Kemično orožje
 |
Članek je za kratek čas rezerviran, saj ga namerava eden izmed sodelavcev v večji meri preurediti. Prosimo vas, da ga v tem času ne spreminjate, saj bi lahko prišlo do navzkrižnih urejanj. Če članka zadnjih nekaj ur ni urejal nihče, lahko predlogo odstranite. |
Kemično orožje je vsako bojno sredstvo v obliki naravnega ali umetnega (sintetičnega) strupa ali zažigalnega sredstva, namenjeno za začasno onesposobitev ali povzročitev hudih poškodb ter smrti ljudi, ali pa za uničenje rastlin in s tem onemogočanje njihove uporabe.
Po splošno sprejeti teoriji so Kitajci začetniki uporabe kemičnega orožja, ki ga že v obliki dražljivih dimov, nastalih iz naravnih snovi, uporabljali več stoletij pred našim štetjem za zatrtje kmečkih uporov in v boju proti sovražnim vojskam.[1] Kemično orožje se je najobsežneje uporabljalo v prvi svetovni vojni, ko je zaradi uporabe več deset tisoč ton dušljivcev, predvsem klora in fosgena, ter mehurjevcev, predvsem iperita, umrlo več kot milijon ljudi, veliko več pa jih je bilo poškodovanih.[2]
V Vietnamski vojni so oborožene sile ZDA v boju proti Vietkongovskim silam uporabile več deset milijonov litrov herbicidov, zaradi česar je bilo prizadeto rastlinje na okoli 13 % celotne površine Južnega Vietnama,[3] poleg tega je za posledicami zastrupitve umrlo ali je bilo poškodovanih več sto tisoč ljudi, zaradi teratogenih učinkov pa se je do danes rodilo več kot pol milijona otrok s številnimi razvojnimi nepravilnostmi[4][5]. Eden najbolj znanih terorističnih napadov s kemičnim orožjem se je zgodil leta 1995 na Japonskem, ko je za posledicami živčnega plina sarina na podzemni železnici v Tokiu umrlo najmanj 12 ljudi, več kot 5.000 pa jih je bilo poškodovanih. Shranjevanje, kopičenje in uporaba kemičnega orožja je od leta 1993 prepovedana s Konvencijo o kemičnem orožju.
Obstaja veliko kemičnih snovi, ki se lahko uporabijo za vojne namene ali terorizem, in jih v glavnem delimo na dušljivce, mehurjevce, živčne strupe, krvne strupe, bljuvalce oz. bruhavce, dražljivce in psihotropne snovi, v razširjenem pomenu pa še na zažigalna sredstva in herbicide.[6] Podobno kot pri biološkem orožju sta zahtevana raven tehnologije in vložek finančnih sredstev razmeroma nizka, poleg tega se lahko proizvodnjo in razvoj prikrije v civilnih kemičnih in farmacevtskih industrijskih obratih.
Glavna načina uporabe sta razširjanje strupa z eksplozivnimi napravami ter razpršenje aerosolnih delcev s pomočjo škropilnih naprav. Kljub tehnološkemu napredku je učinkovito razširjanje še vedno težavno, saj so med ostalim bojni strupi v veliki meri prisotni v plinastem stanju, zato je razširjanje odvisno predvsem od podnebnih pogojev.
