Berkelij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
kirijberkelijkalifornij
Tb

Bk
   
 
 

Periodni sistem
Znane lastnosti
Ime, znak, število berkelij, Bk, 97
Kemijska vrsta aktinoidi
perioda, blok 7, f
Izgled unknown; probably kovinski,
srebrnkasto bel ali siv
Atomska teža [247] a. e. m.
Elektronska konfiguracija [Rn] 5f9 7s2
e- na energijski nivo 2,8,18,32,27,8,2
Agregatno stanje trdno
Najstabilnejši izotopi
izo NA t1/2 DM DE MeV DP
245Bk {sint.} 4,94 d ε
ε
0,810
6,455
245Cm
241Am
246Bk {sint.} 1,8 d α
ε
6,070
1,350
242Am
246Cm
247Bk {sint.} 1380 let α 5,889 243Am
248Bk {sint.} >9 let α 5,803 244Am
249Bk {sint.} 320 d α
SF
β-
5,526
 
0,125
245Am


 
249Cf

Berkélij je umetni element, ki ima v periodnem sistemu simbol Bk in atomsko število 97. Ta radioaktivni kovinski element iz skupine aktinoidov so najprej sintetizirali z obstreljevanjem americija z delci alfa (ioni helija) in ga poimenovali po kalifornijskem mestu Berkeley. Berkelij je bil peti sintetizirani transuranski element.

Pomembne lastnosti[uredi | uredi kodo]

Količine berkelija-249 (razpolovni čas 314 dni), ki jih je moč tehtati, omogočajo odkritje nekaterih lastnosti s pomočjo makroskopskih količin. Leta 2004 berkelij še ni bil izoliran v svoji elementarni obliki, vendar domnevajo, da je srebrna kovina, ki pri povišanih temperaturah na zraku zlahka oksidira in je topna v raztopinah mineralnih kislin. Za identifikacijo različnih spojin berkelija se uporabljajo tehnike loma žarkov X; z njimi je moč odkriti berkelijev dioksid (BkO2), berkelijev fluorid (BkF3), berkelijev oksiklorid (BkOCl), in berkelijev triokxid (BkO3). Leta 1962 so izolirali vidno količino berkelijevega klorida, ki je tehtala 3 milijardinke grama. To je bila prva vidna količina čiste berkelijeve spojine.

Kot drugi aktinoidi se tudi berkelij kopiči v okostnih tkivih. Ta element nima znane rabe izven temeljnih raziskav in ne igra nobene biološke vloge.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Berkelij so prvič sintetizirali Glenn Theodore Seaborg, Albert Ghiorso, Stanley G. Thompson, in Kenneth Street mlajši s Kalifornijske univerze v Berkeleyju, ZDA, decembra 1949. Skupina je uporabila ciklotron za obstreljevanje miligramske tarče americija-241 z delci alfa in s tem pridobila berkelij-243 (razpolovna doba 4 ure in pol) in dva prosta nevtrona. Pozneje so sintetizirali še berkelij-249, enega od najdlje živeč izotopov tega elementa (razpolovni čas 320 dni) tako, da so tarčo iz kirija-244 izpostavili močnemu žarku nevtronov.

Izotopi[uredi | uredi kodo]

Podrobneje je opisano 19 radioizotopov berkelija, najstabilnejši od njih so Bk-247 z razpolovno dobo 1380 let, Bk-248 z razpolovno dobo več kot 9 let in Bk-249 z razpolovno dobo 320 dni. Vsi ostali radioaktivni izotopi imajo razpolovne dobe krajše od 5 dni, večina od njih celo krajše od 5 ur. Ta element ima tudi dve stanji meta, najstabilnejše je Bk-248m (t½ 23,7 ur). Atomska teža izotopov berkelija je med 235,057 a. m. e. (Bk-235) do 254,091 a. m. e. (Bk-254).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]