Idrija: Razlika med redakcijama
m --ovl sliki |
razširjena vsebina |
||
| Vrstica 16: | Vrstica 16: | ||
}} |
}} |
||
'''Idrija''' ({{jezik-it|Idria}}) je [[mesto]] v [[Slovenija|Republiki Sloveniji]] |
'''Idrija''' ({{jezik-it|Idria}}) je [[mesto]] v [[Slovenija|Republiki Sloveniji]], sedež [[občina Idrija|istoimenske občine]], in upravno središče. Leži v severozahodnem delu Slovenije, na stičišču predalpskega in dinarskega sveta. |
||
Okolica Idrije je bila zaradi razgibanega površja, slabih naravnih možnosti in odročne lege zelo redko poseljena pokrajina. Za širšo okolico Idrije se časa naseljevanja ne more natančno datirati, je pa vendarle jasno, da se je močnejše priseljevanje na to območje začelo šele z odkritjem živega srebra v idrijski kotlini. Konec [[15. stoletje|15. stoletja]], vsaj tako namreč pravi legenda, je škafar na območju današnje Idrije odkril živo srebro. To pa je imelo velik gospodarski, razvojni in poselitveni pomen. Rudnik v Idriji se je hitro širil in pridobival na pomenu, hkrati z njim je rasla tudi Idrija. |
|||
| ⚫ | |||
Ob izrazito moškem delu v rudniku so ženske doma razvijale svoje ročne spretnosti in kulinariko. Danes so poleg rudnika svetovno znane tudi [[Idrijska čipka|idrijske čipke]] in [[idrijski žlikrofi]], ki so tudi evropsko zaščiteni. |
|||
| ⚫ | |||
[[Geopark Idrija]], ki zaradi izjemne naravne dediščine sodi med najzanimivejše parke v Evropi, obsega celotno območje občine Idrija. |
|||
| ⚫ | |||
Idrija se ponaša z nazivoma Alpsko mesto leta 2011 in Evropska destinacija odličnosti za leto 2011(EDEN). Poznana je po drugem največjem rudniku živega srebra na svetu, takoj za španskim Almadenom. Bogata dediščina obeh rudnikov je od 30. junija 2012 umeščena na [[Unescova svetovna dediščina|UNESCOV seznam svetovne dediščine]]. |
|||
Zaradi izrednega pomena je rudnik leta [[1575]] kupila avstrijska cesarska vlada, ki je rudnik modernizirala. Leta [[1607]] je bila Idrija izločena iz [[Tolmin|tolminskega]] gospostva. Nastalo je posebno idrijsko gospostvo, ki mu je načeloval rudniški upravnik. Konec 17. stoletja je Idrija že prerasla v naselje z okrog 1500 prebivalci. V [[18. stoletje|18. stoletju]] pa je sledil vzpon - mesto je postalo pomembno industrijsko središče, vanj pa so začeli prihajati največji svetovni strokovnjaki. V tistem času je idrijski rudnik pokrival kar 5 % proračunskih izdatkov avstrijskega cesarstva. Skupaj z rudnikom se je razvijalo tudi mesto. Konec [[18. stoletje|18. stoletja]] sta bila zgrajena žitno skladišče in [[Gledališče, Idrija|gledališka stavba]], ki danes velja za najstarejšo ohranjeno gledališko stavbo na Slovenskem. |
|||
| ⚫ | |||
V drugi polovici 18. stoletja je imela Idrija najbolje organizirano zdravstveno službo na področju sedanje Slovenije. Med znanimi osebnostmi, ki so delale v Idriji, sta tudi [[Giovanni Antonio Scopoli]] (1732–1788), ki je napisal prvo knjigo o [[Kranjska|kranjski]] flori z naslovom Flora Carniolica, in [[Balthasar Hacquet]] (1739-1815), čigar knjiga Oryctographia Carniolica je temelj slovenske [[geologija|geologije]] in [[mineralogija|mineralogije]]. |
|||
| ⚫ | |||
Če govorimo o Idriji, ne moremo mimo rudnika živega srebra. Idrija danes najverjetneje sploh ne bi obstajala, če konec 15. stoletja na tem območju ne bi odkrili zelo bogatega nahajališča [[živo srebro|živosrebrne rude]]. Po legendi je leta [[1490]] škafar, izdelovalec lesenih posod, v potoku na območju sedanje Idrije odkril svetlikajočo se snov, za katero se je kasneje ugotovilo, da je živo srebro. Na tem mestu so rudarji v spomin na odkritje že leta [[1500]] postavili kapelico (in kasneje cerkev Svete Trojice). |
