Anaksimander

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Anaksimander po Raphaelovi sliki Atenska šola, 15101511

Anaksimander [anaksimánder] (starogrško Άναξίμανδρος: Anaxímandros) (tudi Aniksimander), starogrški filozof in astronom, * 609/610 pr. n. št. Milet, † 546 pr. n. št.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Anaksimander je bil predstavnik jonske filozofske šole in Talesov sopotnik ali učenec. Verjetno je bil Anaksimenov učitelj ali prijatelj. malo je znanega o njegovem življenju in delu. Napisal je prvi grški filozofski spis O naravi (Peri fyseos). Iz tega dela je ohranjen samo en stavek. Obširnejši so doksografski podatki. Prvi se je spraševal o načelu, počelu vsega in ga imenoval apeiron. Neskončnost je po kvaliteti nedoločena, prostorsko in časovno neomejena snovna praosnova vseh stvari (arhe), ki iz sebe zaradi neprestanega gibanja izdvaja nasprotja in na ta način povzroča nastanek posameznih stvari. Razvoj nasprotij se nujno konča s spajanjem, z vračanjem posameznega v prvobitno splošno. Odtod je preko Heraklita Efeškega govoril o periodičnem stvarjenju in uničenju sveta.

Pomembna so njegova odkritja v astronomiji. Zanj je imela Zemlja obliko valja ali kamnitega stebra, katerega višina je enaka tretjini osnovnice. Zemlja prosto lebdi v zraku v središču sveta. Sonce, Luna in zvezde naj bi bile različno oddaljene; Sonce najdlje, zvezde pa Zemlji najbližje. Sonce si je zamišljal kot kolo s premerom 27 ali 28 Zemljinih premerov. Votel obroč kolesa naj bi napolnjeval ogenj, viden le skozi okroglo odprtino. Na podoben način je razlagal tudi Luno, ta obroč naj bi bil širok 19 Zemljinih premerov. Zvezdno kolo pa je postavil nekje med Luno in Zemljo. Nastanek Sončevih in Luninih mrkov je razlagal z začasno zamašitvijo lukenj v obročih, Lunine mene pa z rednimi delnimi zamašitvami. Ni popolnoma jasno, kako si je zamišljal zgradbo sfer in obročev, saj so morali notranje ležeči sloji prepuščati Sončevo svetlobo, njih lastna svetloba pa je izhajala le skozi odprtine. Zvezde je postavil najbližje k Zemlji, kar govori o tem, kako malo so Grki takrat opazovali nebo, saj je očitno, da niso poznali niti Luninih okultacij svetlih zvezd. Tako je zasnoval svojo novo kozmološko sliko, ki je v grško astronomijo uvedla geometrizacijo fizičnega Vesolja. Njegovo učenje o nastanku organskega življenja v vodi in razvoju živih bitij preko nižjih organizmov do človeka predstavlja pomembno anticipacijo sodobne teorije o poreklu vrst. Napravil je nebesno kroglo (sfaira) in sestavil prvo geografsko karto za katero je kasneje napisal besedilo njegov rojak Hekatej. Prvi je uporabljal gnomon, s katerim je določil kot med ekliptiko in ekvatorjem.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]