Samarij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Samarij, 62Sm
Samarij
IzgovarjavaIPA: [samárij]
Videzsrebrno bel
Standardna atomska teža Ar, std(Sm)150,36(2)[1]
Samarij v periodnem sistemu
Vodik Helij
Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon
Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon
Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton
Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon
Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon
Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson


Sm

Pu
prometijsamarijevropij
Vrstno število (Z)62
Skupinan/a
Periodaperioda 6
Blok  blok f
Razporeditev elektronov[Xe] 4f6 6s2
Razporeditev elektronov po lupini2, 8, 18, 24, 8, 2
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STPtrdnina
Tališče1072 °C
Vrelišče1900 °C
Gostota (blizu s.t.)7,52 g/cm3
v tekočem stanju (pri TT)7,16 g/cm3
Talilna toplota8,62 kJ/mol
Izparilna toplota192 kJ/mol
Toplotna kapaciteta29,54 J/(mol·K)
Parni tlak
P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k
pri T (°C) 728 833 970 1.148 1.402 1.788
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja0,[2] +2, +3 (rahlo bazični oksid)
ElektronegativnostPaulingova lestvica: 1,17
Ionizacijske energije
  • 1.: 544,5 kJ/mol
  • 2.: 1070 kJ/mol
  • 3.: 2260 kJ/mol
Atomski polmerempirično: 180 pm
Kovalentni polmer198±8 pm
Barvne črte v spektralnem obsegu
Spektralne črte samarija
Druge lastnosti
Pojavljanje v naraviprvobitno
Kristalna strukturaromboedrična
Rhombohedral kristalna struktura za samarij
Hitrost zvoka tanka palica2130 m/s (pri 20 °C)
Temperaturni raztezek(s.t.) (α, poly) 12,7 µm/(m⋅K)
Toplotna prevodnost13,3 W/(m⋅K)
Električna upornost(s.t.) (α, poly) 0,940 µΩ⋅m
Magnetna ureditevparamagnetik[3]
Magnetna susceptibilnost+1860,0·10−6 cm3/mol (291 K)[4]
Youngov modulα form: 49,7 GPa
Strižni modulα form: 19,5 GPa
Stisljivostni modulα form: 37,8 GPa
Poissonovo razmerjeα form: 0,274
Trdota po Vickersu410–440 MPa
Trdota po Brinellu440–600 MPa
Številka CAS7440-19-9
Zgodovina
Poimenovanjepo mineralu samarskitu (ki so ga poimenovali po Vasiliju Samarskem-Bihovcu)
Odkritje in prva izolacijaLecoq de Boisbaudran (1879)
Najpomembnejši izotopi samarija
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt
144Sm 3,08% stabilen
145Sm sint. 340 d ε 145Pm
146Sm sint. 6,8×107 y α 142Nd
147Sm 15,00% 1,06×1011 y α 143Nd
148Sm 11,25% 7×1015 let α 144Nd
149Sm 13,82% stabilen
150Sm 7,37% stabilen
151Sm sint. 90 y β 151Eu
152Sm 26,74% stabilen
153Sm sint. 46,284 h β 153Eu
154Sm 22,74% stabilen
Kategorija Kategorija: Samarij
prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Samarij je kemični element s simbolom Sm in atomsko število 62. Gre za zmerno trdo srebrno kovino, ki v zraku počasi oksidira. Ker je samarij tipičen član lantanidne serije, običajno prevzame oksidacijsko stanje +3. Znane so tudi spojine samarija (II), predvsem monoksid SmO, mono halkogenidni SmS, SmSe in SmTe ter samarijev (II) jodid . Slednja spojina je običajen reducent v kemijski sintezi. Samarij nima pomembnejše biološke vloge, je le nekoliko toksičen.

Samarij je leta 1879 odkril francoski kemik Paul-Émile Lecoq de Boisbaudran in ga poimenoval po mineralu samarskit, iz katerega je bil izoliran. Mineral so poimenovali po ruskem rudarskem uradniku, polkovniku Vasiliju Samarskem-Bihovcu, ki je tako postal prva oseba, po kateri so, čeprav le posredno, imenovali kemični element. Čeprav je samarij uvrščen med redke zemeljske elemente, je 40. najpogostejši element v zemeljski skorji in je pogostejši kot kaka kovina, na primer kositer . Samarij je prisoten s koncentracijo do 2,8% v več mineralih, med drugim v ceritu, gadolinitu, samarskitu, monacitu in bastnäsitu; zadnja dva sta najpogostejša komercialna vira elementa. Te minerale večinoma najdemo na Kitajskem, v ZDA, Braziliji, Indiji, Šrilanki in Avstraliji; Kitajska je daleč na svetu vodilna v pridobivanju in proizvodnji samarija.

Glavna komercialna uporaba samarija je v trajnih samarij-kobaltovih magnetih, z močjo na drugem mestu za magneti neodima; pri tem lahko samarijeve spojine prenesejo bistveno višje temperature, nad 700 °C (1.292 °F), ne da bi zaradi višje Curiejeve točke zlitine izgubile svoje magnetne lastnosti. Radioaktivni izotop samarij-153 je aktivna sestavina zdravila samarij (<sup id="mwMQ">153</sup> Sm) lexidronam (Quadramet), ki ubija rakave celice pri zdravljenju pljučnega raka, raka prostate, raka dojke in osteosarkoma . Drugi izotop, samarij-149, je močan absorber nevtronov in se zato dodaja nadzornim palicam jedrskih reaktorjev . Nastaja tudi kot razpadni produkt med delovanjem reaktorja in je eden pomembnih dejavnikov, ki se upošteva pri zasnovi in delovanju reaktorja. Druge aplikacije samarija vključujejo katalizo kemičnih reakcij, radioaktivno datiranje in rentgenske laserje .

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Meija, Juris; in sod. (2016). »Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)«. Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.
  2. Yttrium and all lanthanides except Ce and Pm have been observed in the oxidation state 0 in bis(1,3,5-tri-t-butylbenzene) complexes, see Cloke, F. Geoffrey N. (1993). »Zero Oxidation State Compounds of Scandium, Yttrium, and the Lanthanides«. Chem. Soc. Rev. 22: 17–24. doi:10.1039/CS9932200017. and Arnold, Polly L.; Petrukhina, Marina A.; Bochenkov, Vladimir E.; Shabatina, Tatyana I.; Zagorskii, Vyacheslav V.; Cloke (15. december 2003). »Arene complexation of Sm, Eu, Tm and Yb atoms: a variable temperature spectroscopic investigation«. Journal of Organometallic Chemistry. 688 (1–2): 49–55. doi:10.1016/j.jorganchem.2003.08.028.
  3. Lide, D. R., ur. (2005). »Magnetic susceptibility of the elements and inorganic compounds«. CRC Handbook of Chemistry and Physics (PDF) (86th izd.). Boca Raton (FL): CRC Press. ISBN 0-8493-0486-5.
  4. Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 0-8493-0464-4.