Potencialna širitev Evropske unije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search


Evropska unija
Flag of Europe.svg

Članek je del serije:
Politika in uprava
Evropske unije


Trije stebri

Steber I: Evropska skupnost
Steber II: Skupna zunanja in varnostna politika
Steber III: Policijsko in sodno sodelovanje


Politične ustanove

Komisija

Predsednik:  (Ursula von der Leyen)
Komisija Ursule von der Leyen

Evropski svet

Predsednik:  (Charles Michel)

Svet Evropske unije

Predsedništvo:  (Češka)

Parlament

Predsednica:  (Roberta Metsola)
Evroposlanci
Volilne enote in volitve
Politične skupine
Odbori

Sodstvo

Sodišče Evropskih skupnosti
Sodišče prve stopnje
Sodišče za uslužbence


Računsko sodstvo

Računsko sodišče Evropske unije


Finančna telesa

Evropska centralna banka
Evropska investicijska banka
Evropski investicijski sklad


Svetovalna telesa

Ekonomsko-socialni odbor
Odbor regij


Decentralizirana telesa

Agencije EU


Zakonodaja
Pravni red
Postopek
Pogodbe
Predpisi · direktive · odločitve
Priporočila · mnenja

Z EU povezane teme
Ekonomska in monetarna unija
Širitev
Zunanji odnosi
Vseevropske politične stranke


  trenutne članice
  kandidatke v pristopnih pogajanjih
  kandidatke
  podana vloga
  potencialne kandidatke
  nekdanje članice

Potencialna širitev Evropske unije obravnava države, ki so izkazale interes za pridružitev k Evropski uniji. Priznanih je sedem kandidatk za članstvo v Evropski uniji: Turčija (prošnja vložena leta 1987), Severna Makedonija (leta 2004), Črna gora (2008), Albanija (2009), Srbija (2009), Ukrajina (2022) in Moldavija (2022). Kosovo (čigar neodvisnosti ne priznava pet držav članic EU) in Bosna in Hercegovina sta priznani kot potencialni kandidatki za članstvo s strani EU.[1] Bosna in Hercegovina je uradno vložila prošnjo za članstvo, medtem ko ima Kosovo sklenjeno stabilizacijsko-pridružitveno pogodbo (SPS) z EU, ki praviloma poteka pred vložitvijo prošnje za članstvo. Gruzija je za članstvo zaprosila leta 2022 in Evropski parlament je sprejel resolucijo, s katero priznava njeno "evropsko perspektivo".

Črna gora in Srbija, ki sta najbolj napredni kandidatki, naj bi se pridružili prej kot ostali.[2] Medtem ko drugi napredujejo, turški (in v manjši meri severnomakedonski in albanski) pogovori dejansko mirujejo.[3]

Pristopna merila so vključena v københavnska merila, dogovorjena leta 1993, in Maastrichtsko pogodbo (49. člen). 49. člen Maastrichtske pogodbe (kakor je bila spremenjena) pravi, da lahko vsaka "evropska država", ki spoštuje "načela svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države", zaprosi za pridružitev k Evropski uniji. Ali je država evropska ali ne, je predmet politične ocene institucij EU.[4] Pretekla širitev od ustanovitve Evropske unije (EU) kot Evropske gospodarske skupnosti s strani jedrnih šestih držav leta 1958[5] je povečala skupno število članic EU na osemindvajset, čeprav je zaradi izstopa Združenega kraljestva, trenutno število držav članic EU je sedemindvajset.

Od štirih večjih zahodnoevropskih držav, ki niso članice EU, so Norveška, Švica in Islandija v preteklosti vložile prošnje za članstvo, a so jih pozneje zamrznile ali umaknile, medtem ko je Združeno kraljestvo nekdanja članica. Norveška, Švica, Islandija in Lihtenštajn sodelujejo na enotnem trgu EU in tudi v Schengenskem območju, zaradi česar so tesno povezane z EU; nobena pa ni v carinski uniji EU.

Trenutna agenda in prijavitelji[uredi | uredi kodo]

Predloga:EUNEARSTATESSedanja širitvena agenda Evropske unije zadeva Turčijo in države Zahodnega Balkana Albanijo, Bosno in Hercegovino, Kosovo, Severno Makedonijo, Črno goro in Srbijo. Te države se morajo o pogojih pristopa k EU pogajati s sedanjimi državami članicami in pred pristopom uskladiti svojo domačo zakonodajo s pravom EU.

Turčija je vlogo vlogo za članstvo v EU vložila pred več leti, vendar so njihova pristopna pogajanja zastala od leta 2016.[6] To je posledica političnih vprašanj v zvezi s pristopom države.[7] Kar zadeva države Zahodnega Balkana, se je EU zavezala, da jih bo vključila po njihovih državljanskih vojnah: dve državi sta vstopili (Slovenija leta 2004 in Hrvaška leta 2013), štiri so kandidatke, preostali dve pa imata predpristopne sporazume.[8]Predloga:EUWESTBALKANSObstajajo tudi druge države v Evropi, ki si bodisi prizadevajo za članstvo ali da bi zaprosile, če bi se njihova sedanja zunanja politika spremenila ali bi EU dala signal, da bi jih lahko zdaj vključila na širitveni program. Ti pa formalno niso del sedanje agende, ki že zamuja zaradi dvostranskih sporov na Balkanu in težav pri popolni implementaciji pravnega reda EU (sprejetega telesa prava EU).

Leta 2005 je Evropska komisija v strateškem dokumentu predlagala, da bi sedanja širitvena agenda lahko preprečila možnost prihodnjega pristopa Armenije, Azerbajdžana, Belorusije, Gruzije, Moldavije in Ukrajine.[9] Olli Rehn, evropski komisar za širitev med letoma 2004 in 2010, je občasno dejal, da bi se morala EU "izogniti preobremenitvi svojih zmogljivosti in namesto tega konsolidirati svoj širitveni program," in dodal, "to je že izziv za naš pristopni proces."[10]

Prej je bilo pravilo, da se pri širitvah Uniji pridruži več udeležencev hkrati. Edini širitvi le ene države sta bili sprejem Grčije leta 1981 in sprejem Hrvaške leta 2013.

Vendar pa članice EU opozarjajo, da bo po pomembnem vplivu pete širitve leta 2004 v prihodnosti sprejet bolj individualen pristop, čeprav bo vstop parov ali manjših skupin držav najverjetneje sovpadal.[11]

Zahodni Balkan[uredi | uredi kodo]

Vrh Evropskega sveta leta 2003 v Solunu je povezovanje Zahodnega Balkana postavil za prednostno nalogo širitve EU. Ta zaveza je bila sprejeta za stabilizacijo regije po jugoslovanskih vojnah, seriji etničnih vojn v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so privedle do razpada Jugoslavije.