|||
Razcvet mesta je za kratek čas ustavila okupacija Francozov ob prelomu na [[19. stoletje|19. stoletje]]. Mesto se je po odhodu Francozov znova počasi stabiliziralo in doživelo najboljša leta malo pred [[1. svetovna vojna|1. svetovno vojno]]. V drugi polovici 19. stoletja je Idrija postala drugo največje mesto na [[Kranjska|Kranjskem]] (takoj za [[Ljubljana|Ljubljano]]). Zaradi pomembne vloge mesta je bila leta [[1901]] ustanovljena [[realka]], prva, na kateri se je poučevalo v [[slovenščina|slovenskem jeziku]]. Med prvo svetovno vojno je rudnik razumljivo stagniral, saj je bilo poslovanje oteženo zaradi bližnje [[Soška fronta|Soške fronte]]. Ko je Idrija po vojni skladno z [[rapalska pogodba|rapalsko pogodbo]] prišla pod italijansko oblast, je rudnik nazadoval zaradi nenaklonjenosti italijanske države. Po [[2. svetovna vojna|drugi svetovni vojni]], ko je Idrija po pogodbi iz leta [[1947]] prišla pod Jugoslavijo, se je začela zadnja modernizacija rudnika, v kateri so med drugim uvedli [[rotacijska peč|rotacijske peči]] in prevoz rude z žičnico. Rudnik so začeli zapirati v [[1980.|80. letih]] [[20. stoletje|20. stoletja]], ko je živemu srebru zaradi njegove množične opustitve v industriji na borzah izrazito padla vrednost. Obenem pa je vsebnost živega srebra v idrijski rudi dosegala tako nizke vrednosti, da proizvodnja ni bila več profitabilna. |
|||
| ⚫ | Kmalu so se začeli priseljevati rudarji iz nemških, italijanskih in čeških dežel, ki so iskali rudo. Večjega odkritja ni bilo do [[22. junij|22. junija]] [[1508]], ko so rudarji odkrili veliko živosrebno žilo. Zaradi pomembnosti odkritja se na ta dan praznuje praznik Občine Idrija, [[sveti Ahac|sv. Ahac]], ki goduje na ta dan, pa je postal zavetnik idrijskih rudarjev. Med letoma [[1522]]–[[1533]] je bil zgrajen [[Grad Idrija|grad Gewerkenegg]], ki je služil kot rudniški [[grad]] za domovanje uprave in skladiščenje živega srebra. |
||
Rudnik živega srebra se je celotno [[16. stoletje]] postopoma razvijal, vendar zaradi sporov med družbami privatnih podjetnikov ni prišlo do večjega razvoja in vlaganj. Leta [[1575]] je idrijski rudnik prišel neposredno pod upravo [[Habsburžani|habsburškega dvora]], kar je privedlo do razširitve in modernizacije samega podjetja. V [[17. stoletje|17. stoletju]] je Idrija prerasla v trg, a šele razsvetljensko [[18. stoletje]] ji je prineslo pravi vzpon. Rudnik se je širil in posodabljal, letno so pridobili med 600 in 700 ton živega srebra, zaposloval pa je 1350 delavcev. Z denarjem od idrijskega rudnika se je pokrilo 5 % proračunskih izdatkov avstrijskega cesarstva. Tržno naselje je dobilo mestne pravice in se do konca stoletja razvilo v drugo največje mesto dežele [[Kranjska|Kranjske]], takoj za [[Ljubljana|Ljubljano]]. Idrija je pričela dobivati bolj urbano podobo, v tem času je bilo zgrajeno novo žitno skladišče ter [[Gledališče, Idrija|gledališče]], organizirane so bile tako strokovne kot ljudske šole ter nujno potrebna zdravstvena služba. Ob koncu [[18. stoletja|18. stoletja]] je v Idriji prebivalo že okoli 3600 ljudi. V 19. stoletju in vse do [[1. svetovna vojna|1. svetovne vojne]] je bil rudnik med najuspešnejšimi državnimi podjetji. V