Pri preventivi in zaščiti pred kemičnim orožjem je pomembno zgodnje odkrivanje uporabe in krizno obveščanje prebivalstva, razni zaščitni sistemi in ukrepi, kot so plinske maske in dekontaminacija, ter hitra prva pomoč zastrupljencem.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
[uredi] Vzhodna cesarstva
Po vsej verjetnosti so Kitajci začetniki kemičnega bojevanja; zapisi o uporabi tovrstnega orožja tako v vojni kot tudi v zatrtju kmečkih uporov segajo več stoletij pred našim štetjem. Večinoma je šlo za dušljive in dražljive dime, kot netilo pa je služil smodnik, h kateremu so bile dodane različne naravne surovine, med ostalim apno, žveplo, oglje, kalijev nitrat (KNO3) in iztrebki živali. Po zapisih Mohistov naj bi Kitajci s pomočjo mehov razpihovali dražljivi dim iz zažganih krogel žvepla in strupenih odpadkov zelenjave v tunele proti sovražni vojski.[1]
Kemično vojskovanje na vzhodu opisujeta tudi indijska epa Ramayana in Mahabharata. [7] Po Manujevem zakoniku je bila uporaba strupenih in zažigalnih puščic prepovedana, po drugi strani pa je bilo zastrupljanje vode in hrane priporočljivo. Čanakja je v delu Arthašastra prav tako opisoval več sto načinov za izdelavo strupenega orožja.[8] Nekateri starogrški zgodovinarji opisujejo, da je v 4. stoletju pr. n. št. Aleksander Veliki naletel na odpor Indijcev blizu reke Ind, ki so za obrambo uporabili strupene puščice in zažigalna sredstva.[8]
[uredi] Antika
Najstarejši zapisi v zahodni literaturi, ki se deloma nanašajo na kemično orožje, so grški miti o Herkulu, ki je svoje puščice namazal s strupom Lernejske Hidre. Homerjeva epa Iliada in Odiseja prav tako opisujeta uporabo strupenih puščic v Trojanski vojni.[8] Kemično orožje so večkrat uporabili tudi Špartanci, med ostalim v bitki pri Sfakteriji v Peloponeški vojni, ko so uporabili zažigalna sredstva in pline na osnovi žvepla.[9]
Eden bolj znanih primerov uporabe kemičnega orožja v Antiki je obleganje Ambracije leta 187 pr. n. št., kjer so Rimljani uporabili dušljive pline in jedek pepel. Prebivalci Ambracije so kot odgovor na to v tunele pod obzidjem, ki so jih izkopali rimski oblegovalci, razpihali dim iz zažganega perja, česar rimski vojaki niso mogli prenesti. Obupani zaradi neuspeha so Rimljani prekinili obleganje mesta. Rimljani so namerno uničevali tudi polja žitaric, najslavnejši primer tega pa je porušenje Kartagine leta 146 pr. n. št., ko so zavojevalci posuli sol (natrijev klorid, NaCl) po rodovitnih poljih.[10]
[uredi] Srednji vek
Največja uporaba kemičnega orožja v antičnem času ter pozneje v zgodnjem in visokem srednjem veku je bila na področju zažigalnega orožja. Najznamenitejši primer je t. i. grški ogenj iz Bizantinskega cesarstva; Bizantinci so ga sicer imenovali »morski ogenj«, njihovi muslimanski sovražniki pa »rimljanski ogenj«. Znanje za izdelavo mešanice so verjetno prinesli begunci iz Sirije. Grški ogenj je bil pomemben predvsem zato, ker je zagorel ob stiku z vodo, zaradi česar so Bizantinci nizali velike uspehe v boju proti muslimanom na morju, med ostalim v bitki pri Kiziku leta 678. Grški ogenj je bil uporabljen v tolikšni meri, da se ga lahko obravnava kot psihološko orožje: noben v takratnem času ni znal pojasniti, zakaj se npr. spontano vžge ali zakaj se ga ne more pogasiti. Tisti, ki so poznali sestavo, so oblastem vztrajno zatrjevali, da je božji angel razodel sestavo Bizantincem in da bi njegovo razkritje sprožilo maščevanje Boga. Po križarskem zajetju Konstantinopla leta 1204 grški ogenj ni bil nikoli več uporabljen, znanje o sestavi pa se je verjetno porazgubilo.[11]