Slovenija je bila prva država nekdanje Jugoslavije, ki se je pridružila EU leta 2004, sledila ji je Hrvaška leta 2013.

Albanija, Srbija, Severna Makedonija in Črna gora so vse države kandidatke in so v fazi pogajanj.[12] Bosna in Hercegovina je zaprosila za pridružitev, vendar še ni priznana kot kandidatka, medtem ko se Kosovo, ki je leta 2008 razglasilo neodvisnost in ga ne priznava 5 držav EU in Srbija, namerava prijaviti do konca leta 2022.[13]

Srbija in Črna gora bi se lahko pridružili EU leta 2025.[14] Evropski svet je potrdil začetek pogajanj z Albanijo in Severno Makedonijo 26. marca 2020, ki bi se lahko pridružili po letu 2025.[15]

Bolgarija je blokirala pristopna pogajanja Severne Makedonije.[16]

Turčija[uredi | uredi kodo]

Kandidatura Turčije za pridružitev Evropski uniji je bila od podelitve leta 1999 predmet precejšnje polemike. Turčija je imela zgodovinsko tesne vezi z EU, saj ima pridružitveni sporazum sklenjen od leta 1964,[17] od leta 1995 je v carinski uniji z EU in je prvič zaprosila za pridružitev leta 1987. Šele po vrhu v Bruslju 17. decembra 2004 (po veliki širitvi leta 2004) je Evropski svet objavil, da so se pogajanja o članstvu s Turčijo uradno začela 3. oktobra 2005.

Turčija je enajsto največje gospodarstvo na svetu in je ključna regionalna sila.[18][19] Leta 2006 je Carl Bildt, nekdanji švedski zunanji minister, izjavil, da bi "[pristop Turčije] EU dal odločilno vlogo za stabilnost v vzhodnem delu Sredozemlja in Črnega morja, kar je očitno v strateškem interesu Evrope."[20]

Na drugi strani pa so nekateri, denimo nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy in nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel, nasprotovali članstvu Turčije. Nasprotniki trdijo, da Turčija ne spoštuje ključnih načel, ki se pričakujejo v liberalni demokraciji, kot je svoboda izražanja.[21] Številna populacija Turčije bi spremenila tudi razmerje moči v reprezentativnih evropskih institucijah. Ob vstopu v EU bi Turčija z 84 milijona prebivalcev imela največje število evropskih poslancev v Evropskem parlamentu. Postala bi tudi najbolj naseljena država v EU.[22]  Druga težava je, da Turčija ne priznava ene države EU, Cipra, zaradi ciprskega spora in ciprska vlada blokira nekatera poglavja turških pogovorov.

Odnosi Turčije z Evropsko unijo so se resno poslabšali po poskusu turškega državnega udara leta 2016 in kasnejših čistkah v državi.[23][24] Evropski parlament je 24. novembra 2016 odobril nezavezujočo resolucijo, ki poziva k "začasni zamrznitvi tekočih pristopnih pogajanj s Turčijo" zaradi skrbi za človekove pravice in pravno državo.[25][26][27] Evropski svet (ki ga sestavljajo voditelji držav ali vlad držav članic) je 13. decembra sklenil, da v "prevladujočih okoliščinah" ne bo odprl nobenih novih področij v pogajanjih o članstvu Turčije,[28] saj se je država preveč približala avtokratski vladavini.[29] Od leta 2022, zlasti po Erdoğanovi zmagi na ustavnem referendumu, so turška pristopna pogajanja dejansko v mirovanju.[3][30][31]

Trio združenja[uredi | uredi kodo]

Gruzija, Moldavija in Ukrajina so ratificirale pridružitveni sporazum z EU, Evropski parlament pa je leta 2014 sprejel resolucijo, v kateri je navedel, da "v skladu z 49. členom Pogodbe o Evropski uniji Gruzija, Moldavija in Ukrajina, pa tudi vse druge evropske država, ki imajo evropsko perspektivo, lahko zaprosijo za članstvo v EU v skladu z načeli demokracije, spoštovanja temeljnih svoboščin in človekovih pravic, pravic manjšin in zagotavljanja vladavine pravic.«[32] Vstopili so tudi v poglobljeno in celovito območje proste trgovine z EU, ki ustvarja "okvir za posodobitev [...] trgovinskih odnosov in za gospodarski razvoj z odpiranjem trgov s postopno odpravo carinskih tarif in kvot ter z obsežnim usklajevanjem zakonov, norm in predpisov v različnih sektorjih, povezanih s trgovino, ter ustvarjanje pogojev za uskladitev ključnih sektorjev" svojih gospodarstev s standardi EU.[33] Evropska unija se v tistem desetletju na postsovjetski prostor ni razširila.[34]

Do januarja 2021 sta se Gruzija in Ukrajina pripravljali, da bosta uradno zaprosili za članstvo v EU leta 2024.[35][36][37]Po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022 Ukrajina je 28. februarja 2022 Ukrajina vložila prošnjo za članstvo v EU, nato pa Gruzija in Moldavija 3. marca 2022.[38][39]

Tabela korakov pristopa[uredi | uredi kodo]

Država Status Pridružitveni dogovor Vloga za članstvo Status kandidatke Začetek pogajanj Konec pregledovanja Poglavja Ovire
Črna gora Črna gora Pogajanja 1. maj 2010 (SAA) 15. december 2008 17. december 2010 29. junij 2012 27. junij 2013 3/33 od 33 Mejno vprašanje s Hrvaško.[40] Delo na uskladitvi finančnih in proračunskih določb s pravnim redom EU je še vedno v začetni fazi.[41] Težave s korupcijo.[42]
Srbija Srbija Pogajanja 1. september 2013 (SAA) 22. december 2009 1. marec 2012 21. junij 2014[43] 24. marec 2015 2/22 od 34 Naraščajoča nesoglasja s Kosovom, skrbi glede neodvisnosti sodstva in korupcije.[44][45]
Turčija Turčija Pogajanja (trenutno zamrznjena) 1. december 1964 (AA) 14. april 1987 12. december 1999 3. oktober 2005 13. oktober 2006 1/16 od 33 Erozija demokratičnih institucij in politične čistke (ki kršijo københavnska merila za članstvo),[46] kršitve človekovih pravic in nesoglasja s Ciprom,[47] Pogajanja v 14 poglavjih so bila zamrznjena pred letom 2010.[48] Pogajanja so bila dejansko zamrznjena od izjave EU iz leta 2018, ki kaže, da v bližnji prihodnosti ne bo več odprtih poglavij.[49][50]
Albanija Albanija Kandidatka 1. april 2009 (SAA) 28. april 2009 24. junij 2014[51] [52][53][54] Korupcija in politizacija sodstva.[44]
Makedonija Severna Makedonija Kandidatka 1. april 2004 (SAA) 22. marec 2004 17. december 2005 [52][53][54] Disputes with Bulgaria, concerns about democracy and rule of law.[44][16]
Moldavija Moldavija Kandidatka 1. julij 2016 (AA) 3. marec 2022[55] 23. junij 2022[56] Konflikt v Pridnestrju in s tem povezana ruska vojaška prisotnost v Pridnestrju, nizka stopnja gospodarskega razvoja.[57]
Ukrajina Ukrajina Kandidatka 1. september 2017 (PS) 28. februar 2022[58] 23. junij 2022[56] Trenutna rusko-ukrajinska vojna in ruska okupacija ukrajinskih ozemelj,[59] nizka raven gospodarskega razvoja.[60]
Bosna in Hercegovina Bosna in Hercegovina Vložena prošnja 1. junij 2015 (SAA) 15. februar 2016[61] Ustava države potrebuje dramatične reforme, da bi izpolnila temeljne pravice in druge standarde EU, zvezni dogovor o prihodnosti države, stopnjo gospodarskega razvoja.[44]
Gruzija Gruzija Vložena prošnja 1. julij 2016 (AA) 3. marec 2022[62] Ruska okupacija gruzijskih ozemelj, nizka stopnja gospodarskega razvoja.[63]
Kosovo Kosovo Potencialna kandidatka 1. april 2016 (SAA)[64] Težave s korupcijo, status je sporen.[44]