času 1. svetovne vojne ter med italijansko okupacijo ([[1918]] - [[1943]]) pa je rudnik začel stagnirati, še slabši časi so se mu pisali med nemško okupacijo ([[1943]] - [[1945]]). Po vojni so pri rudniku stekla obnovitvena dela, v 50. letih pa so izvedli še zadnjo modernizacijo obratov in naprav. V 60. letih se je začelo zadnje zlato obdobje rudnika, ko so bili tako poslovni kot proizvodni rezultati na zavidljivi ravni. Cene živega srebra na [[Newyorška borza|newyorški borzi]] so bile visoke, leta [[1965]] je celo padel rekord. Sredi sedemdesetih let pa se pojavi kriza na trgu živega srebra. Živo srebro, ki se je uporabljalo pri amalgamiranju, v medicini, vojni industriji, elektroindustriji, industriji [[jod|joda]], [[klor|klora]] in barv ter seveda v znanosti, so počasi začeli nadomeščati z okolju in človeku bolj prijaznimi materiali. Ko je rudnik leta [[1977]] začasno ustavil proizvodnjo, je bil to velik šok tako za ljudi, ki so z rudnikom živeli ter v njem delali, kot tudi za samo [[Občina Idrija|Občino Idrija]]. Ker se cene živega srebra niso dvignile, so leta [[1988]] stekla vsa dela, ki so bila potrebna za stalno zaprtje rudnika. |
|||
Po zaključju rudarske dejavnosti se je v mestu razvila industrija, ki je omogočila, da mesto po zaprtju rudnika ni začelo propadati. Idrija je bila leta [[2011]] izbrana za Alpsko mesto leta, naslednje leto pa je bila sprejeta na UNESCOV seznam svetovne kulturne dediščine. Idrija se skupaj z drugimi alpskimi mesti v društvu Alpsko mesto leta zavzema za trajnostni razvoj v Alpah in za uresničevanje [[Alpska konvencija|Alpske konvencije]]. |
|||
V Idriji se je v skoraj 500 letih delovanja rudnika izkopalo preko 700 kilometrov rovov. Tu so pridobili kar 13 % dosedanje svetovne proizvodnje živega srebra oziroma 107.000 ton živega srebra. Idrija je tako drugi največji rudnik živega srebra na svetu, takoj za španskim [[Almaden|Almadenom]], kjer so pridobili 45 % svetovne proizvodnje živega srebra. |
|||
V skoraj 500 letih rudarjenja je bilo izkopanih okrog 700 kilometrov rovov, kar je enako razdalji od Idrije do [[Berlin|Berlina]]. |
|||
== Geografija == |
== Geografija == |
||
| Vrstica 60: | Vrstica 63: | ||
== Gospodarstvo == |
== Gospodarstvo == |
||
Še pred [[2. svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] je bila Idrija izrazito rudarsko mesto. Rudnik je bilo najpomembnejše podjetje v dolini in vse druge dejavnosti so bolj ali manj služile rudniku ter rudarskim družinam. Ženske se načeloma niso zaposlovale, skrbele so za dom in družino ter klekljale in na ta način prispevale v družinsko blagajno. Ker Idrija leži sredi gozdov in ker je bila skrb za gozdove vedno pomembna tudi za rudnik, je v mestu uspešno delovalo državno gozdarsko podjetje. Drugih proizvodnih obratov v Idriji in okolici ni bilo. |
|||
Mesto je dolga stoletja slonelo na rudniku živega srebra. Ko so ga v 70. letih [[20. stoletje|20. stoletja]] zaprli, se je gospodarstvo mesta prestrukturiralo. Iz bogate inženirske dediščine živega srebra sta nastala koncern [[Kolektor]] in korporacija [[Hidria]]. |
|||
V Idriji je bila stopnja brezposelnosti vse do začetka [[gospodarska kriza|gospodarske krize]] izredno nizka. V zadnjih letih je brezposelnost sicer narasla, vendar je še vedno nižja kot drugod po Sloveniji. |
|||
