Združene države Evrope

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Schengensko območje
  Schengensko območje
  države članice EU, ki so v postopku priključitve k območju
  Države z odprtimi mejami
Evropski gospodarski prostor
  Evropska unija (brez Hrvaške)
  Islandija, Norveška (brez Svalbarda) in Liechtenstein

Pojem Združene države Evrope (ZDE), znane tudi kot Zvezne države Evrope (ZDE),[1] Evropska država,[2][3] Evropska superdržava, Evropska federacija ali Zvezna Evropa, predstavlja hipotetični scenarij suverene evropske superdržave (podobne Združenim državam Amerike), organizirane kot federacija držav članic Evropske unije (EU), ki so ga opredelili mnogi politologi, politiki, geografi, zgodovinarji, futurologi in pisatelij fikcij. Čeprav EU trenutno ni federacija, ima po mnenju različnih akademskih opazovalcev nekatere značilnosti zveznega sistema.[1]

Evroskeptiki v Združenem kraljestvu uporabljajo izraz »evropska superdržava« za kritiko procesa evropskega združevanja.[4]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Skozi stoletja so se razvile različne različice tega koncepta, od katerih so številne med seboj nezdružljive (vključitev ali izključitev Združenega kraljestva, posvetna ali verska unija itd. ). Takšni predlogi so med drugim predlogi češkega kralja Jurija Podjebradskega iz leta 1464,[5] francoskega vojvode de Sullyja iz 17. stoletja[6] in načrt Williama Penna, kvekerskega ustanovitelja Pensilvanije, za ustanovitev »evropskega parlamenta ali države«.[7] Tudi George Washington se naj bi zavzemal za »Združene države Evrope«,[8] čeprav je pristnost te izjave vprašljiva.[9]

19. stoletje[uredi | uredi kodo]

Felix Markham je zapisal, da je Napoleon Bonaparte med pogovorom na Sveti Heleni pripomnil: »Če bi bila Evropa razdeljena na svobodno oblikovane in notranje svobodne narodnosti, bi bil mir med državami lažji: Združene države Evrope bi postale možne.«[10] »Združene države Evrope« je bilo tudi ime koncepta, ki ga je Wojciech Jastrzębowski predstavil v knjigi O večnem miru med narodi, objavljeni 31. maja 1831. Projekt je obsegal 77 člankov. Predvidene Združene države Evrope naj bi bile mednarodna organizacija in ne superdržava. Giuseppe Mazzini, zgodnji zagovornik »Združenih držav Evrope«, je združitev Evrope razumel kot logično nadaljevanje združitve Italije.[11] Mazzini je ustanovil gibanje Mlada Evropa.

Izraz »Združene države Evrope« (francosko États-Unis d'Europe) je uporabil Victor Hugo, med drugim v govoru na mednarodnem mirovnem kongresu v Parizu leta 1849.[12] Hugo se je zavzemal za ustanovitev »vrhovnega, suverenega senata, ki bo za Evropo to, kar je za Anglijo parlament«, in dejal: »Prišel bo dan, ko bodo vsi narodi na naši celini tvorili evropsko bratstvo ... Prišel bo dan, ko bomo videli ... Združene države Amerike in Združene države Evrope iz oči v oči, ki si segajo v roke prek morja.« Med izgnanstvom iz Francije je Hugo v svoji rezidenci na otoku Guernsey posadil drevo in dejal, da bodo, ko bo to drevo dozorelo, nastale Združene države Evrope. To drevo še danes raste na vrtovih hiše Maison de Hauteville v St. Peter Portu v Guernseyju.