Države, ki niso na dnevnem redu[uredi | uredi kodo]

Maastrichtska pogodba (49. člen) določa, da lahko vsaka evropska država (kot je opredeljena v oceni Evropskega sveta), ki je zavezana demokraciji, zaprosi za članstvo v Evropski uniji. [65] Poleg evropskih držav se špekulira ali predlaga za prihodnje članice EU tudi druge države.

Suverene države[uredi | uredi kodo]

Države v Evropi, ki so se iz različnih razlogov odločile, da se ne bodo pridružile EU, so se integrirale vanjo v različni meri glede na svoje okoliščine. Islandija, Norveška in Lihtenštajn neposredno sodelujejo na enotnem trgu prek EGP, Švica to počne prek dvostranskih pogodb, druge evropske mikrodržave (Andora, Monako, San Marino, Vatikan) pa imajo posebne sporazume z EU in sosednjimi državami, vključno z njihovimi uporabo evra kot svoje valute. Večina teh držav je tudi del Schengenskega območja. Norveška, Islandija in Švica so že imele neposredne prošnje za pridružitev EU, ki so bile umaknjene ali kako drugače zamrznjene. Takšne vloge bi bilo mogoče ponovno vložiti v primeru spremembe političnega okolja.

Drugi predlogi[uredi | uredi kodo]

  • Andorra, Liechtenstein, Monaco, and Vatican City are European microstates that are not on the agenda of the EU to be members, nor their own. See: Microstates and the European Union.
  • Azerbaijan and Kazakhstan are transcontinental states. These countries are not on the agenda of the EU to be members, nor their own. See: Azerbaijan–European Union relations and Kazakhstan–European Union relations.
  • Canada is a non-European country with values, culture, trade, and politics closely linked with the EU. Its membership has been proposed due to this. See: Canada–European Union relations.
  • Cape Verde and Israel are non-European countries with close historical and political relations with the EU. See: Cape Verde–European Union relations and Israel–European Union relations.
  • The Order of Malta is a sovereign entity without territory that has extraterritorial headquarters in Palazzo Malta and Villa Malta, as well as observer status in the United Nations and the Council of Europe. See: Sovereign Military Order of Malta–European Union relations.

Nesuverene države[uredi | uredi kodo]

Škotska[uredi | uredi kodo]

Kljub temu, da je Škotska večinsko glasovala za obstanek,[66] je Združeno kraljestvo kot celota leta 2020 zapustilo Evropsko unijo, s čimer je Škotski ostalo morebitno prihodnje članstvo kot širitev izven EU.[67] Škotska nacionalna stranka (SNP), ki vodi škotsko vlado, podpira ponovno pridružitev EU, če bi Škotska v prihodnosti postala neodvisna.[68]

Notranja širitev[uredi | uredi kodo]

Notranja širitev je proces novih držav članic, ki nastane zaradi razpada ali odcepitve obstoječe države članice.[69][70][71] V državah članicah je bilo in obstajajo številna aktivna separatistična gibanja (na primer v Kataloniji in Flandriji), vendar ni jasnih sporazumov, pogodb ali precedensov, ki bi pokrivali scenarij razpada obstoječe države članice EU v dve ali več držav. Vprašanje je, ali je ena država naslednica in ena nova kandidatka ali pa sta obe novi državi, ki ju je treba sprejeti v EU.[72][73]

V nekaterih primerih želi regija zapustiti svojo državo in Evropsko unijo, in sicer tiste regije, ki se želijo pridružiti Švici. Škotska in Katalonija vidita svojo prihodnost kot neodvisni državi v EU. Posledica tega je veliko zanimanje, ali bi, ko postanejo neodvisne, obdržale članstvo v EU ali, ali bi morale znova zaprositi za članstvo. Ker je potrebno za vključitev prejeti potrditev vseh držav članic EU, bi lahko nekatere države blokirale svoje nekdanje regije.[74][75] Poleg tega ni jasno, ali bi država naslednica obdržala kakršne koli izključitve, do katerih je bila upravičena matična država.

Katalonija[uredi | uredi kodo]

Katalonska vlada je 1. oktobra 2017 izvedla referendum o neodvisnosti, ki ga je Ustavno sodišče Španije razglasilo za nezakonitega, potencialna volišča pa je zasedla policija. Naslednji dogodki so za Katalonijo pomenili politično krizo. Stališče EU je ohranjati distanco od krize, hkrati pa podpirati ozemeljsko celovitost in ustavo Španije.[76][77] Medtem ko bi razprava o referendumu na Škotskem lahko vplivala na katalonsko krizo, je Katalonija v ločenem položaju od Škotske, pri čemer osrednja vlada ne priznava legitimnosti kakršne koli razglasitve neodvisnosti od Katalonije. Če Španija ne prizna neodvisnosti katalonske države, se Katalonija ne more ločeno pridružiti EU in je še vedno priznana kot del španskega članstva v EU.

