastane okrog magneta. Zasnova polja se je kmalu izkazala kot zelo uporabna v fiziki, zlasti pri razlagi gravitacijskih in elektromagnetnih pojavov.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Michael se je rodil kot tretji od štirih otrok. Njegov oče James je v času, ko se je rodil Michael delal kot kovaški vajenec v Londonu. Družina ni imela denarja za šolanje otrok, zato je mladi Michael hodil v šolo le toliko, da se je naučil brati in pisati, naprej pa se je izobraževal sam[1]. Leta 1805je šel za vajenca knjigovezu in prodajalcu knjig Georgeu Riebau. Med prostim časom je v delavnici bral knjige, mojster, ki je razumel njegovo željo po znanju pa ga pri tem ni oviral in mu je celo dovolil obiskovati znanstvena predavanja. Leta 1812 je neki kupec podaril Faradayu vstopnice za predavanja Humphry Davyja na Kraljevem inštitutu. Faraday si je med obiskovanjem predavanj vestno delal zapiske, zvezek pa je na koncu obsegal 386 strani. Micheal je zvezek poslal Davyju, na katerega so zapiski napravili izreden vtis.

Odrasla leta[uredi | uredi kodo]

Po tem, ko si je v nekem eksperimentu Davy poškodoval oči je zaposlil Faradaya kot tajnika. Kasneje, ko so na Kraljevem inštitutu odpustili Johna Payna, enega od asistentov je Sir Humphry Davy dobil nalogo, da najde njegovo zamenjavo. Ta je 1. marca 1813 na mesto asistenta za kemijo zaposlil Faradaya[2].

12. junija 1821 se je poročil s Sarah Barnard, s katero pa nista imela otrok.[3].

Delo[uredi | uredi kodo]

Kemija[uredi | uredi kodo]

V kemiji se je Faraday sprva ukvarjal s preučevanjem klora. Leta 1820 je v laboratoriju kot prvi ustvaril C2Cl6 in C2Cl4. Rezultate je objavil leta 1821[4][5][6]. Leta 1823 je odkril metodo za utekočinjanje plinov, kot so ogljikov dioksid, žveplovodik, bromovodik in klor, ki jih je utekočinjal s pomočjo zvišanega tlaka. Prvi je v laboratoriju dosegel tempereturo pod nič, po Fahrenheitovi skali. Največji prispevek organski kemiji je dal leta 1825 z odkritjem benzena.

Faraday je bil tudi prvi, ki je odkril, da vsebujejo kovine tudi manjše delce, ki so jih kasneje dokazali in poimenovali nanodelci. Leta 1847 je odkril, da se optične lastnosti zlatihh koloidov ločijo od optičnih lastnosti kovine same. To je bilo verjetno prvo evidentirano opazovanje na kvantni ravni in se lahko smatra za rojstvo nanoznanosti [7].

Fizika in magnetizem[uredi | uredi kodo]

Navduševal se je nad električnimi pojavi in leta 1821 izumil preprost model elektromotorja. Uporabil je Ørstedovo odkritje, da električni tok, ki teče po žici, povzroči odklon magnetne igle v bližini žice. Faraday je tudi poskušal ugotoviti, kako bi s pomočjo magnetizma dobil električni tok.

Svoja odkritja o elektromagnetni indukciji je objavil leta 1831. Istega leta je naredil tudi prvi transformator in prvi model električnega generatorja. V dveh zakonih o elektrolizi, ki se danes imenujeta po njem in ki ju je objavil leta 1834, je opisal, kakšne spremembe povzroči električni tok, ki teče skozi kapljevino.

Diamagnetizem[uredi | uredi kodo]

Poleg vsega naštetega se je Faraday ukvarjal tudi z diamagnetizmom. Ugotovil je, da imajo vse snovi magnetne lastnosti vseh snovi, raziskoval pa je tudi vpliv močnega magnetnega polja na svetlobo.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Eden največjih eksperimentalnih znanstvenikov vseh časov je zavrnil plemiški naslov in predsedovanje Kraljevi družbi, ker se je bal, da bi take časti uničile njegovo neodvisnost in intelektualno svobodo.

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Za svoje znanstvene dosežke je Faraday leta 1832 in 1838 prejel Copleyjevi medalji Kraljeve družbe. Leta 1835 in 1846 je prejel njeni Kraljevi medalji.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Michael Faraday." History of Science and Technology. Houghton Mifflin Company, 2004. Answers.com 4. junij 2007
  2. ^ Michael Faraday zapis v Enciklopediji Britannica 1911 na strežnikih LovetoKnow. Dostopano januarja 2007.
  3. ^ Frank A. J. L. James, ‘Faraday, Michael (1791–1867)’, Oxford Dictionary of National Biography, Oxford University Press, Sept 2004; online edn, Jan 2008 dostopano 3. marca 2009
  4. ^ Faraday, Michael (1821). "On two new Compounds of Chlorine and Carbon, and on a new Compound of Iodine, Carbon, and Hydrogen". Philosophical Transactions 111: 47. doi:10.1098/rstl.1821.0007. 
  5. ^ Faraday, Michael (1859). Experimental Researches in Chemistry and Physics. London: Richard Taylor and William Francis. str. 33–53. ISBN 0-85066-841-7. 
  6. ^ Williams, L. Pearce (1965). Michael Faraday: A Biography. New York: Basic Books. str. 122–123. ISBN 0-306-80299-6. 
  7. ^ "The Birth of Nanotechnology". Nanogallery.info. 2006. Pridobljeno dne 25 July 2007. "Faraday je poskušal razumeti kaj povzroča živahno obarvanost zlatih spojin. Po njegovem je to nakazovalo, da je že zgolj rahla razlika v velikosti zlatih delcev povzročila pojav živih barv"