Josip Samujilovič Šklovski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Josip Samujilovič Šklovski
I. S. Shklovsky and Ya. B. Zel'dovich, 1977.jpg
Josip Samujilovič Šklovski (levo) z Zeldovičem leta 1977
Rojstvo 18. junij (1. julij) 1916
Q864827?
Smrt 3. marec 1985({{padleft:1985|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:3|2|0}}) (68 let)
Moskva, RSFSR, Sovjetska zveza
Državljanstvo Flag of the Soviet Union.svg Sovjetska zveza
Poklic astronom in astrofizik
Spletna stran


Josip Samujilovič Šklovski [jósip samujílovič šklóvski] (rusko Ио́сиф Самуи́лович Шкло́вский), ruski astronom in astrofizik, * 1. julij (18. julij, ruski koledar) 1916, Gluhov, Sumsko okrožje, Harkovska gubernija, Ruski imperij (danes Gluhiv, Sumska oblast, Ukrajina), † 3. marec 1985, Moskva, Sovjetska zveza (danes Rusija).

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Šklovski se je rodil v Gluhovu, v tedanjem ukrajinskem delu Ruskega imperija. Končal je sedemletno srednjo šolo, nato pa je delal kot delovodja pri gradnji bajkalsko-amurske magistrale. Leta 1933 je začel študirati na Fizikalno-matematični fakulteti Državne univerze v Moskvi, kjer je študiral do leta 1938. Nato je študiral na Oddelku za astrofiziko na Državnem astronomskem inštitutu Šternberga, kjer je ostal do svoje smrti.

Osredotočil se je na raziskave v teoretični astrofiziki in radijski astronomiji, kot tudi Sončeve korone, supernov in kozmičnih žarkov ter njihovega izvora. Leta 1946 je pokazal, da radijski valovi s Sonca izhajajo iz ioniziranih plasti njegove korone, ter razdelal matematično metodo za razlikovanje med toplotnim in netoplotnim radijskim valovanjem v Galaksiji. Še posebej je pomemben njegov predlog, da sevanje iz Rakovice povzroča sinhrotronsko sevanje v katerem se nenavadno energijski elektroni sučejo skozi magnetna polja s hitrostmi blizu hitrosti svetlobe. Predlagal je, da bi lahko bili kozmižni žarki iz eksplozije supernove v območju znotraj 300 svetlobnih let okrog Sonca vzrok nekaterih velikih izumrtij življenja na Zemlji.

Leta 1959 je proučil tirno gibanje Marsovega notranjega satelita Fobosa. Ugotovil je da njegov tir razpada in poudaril, da, če je razpad posledica trenja z Marsovo atmosfero, mora satelit imeti zelo nizko gostoto. V tem smislu je izrazil mnenje, da je Fobos morda votel in umetnega izvora. To predstavo so ovrgle podrobnejše raziskave, vendar je očiten namig o nezemeljskem vpletanju pritegnil javno domišljijo, čeprav ni točno jasno kako resno je treba jemati njegovo zamisel.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Šklovski je bil od leta 1966 dopisni član Sovjetske akademije znanosti.

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Leta 1960 je prejel Leninovo nagrado, leta 1972 pa Medaljo Bruceove.

Poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Po njem se imenuje asteroid glavnega pasu 2849 Šklovski (2849 Shklovskij) in krater na Fobosu.[1]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Shklovsky" (v angleščini). Pridobljeno dne 2013-03-19. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Šklovski, Josip Samujilovič (1975). Življenje in smrt zvezd (Звезды: их рождение, жизнь и смерть). Moskva: Nauka. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]