Korzika[uredi | uredi kodo]

Korzika ima močno in na volitvah uspešno nacionalistično gibanje, s stališči, ki segajo od avtonomije do popolne neodvisnosti, pri čemer ima zadnja možnost približno 10 do 15 % javno podporo.[78] Independistična stranka Corsica Libera si predstavlja samostojno Korziko znotraj Evropske unije kot zvezo različnih evropskih narodov, ima tudi priporočila za uskladitev z evropskimi direktivami.[79]

Flandrija[uredi | uredi kodo]

Aktivno je gibanje za flamsko neodvisnost ali združitev z Nizozemsko. Prihodnji status Valonije in Bruslja (<i id="mwB_Y">de facto</i> prestolnice EU) je nejasen v smislu sposobnosti preživetja političnih držav, kar morda povzroči edinstveno situacijo. Obstajajo različni predlogi, tako znotraj kot zunaj neodvisnega gibanja, kaj bi se moralo zgoditi z Brusljem; od tega, da ostane del belgijske države, do pridružitve hipotetični flamski državi, do tega, da postane ločena politična enota.[80][81]

Sardinija[uredi | uredi kodo]

Sardinija ima močno in na volitvah uspešno nacionalistično gibanje s stališči, ki segajo od avtonomije do popolne neodvisnosti.

Ker sardinsko gibanje izvira na levi strani političnega spektra[82][83], je večinoma proevropsko, s ključnim poudarkom na okolju.

Glede na raziskavo iz leta 2012, ki sta jo izvedli Univerzo v Cagliariju inUniverza v Edinburgu,[84][85][86] bi bilo 41 % Sardincev naklonjenih neodvisnosti (z 10 % jih bi izbralo tako izstop iz Italije in iz Evropske unije, 31 % pa samo iz Italije, bi pa ostali v EU), medtem ko bi še 46 % raje imelo večjo avtonomijo znotraj Italije in EU, vključno s fiskalno močjo; 12 % ljudi bi bilo zadovoljno, če bi ostali del Italije in EU z regionalnim svetom brez kakršnih koli fiskalnih pooblastil, 1 % pa v Italiji in EU brez regionalnega sveta in fiskalnih pooblastil.[87][88][89][90][91][92][93] Anketa iz leta 2017, ki jo je izvedel Inštitut Ixè, je pokazala, da se je 51 % vprašanih opredelilo kot Sardince (v nasprotju s italijanskim povprečjem 15 %, ki se opredeljuje glede na regijo izvora), ne pa italijansko (19 %), Evropejce (11 %) in/ ali državljan sveta (19 %).[94][95]

Sardinski nacionalisti obravnavajo številna vprašanja, kot je okoljska škoda, ki jo povzročijo vojaške sile[96][97][98][99][100][101][102][103][104] (pravzaprav 60 % takšnih baz v Italiji se nahaja prav na Sardiniji),[105] finančno in gospodarsko izkoriščanje otoških virov s strani italijanske države in celinskih industrijalcev,[106] pomanjkanje kakršnega koli političnega zastopstva tako v Italiji kot v Evropskem parlamentu[107][108] (zaradi neuravnoteženega volilnega okraja, ki še danes ostaja,[109] Sardinija nima svojega evropskega poslanca od leta 1994),[110] jedrska energija in odpadki[111] ter nenehnim procesom depopulacije in italijanizacije, ki bi uničila staroselsko kulturo Sardinije.[112]

Valonija[uredi | uredi kodo]

V Valoniji obstaja separatistično gibanje, čeprav se zdi, da je odcepitev Flandrije od Belgije bolj verjetna. Obstaja tudi gibanje za unijo s Francijo. Čeprav je večina frankofonskih, valonsko gibanje vključuje alemanofone. Obstajajo različni predlogi, tako znotraj kot zunaj neodvisnega gibanja, kaj naj se zgodi z Brusljem.[80][81]

Širitev držav članic[uredi | uredi kodo]

Ciper[uredi | uredi kodo]

Območje, prikazano v oranžni barvi, pod nadzorom Severnega Cipra

Uradno je otoška država Ciper del Evropske unije pod de jure suverenostjo Republike Ciper. Ciprski Turki so državljani Republike Ciper in s tem Evropske unije in so imeli volilno pravico na volitvah v Evropski parlament leta 2004 (čeprav jih je bilo le nekaj sto registriranih). Pravni red EU je za nedoločen čas začasno ustavljen na severni tretjini otoka, ki je od turške invazije leta 1974 ostal zunaj nadzora Republike Ciper. Skupnost ciprskih Grkov je na referendumu 24. aprila 2004 zavrnila Annanov načrt za rešitev ciprskega spora. Če bi referendum podprl predlog poravnave, bi se otok (brez britanskih suverenih območij) pridružil Evropski uniji kot Združena republika Ciper. Odnose Evropske unije s turško ciprsko skupnostjo ureja Generalni direktorat Evropske komisije za širitev.[113]

Irska[uredi | uredi kodo]

Evropski svet je dejal, da bi se po izstopu Združenega kraljestva iz EU, če bi se Severna Irska vključila v Republiko Irsko, da bi oblikovala združeno Irsko, samodejno ponovno pridružila EU pod članstvom Irske. To je skladno z vključitvijo Vzhodne Nemčije v Zvezno republiko Nemčijo kot enotno državo članico Evropskih skupnosti.[114][115]

Romunija[uredi | uredi kodo]

Podoben scenarij je bil predviden z združitvijo Moldavije in Romunije, ki bi sedanje ozemlje Moldavije vključila v Romunijo in s tem v EU.[116] Približno 44 % Moldavcev, ki so bili anketirani leta 2021, je podprlo takšen scenarij.[117]

Španija[uredi | uredi kodo]

Portoriko je nekorporirano ozemlje Združenih držav. Predlagana je ponovna združitev otoka s Španijo in njegova integracija v EU kot španske avtonomne skupnosti.[118][119][120] Podoben predlog je za Kubo. Vendar, za razliko od Portorika, nima političnega zastopanja in se vzdržuje v organizacijah iz Francije.[121][122][123]

Posebna ozemlja držav članic[uredi | uredi kodo]

European Union OCTs Locator.png

Obstaja več posebnih ozemelj držav članic, nekatera od njih niso v celoti zajeta v pogodbah EU in se pravo EU uporablja le delno, če sploh. Možno je, da odvisnost spremeni svoj status glede na EU ali določeno pogodbo ali zakonsko določbo. Ozemlje lahko spremeni svoj status iz sodelovanja v izstop ali iz zunanjega v pridružitev.