Prva leta po drugi svetovni vojni so bila namenjena obnovi. Po dokončani obnovi pa se je v Idriji, sicer dokaj pozno, pa vendar, le začela industrializacija. V 50. letih se je obrtno podjetje Mizarnica preoblikovalo v lesno industrijsko podjetje. Nastalo je nekaj novih gospodarskih organizacij, kot so npr. Simplex (kasnejši IMP), konfekcijski obrat podjetja Labod, Tovarna učil itd. Leta 1963 je bilo v Idriji ustanovljeno podjetje [[Kolektor (podjetje)|Kolektor]]. Ko je leta [[1977]] Rudnik živega srebra Idrija prenehal z delom, je bilo v Idriji že kar nekaj obratov, ki so bili dovolj razviti, da so lahko sprejeli odvečno delovno silo, ki se je nenadoma pojavila na idrijskem trgu dela. Danes med največja podjetja v idrijski občini spadata [[Kolektor (podjetje)|Kolektor]] in [[Hidria]]. Zaradi močne industrije se lahko občina Idrija pohvali z eno najnižjih stopenj brezposelnosti v Sloveniji, leta [[2010]] je bilo med aktivnimi prebivalci občine 5,7 % registriranih brezposelnih oseb. |
|||
== Turizem == |
== Turizem == |
||
| Vrstica 67: | Vrstica 71: | ||
=== UNESCO === |
=== UNESCO === |
||
Odbor za svetovno dediščino je 30. junija 2012 na zasedanju v [[Sankt Peterburg|Sankt Peterburgu]] vpisal na [[Unescova svetovna dediščina|Seznam svetovne dediščine]] transnacionalno serijsko nominacijo [[Slovenija|Slovenije]] in [[Španija|Španije]] »Dediščina živega srebra: Almadén in Idrija«. Gre za tehniško dediščino, povezano z rudišči v dveh rudarskih mestih Almadén (Španija) in Idrija (Slovenija), kjer sta bila do nedavnega aktivna največja rudnika živega srebra v svetovnem merilu in ki sta najbolj reprezentativna predstavnika pomena rudarstva in z [[živo srebro|živim srebrom]] povezanih tehnologij ter industrij. Vpis na seznam ne pomeni le prepoznave pomena idrijske dediščine živega srebra v svetovnem merilu, temveč tudi zavezuje k celovitemu upravljanju z namenom trajne ohranitve te dediščine za prihodnje rodove. Ocenjeno je bilo, da nominirano območje izpolnjuje pogoj izjemne univerzalne vrednosti oz. celovitosti in avtentičnosti. |
|||
Po sklepu Odbora za svetovno dediščino [[UNESCO]] je bil večji del mesta Idrije leta [[2012]] sprejet na Unescov seznam svetovne in kulturne dediščine. S tem je Idrija po [[Škocjanske jame|Škocjanskih jamah]] in ljubljanskih koliščih postala tretja slovenska znamenitost, ki je uvrščena na ta seznam. Idrija je za vpis kandidirala skupaj s španskim [[Almaden|Almadénom]], kjer je bil v preteklosti največji rudnik živega srebra na svetu. |
|||
Industrijska dediščina dveh svetovno znanih rudnikov živega srebra – Almadén v Španiji in Idrija v Sloveniji, je na prestižni seznam dediščine človeštva vpisana zato, ker sta to dva največja rudnika za pridobivanje te izjemne in edine tekoče kovine, ker sta bila zgodovinsko povezana, ker sta ohranila raznoliko in edinstveno dediščino v zvezi s pridobivanjem živega srebra in skupaj predstavljata različne vidike »kulture živega srebra« tako v tehniškem in gospodarskem kot tudi v splošno kulturnem, urbanem, socialnem in ekološkem smislu. V novem veku sta pomembno sooblikovala svetovno zgodovino. V teh dveh rudnikih pridobljeno živo srebro se je v [[Južna Amerika|južnoameriških]] rudnikih [[srebro|srebra]] in [[zlato|zlata]] v procesu amalgamacije uporabljalo za pridobivanje teh žlahtnih kovin, ki so se kot bogastvo vračale v Evropo in omogočale razvoj gospodarstva, znanosti, umetnosti. |
|||