Leta 1867 sta se Giuseppe Garibaldi in John Stuart Mill pridružila Victorju Hugu na prvem kongresu Lige za mir in svobodo v Ženevi. Na kongresu je anarhist Mihail Bakunin izjavil: »Da bi dosegli zmago svobode, pravičnosti in miru v mednarodnih odnosih Evrope in onemogočili državljanske vojne med različnimi narodi, ki sestavljajo evropsko družino, je na voljo le ena pot: ustanoviti Združene države Evrope.«[13] K ustanovitvi Združenih držav Evrope je 1. marca 1871 prav tako pozvala francoska narodna skupščina.[navedi vir]

Zgodnje 20. stoletje[uredi | uredi kodo]

»V kapitalističnem režimu so Združene države Evrope nemogoče ali reakcionarne.«

V. I. Lenin[14]

Po prvi svetovni vojni so nekateri misleci in vizionarji ponovno začeli razmišljati o politično združeni Evropi. Leta 1923 je avstrijski grof Richard von Coudenhove-Kalergi ustanovil Panevropsko gibanje in leta 1926 na Dunaju gostil prvi panevropski kongres.[15] Cilj je bila Evropa, ki temelji na načelih liberalizma, krščanstva in družbene odgovornosti.[16] Leon Trocki je pred komunistično revolucijo v Rusiji predvidel »Federativno republiko Evropo — Združene države Evrope«, ki jo bo ustvaril proletariat.[17]

Leta 1929 je francoski ministrski predsednik Aristide Briand v govoru pred skupščino Društva narodov predlagal idejo o federaciji evropskih narodov, ki bi temeljila na solidarnosti in si prizadevala za gospodarsko blaginjo ter politično in socialno sodelovanje.[navedi vir] Na zahtevo Društva je Briand leta 1930 predstavil »Memorandum o organizaciji sistema evropske zvezne unije«.[navedi vir] Leta 1931 sta francoski politik Édouard Herriot in britanski državni uradnik Arthur Salter napisala knjigi Združene države Evrope.[navedi vir]

Po prvi svetovni vojni je Winston Churchill v celinski Evropi videl vir groženj in si prizadeval, da bi se Združeno kraljestvo izognilo vpletenosti v evropske konflikte. 15. februarja 1930 je Churchill v ameriški reviji The Saturday Evening Post zapisal, da je »Evropska unija« med celinskimi državami mogoča, vendar brez sodelovanja Združenega kraljestva:

V bogatejši, svobodnejši in bolj zadovoljni evropski skupnosti vidimo le dobro in upanje. Vendar imamo svoje sanje in svojo nalogo. Smo z Evropo, vendar ne del nje. Povezani smo, vendar ne ogroženi. Smo zainteresirani in povezani, vendar ne prevzeti.[18]

V tridesetih letih 20. stoletja so na Churchilla vplivale ideje Richarda von Coudenhove-Kalerga in njegove Panevropske unije,[navedi vir] čeprav Churchill ni zagovarjal članstva Združenega kraljestva v takšni uniji (Churchill je zamisel obnovil leta 1946).

Med vojaškimi zmagami nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni leta 1940 je Viljem II. izjavil, da »Božja roka ustvarja nov svet in dela čudeže. ... Pod nemškim vodstvom postajamo Združene države Evrope, združena evropska celina.«[19]

Leta 1941 sta italijanska antifašista Altiero Spinelli in Ernesto Rossi končala pisanje Ventotenskega manifesta, ki je spodbujal federacijo evropskih držav.[20]

Evropska konfederacija (nemško Europäischer Staatenbund) je bila predlagana politična institucija evropske enotnosti, ki naj bi bila del širšega prestrukturiranja (Neuordnung). Koncept je marca 1943 predlagal nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop, a ga je Reichsführer Adolf Hitler zavrnil.[21]

Po drugi svetovni vojni[uredi | uredi kodo]

Izraz »Združene države Evrope« je Churchill uporabil v govoru 19. septembra 1946 na Univerzi v Zürichu v Švici.[22] Churchill je v govoru po koncu druge svetovne vojne dejal:

Vzpostaviti moramo nekakšne Združene države Evrope. Le tako bo lahko na stotine milijonov delavcev ponovno začutilo preproste radosti in upanje, zaradi katerih je vredno živeti.[23]

Že 21. oktobra 1942 je premier Churchill v pismu zunanjemu ministru zapisal: »Veselim se Združenih držav Evrope, v katerih bodo ovire med narodi močno zmanjšane in bo mogoče neomejeno potovati.«[24]

