Faradayeva konstanta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Faradayeva konstánta [fêredejeva ~] je v fiziki in kemiji konstanta, ki podaja jakost električnega naboja enega mola elektronov.[1] Imenuje se po angleškem fiziku in kemiku Michaelu Faradayu. Čeprav je konstanto v večini primerov nadomestila standardna izpeljana enota SI coulomb, se Faradayeva konstanta še vedno veliko uporablja pri računanju v elektrokemiji. Njena trenutna sprejeta vrednost je:[2][3]

 F\,=\,96\,485,339\,9(24)\,\mbox{C mol}^{-1} \!\, .

Faradayeva konstanta F je povezana z drugima dvema fizikalnima konstantama:

 F\,=\,N_{\mathrm{A}}e_{0} \!\, ,

kjer je:

N_{\mathrm{A}}\,=\,6,022 \cdot 10^{23}\,\mbox{mol}^{-1}
e_{0}\,=\,1,602 \cdot 10^{-19}\,\mbox{C}.

NA je Avogadrovo število, e0 pa osnovni naboj, oziroma jakost električnega naboja elektrona, ali protona. Ta zveza velja, ker je količina naboja mola elektronovov enaka količini naboja enega elektrona, pomnoženega s številom elektronov v molu.

Vrednost F je bila najprej določena s tehtanjem količine srebra izločenega v elektrokemični reakciji, pri kateri je določen čas tekel izmerjeni električni tok in s pomočjo Faradayevega zakona za elektrolizo.[4] Nadaljujejo raziskave za točnejše določevanje povezanih konstant F, NA in e0.

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Izraz »jakost« je mišljen v smislu »absolutne vrednosti«. Električni naboj elektrona je negativen, F pa je pozitivna.
  2. ^ CODATA 2006
  3. ^ Mohr; Taylor (2005).
  4. ^ NIST Introduction to physical constants

Viri[uredi | uredi kodo]