Na Seznam vpisana dediščina v Idriji zajema dediščino rudnika in rudarjenja v najširšem pomenu te besede: rudišče, rove, jaške, industrijske stavbe, profano in sakralno arhitekturo. Na prvem mestu velja izpostaviti [[Antonijev rov, Idrija|Antonijev rov]] – v muzej urejeno idrijsko podzemlje, [[Grad Idrija|grad Gewerkenegg]], jašek Frančiške z obnovljenimi rudniškimi stroji in napravami, [[Kamšt, Idrija|kamšt]], topilnico, [[Klavže (pregrada)|klavže]], rudniško žitno skladišče in [[Gledališče, Idrija|rudniško gledališče]], [[Rudarska hiša, Idrija|idrijsko rudarsko hišo]], staro mestno jedro … |
|||
=== Geopark Idrija === |
=== Geopark Idrija === |
||
Redakcija: 20:36, 26. avgust 2013
Idrija | |
|---|---|
 | |
  Idrija Geografska lega v Sloveniji | |
| Koordinati: 46°0′4.74″N 14°1′19.59″E / 46.0013167°N 14.0221083°E | |
| Država |  Slovenija |
| Statistična regija | Goriška regija |
| Tradicionalna pokrajina | Primorska |
| Občina | Idrija |
| Nadm. višina | 334,5 m |
| Prebivalstvo | |
| • Skupno | 5.878 |
| Časovni pas | UTC+1 (CET) |
| • Poletni | UTC+2 (CEST) |
| Poštna številka | 5280 Idrija |
| Zemljevidi | |
Idrija (italijansko Idria) je mesto v Republiki Sloveniji, sedež istoimenske občine, in upravno središče. Leži v severozahodnem delu Slovenije, na stičišču predalpskega in dinarskega sveta.
Okolica Idrije je bila zaradi razgibanega površja, slabih naravnih možnosti in odročne lege zelo redko poseljena pokrajina. Za širšo okolico Idrije se časa naseljevanja ne more natančno datirati, je pa vendarle jasno, da se je močnejše priseljevanje na to območje začelo šele z odkritjem živega srebra v idrijski kotlini. Konec 15. stoletja, vsaj tako namreč pravi legenda, je škafar na območju današnje Idrije odkril živo srebro. To pa je imelo velik gospodarski, razvojni in poselitveni pomen. Rudnik v Idriji se je hitro širil in pridobival na pomenu, hkrati z njim je rasla tudi Idrija.
Ob izrazito moškem delu v rudniku so ženske doma razvijale svoje ročne spretnosti in kulinariko. Danes so poleg rudnika svetovno znane tudi idrijske čipke in idrijski žlikrofi, ki so tudi evropsko zaščiteni.
Geopark Idrija, ki zaradi izjemne naravne dediščine sodi med najzanimivejše parke v Evropi, obsega celotno območje občine Idrija.
Idrija se ponaša z nazivoma Alpsko mesto leta 2011 in Evropska destinacija odličnosti za leto 2011(EDEN). Poznana je po drugem največjem rudniku živega srebra na svetu, takoj za španskim Almadenom. Bogata dediščina obeh rudnikov je od 30. junija 2012 umeščena na UNESCOV seznam svetovne dediščine.
Zgodovina
Če govorimo o Idriji, ne moremo mimo rudnika živega srebra. Idrija danes najverjetneje sploh ne bi obstajala, če konec 15. stoletja na tem območju ne bi odkrili zelo bogatega nahajališča živosrebrne rude. Po legendi je leta 1490 škafar, izdelovalec lesenih posod, v potoku na območju sedanje Idrije odkril svetlikajočo se snov, za katero se je kasneje ugotovilo, da je živo srebro. Na tem mestu so rudarji v spomin na odkritje že leta 1500 postavili kapelico (in kasneje cerkev Svete Trojice). Kmalu so se začeli priseljevati rudarji iz nemških, italijanskih in čeških dežel, ki so iskali rudo. Večjega odkritja ni bilo do 22. junija 1508, ko so rudarji odkrili veliko živosrebno žilo. Zaradi pomembnosti odkritja se na ta dan praznuje praznik Občine Idrija, sv. Ahac, ki goduje na ta dan, pa je postal zavetnik idrijskih rudarjev. Med letoma 1522–1533 je bil zgrajen grad Gewerkenegg, ki je služil kot rudniški grad za domovanje uprave in skladiščenje živega srebra.