Kljub temu, da Turki nikoli niso imeli v posesti grškega ognja, so v bitkah uporabljali zažigalne projektile na osnovi nafte: na ta način so uničili Bagdad leta 813 in Kairo leta 1167. Muslimani so se sicer izogibali dodajanju strupenih snovi v zažigalne mešanica, saj Koran prepoveduje zastrupljanje zraka in vode.[11]
Sredi 13. stoletja so po zapisih Davida Huma angleške pomorske sile pod vodstvom Henrika III. v boju proti francoskim silam katapultirale projektile, napolnjene s kalcijevim oksidom (CaO), kar naj bi zaslepilo posadko francoskih ladij, posledično pa se francoske sile niso mogle učinkovito braniti.[12][13] V poznem 15. stoletju so španski konkvistadorji naleteli na primitiven način kemičnega bojevanja na otoku Hispaniola, kjer so bojevniki ljudstva Taíno proti španskim zavojevalcem metali buče, napolnjene s pepelom in čilijem, s čimer so ustvarili moteč dim, preden so jih napadli.[14]
Pozneje v srednjem veku, pred uvedbo smodnika v Evropi, ni bilo pomembnega napredka v razvoju orožja: v obrambi ali napadu na utrdbe se je povečini uporabljalo goreče olje, stopljen svinec ali pa se je zažgalo kupe sena.[15]
[uredi] Novi vek
V renesansi je po uvedbi smodnika in pehotnega orožja ter razvoju topništva zanimanje za kemično orožje usahnilo. Navkljub temu je Leonardo da Vinci predlagal strup v obliki prahu, sestavljen iz apnenca, arzenovega sulfida in bakrovega acetata, ki bi ga lahko uporabili v boju proti ladjam za zadušitev posadke. Poleg tega je predlagal celo zaščitno obleko in masko za zaščito v primeru povračilnih ukrepov.[16]
Leta 1675 sta Sveto rimsko cesarstvo in Francosko kraljestvo podpisala Strasbourški sporazum, ki je med ostalim vseboval prepoved uporabe »zahrbtnih in ostudnih« strupenih orožij, med ostalim krogel, premazanih s strupom; to je tudi prvi tovrstni sporazum na svetu.[12] Med tridesetletno vojno so sile habsburških cesarjev Ferdninanda II. in Ferdinanda III. ter španskega kralja Filipa IV. v velikih količinah uporabljale različne eksplozivne naprave, napolnjene s strupenimi snovmi.[12]
Med Krimsko vojno so angleške sile nameravale nad ruskim garnizonom v Sevastopolu uporabiti več sto ton mešanice žvepla in koksa ter kakodil (tetrametildiarzan); sir Lyon Playfair je celo predlagal uporabo topovski granat, napolnjenih s cianidom. Vse načrte so britanski admirali zavrnili zaradi navzkrižja z zakoni bojevanja. Podoben načrt v Ameriški vojni za neodvisnost, da bi v boju proti konfederacijskim silam topovske granate napolnili s klorinom, sta zavrnila tako vojno ministrstvo kot tudi takratni predsednik Lincoln.[12]
Na prvi Haški konferenci leta 1899 so svetovne vojaške velesile sprejele konvencijo, katere namen je bila predvsem prepoved uporabe določene moderne tehnologije v vojni, in sicer bombardiranja položajev iz zraka ter uporabe kemičnega orožja (dušljivcev in ostalih škodljivih plinov) in delnooplaščenih krogel z votlo konico.[17]
[uredi] Prva svetovna vojna
.jpg)
Vojskujoče sile so že skoraj od začetka vojne uporabljale topniško strelivo, napolnjeno z dražljivci. Francoske sile so prve v vojni uporabile kemično orožje avgusta 1914, in sicer strelivo, napolnjeno z etil bromoacetatom, nemške sile pa so ga prvič uporabile na vzhodni fronti januarja 1915, v obliki ksilil bromida.
Klor so nemške sile prvič uporabile aprila 1915 v drugi bitki pri Ypresu. Zaradi večje teže od zraka se je klor nakopičil v strelskih jarkih, francoske sile pa so morale zaradi številnih žrtev zapustiti položaje, kar so nemške sile izkoristile in prodrle globlje v ozemlje Francije. Maja 1915 so proti ruskim silam izvedli podoben napad z mešanico klora in fosgena, kar je povzročilo več tisoč smrtnih žrtev. Marca 1917 so fosgen spuščali tudi z letal. Julija 1917 so nemške sile pri Ypresu prvič izvedle napad z iperitom; do konca vojne je iperit terjal največ smrtnih žrtev med vsemi uporabljenimi kemičnimi orožji.