Churchillov pristop k evropskemu povezovanju je bil bolj previden (»unionistično stališče«) kot celinski pristop, ki je bil znan kot »federalistično stališče«.[25] Federalisti so zagovarjali popolno integracijo z ustavo, unionistično Gibanje za združeno Evropo pa posvetovalni organ; federalisti so na Kongresu Evrope prevladali.[25] Glavni dosežek Kongresa Evrope je bilo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je nastalo pred Evropsko unijo.[26]

Unionistično gibanje je bila britanska stranka, ki jo je Oswald Mosley ustanovil po razpustu svoje Britanske fašistične zveze. Mosley je svojo idejo »Evrope kot naroda« prvič predstavil leta 1947 v knjigi Alternativa. Trdil je, da je bila tradicionalna vizija nacionalizma, ki so ji sledili različni odtenki predvojnega fašizma, preozka in da povojno obdobje zahteva novo paradigmo, v kateri se bo Evropa združila v enotno državo. Oktobra 1948, ko je Mosley pozval k volitvam v Evropsko skupščino kot prvemu koraku k uresničitvi svoje vizije.[27] Nation Europa je bila nemška revija, ki so jo navdihovale Mosleyjeve ideje, leta 1951 pa sta jo ustanovila nekdanji poveljnik SS Arthur Ehrhardt in Herbert Boehme s podporo Carla-Ehrenfrieda Carlberga.[28]

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja sta v Evropi nastala dva različna projekta: Evropsko združenje za prosto trgovino in veliko bolj politična Evropska gospodarska skupnost.

Zgodnje 21. stoletje[uredi | uredi kodo]

Nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer je leta 2000 izjavil, da mora po njegovem mnenju EU na koncu postati enotna federacija, katere politični voditelj bo izbran na neposrednih volitvah med vsemi državljani.[29] Vendar naj bi takratno predlagano Pogodbo iz Nice, katere cilj je bil ustvariti »evropsko superdržavo«, zavrnili nekdanji evropski komisar Združenega kraljestva Chris Patten in številne vlade držav članic.[29]

Predlogi za tesnejšo unijo[uredi | uredi kodo]

Države članice Evropske unije imajo številne skupne politike znotraj EU in v njenem imenu, kar včasih spominja na enotno državo. Ima skupno izvršilno oblast (Evropska komisija), enega samega visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko, skupno evropsko varnostno in obrambno politiko, vrhovno sodišče (Evropsko sodišče – vendar le v zadevah prava Evropske unije) in medvladno raziskovalno organizacijo (EIROforum s članicami, kot je CERN). Evro se pogosto imenuje »enotna evropska valuta«, ki jo je uradno sprejelo devetnajst držav EU, tri druge države članice Evropske unije pa so svoje valute povezale z evrom v okviru ERM II. Države Andora, Monako, San Marino in Vatikan, ki niso članice EU, so z EU sklenile monetarne sporazume o uporabi evra. Kosovo in Črna gora, ki nista članici EU, sta enostransko uvedli evro.[navedi vir]

Poleg EU obstaja več vseevropskih institucij. Evropska vesoljska agencija šteje med svoje člane skoraj vse države članice EU, vendar je neodvisna od EU, med njenimi članicami pa so tudi države, ki niso članice EU, zlasti Švica, Norveška in zaradi brexita tudi Združeno kraljestvo. Evropsko sodišče za človekove pravice (ne smemo ga zamenjati z Evropskim sodiščem) je prav tako neodvisno od EU. Je sestavni del Sveta Evrope, ki tako kot ESA vključuje tako članice kot nečlanice EU.

Evropska unija je trenutno svobodno združenje suverenih držav (de facto, ne pa tudi de jure konfederacija), namenjeno uresničevanju njihovih skupnih ciljev.[navedi vir] Razen nejasnega cilja »vedno tesnejše unije« v slavnostni deklaraciji o Evropski uniji, EU (torej njene vlade članic) trenutno nima politike oblikovanja zvezne unije. Vendar je v preteklosti Jean Monnet, oseba, povezana z EU in njeno predhodnico Evropsko gospodarsko skupnostjo, že podal takšne predloge. Za opis morebitne prihodnje politične strukture Evrope kot celote in/ali EU se uporabljajo številni drugi izrazi. Nekatere od njih, kot je »Združena Evropa«, se uporabljajo pogosto in v različnih kontekstih, vendar nimajo določenega ustavnega statusa.