Rudnik živega srebra se je celotno 16. stoletje postopoma razvijal, vendar zaradi sporov med družbami privatnih podjetnikov ni prišlo do večjega razvoja in vlaganj. Leta 1575 je idrijski rudnik prišel neposredno pod upravo habsburškega dvora, kar je privedlo do razširitve in modernizacije samega podjetja. V 17. stoletju je Idrija prerasla v trg, a šele razsvetljensko 18. stoletje ji je prineslo pravi vzpon. Rudnik se je širil in posodabljal, letno so pridobili med 600 in 700 ton živega srebra, zaposloval pa je 1350 delavcev. Z denarjem od idrijskega rudnika se je pokrilo 5 % proračunskih izdatkov avstrijskega cesarstva. Tržno naselje je dobilo mestne pravice in se do konca stoletja razvilo v drugo največje mesto dežele Kranjske, takoj za Ljubljano. Idrija je pričela dobivati bolj urbano podobo, v tem času je bilo zgrajeno novo žitno skladišče ter gledališče, organizirane so bile tako strokovne kot ljudske šole ter nujno potrebna zdravstvena služba. Ob koncu 18. stoletja je v Idriji prebivalo že okoli 3600 ljudi. V 19. stoletju in vse do 1. svetovne vojne je bil rudnik med najuspešnejšimi državnimi podjetji. V času 1. svetovne vojne ter med italijansko okupacijo (1918 - 1943) pa je rudnik začel stagnirati, še slabši časi so se mu pisali med nemško okupacijo (1943 - 1945). Po vojni so pri rudniku stekla obnovitvena dela, v 50. letih pa so izvedli še zadnjo modernizacijo obratov in naprav. V 60. letih se je začelo zadnje zlato obdobje rudnika, ko so bili tako poslovni kot proizvodni rezultati na zavidljivi ravni. Cene živega srebra na newyorški borzi so bile visoke, leta 1965 je celo padel rekord. Sredi sedemdesetih let pa se pojavi kriza na trgu živega srebra. Živo srebro, ki se je uporabljalo pri amalgamiranju, v medicini, vojni industriji, elektroindustriji, industriji joda, klora in barv ter seveda v znanosti, so počasi začeli nadomeščati z okolju in človeku bolj prijaznimi materiali. Ko je rudnik leta 1977 začasno ustavil proizvodnjo, je bil to velik šok tako za ljudi, ki so z rudnikom živeli ter v njem delali, kot tudi za samo Občino Idrija. Ker se cene živega srebra niso dvignile, so leta 1988 stekla vsa dela, ki so bila potrebna za stalno zaprtje rudnika.
V Idriji se je v skoraj 500 letih delovanja rudnika izkopalo preko 700 kilometrov rovov. Tu so pridobili kar 13 % dosedanje svetovne proizvodnje živega srebra oziroma 107.000 ton živega srebra. Idrija je tako drugi največji rudnik živega srebra na svetu, takoj za španskim Almadenom, kjer so pridobili 45 % svetovne proizvodnje živega srebra.
Geografija
Lega
Idrija leži v kotlini v osrčju Idrijskega hribovja. Skozi mesto teče reka Idrijca, ki izvira na bližnji Vojskarski planoti. Ob tektonski prelomnici se stikata predalpski in kraški svet, na območju pa se je kot posledica pestre geološke aktivnosti razvilo idrijsko rudišče.
V okolici mesta je veliko lesnih in vodnih virov, kar je igralo pomembno vlogo pri delovanju rudnika.
Rudišče
Idrijsko rudišče se razteza pod površjem Idrije v smeri SZ-JV. V dolžino meri 1500 m, v širino pa od 300 do 600 m. Uvršča se med monomineralna rudišča, kar pomeni, da čistost živega srebra dosega 99,9 %. Rudišče je nastalo pred 230 milijoni let, njegova posebnost pa je samorodno živo srebro, ki se najpogosteje nahaja v obliki kapljic v plasteh skrilavca.
Znamenitosti
500-letno rudarjenje je pustilo sledi po vsem mestu. V okviru Mestnega muzeja Idrija si je mogoče ogledati grad Gewerkenegg, rudarsko hišo, jašek Frančiške in idrijsko kamšt. V rudnik je mogoče vstopiti skozi najstarejši vhod, Antonijev rov. Poleg tega sta v Idriji na ogled še akvarij in vojni muzej.