Ocenjeno je, da so granate, napolnjene s kemičnim orožjem, predstavljale okoli 25 % uporabljenega streliva na obeh straneh v prvi svetovni vojni. Če bi se vojna nadaljevala še eno leto, bi spopad teoretično prešel v pravo kemično vojno.
Navkljub izboljšavam plinskih mask in druge zaščitne opreme so strupeni plini terjali več kot milijon smrtnih žrtev, kar je slabih 5 % vseh žrtev zaradi orožja. V mnogih primerih so žrtve sicer preživele neposreden napad s plinom, vendar so pozneje zaradi različnih poškodb podlegle nalezljivim boleznim. Med vsemi vojskujočimi silami so Rusi utrpeli najhujše izgube zaradi kemičnega orožja (okoli 11 %).
[uredi] Medvojna leta
V medvojnih letih je bilo kemično orožje uporabljeno le občasno za pokoritev prebivalstva in zatrtje uporov.
Leta 1920 so se Arabci in Kurdi v takratni Mezopotamiji uprli britanski okupaciji, zaradi česar so bile britanske izgube hude. Nekateri zgodovinarji zatrjujejo, da so britanske sile uporabile bojne pline za zatrtje vstaje,[18] drugi pa to zanikajo,[19] med ostalim zaradi opiranja Britancev na letalske sile in požiganje uporniških vasi[20].
Navkljub hudim izgubam v prvi svetovni vojni zaradi kemičnega orožja so leta 1920 med Rusko državljansko vojno sile Rdeče armade uporabile strupene pline v boju proti silam bele garde.[21]
Med drugo maroško vojno v Španskem Maroku (1921-27) so skupne francoske in španske sile uporabljale bombe, napolnjene z iperitom, da bi zatrle upor Berberov.[22]
Zaradi grozot v prvi svetovni vojni je šestnajst držav leta 1925 podpisalo Ženevski protokol, ki je prepovedoval razvoj in uporabo kemičnega orožja. Protokol so svetovne velesile, med ostalim Združeno kraljestvo, ZDA, Sovjetska zveza, Nemčija in Japonska, pozneje v glavnem ignorirale.[23]
Leta 1935 so sile fašistične Italije, ki je nekaj let pred tem podpisala Ženevski protokol, med invazijo Etiopije v drugi Italijansko-Abesinski vojni uporabile iperit, in sicer v razpršeni obliki iz letal, zaradi česar je umrlo ali je bilo poškodovanih okoli 150.000 ljudi.
[uredi] Druga svetovna vojna
[uredi] Nemški razvoj živčnih plinov
V iskanju učinkovitejših pesticidov so nemški znanstveniki pod vodstvom Gerharda Schraderja odkrili tabun v drugi polovici 30-ih let prejšnjega stoletja. Že med eksperimenti so se na znanstvenikih kazali učinki pesticida kot zožitev zenic (mioza) ter oteženo dihanje. Leta 1935 so Nacisti izdali zakon, po katerem so morale biti vse iznajdbe z vojaškim potencialom prijavljene na Ministrstvo za vojno. Zaradi velikega potenciala je vojska naročila podjetniškemu konglomeratu I.G. Farben gradnjo industrijskega obrata za proizvodnjo tabuna, ki pa je postal popolnoma delujoč šele po nekaj letih zaradi korozivnega učinka sestavin in strupenost, zaradi katere je prišlo do več kot 300 nesreč navkljub zaščiti delavcev. I.G. Farben je imel v lasti tudi druge obrate, med ostalim tiste za proizvodnjo pesticida Zyklon B (mešanica vodikovega cianida, HCN), ki se je uporabljal za usmrtitev v nacističnih koncentracijskih taboriščih, sicer pa je že v prvi svetovni vojni izdeloval kemično orožje za nemško vojsko.[24]
Leta 1938 je bil odkriti drugi organofosfatni pesticid, poimenovan kot sarin po odkriteljih (Schrader, Ambros, Rüdriger in van der Linde). Sarin je bil v okviru programa Grün 3 najdražji živčni bojni plin zaradi potrebe po desetkrat večji količini surovih materialov za proizvodnjo okoli 100 ton plina.[24]