V Združenih državah Amerike se ta koncept vključuje v resne razprave o tem, ali je združena Evropa izvedljiva in kakšen vpliv bi imela večja evropska enotnost na relativno politično in gospodarsko moč Združenih držav Amerike. Glyn Morgan, izredni profesor vladnih in družbenih študij na Univerzi Harvard, ga brez zadržkov uporablja v naslovu svoje knjige The Idea of a European Superstate: Public Justification and European Integration. Medtem ko se Morgan v svojem besedilu osredotoča na varnostne posledice združene Evrope, se številna druga nedavna besedila osredotočajo na gospodarske posledice takšne entitete. Med pomembnejšimi novejšimi besedili sta The United States of Europe T. R. Reida in The European Dream Jeremyja Rifkina. Niti National Review niti Chronicle of Higher Education v svojih recenzijah ne dvomita o ustreznosti izraza.[30][31]

Evropske federalistične organizacije[uredi | uredi kodo]

Sčasoma so bile ustanovljene različne federalistične organizacije, ki so podpirale idejo o federalni Evropi. Med njimi so Zveza evropskih federalistov, Mednarodno evropsko gibanje, (nekdanja) Evropska federalistična stranka, Vstani za Evropo in Volt Europa.[navedi vir]

Zveza evropskih federalistov[uredi | uredi kodo]

Zveza evropskih federalistov (UEF) je evropska nevladna organizacija, ki se zavzema za zvezno Evropo. Sestavlja jo 20 organizacij in že več kot 50 let deluje na evropski, nacionalni in lokalni ravni. V 30 evropskih državah obstaja tudi mlada veja Mladih evropskih federalistov.[navedi vir]

Mednarodno evropsko gibanje[uredi | uredi kodo]

Mednarodno evropsko gibanje je lobistično združenje, ki usklajuje prizadevanja združenj in nacionalnih svetov za spodbujanje evropskega povezovanja in širjenje informacij o njem.[navedi vir]

Evropska federalistična stranka[uredi | uredi kodo]

Evropska federalistična stranka je bila proevropska, panevropska in federalistična politična stranka med letoma 2011 in 2016, ki se je zavzemala za nadaljnje povezovanje Evropske unije.

Vstani za Evropo (Stand Up for Europe)[uredi | uredi kodo]

Kot naslednica Evropske federalistične stranke je gibanje Vstani za Evropo[32] vseevropska nevladna organizacija, ki se zavzema za ustanovitev Evropske federacije. V nasprotju z gibanji, kot sta UEF ali nekdanja EFP, gibanje Vstani za Evropo ne vodi več nacionalnih ravni, temveč je sestavljeno le iz regionalnih mestnih skupin in evropske ravni.

Volt Europa[uredi | uredi kodo]

Volt Europa se opisuje kot vseevropsko progresivno gibanje, ki se zavzema za nov in vključujoč način vodenja politike ter želi zagotoviti spremembe za evropske državljane.[33][potreben boljši vir] Stranka trdi, da je potreben nov vseevropski pristop za premagovanje sedanjih in prihodnjih izzivov, kot so med drugim podnebne spremembe, gospodarska neenakost, migracije, mednarodni konflikti, terorizem in vpliv tehnološke revolucije na delovna mesta. Volt pravi, da so nacionalne stranke pred temi izzivi nemočne, saj presegajo nacionalne meje in se z njimi morajo spopasti Evropejci kot en narod. Kot nadnacionalna stranka verjame, da lahko pomaga Evropejcem pri združevanju, oblikovanju skupne vizije in razumevanja, izmenjavi dobrih praks po vsej celini in oblikovanju delujočih politik. Volt Europa je prvo evropsko federalistično gibanje, ki ima izvoljene poslance v dveh nacionalnih parlamentih, in sicer na Nizozemskem in v Bolgariji, ter enega poslanca Evropskega parlamenta iz Nemčije.