Danska samoupravna ozemlja[uredi | uredi kodo]

Ferski otoki[uredi | uredi kodo]

Ferski otoki, samoupravna država v okviru Kraljevine Danske, niso del Evropske unije, kot izrecno trdita obe rimski pogodbi.[124] Odnose z EU urejata sporazum o ribištvu (1977) in sporazum o prosti trgovini (1991, revidiran 1998). Glavni razlog za obstanek izven EU je nesoglasja glede skupne ribiške politike[125], ki ne daje naklonjenosti državam z velikimi ribjimi viri. Prav tako mora vsaka članica plačati za skupno kmetijsko politiko, ki daje prednost državam, ki imajo veliko kmetijstva, česar Ferski otoki nimajo. Ko je bila Islandija v pogajanjih o članstvu okoli leta 2010, je bilo upanje na boljše pogoje za države, bogate z ribištvom, a neuspešno. Skupna ribiška politika je bila uvedena leta 1970 prav zaradi tega, da so prve članice ES dobile dostop do voda držav kandidatk, in sicer Združenega kraljestva, Irske in Danske, vključno s Ferskimi otoki.

Kljub temu obstajajo politiki, predvsem v desni stranki Union (Sambandsflokkurin), ki jo vodi njihov predsednik Kaj Leo Johannesen, ki bi Ferske otoke želeli videti kot članico EU. Vendar je predsednik leve Republike (Tjóðveldi) Høgni Hoydal izrazil zaskrbljenost, da bi lahko Ferski otoki, če bi se pridružili EU, kot so, izginili znotraj EU, in to primerjal s položajem na Shetlandskih in Ålandskih otokih in želi, da lokalna vlada najprej reši politične razmere med Ferskimi otoki in Dansko.[126]

Grenlandija[uredi | uredi kodo]

Grenlandija, samoupravna skupnost, ki je del Kraljevine Danske, je leta 1973 vstopila v ES z Dansko, ker takrat ni bila avtonomna. Po vzpostavitvi domače vladavine Grenlandije leta 1979 (velja od leta 1980) je izvedla drugi referendum o članstvu. Rezultat je bil (predvsem zaradi skupne ribiške politike) odhod, tako da je Grenlandija 1. februarja 1985 zapustila EGS in EURATOM. Njen status je bil spremenjen v status čezmorske države.[127][128] Danski državljani, ki prebivajo na Grenlandiji (tj. celotno staroselsko prebivalstvo), so kljub temu v celoti evropski državljani; vendar nimajo pravice glasovati na evropskih volitvah.

Pojavilo se je nekaj ugibanj, ali Grenlandija morda razmišlja o ponovni pridružitvi Evropski uniji. Danski dnevnik Jyllands-Posten je 4. januarja 2007 citiral nekdanjega danskega ministra za Grenlandijo Toma Høyema, ki je dejal: »Ne bi me presenetilo, če Grenlandija spet postane članica EU. EU potrebuje arktično okno in Grenlandija ne more sama upravljati ogromnih arktičnih možnosti."[129] Grenlandija ima veliko naravnih virov, Grenlandija pa je, zlasti v času razcveta surovin, najela tuja zasebna podjetja za izkoriščanje nekaterih od njih, vendar se stroški štejejo za previsoke, saj je Grenlandija oddaljena in ji močno primanjkuje infrastrukture, ki bi jo bilo treba zgraditi. Po letu 2013 so cene padle, zato so takšna prizadevanja zastala.

Nizozemske sestavne države in posebne občine[uredi | uredi kodo]

Otoka Aruba in Curaçao ter Sint Maarten sta sestavni državi Kraljevine Nizozemske, medtem ko so Bonaire, Sint Eustatius in Saba posebne nizozemske občine . Vse so čezmorske države in ozemlja (ČDO) v skladu s Prilogo II. k Pogodbi ES.[127] ČDO se štejejo za "povezane" z EU in uporabljajo nekatere dele prava EU. Otoki se odločajo, da bodo postali najbolj oddaljena regija (OMR) EU, status, v katerem so otoki del Evropske unije, čeprav imajo zaradi geografske oddaljenosti od celinske Evrope koristi in izjeme od nekaterih zakonov EU. Otoki se osredotočajo na pridobitev enakega statusa kot Azori, Madeira, Kanarski otoki in francoski čezmorski departmaji.

Ko so bili leta 2010 Bonaire, Sint Eustatius in Saba formirani kot nizozemski javni organi po razpadu Nizozemskih Antilov (ki so bili ČDO), se je njihov status v EU dvignil. Namesto da bi spremenili svoj status iz ČDO v najbolj oddaljeno regijo, kot bi pomenila sprememba statusa na Nizozemskem, je bilo odločeno, da bo njihov status ostal enak vsaj pet let. Po teh petih letih bi njihov status pregledali.

Če je bilo odločeno, da se eden ali vsi otoki želijo bolj integrirati v EU, to predvideva Lizbonska pogodba po soglasni odločitvi Evropskega sveta.[130] Nekdanja evropska komisarka za širitev Danuta Hübner je pred Evropskim parlamentom dejala, da ne pričakuje veliko težav s takšno statusno spremembo, saj je na otokih le nekaj tisoč ljudi. 

Francoski čezmorski departmaji in ozemlja[uredi | uredi kodo]

Ozemlja Francoske Gvajane, Guadeloupa, Martinika, Mayotte in Réuniona so čezmorski departmaji Francije in hkrati enooddelčna čezmorska regija s. V skladu s pogodbo ES (člen 299 2) so vsi ti oddelki najbolj oddaljene regije (OMR) EU – zato se tam uporabljajo določbe pogodbe ES, medtem ko so dovoljena tudi odstopanja. Lizbonska pogodba opredeljuje tudi status čezmorske skupnosti Saint-Martin kot OMR. Nova Kaledonija in čezmorske skupnosti Francoska Polinezija, Saint-Barthelemy, Saint Pierre in Miquelon ter Wallis in Futuna so čezmorske države in ozemlja EU.[127]

Nova Kaledonija[uredi | uredi kodo]

Nova Kaledonija je čezmorsko ozemlje Francije s svojim edinstvenim statusom po francoski ustavi, ki se razlikuje od statusa čezmorskih departmajev in skupnosti. V skladu z Nouméjskim sporazumom iz leta 1998 je opredeljena kot "čezmorska država" in ima visoko stopnjo samouprave.[131] Trenutno je v EU tretirana kot ena od čezmorskih držav in ozemelj (ČDO).

