Idrijska čipka
Klekljanje idrijske čipke | |
 | |
Idrijska čipka | |
  Zemljevid Slovenije | |
| Lega | Idrijsko-Cerkljansko, del Tolminskega in Trnovske planote. Občina Idrija |
|---|---|
| Koordinati | 46°0′4.74″N 14°1′19.59″E / 46.0013167°N 14.0221083°E |
| Uprava | Mestni muzej Idrija, Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine |
| RKD št. | 2-00028 [1] |
| Pomembni datumi | |
| Vpis v register | 8. avgust 2013 |
| Razglasitev ŽMDP | 16. marec 2016 |
Idrijska čipka je zvrst klekljane čipke čipka, ki jo že stoletja izdelujejo v Idriji, in je pomemben del slovenske kulturne dediščine. Svoje ime je dobila po mestu Idrija, glavnem in najstarejšem slovenskem čipkarskem središču, kjer že od leta 1876 neprekinjeno deluje tudi znamenita idrijska čipkarska šola.
Idrijsko čipko zaznamuje določen repertoar čipkarskih tehnik, ki se je z leti dopolnjeval in plemenitil, zanjo pa so značilni tudi vzorci, poimenovani z ljudskimi imeni kot npr. »srčkovke«, »potonke«, »zibke«,…Najznačilnejša tehnika idrijske čipke je t. i. »ris« - trak, ki se tradicionalno izdeluje s šestimi do osmimi pari klekljev. Ločimo široki ris, ki prevladuje v času Avstro-Ogrske monarhije in ozki ris (imenovan tudi »idrijski« ris), ki se pod italijanskim vplivom razvije v obdobju po prvi svetovni vojni[2].
Vsebina
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
17.-20. stoletje[uredi | uredi kodo]
Idrijske čipke so bile že od začetka precej grobe in so bile namenjene predvsem srednjemu sloju. Čipkarstvo se je začelo proti koncu 17. stoletja, ko so delavci začeli zgubljati delo v rudniku. Idrijske čipke so po svetu postale znane leta 1875, ko je Franc Lapajne ustanovil podjetje in trgovino čipk ter le-te pričel uspešno izvažati po celotni Evropi ter Ameriki. Leta 1876 so klekljarice pod vodstvom Ivanke Ferjančič odprle čipkarsko šolo.
Prodaja čipk je do propada Avstro-Ogrske zelo uspevala, saj so idrijske klekljarice dobivale veliko priznanj, tudi mednarodnih. Med 1. svetovno vojno je prodaja zelo upadla. Ko je po vojni Idrijo zasegla Italija, se je morala prilagoditi tudi idrijska čipka. Glavni problem je bil, ker so se morali preusmeriti na popolnoma nova tržišča, saj so prej prodajali predvsem v območje Nemčije, nato pa so morali glavno tržišče iskati v Italiji. Po 2. svetovni vojni je prodaja čipk zaradi propada rudnika zmeraj bolj upadala. Na žalost je bila ukinjena tudi poklicna čipkarska šola v Idriji.
Čipke danes[uredi | uredi kodo]
Danes se čipke prodajajo predvsem zaradi turizma, v Idriji se pa vsako poletje odvija Festival idrijske čipke[3]. Za čipkanje se zdaj odloči le še zelo malo žensk, klekljajo predvsem mlajša dekleta, ki hodijo v Čipkarsko šolo večinoma zaradi hobija. Kot zanimivost velja omeniti, da kar nekaj potomk Franca Lapajneta poskuša ohraniti družinsko tradicijo ter tradicijo Idrijskih čipk nasploh, npr. Darja Lapajne, Vanda Lapajne,...
V zadnjem času je v čipkarstvu v sodelovanju z NTF Univerze v Ljubljani[4] opaziti napredek v smeri sodobne in avtorske idrijske čipke.
Izdelava[uredi | uredi kodo]
Klekljarice ustvarjajo čipke s pomočjo papircev (na njih je s svinčnikom narisana oblika čipke), ki jih namestijo na bulo (valjast predmet, na katerega vstavljajo čipke in je po navadi postavljen v nizko košarico).
Viri in sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ "Seznam registriranih enot nesnovne kulturne dediščine". Register nesnovne kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. 2013.
- ↑ "idrijska čipka". Tina Koder. Pridobljeno dne 23.11.2009.
- ↑ "Festival idrijske čipke". Idrija Turizem. Pridobljeno dne 4.12.2008.
- ↑ "Tina Koder objave". Tina Koder. Pridobljeno dne 23.11.2009.
- "Opis enote žive kulturne dediščine" (PDF). Pridobljeno dne 15. november 2018.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
 |
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Idrijska čipka |