Politiki[uredi | uredi kodo]

Guy Verhofstadt[uredi | uredi kodo]

Po negativnih referendumih o evropski ustavi v Franciji in na Nizozemskem je nekdanji belgijski premier Guy Verhofstadt novembra 2005 izdal knjigo Verenigde Staten van Europa (»Združene države Evrope«), napisano v nizozemščini, v kateri na podlagi rezultatov vprašalnika Eurobarometra trdi, da si povprečen evropski državljan želi več Evrope. Meni, da bi bilo treba federativno Evropo ustanoviti med državami, ki želijo imeti federativno Evropo (kot obliko okrepljenega sodelovanja). Z drugimi besedami, jedro federalne Evrope bi obstajalo znotraj sedanje EU. Prav tako navaja, da bi morale te osrednje države federalizirati naslednjih pet političnih področij: evropsko socialno-ekonomsko politiko, tehnološko sodelovanje, skupno pravosodno in varnostno politiko, skupno diplomacijo in evropsko vojsko. Potem ko so vse države članice EU decembra 2009 ratificirale Lizbonsko pogodbo, je bil oblikovan osnutek skupne diplomatske službe, imenovane Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD). Evropski parlament je 20. februarja 2009 podprl ustanovitev usklajenih oboroženih sil Evrope (SAFE) kot prvi korak k oblikovanju pravih evropskih vojaških sil.[34]

Verhofstadtova knjiga je prejela prvo evropsko knjižno nagrado, ki jo podeljuje združenje Esprit d'Europe in podpira nekdanji predsednik Evropske komisije Jacques Delors. Nagrada je znašala 20.000 evrov. Nagrado so razglasili v Evropskem parlamentu v Bruslju 5. decembra 2007. Predsednik žirije evropskih novinarjev, ki je izbirala prvega prejemnika, je bil švedski pisatelj kriminalk Henning Mankell.[navedi vir]

Verhofstadt je ob prejemu nagrade dejal: »Ko sem napisal to knjigo, je bila dejansko namenjena kot provokacija vsem tistim, ki niso želeli evropske ustave. Na srečo smo na koncu našli rešitev s pogodbo, ki je bila potrjena.«[35]

Viviane Reding[uredi | uredi kodo]

Leta 2012 je Viviane Reding, luksemburška podpredsednica Evropske komisije, v govoru v nemškem Passau ter v številnih člankih in intervjujih pozvala k ustanovitvi Združenih držav Evrope kot načinu za krepitev enotnosti Evrope.[36]

Matteo Renzi[uredi | uredi kodo]

Italijanski premier Matteo Renzi je leta 2014 dejal, da bo Italija pod njegovim vodstvom šestmesečno predsedovanje Evropski uniji izkoristila za prizadevanje za ustanovitev Združenih držav Evrope.[37]

Martin Schulz[uredi | uredi kodo]

Decembra 2017 je Martin Schulz, takrat novi vodja nemške socialdemokratske stranke, pozval k novi ustavni pogodbi za »Združene države Evrope«.[38] Predlagal je, da bi to ustavo napisala »konvencija, ki bi vključevala civilno družbo in ljudi«, in da bi morala vsaka država, ki ne bi želela sprejeti te predlagane ustave, zapustiti blok.[38] Guardian je menil, da bo njegov predlog »verjetno naletel na odpor Angele Merkel in drugih voditeljev EU«.[38] Tega dne je tudi izjavil, da si želi »Združene države Evrope« videti do leta 2025.[39]

Omembe vredne osebe[uredi | uredi kodo]

Freddy Heineken[uredi | uredi kodo]

Združene države Evrope v Heinekenov osnutku s popravki po letu 2016.
  Članice Združenih držav Evrope (50 držav)
  Članice Evropske unije (10 držav)

Leta 1992 je nizozemski poslovnež Freddy Heineken po posvetovanju z zgodovinarjema z Univerze v Leidnu Henkom Wesselingom in Willemom van den Doelom objavil brošuro »Združene države Evrope, Evrotopija?«. V svojem delu je predstavil zamisel o ustanovitvi Združenih držav Evrope kot konfederacije 75 držav, ki bi bile oblikovane po etničnem in jezikovnem načelu in bi imele od 5 do 10 milijonov prebivalcev.[40]

Predvidevanja[uredi | uredi kodo]

Države, ki bi se lahko pridružile Evropski uniji
  Trenutne članice
  Države prosilke
  Države kandidatke
  Potencialne kandidatke
  Članstvo možno

Bodoča velesila[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Potencialne velesile.

