Halkogen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Skupina → 16
↓ Perioda
2
Tekoči kisik
8
O
3
Žveplo
16
S
4
Selen
34
Se
5
Kristal telurja
52
Te
6

84
Po
7

116
Uuh

Halkogeni so kemijski elementi iz 16. (po stari nomenklaturi VIA) skupine periodnega sistema elementov. Skupina je poznana tudi kot kisikova skupina. Med halkogene spadajo: kisik (O), žveplo (S), selen (Se), telur (Te), polonij (Po) in sintetični ununheksij(Uuh).

Njihovo ime pomeni "rudotvorni" (iz grškega halkos = ruda in –gen = tvoriti).

Čeprav je cela skupina, vključno s kisikom, definirana kot halkogena, se kisik in oksidi običajno ločujejo od halkogenov in halkogenidov. Izraz halkogenid je po navadi rezerviran za sulfide, selenide in teluride, ne pa tudi za okside. Oksidi se običajno ne razvrščajo med halkogenide.[1][2][3][4]

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Elementi 16. skupine imajo podobne elektronske konfiguracije, predvsem za najbolj zunanji elektronski obli, zato imajo tudi podobne lastnosti:

Z Element št. elektronov/orbitala
8 Kisik 2, 6
16 Žveplo 2, 8, 6
34 Selen 2, 8, 18, 6
52 Telur 2, 8, 18, 18, 6
84 Polonij 2, 8, 18, 32, 18, 6
116 Ununheksij 2, 8, 18, 32, 32, 18, 6
Kos železove rude s kristali pirita (FeS)

Kisik in žveplo sta nekovini, selen, telur in polonij pa so polprevodne polkovine. To pomeni, da so njihove električne lastnosti nekje med lastnostmi kovin in izolatorjev. Telur, pa tudi selen, se kljub temu pogosto razvrščata med kovine. Kovinski halkogenidi se v naravi pojavljajo kot minerali. Nekateri so zelo pogosti, na primer pirit (FeS), ki je železova ruda, nekateri pa so zelo redki, na primer zlatov ditelurid kalaverit (AuTe2).

Najboolj pogosto formalno oksidacijsko stanje halkogenih spojin je 2-. Pogosta so tudi druga oksidacijska stanja, na primer 1- v piritu. Najvišje formalno oksidacijsko stanje je 6+ v sulfatih (žveplova kislina H2SO4), selenatih (natrijev selenat Na2SeO4) in teluratih.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ A Second Note on the Term "Chalcogen"
  2. ^ Francesco Devillanova (Editor) Handbook of Chalcogen Chemistry - New Perspectives in Sulfur, Selenium and Tellurium Royal Society of Chemistry, 2007; ISBN 0-85404-366-7, 9780854043668
  3. ^ IUPAC goldbook amides. Chalcogen replacement analogues (of amides) are called thio-, seleno- and telluro-amides.
  4. ^ Ohno Takahisa Passivation of GaAs(001) surfaces by chalcogen atoms (S, Se and Te) Surface Science; Volume 255, Issue 3, 2 September 1991, str. 229-236.