Več tisoč ton živčnih plinov v obliki letalskih bomb in topniških granat je bilo proti koncu vojne pripravljenih za takojšno bojno uporabo.[24] Živčni bojni plini v drugi svetovni vojni niso bili nikoli uporabljeni, verjetno zato, ker so nemške obveščevalne službe domnevale, da so v zahodnih državah namerno preprečili objave raziskav o omenjenih spojinah, posledično pa so napačno sklepale, da so zavezniki prav tako vedeli za to orožje, zaradi česar so se bali povračilnih ukrepov.[25][26]
V avgustu 1944, ko se je sovjetska Rdeča armada bližala Šleziji in so se zahodni zavezniki, v tekmi s Sovjeti za zajetje nemškega orožja, pospešeno bližali meji, so Nemci začeli uničevati vso dokumentacijo o raziskavah ter proizvodnji tabuna in sarina. Kljub načrtovanim uničenjem proizvodnih obratov so Sovjeti zajeli številne obrate in pozneje sami nadaljevali s proizvodnjo, še posebej somana, ki je postal primarni živčni bojni plin v oborožitvi Sovjetske zveze.[24]
[uredi] Ameriška in japonska uporaba
2. decembra 1943 so nemški bombniki napadli pristanišče Bari v južni Italiji in uničili 16 ladij, med ostalim SS John Harvey, ki je prevažala velike količine iperita. Namenjen je bil za povračilne ukrepe proti Nemcem, če bi le-ti pričeli s kemičnim bojevanjem, zato je bil podatek o vsebini ladje strogo varovana skrivnost.[27] Posledice nesreče so bile zato mnogo hujše, saj zdravniki niso poznali vzroka poškodb, posledično pa je bilo zdravljenje napačno. Umrlo je več kot 80 mornarjev, več sto pa jih je bilo poškodovanih. To so tudi edine žrtve iperita v drugi svetovni vojni;[27] žrtve med italijanskimi civilisti zaradi plina niso bile dokumentirane, deloma zato, ker je nemški napad sam po sebi povzročil obsežno uničenje, zaradi česar je včasih poimenovan kot »Mali Pearl Harbor«[28].
Japonska cesarska vojska je prav tako pogosto uporabljala kemično orožje, vendar samo proti drugim azijskim narodom, obravnavanih kot »manjvredni« s strani propagande, saj so se bali povračilnih ukrepov zahodnih zaveznikov. Obsežne vojaške operacije s kemičnim orožjem proti kitajskim silam so trajale predvsem od leta 1938 naprej; primera tega sta bitka za Wuhan in bitka za Changde. Sprva so bili v uporabi predvsem dražljivci, pozneje pa še iperit in luizit. Enoti 731 in 516 so med vojno opravljale poskuse s kemičnim orožjem na zapornikih.[29]
[uredi] Hladna vojna
Po drugi svetovni vojni so zavezniki začeli sami razvijati kemično orožje na osnovi nemških odkritij, pri tem pa so sodelovali tudi nekateri nemški znanstveniki (npr. Schrader, prej zaposlen pri I.G. Farben). Leta 1952 so znanstveniki v Porton Downu v Angliji odkrili t. i. bojni plin VX, vendar so projekt kmalu zatem opustili in izsledke raziskav predali ZDA, kjer so nadaljevali z razvojem in proizvodnjo bojnih plinov serije V, predvsem v oporišču Rocky Mountain Arsenal (RMA) blizu Denverja v Koloradu. Sovjetski znanstveniki na inštitutu I.M. Sečenov v takratnem Leningradu so prav tako razvijali svojo varianto plina VX, saj so sovjetski vohuni uspeli prenesti le molekularno formulo spojine in ne točne kemične strukture.[30]
[uredi] Iransko-iraška vojna in zalivski vojni
[uredi] Kemični terorizem
[uredi] Vrste bojnih strupov