Nekateri, kot so T. R. Reid, Andrew Reding in Mark Leonard, trdijo, da bi lahko moč hipotetičnih Združenih držav Evrope v enaindvajsetem stoletju konkurirala moči Združenih držav Amerike. Leonard navaja več dejavnikov: veliko število prebivalcev Evrope, obseg združenega evropskega gospodarstva, nizke stopnje inflacije v Evropi, osrednji geografski položaj Evrope v svetu ter razmeroma visoko razvito družbeno organizacijo in kakovost življenja v nekaterih evropskih državah (merjeno z vidika števila delovnih ur na teden in porazdelitve dohodka).[41] Nekateri strokovnjaki[kdo?] trdijo, da je Evropa razvila območje vpliva, imenovano »evrosfera«. Domneve o morebitnem statusu popolne ali skorajšnje velesile nadnacionalne evrske države so hipotetične narave, po drugi strani pa med analitiki, strokovnjaki in poznavalci obstajajo nasprotni pogledi in širok spekter argumentov.[42][43][44][45]

Skepticizem[uredi | uredi kodo]

Nekateri menijo, da se Evropska unija zaradi političnega nasprotovanja nekaterih članic verjetno ne bo razvila v enotno zvezno superdržavo. Norveški strokovnjak za zunanjo politiko in komentator Asle Toje trdi, da sta moč in doseg Evropske unije bolj podobna majhni sili.[46] V svoji knjigi EU kot mala sila trdi, da je EU odziv na edinstveno zgodovinsko izkušnjo Evrope, saj vsebuje ostanke ne ene, temveč petih preteklih evropskih ureditev. Čeprav so devetdeseta in zgodnja leta 2000 pokazala, da obstaja politični prostor za večjo vključenost EU v evropsko varnost, EU teh pričakovanj ni mogla izpolniti.[47]

Asle Toje izraža posebno zaskrbljenost glede varnostne in obrambne razsežnosti EU – skupne varnostne in obrambne politike, kjer poskusi združevanja virov in oblikovanja političnega soglasja niso prinesli pričakovanih rezultatov. Te trende je skupaj s spremembami v svetovnih vzorcih moči spremljal tudi premik v strateškem razmišljanju EU, pri čemer so se ambicije velikih sil zmanjšale, nadomestile pa so jih težnje po varovanju v odnosu do velikih sil. Avtor na primeru posredovanja EUFOR v Darfurju in Čadu ponazori, da učinkovitost EU ovira razkorak med soglasjem in pričakovanji, predvsem zaradi pomanjkanja učinkovitega mehanizma odločanja. Po njegovem mnenju je vsota teh dogodkov takšna, da EU – v sedanjih razmerah – ne bo velika sila in v nastajajočem večpolarnem mednarodnem redu prevzema mesto majhne sile.[navedi vir]

Ankete[uredi | uredi kodo]

Odnos do nadaljnjega razvoja EU v federacijo nacionalnih držav po raziskavi Eurobarometra spomladi 2014.
  Članice EU, v katerih je več ljudi, ki podpirajo federacijo, kot tistih, ki ji nasprotujejo

Po podatkih Eurobarometra (2013) je 69 % državljanov EU podprlo neposredne volitve predsednika Evropske komisije, 46 % pa vzpostavitev enotne vojske EU.[48]

Dve tretjini anketirancev menita, da bi morala EU (in ne le nacionalna vlada) sprejemati odločitve o zunanji politiki, več kot polovica anketirancev pa meni, da bi morala EU sprejemati tudi odločitve o obrambi.[49]