Zaradi Nouméjskega sporazuma so Novokaledonci glasovali na treh zaporednih referendumih o neodvisnosti, in sicer v letih 2018, 2020 in 2021 . Z referendumom bi določili, ali bo ozemlje ostalo del Francoske republike kot "sui generis kolektiv" ali pa bo postalo neodvisna država. Sporazumi določajo tudi postopen prenos pristojnosti na lokalno skupščino Nove Kaledonije. Rezultati vseh treh referendumov so določili, da bo Nova Kaledonija ostala del Francoske republike.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Candidate Countries - Enlargement - Environment - European Commission". ec.europa.eu. Pridobljeno dne 4 March 2022.
  2. "EU advances membership talks for Montenegro, Serbia". Euractiv. 11 December 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4 October 2020. Pridobljeno dne 24 August 2019.
  3. 3,0 3,1 Emmott, Robin (2 May 2017). "Turkey's EU dream is over, for now, top official says". Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 November 2020. Pridobljeno dne 21 November 2019. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Hahn so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  4. "Legal questions of enlargement". Enlargement of the European Union. The European Parliament. 19 May 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 March 2006. Pridobljeno dne 9 July 2008.
  5. Current Article 1 of the Treaty on European Union reads: "The Union shall be founded on the present Treaty and on the Treaty on the Functioning of the European Union. Those two Treaties shall have the same legal value. The Union shall replace and succeed the European Community".
  6. ""Turkey is no longer an EU candidate", MEP says". Euronews. 10 April 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 April 2020. Pridobljeno dne 15 April 2017.
  7. "Euractiv.com". Euractiv.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6 July 2008. Pridobljeno dne 7 January 2011.
  8. "Potential candidates". European Union. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 October 2011.
  9. "2005 enlargement strategy paper". European Union. 9 November 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 September 2018. Pridobljeno dne 20 November 2019.
  10. "EU enlargement chief vows to press ahead, for 'stability'". International Herald Tribune. 1 February 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18 June 2008. Pridobljeno dne 2 June 2008.
  11. "European Union, Community Law And International Business Law" (PDF). European Center for Peace and Development. str. 46. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26 June 2011. Pridobljeno dne 20 November 2019.
  12. "After Years Of Delay, North Macedonia, Albania Get OK To Begin EU Accession Talks". RadioFreeEurope/RadioLiberty (angleščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 October 2020. Pridobljeno dne 2020-03-28.
  13. "Kosovo to apply for EU membership by end of 2022". Euractiv (angleščina). 2022-06-10. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2022-06-11. Pridobljeno dne 2022-06-11.
  14. Rankin, Jennifer (6 February 2018). "Serbia and Montenegro could join EU in 2025, says Brussels". The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9 November 2020. Pridobljeno dne 20 November 2019.
  15. Staff (27 March 2020). "EU leaders give final OK to begin Albania, North Macedonia accession talks". RadioFreeEurope/RadioLiberty. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 December 2020. Pridobljeno dne 8 July 2020.
  16. 16,0 16,1 "Bulgaria Blocks North Macedonia's EU Accession Negotiations - Novinite.com - Sofia News Agency". novinite.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18 November 2020. Pridobljeno dne 7 November 2020.
  17. Official Journal of the European Communities 1973, C113 p2
  18. Bhalla, Reva; Goodrich, Lauren; Zeihan, Peter (17 March 2009). "Turkey and Russia on the Rise". Stratfor. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23 August 2011.
  19. Friedman, George (31 July 2007). "The Geopolitics of Turkey". Stratfor. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 October 2009.
  20. Ekman, Ivar (11 December 2006). "Top Swedish official backs Turkey for EU". International Herald Tribune. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15 October 2007. Pridobljeno dne 3 July 2007.
  21. "BBC: EU hails Turkey free speech move". BBC News. 30 April 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 September 2019. Pridobljeno dne 7 January 2011.
  22. "The ins and outs: The EU's most effective foreign-policy instrument has been enlargement. But how far can it go?". The Economist. 17 March 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 July 2011. Pridobljeno dne 18 May 2020.
  23. "Turkey's bid to join the EU is a bad joke; but don't kill it". The Economist. 13 October 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 September 2017. Pridobljeno dne 28 August 2017.
  24. "EU-Turkey Relations Reaching a Crossroads". Carnegie. 11 April 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17 July 2019. Pridobljeno dne 3 May 2017.
  25. "P8_TA(2016)0450". European Parliament. 24 November 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 June 2018. Pridobljeno dne 11 November 2017.
  26. "Freeze EU accession talks with Turkey until it halts repression, urge MEPs". European Parliament. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 March 2017. Pridobljeno dne 3 May 2017.
  27. Weise, Zia (24 November 2016). "EU parliament votes overwhelmingly in favour of scrapping Turkey accession talks". The Telegraph. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 December 2019. Pridobljeno dne 21 November 2019.
  28. Kempf, Danny (13 December 2016). "EU says won't expand Turkey membership talks". Yahoo. Agence France-Presse. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 December 2019. Pridobljeno dne 21 November 2019.
  29. Pierini, Marc (12 December 2016). "Turkey's Impending Estrangement From the West". Carnegie Europe. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6 February 2020. Pridobljeno dne 21 November 2019.
  30. ""Turkey is no longer an EU candidate", MEP says". EuroNews. 10 April 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 March 2020. Pridobljeno dne 21 November 2019.
  31. Gonen, Emre (2 May 2017). "A truce with the EU?". Daily Sabah - EuroNews. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19 September 2020. Pridobljeno dne 21 November 2019.
  32. "Georgia can apply for EU membership if it complies with democratic principles". Trend.Az. 18 April 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16 November 2020. Pridobljeno dne 18 October 2019.
  33. < EU-Ukraine Deep and Comprehensive Free Trade Area od dne April 2018[slepa povezava] . trade.ec.europa.eu.
  34. Rettman, Andrew (22 October 2010). "EU unlikely to expand into post-Soviet east in next decade". Euobserver.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 March 2011. Pridobljeno dne 7 January 2011.
  35. "У 2024 році Україна подасть заявку на вступ до ЄС". www.ukrinform.ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6 June 2021. Pridobljeno dne 14 February 2021.
  36. Makszimov, Vlagyiszlav (2021-01-22). "Georgian president visits Brussels in push for 2024 EU membership application". www.euractiv.com (angleščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 January 2021. Pridobljeno dne 2021-01-24.