Pod izrazom kemično orožje razumemo vse strupene snovi, ki v tarčni populaciji povzročijo poškodbe, onesposobitev ali smrt. Trenutno še vedno ni enotne razdelitve, saj različne literature podajajo različne razdelitve, in med ostalim pogosto prištevajo še zažigalno orožje, kot je napalm, in herbicide oz. defoliante.[31]
Kemično orožje se lahko kategorizira na osnovi fizikalnih in kemičnih lastnosti ter toksičnosti in mehanizma delovanja. Tako v prvi vrsti ločimo ubojna in neubojna sredstva, čeprav je ločnica med njimi pogosto nejasna, saj lahko manjši odmerki (subletalne doze) le onesposobijo ali poškodujejo tarčo. V preteklosti so oborožene sile ZDA imele doktrino, po kateri so topniško obstreljevanje zmanjšali v takšnem obsegu, da se je pri tem nastala polovica smrtnega odmerka sarina, posledično pa bi bile sovražne sile le onesposobljene; doktrina je bila uvedena zaradi varčevanja s strelivom in ne zaradi humanih načel.[32]
Način delovanja označuje vstopno pot strupene snovi, ki poteka največkrat preko dihal (inhalacije) ali kože (dermalnega kontakta), in na ta način doseže krvni obtok. Naslednja razdelitev sloni na zakasnelem času med izpostavitvijo in pojavom učinkov. Hitro delujoči strupi, kot so cianidi in živčni strupi, delujejo skoraj takoj in povzročijo smrt v nekaj minutah, pri počasi delujočih strupih, kot je iperit, pa lahko preteče nekaj ur do pojava resnih poškodb. Toksičnost neke snovi se lahko obravnava kot potrebna količina snovi, ki povzroči določene, škodljive učinke. Nazoren primer je primerjava med fosgenom, za katerega je potrebno več tisoč miligramov na kubični meter, da bi pobil polovico vseh prizadetih oseb, ter sarinom, za katerega je potrebno le nekaj deset miligramov.[32]
Perzistentnost snovi označuje čas, v katerem sproščena snov ostane v okolju v nevarni obliki. Neperzistentne snovi so večinoma hlapljive in izhlapijo v nekaj minutah do nekaj urah, perzistentne snovi (npr. VX) pa so povečini goste in oljaste snovi, ki lahko ostanejo v okolju od nekaj dni do nekaj tednov. Strupi so lahko prisotni v obliki trdnin, tekočin ali plinov; večina strupov je prisotnih v obliki tekočine, med ostalim tudi živčni plini, ki so pravzaprav le aerosolizirane tekočine.[32][op. 1]
V naslednji tabeli so bojna sredstva razdeljena na glavne razrede:
| Razred | Predstavniki | Klinični simptomi in znaki | Mehanizem delovanja | Hitrost delovanja |
|---|---|---|---|---|
| Živčni bojni strupi |
|
Inhibicija encima acetilholinesteraza, kar preprečuje razgradnjo živčnega prenašalca acetilholina v sinapsah, s tem pa pojav muskarinskih in nikotinskih učinkov |
|
|
| Krvni bojni strupi |
|
|
|
Takojšnje delovanje |
| Mehurjevci |
|
|
Preko poškodbe DNA ali povečanega sproščanja prostih radikalov povzročijo poškodbe na tarčnih mestih. |
|
| Dušljivci |
|
|
Delujejo neposredno na alveolo-kapilarno membrano, kar sproži močno vnetno reakcijo s posledičnim pljučnim edemom, zmanjšano pljučno komplianco ter moteno izmenjavo plinov. | Takojšnje delovanje ali pa zakasnitev do 3 ur |
| Dražljivci | Hudo zbadanje v očesih in kratkotrajna slepota | Močna iritacija očesne veznice | Takojšnje delovanje |
[uredi] Načini uporabe kemičnega orožja
[uredi] Preventiva in zaščita
[uredi] Opombe
- ^ Napačno tehnično poimenovanje izhaja še iz časa prvotne uporabe plinov, kot je iperit, v prvi svetovni vojni, ko so bile te snovi dejansko prisotne v obliki plinov.[32]
[uredi] Sklici
- ^ 1,0 1,1 Langford, 2004, str. 211-12.