44 % vprašanih podpira prihodnji razvoj Evropske unije kot federacije nacionalnih držav, 35 % pa temu nasprotuje. V tej študiji so bile nordijske države najbolj nenaklonjene združeni Evropi, saj je 73 % nordijskih držav tej zamisli nasprotovalo.[50] Velika večina ljudi, ki jim EU predstavlja pozitivno podobo, podpira nadaljnji razvoj EU v federacijo nacionalnih držav (56 % proti 27 %).[50]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Kelemen, R Daniel (September 2005). Built to Last? The durability of EU federalism. (University of Oxford). http://www.princeton.edu/~smeunier/Kelemen%20Memo.pdf.  in Meunier, Sophie; McNamara, Kate (ur.). Making History: State of the European Union. 8. Oxford University Press. str. 52.
  2. Phillips, D.; Ertl, Hubert (30 June 2003). Implementing European Union Education and Training Policy: A Comparative Study of Issues in Four Member States. str. 44. ISBN 978-1-4020-1292-1.
  3. Jones, Eric (4 August 2003). The European Miracle: Environments, Economies and Geopolitics in the History of Europe and Asia. str. 107. ISBN 978-0-521-52783-5.
  4. Farage, Nigel (19 June 2000). "The EU and what it costs you". Sovereignty Journal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 August 2004. Pridobljeno dne 29 January 2016 – via the Wayback Machine. On the table is the abolition of our national veto in 39 more aspects of legislative competence, a plan to give the EU its own national identity, the creation of a "single judicial space" and further moves to develop the EU's own defence and foreign policy, with plans eventually to create a European army. There can be no doubt about it. The plan is to create a European superstate.
  5. Colette Beaune: Chrétienté et Europe: le projet de Georges de Podiebrad au xve siècle, in: Chrétiens et sociétés, vol. 1 | 1994,
  6. Bogumil Terminski, "The Evolution of The Concept of Perpetual Peace in The History of Political-Legal Thought," Perspectivas Internacionales, 2010, p286
  7. William Penn, the Englishman who invented the European Parliament by Daniele Archibugi in openDemocracy. Access 9 February 2019
  8. J. William Fulbright (May 1948), "A United States of Europe?", The Annals of the American Academy of Political and Social Science, Sage Publications, Inc. in association with the American Academy of Political and Social Science, 257 (257, Peace Settlements of World War II): 151–156, doi:10.1177/000271624825700116, JSTOR 1026642
  9. Disputed "Europe" on Wikiquote
  10. Felix Markham, Napoleon (New York: Penguin Books USA Inc., 1966), 257 as quoted in Matthew Zarzeczny, Napoleon's European Union: The Grand Empire of the United States of Europe (Kent State University Master's thesis), 2.
  11. Mazzini, Giuseppe (2009). "From a Revolutionary Alliance to the United States of Europe". V Steffano Reccia; Nadia Urbinati (ur.). A Cosmopolitanism of Nations. Princeton University Press. str. 131–135. ISBN 978-1-4008-3131-9.
  12. "Congrès de la Paix 1849 – Wikisource". fr.wikisource.org.
  13. Bakunin, Mikhail Aleksandrovich; Avrich, Paul; Dolgoff, Sam (1972). Bakunin on Anarchy: Selected Works by the Activist-founder of World Anarchism (1st Vintage Books izd.). New York: Vintage Books. str. 102–104. ISBN 0-394-71783-X.
  14. Politicising the Genoa tragedy is just the latest Europhobic ruse Natalie Nougayrède, The Guardian, 17 Aug 2018
  15. "Jews Participate in Pan-europe Congress Sessions in Vienna". Jewish Telegraphic Agency (angleščina). Vienna: Jewish Telegraphic Agency. 5 October 1926. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9 April 2017. Pridobljeno dne 12 April 2017.
  16. "Internationale Paneuropa Union – Union Paneuropeénne Internationale – International Paneuropean Union". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15 February 2013. Pridobljeno dne 15 February 2013.
  17. John Reed, "Ten Days That Shook The World", Boni & Liveright, New York, (March 1919) ch. 3.
