Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Niobij, 41Nb |
|
Izgovarjava | IPA: [nióbij] |
---|
Videz | siv kovinski, modrikast, če oksidiran |
---|
Standardna atomska teža Ar, std(Nb) | 7001929063700000000♠92,90637(1)[1] |
---|
|
|
Vrstno število (Z) | 41 |
---|
Skupina | skupina 5 |
---|
Perioda | perioda 5 |
---|
Blok | blok d |
---|
Razporeditev elektronov | [Kr] 4d4 5s1 |
---|
Razporeditev elektronov po lupini | 2, 8, 18, 12, 1 |
---|
|
Faza snovi pri STP | trdnina |
---|
Tališče | 2477 °C |
---|
Vrelišče | 4744 °C |
---|
Gostota (blizu s.t.) | 8,57 g/cm3 |
---|
Talilna toplota | 30 kJ/mol |
---|
Izparilna toplota | 689,9 kJ/mol |
---|
Toplotna kapaciteta | 24,60 J/(mol·K) |
---|
Parni tlak
P (Pa)
|
1
|
10
|
100
|
1 k
|
10 k
|
100 k
|
pri T (°C)
|
2.669
|
2.934
|
3.251
|
3.640
|
4.120
|
4.740
|
|
|
Oksidacijska stanja | −3, −1, 0, +1, +2, +3, +4, +5 (rahlo kisel oksid) |
---|
Elektronegativnost | Paulingova lestvica: 1,6 |
---|
Ionizacijske energije | - 1.: 652,1 kJ/mol
- 2.: 1380 kJ/mol
- 3.: 2416 kJ/mol
-
|
---|
Atomski polmer | empirično: 146 pm |
---|
Kovalentni polmer | 164±6 pm |
---|
Spektralne črte niobija |
|
Pojavljanje v naravi | prvobitno |
---|
Kristalna struktura | telesno centrirana kubična (tck) |
---|
Hitrost zvoka tanka palica | 3480 m/s (pri 20 °C) |
---|
Temperaturni raztezek | 7,3 µm/(m⋅K) |
---|
Toplotna prevodnost | 53,7 W/(m⋅K) |
---|
Električna upornost | 152 nΩ⋅m (pri 0 °C) |
---|
Magnetna ureditev | paramagnetic |
---|
Youngov modul | 105 GPa |
---|
Strižni modul | 38 GPa |
---|
Stisljivostni modul | 170 GPa |
---|
Poissonovo razmerje | 0,40 |
---|
Mohsova trdota | 6,0 |
---|
Trdota po Vickersu | 870–1320 MPa |
---|
Trdota po Brinellu | 735–2450 MPa |
---|
Številka CAS | 7440-03-1 |
---|
|
Poimenovanje | po Niobe v grški mitologiji, hčeri Tantala |
---|
Odkritje | Charles Hatchett (1801) |
---|
Prva izolacija | Christian Wilhelm Blomstrand (1864) |
---|
prepoznal kot samostojen element | Heinrich Rose (1844) |
---|
|
|
Kategorija: Niobij prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference |
Nióbij, nekdaj imenovan kolúmbij, je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Nb in atomsko število 41. To redko, mehko, sivo, kovno prehodno kovino je moč najti v niobitu in se uporablja v zlitinah. Najpomembnejše so zlitine za izdelavo specialnih jekel in za povečanje trdnosti varjenih spojev. Niobij so najprej odkrili v kolumbitu (zdaj imenovanem niobit) in ga najprej poimenovali po tem mineralu.
Ta element nikoli ne nastopa prost, pač pa se pojavlja v niobitu (Fe, Mn)(Nb, Ta)2O6, niobit-tantalit [(Fe, Mn)(Ta, Nb)2O6], pirokloru (NaCaNb2O6F), in evksenitu [(Y, Ca, Ce, U, Th)(Nb, Ta, Ti)2O6]. Minerali, ki vsebujejo niobij, pogosto vsebujejo tudi tantal. Odkrili so, da so velika nahajališča niobija povezana s karbonatiti (karbo-silikatnimi kameninami) in kot sestavina piroklora. Glavni proizvajalki koncentratov niobijevih mineralov sta Brazilija in Kanada, obsežna nahajališča rude so tudi v Nigeriji, DR Kongo in Rusiji.