  37. "Georgia-EU Relations Within Georgia's 2024 Objective to Apply for the EU Membership". GeorgianJournal (gruzijščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3 January 2021. Pridobljeno dne 2021-01-24.
  38. "Georgia, Moldova Formally Apply For EU Membership Amid Russia's Invasion Of Ukraine". www.rferl.org.
  39. "Moldovan president says Moldova applies for EU membership ǀ Law-Order". www.devdiscourse.com.
  40. "Montenegro Plans New Commission to Solve Croatia Border Dispute". 28 April 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6 May 2021. Pridobljeno dne 6 May 2021.
  41. "Montenegro 2019 Report" (PDF). European Commission. 29 May 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14 October 2020. Pridobljeno dne 21 November 2019.
  42. "The race for EU membership". POLITICO (angleščina). 2016-12-15. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 November 2020. Pridobljeno dne 2021-07-18.
  43. "Serbia starts negotiations to join EU". B92. 21 January 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8 October 2014. Pridobljeno dne 21 January 2014.
  44. 44,0 44,1 44,2 44,3 44,4 "The race for EU membership". Politico Europe. 15 December 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 November 2020.
  45. "Serbia Takes 'Very Important' Step Forward In EU Accession Process". RadioFreeEurope/RadioLiberty (angleščina). 14 December 2021.
  46. "New clashes likely between Turkey, Europe". Al-Monitor. 23 June 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 December 2019. Pridobljeno dne 16 March 2019.
  47. "Arguments for and against Turkey's EU membership". Debating Europe.
  48. "EU freezes talks on Turkey membership". 12 December 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 November 2012. Pridobljeno dne 5 September 2017.
  49. ""Turkey is no longer an EU candidate", MEP says". 10 April 2017.
  50. Michael, Peter (26 June 2018). "EU Council issues strong message about Turkey's obligations". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7 April 2020. Pridobljeno dne 21 November 2019.
  51. "EU candidate status for Albania and North Macedonia". European Commission. 25 March 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 November 2020. Pridobljeno dne 25 March 2020.
  52. 52,0 52,1 "Enlargement and Stabilisation and Association Process - the Republic of North Macedonia and the Republic of Albania - Council conclusions". Council of the European Union. 2020-03-25. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 March 2020. Pridobljeno dne 2020-03-29.
  53. 53,0 53,1 "Joint statement of the Members of the European Council" (PDF). European Council. 2020-03-26. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26 March 2020. Pridobljeno dne 2020-03-29.
  54. 54,0 54,1 Trkanjec, Željko (2022-03-14). "Borrell gives no date for start of EU accession talks with North Macedonia, Albania". EURACTIV.com.
  55. Tanas, Alexander (2022-03-03). "With war on its doorstep, Moldova applies for EU membership". Reuters (angleščina). Pridobljeno dne 2022-03-03.
  56. 56,0 56,1 "Voditelji članic EU-ja Ukrajini in Moldaviji podelili status kandidatke za članstvo". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2022-06-23.
  57. Konstanyan, Hrant (3 March 2016). "Why Moldova's European integration is failing". CEPS. Centre for European Policy Studies. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 July 2020. Pridobljeno dne 23 July 2020.
  58. Associated Press (February 28, 2022). "Zelensky signs application for Ukraine's membership to EU". Hindustan Times. Pridobljeno dne February 28, 2022.
  59. "Why is Russia invading Ukraine and what does Putin want?". BBC News (angleščina). 2022-02-28. Pridobljeno dne 2022-02-28.
  60. "EU accession and the Ukraine crisis". openDemocracy. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7 October 2019. Pridobljeno dne 7 October 2019.
  61. "European Commission - Statement". European Commission. 15 February 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8 November 2016. Pridobljeno dne 15 February 2016.
  62. Civil.ge (3 March 2022). "Georgia's PM Signs Application to Join the EU". Civil.ge. Pridobljeno dne 3 March 2022.
  63. "Outcast: Georgia's Continued Obstacles to EU Membership". Brown Political Review. 15 July 2015. Pridobljeno dne 3 March 2022.
  64. "Information relating to the entry into force of the Stabilisation and Association Agreement between the European Union and the European Atomic Energy Community, of the one part, and Kosovo, of the other part". EUR-Lex. 24 March 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 March 2016. Pridobljeno dne 24 March 2016.
  65. "Conditions for membership". European Commission. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27 November 2016. Pridobljeno dne 21 December 2014.
  66. "Nicola Sturgeon says second Scottish referendum 'highly likely' – as it happened". The Guardian. 24 June 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 December 2019. Pridobljeno dne 16 August 2021.
  67. Nugent, Ciara (5 February 2020). "The U.K. Has Officially Left the European Union. But Could Scotland End Up Back in It?". TIME. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 May 2021. Pridobljeno dne 29 March 2021.
  68. "General Election 2019: Scotland would 'seek a way back in' to EU". BBC News (angleščina). 2019-11-25. Pridobljeno dne 2021-10-25.
  69. "The Internal Enlargement of the European Union". Centre Maurits Coppieters. 22 June 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 January 2018. Pridobljeno dne 4 January 2018.
  70. "The 'internal' enlargement of the European Union – is it possible?". Oxford University Press. 1 May 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 June 2019.
  71. "THE INTERNAL ENLARGEMENT OF THE EUROPEAN UNION" (PDF). Centre Maurits Coppieters. 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9 February 2018.
  72. Edward, David, "Scotland's Position in the European Union", Scottish Parliamentary Review, Vol. I, No. 2 (Jan 2014) [Edinburgh: Blacket Avenue Press]
  73. "Scottish independence: Irish minister says EU application 'would take time'". BBC. 25 January 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31 December 2019. Pridobljeno dne 2 February 2013.
  74. Rankin, Jennifer; Carrell, Severin. "Independent Scotland 'would have to apply to join EU' – Brussels official". The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 November 2020. Pridobljeno dne 20 September 2018.
  75. The Catalan independence movement is pro-EU – but will the EU accept it? Arhivirano 9 August 2020 na Wayback Machine., London School of Economics 10/OCT/17
  76. Richard, Youngs (11 July 2017). "EU needs a smarter response to the Catalonia crisis". Politico. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9 November 2020. Pridobljeno dne 21 November 2019.
  77. Teffer, Peter (22 December 2017). "Separatist 'win' does not change EU view on Catalonia". EU Observer. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8 July 2018. Pridobljeno dne 21 November 2019.
  78. Fourquet, Jérôme; Kraus, François; Bourgine, Alexandre. "Les Corses et leur perception de la situation sur l'île: Résultats détaillés" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4 March 2016. Pridobljeno dne 19 July 2016.
  79. Corsica 21: U prughjettu (francoščina), Corsica Libera, 2015, str. 1–150
  80. 80,0 80,1 Van Parijs, Philippe (4 October 2007). "Brussels after Belgium: fringe town or city state ?" (PDF). The Bulletin. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3 March 2016. Pridobljeno dne 29 November 2007.