  18. Ponting, Clive (1996). "A revision". V Biddeleux, Robert; Taylor, Richard (ur.). European Integration and Disintegration: east and west. Routledge. str. 36–38. ISBN 978-1-134-77522-4.
  19. Jonathan Petropoulos, Royals and the Reich, Oxford University Press (2006) p. 170
  20. Bertrand Vayssière, "Le Manifeste de Ventotene (1941): Acte de Naissance du Federalisme Europeen," Guerres Mondiales et Conflits Contemporains (Jan 2005), Vol. 55 Issue 217
  21. Lipgens, Walter; Loth, Wilfried (1985). Documents on the History of European Integration: Continental plans for European union, 1939–1945 (including 250 documents in their original languages on 6 microfiches). Walter de Gruyter. ISBN 978-3-11-009724-5.
  22. "Speech of Sir Winston Churchill". PACE website. Zürich, Switzerland: Parliamentary Assembly of the Council of Europe. 19 September 1946. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2014-08-22. Pridobljeno dne 18 November 2013.
  23. Predloga:Cite speech
  24. Churchill, Winston S. (1950). The Hinge of Fate. Boston: Houghton Mifflin. str. 562. ISBN 978-0-395-41058-5.
  25. 25,0 25,1 Dinan 2005, str. 14–15.
  26. Dinan 2005, str. 15.
  27. Harris, Geoffrey, The Dark Side of Europe: The Extreme Right Today, Edinburgh University Press, 1994, p. 31
  28. Philip Rees, Biographical Dictionary of the Extreme Right Since 1890, p. 54
  29. 29,0 29,1 Horsley, William (7 December 2000). "Fears of a European superstate". BBC News. Pridobljeno dne 29 January 2016.
  30. "Carlos Ramos-Mrosovsky on United States of Europe on National Review Online". National Review. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29 October 2008. Pridobljeno dne 2 October 2009.
  31. "Making the Case for a United States of Europe – Research – The Chronicle of Higher Education".
  32. "Website of Stand Up for Europe". Stand Up for Europe. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2017-04-24. Pridobljeno dne 2 February 2018.
  33. "About us". Volt. Pridobljeno dne 13 June 2018.
  34. Bruno Waterfield in Brussels (18 February 2009). "Blueprint for EU army to be agreed". Telegraph.co.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 January 2022. Pridobljeno dne 30 December 2014.
  35. "International news – euronews, latest international news". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6 February 2012. Pridobljeno dne 30 December 2014.
  36. "Press corner". European Commission – European Commission.
  37. "Italy to push for 'United States of Europe' when it holds the EU presidency". Telegraph.co.uk. 22 June 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 January 2022. Pridobljeno dne 30 December 2014.
  38. 38,0 38,1 38,2 Martin Schulz wants 'United States of Europe' within five years The Guardian, 7 December 2017
  39. SPD's Martin Schulz wants United States of Europe by 2025 Politico, 7 December 2017
  40. Keating, Joshua (1992). "Tuesday Map: Heineken's "Eurotopia"". Foreign Policy. Pridobljeno dne 26 May 2009.
  41. Europe: the new superpower by Mark Leonard, Irish Times, Accessed 13 March 2014
  42. Webber, Douglas (6 February 2015). "Why Europe Must Be Classed As A Declining Power". Social Europe.
  43. Fidler, Stephen (19 January 2020). "What's Behind the EU's Decline". Wall Street Journal – via www.wsj.com.
  44. Bromund, Ted R. "Europe Paves the Way for Its Decline". The Heritage Foundation.
  45. "Why Europe will never be a superpower". The Independent. 22 September 2011.
  46. "The European Union as a Small Power". Pridobljeno dne 30 December 2014.
  47. Europe heads for Japanese irrelevance Financial Times
  48. "European Commission – PRESS RELEASES – Press release – Making the European elections more democratic and boosting participation – Ground is prepared, say two Commission reports". Europa.eu. Pridobljeno dne 24 January 2016.
  49. Peters, Dirk (June 2011). A Divided Union: Public Opinion and the EU's Common Foreign, Security and Defense Policy. http://www.reconproject.eu/main.php/RECON_wp_1119.pdf?fileitem=50512030. 
  50. 50,0 50,1 "Standard Eurobarometer 79 Spring 2013" (PDF).