Kultura
Rudnik je Idriji omogočil razvoj izobraževalnih in kulturnih ustanov in v mesto pripeljal tudi čipko. Začetki šolstva v Idriji so povezani s protestanti, ki so proti koncu 16. stoletja v Idriji ustanovili prvo šolo. V Idriji so korenine slovenskega strokovnega šolstva: rudnik je namreč leta 1728 ustanovil tehniško in zemljemersko šolo. Leta 1901 pa je bila v Idriji ustanovljena prva realka s poukom v slovenskem jeziku, danes Gimnazija Jurija Vege.
V Idriji je ohranjena najstarejša gledališka stavba na Slovenskem, ki so jo zgradili okrog leta 1770.
Idrijska čipka
Idrijska čipka je pomemben del slovenske kulturne dediščine, ki se je skozi čas ohranjala in razvijala. Idrijčani veščino klekljanja idrijske čipke, eno najzahtevnejših ročnih spretnosti, ohranjajo živo in prisotno tudi z vsakoletnim tradicionalnim mednarodnim Festivalom idrijske čipke.
Kulinarika
Idrija z okolico ponuja značilne jedi, sladice in pijače. Idrijski žlikrofi, pripravljeni iz testa in polnjeni s krompirjevim nadevom, so s svojo značilno obliko najprepoznavnejša evropsko zaščitena praznična jed idrijskih gospodinj. Največkrat so postreženi z bakalco - jedjo iz ovčjega mesa in zelenjave. Druge značilne idrijske jedi so zeljševka, ocvirkovca, smukavc in štruklji. Ob vsaki hiši v mestu je nekoč rasel pelinov grm. Rudarji so pelin kuhali in »pelinovko« mešali s špiritom v geruš, pelinovo grenčico.
Gospodarstvo
Še pred drugo svetovno vojno je bila Idrija izrazito rudarsko mesto. Rudnik je bilo najpomembnejše podjetje v dolini in vse druge dejavnosti so bolj ali manj služile rudniku ter rudarskim družinam. Ženske se načeloma niso zaposlovale, skrbele so za dom in družino ter klekljale in na ta način prispevale v družinsko blagajno. Ker Idrija leži sredi gozdov in ker je bila skrb za gozdove vedno pomembna tudi za rudnik, je v mestu uspešno delovalo državno gozdarsko podjetje. Drugih proizvodnih obratov v Idriji in okolici ni bilo.
Prva leta po drugi svetovni vojni so bila namenjena obnovi. Po dokončani obnovi pa se je v Idriji, sicer dokaj pozno, pa vendar, le začela industrializacija. V 50. letih se je obrtno podjetje Mizarnica preoblikovalo v lesno industrijsko podjetje. Nastalo je nekaj novih gospodarskih organizacij, kot so npr. Simplex (kasnejši IMP), konfekcijski obrat podjetja Labod, Tovarna učil itd. Leta 1963 je bilo v Idriji ustanovljeno podjetje Kolektor. Ko je leta 1977 Rudnik živega srebra Idrija prenehal z delom, je bilo v Idriji že kar nekaj obratov, ki so bili dovolj razviti, da so lahko sprejeli odvečno delovno silo, ki se je nenadoma pojavila na idrijskem trgu dela. Danes med največja podjetja v idrijski občini spadata Kolektor in Hidria. Zaradi močne industrije se lahko občina Idrija pohvali z eno najnižjih stopenj brezposelnosti v Sloveniji, leta 2010 je bilo med aktivnimi prebivalci občine 5,7 % registriranih brezposelnih oseb.
Turizem
Leta 1953 je bil ustanovljen Mestnega muzeja Idrija, ki je dobil v upravljanje grad Gewerkenegg. O možnostih turističnega razvoja se je resneje začelo razmišljati po zaprtju rudnika leta 1987. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2012 v občini Idrija 11.859 prenočitev. Glavna upravnika objektov sta Mestni muzej Idrija in Rudnik živega srebra v zapiranju.