  81. 81,0 81,1 Feki, Donya (29 November 2007). "Jean Quatremer: a nation has been born—Flanders". Café Babel. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9 March 2010. Pridobljeno dne 29 November 2007.
  82. Hechter (M.), The Dynamics of Secession, Acta Sociologica, vol. 35, 1992, p. 267.
  83. "ENTREVISTA A MARCEL FARINELLI (1): «CÓRCEGA Y CERDEÑA FORMAN UN ARCHIPIÉLAGO INVISIBLE AL TENER SUS ISLAS NACIONALISMOS DE SIGNO OPUESTO»". 9 April 2014.
  84. "What next for independence movements in Europe? – Eve Hepburn".
  85. "Identità e autonomia in Sardegna – FocuSardegna". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14 July 2014.
  86. "La Sardegna che vorrebbe l'indipendenza come i catalani". La Stampa. 9 November 2015.
  87. Gianmario Demuro; Ilenia Ruggiu; Francesco Mola (2013). Identità e Autonomia in Sardegna e Scozia. Maggioli Editore. str. 35–39. ISBN 978-8838782435.
  88. "Focus: La questione identitaria e indipendentista in Sardegna - University of Cagliari, Ilenia Ruggiu" (PDF).
  89. Ruggiu, Ilenia (26 June 2014). "The Scottish Referendum: The View from Italy and Sardinia". doi.org. doi:10.3366/scot.2014.0039.
  90. Riforme – (SAR) Regione. PIGLIARU: Indipendentista il 40% dei sardi (Conferenza delle Regioni e delle Province autonome
  91. "La Sardegna vuole l'indipendenza. Favorevoli 4 sardi su 10". Controcampus. 1 May 2012.
  92. "gianfrancopintore: Il 40% dei sardi è per l'indipendenza; il resto per la sovranità". 30 April 2012.
  93. "Delibere - Regione Autonoma della Sardegna". www.regione.sardegna.it.
  94. La Sardegna: lo stato delle cose fra "percepito" e ossatura reale, Istituto Ixè, Fondazione di Sardegna; Vissuto – identità, table n. 44
  95. "L'Isola ha paura del futuro Fiducia solo sul turismo – Regione". 7 December 2017.
  96. "Dark truth behind Sardinia's holiday oasis, News.com.au".
  97. "Sardinia: Militarization, Contamination and Cancer in Paradise" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26 June 2016.
  98. "SARDEGNA, LA PROTESTA CONTRO LE SERVITU'". www.rai.tv.
  99. "Così in Sardegna si è riacceso l'indipendentismo, Nicola Mirenzi – Europa Quotidiano".
  100. <<In chiave antimilitarista, nel quadro del tradizionale attivismo contestativo contro la presenza di strutture militari sul territorio nazionale, a fronte del tono minore che ha caratterizzato l'impegno dei comitati siciliani contro il sistema satellitare MUOS, si è rilevato un innalzamento della tensione mobilitativa in Sardegna, ove espressioni dell'antagonismo e dell'indipendentismo sardo hanno rivitalizzato la protesta contro le esercitazioni nei poligoni e nelle installazioni militari dell'Isola, reclamando la smilitarizzazione del territorio.>> Relazione sulla politica dell'informazione per la sicurezza, pg.69
  101. "Capo Frasca, la nuova Pratobello". 15 September 2014.
  102. "Oltre 5mila per dire no ai poligoni festa identitaria davanti ai cancelli". La Nuova Sardegna. 15 September 2014.
  103. Marrocco, Adalgisa. "Indipendentismo sardo, questo sconosciuto". Contrappunti.
  104. "CitizenSide | Be On The Citizen Side Of Things". CitizenSide.
  105. Mattu, Katjuscia. Internal colonialism in Western Europe: the case of Sardinia
  106. "I fondamenti storici dell'indipendenza sarda – Lacanas".
  107. "Parties, associations ask for direct representation of Sardinia in European Parliament". Nationalia.
  108. "Europee, in Sardegna campagna "Eu non voto". C'è anche Zappadu". Il Fatto Quotidiano. 8 May 2014.
  109. "Il Senato affonda il collegio Sardegna, per l'Isola nessun europarlamentare". 19 March 2014.
  110. Eve Hepburn, New Challenges for Stateless Nationalist and Regionalist Parties, Routledge, 2010, pp.121
  111. "Referendum nucleare Sardegna: concluse verifiche Comuni, i SI al 97,13% - Regione Autonoma della Sardegna". www.regione.sardegna.it.
  112. "Sardegna: paradiso turistico o la lenta morte di un popolo? Di Marco Oggianu, 21.12.2006". www.gfbv.it.
  113. "Turkish Cypriot community". European Commission — Directorate-General for Enlargement. 3 January 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 December 2010.
  114. "Outcome of the special European Council (Article 50) meeting of 29 April 2017" (PDF). European Parliament. 1 May 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28 December 2018. Pridobljeno dne 26 December 2017.
  115. Rankin, Jennifer (28 April 2017). "Europe could allow a united Ireland to join EU after Brexit". The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 August 2020. Pridobljeno dne 23 July 2020.
  116. "A union between Moldova and Romania: On the cards?". EUObserver. 5 March 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8 November 2020.
  117. Nescutu, Madalin (7 April 2021). "Numărul unioniștilor, în creștere accelerată în Moldova: cel mai recent sondaj arată că 44% dintre ei vor unirea cu România" [The number of unionists, growing rapidly in Moldova: the latest poll shows that 44% of them want union with Romania]. G4Media (romunščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6 May 2021. Pridobljeno dne 6 July 2021.
  118. "Puerto Rico movement pitches solution to economic woes: rejoin Spain". The Guardian. 30 August 2015. Pridobljeno dne 1 May 2022.
  119. "Adelante Reunificacionistas.com" (španščina).
  120. "Reunificacionistas.org" (španščina).
  121. "Puerto Rico y Cuba: ¿dos nuevas comunidades autónomas en el Caribe?". ABC (španščina). 2014-07-01.
  122. "Divulgan desde Cuba petición reclamando la reunificación de la isla con España". Españoles de Cuba.info (španščina). 28 January 2022.
  123. "Cuba se podría reunificar con España". Tus Noticias Cuba (španščina). 31 January 2022.
  124. "Treaty establishing the European community, last revision from Nice 2001, Art.299(6)a". Eur-lex.europa.eu. 1 January 2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16 November 2013. Pridobljeno dne 7 January 2011.
  125. Spongenberg, Helena (4 May 2006). "Fish keep Faroe Islands at a distance from EU". EUobserver.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 June 2011. Pridobljeno dne 21 November 2019.
  126. "Portal.fo" (ferščina). Pridobljeno dne 7 January 2011. od dne May 2017[slepa povezava]
  127. 127,0 127,1 127,2 "Greenland's exit warning to Britain". Polotico.eu. 22 June 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18 October 2019. Pridobljeno dne 18 October 2019. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ReferenceB so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči). Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ReferenceB so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  128. "Legislation (Greenland)". Official Journal of the European Communities. 28. 1 February 1985. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 December 2020. Pridobljeno dne 27 December 2020.
  129. "Greenland could re-join the EU". EUobserver Review. 5 January 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 January 2008. Pridobljeno dne 25 June 2007.
  130. "Treaty of Lisbon Article 2, point 293" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25 October 2017. Pridobljeno dne 2 June 2008.
  131. "Countries - Pacific - New Caledonia - Information Paper - NZ Ministry of Foreign Affairs and Trade". Mfat.govt.nz. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 January 2013. Pridobljeno dne 9 December 2013.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]