- ^ Langford, str. 216.
- ^ Kolko, G. (1994). Anatomy of a War: Vietnam, the United States, and the Modern Historical Experience. New Press, str. 144-45.
- ^ York, G. & Mick, H. »'Last ghost' of the Vietnam War«. The Globe and Mail, 31. marec 2009.
- ^ Trautman, J. »Petrified Forests«. New Internationalist, maj 2000.
- ^ Langford, str. 225.
- ^ Bothe M., Ronzitti N. in Rosas A. (1998). The New Chemical Weapons Convention - Implementation and Prospects. Martinus Nijhoff Publishers, str. 17. ISBN 9041110992
- ^ 8,0 8,1 8,2 Mayor, A. (2009). Greek Fire, Poison Arrows & Scorpion Bombs: Biological and Chemical Warfare in the Ancient World. Gerald Duckworth & Co. Ltd. ISBN 9780715638521
- ^ Langford, str. 211.
- ^ Langford, str. 212.
- ^ 11,0 11,1 Langford, str. 212-13.
- ^ 12,0 12,1 12,2 12,3 Langford, str. 214.
- ^ Hume, D. History of England, vol. II.
- ^ Mann, C.C. (2011). 1493: Uncovering the New World Columbus Created. Random House Digital. str. 9. ISBN 9780307596727. http://books.google.com/books?id=IqaMEWNvsJQC&printsec=frontcover#v=onepage&q&f=false.
- ^ Langford, str. 213.
- ^ Langford, str. 212-13.
- ^ Langford, str. 222.
- ^ Simons, G. (1994). Iraq: From Sumer to Saddam. London: St. Martins Press, str. 179-181.
- ^ Douglas, R.M. (2009). "Did Britain Use Chemical Weapons in Mandatory Iraq?". The Journal of Modern History 81 (4): 859. doi:10.1086/605488.
- ^ Ferguson, N. (2006). The War of the World. Allen Lane, str. 412.
- ^ Werth, N. s sod. (1999). The Black Book of Communism: Crimes, Terror, Repression. Harvard University Press. ISBN 0-674-07608-7
- ^ Rudibert, K. & Müller, R.-D. (1990). Giftgas Gegen Abd El Krim: Deutschland, Spanien und der Gaskrieg in Spanisch-marokko, 1922-1927. Freiburg: Rombach. ISBN 3-7930-0196-2 (v nemščini)
- ^ Langford, str. 222-23.
- ^ 24,0 24,1 24,2 24,3 Langford, str. 216-18.
- ^ Borkin, J. (1979). The Crime and Punishment of IG Farben. Pocket. ISBN 978-0671827557
- ^ Fisk, R. »Poison gas from Germany«, Independent, 30. december 2000.
- ^ 27,0 27,1 Langford, str. 219.
- ^ Reminick, G. (2001). Nightmare in Bari: The World War II Liberty Ship Poison Gas Disaster and Coverup. Glencannon Pr. ISBN 978-1889901213
- ^ Yoshimi, Y. & Matsuno, S. (1997). Dokugasusen Kankei Shiryô II [Materials on poison gas Warfare]. Tokio: Fuji Shuppanm, str. 27-29; 360-64. (v japonščini)
- ^ Langford, str. 218.
- ^ Croody, str. 88.
- ^ 32,0 32,1 32,2 32,3 Croody, str. 89-90.
[uredi] Viri
- Croody, E. (2002). "Part two: Chemical Agents". V: Chemical and Biological Warfare (str. 85-190). New York: Springer-Verlag. ISBN 0-387-95076-1
- Fry, D.E. (2006). "Chemical Threats". Surg. Clin. N. Am. 86 (3): 637-647. ISBN 1-4160-3559-1
- Langford, R.E. (2004). "Part 3: Chemical Weapons". V: Introduction to weapons of mass destruction: radiological, chemical and biological (str. 211-311). Hoboken: Wiley-Interscience. ISBN 0-471-46560-7 (COBISS)