UNESCO
Odbor za svetovno dediščino je 30. junija 2012 na zasedanju v Sankt Peterburgu vpisal na Seznam svetovne dediščine transnacionalno serijsko nominacijo Slovenije in Španije »Dediščina živega srebra: Almadén in Idrija«. Gre za tehniško dediščino, povezano z rudišči v dveh rudarskih mestih Almadén (Španija) in Idrija (Slovenija), kjer sta bila do nedavnega aktivna največja rudnika živega srebra v svetovnem merilu in ki sta najbolj reprezentativna predstavnika pomena rudarstva in z živim srebrom povezanih tehnologij ter industrij. Vpis na seznam ne pomeni le prepoznave pomena idrijske dediščine živega srebra v svetovnem merilu, temveč tudi zavezuje k celovitemu upravljanju z namenom trajne ohranitve te dediščine za prihodnje rodove. Ocenjeno je bilo, da nominirano območje izpolnjuje pogoj izjemne univerzalne vrednosti oz. celovitosti in avtentičnosti.
Industrijska dediščina dveh svetovno znanih rudnikov živega srebra – Almadén v Španiji in Idrija v Sloveniji, je na prestižni seznam dediščine človeštva vpisana zato, ker sta to dva največja rudnika za pridobivanje te izjemne in edine tekoče kovine, ker sta bila zgodovinsko povezana, ker sta ohranila raznoliko in edinstveno dediščino v zvezi s pridobivanjem živega srebra in skupaj predstavljata različne vidike »kulture živega srebra« tako v tehniškem in gospodarskem kot tudi v splošno kulturnem, urbanem, socialnem in ekološkem smislu. V novem veku sta pomembno sooblikovala svetovno zgodovino. V teh dveh rudnikih pridobljeno živo srebro se je v južnoameriških rudnikih srebra in zlata v procesu amalgamacije uporabljalo za pridobivanje teh žlahtnih kovin, ki so se kot bogastvo vračale v Evropo in omogočale razvoj gospodarstva, znanosti, umetnosti.
Na Seznam vpisana dediščina v Idriji zajema dediščino rudnika in rudarjenja v najširšem pomenu te besede: rudišče, rove, jaške, industrijske stavbe, profano in sakralno arhitekturo. Na prvem mestu velja izpostaviti Antonijev rov – v muzej urejeno idrijsko podzemlje, grad Gewerkenegg, jašek Frančiške z obnovljenimi rudniškimi stroji in napravami, kamšt, topilnico, klavže, rudniško žitno skladišče in rudniško gledališče, idrijsko rudarsko hišo, staro mestno jedro …
Geopark Idrija
Leta 2008 se je na pobudo Rudnika živega srebra Idrija in Občine Idrija začel oblikovati Geopark Idrija. Geopark, ki zajema območje skoraj celotne občine Idrija, kandidira za uvrstitev na seznam EGN (European Geoparks Network).[1] Poleg varovanja, promocije in trženja geološke in druge dediščine je cilj uvrstitve na seznam tudi možnost za hitrejši razvoj podeželja.
Znane osebnosti
V Idriji se je rodilo ali delovalo mnogo znanih osebnosti, med njimi tudi:
- Stanko Bloudek, slovenski letalski konstruktor
- Giovanni Antonio Scopoli, italijanski biolog
- Balthasar Hacquet, francoski naravoslovec
- Aleš Čar, slovenski pisatelj
- Ivanka Ferjančič, slovenska učiteljica čipkarstva
- Pier Paolo Pasolini, italijanski pisatelj
- Vladimír Karfík, češki arhitekt
- Zorko Prelovec, slovenski skladatelj
Mednarodno sodelovanje
Idrija je pobratena ali sodeluje z več mesti.
Viri
- Ivana Leskovec, Martina Peljhan (2009). Zgodba o petstoletnem srebrnem studencu. Občina Idrija in Rudnik živega srebra Idrija. ISBN 978-961-90052-8-6.
Glej tudi
- Seznam mest v Sloveniji
- New Idria - rudarsko mesto v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, ki je ime dobilo po Idriji
Opombe in sklici
- ↑ »OCENA IN SMERNICE KOORDINATORJEV EVROPSKE MREŽE GEOPARKOV ZA GEOPARK IDRIJA SO SPODBUDNE«. Pridobljeno 27. maja 2013.
Zunanje povezave
- Idrija, uradna stran občine]
- Turistični portal mesta Idrija
- Geopark Idrija
- Festival idrijske čipke