Pojdi na vsebino

Ionski polmer

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Ionski polmer, rion, je merilo velikosti atomovega iona v kristalni mreži. Meri se v pikometrih (pm, 10−12 m) ali Ångströmih (Å, 10−10 m), se pravi da je 1 Å = 100 pm. Značilne vrednosti ionskih polmerov so od 30 pm (0,3 Å) do preko 200 pm (2 Å).

Koncept ionskega polmera sta neodvisno razvila Victor Goldschmidt in Linus Pauling leta 1920 iz podatkov, ki sta jih dobila s takrat novo tehniko rentgensko kristalografijo. Pulingov pristop se je izkazal kot bolj inventiven. Rentgenska kristalografija lahko postreže s podatki o dolžini stranice osnovne celice kristala, mnogo teže ali celo nemogoče pa je tudi s sodobnimi tehnikami ugotoviti mejo med dvema ionoma. Zelo enostavno se da na primer ugotoviti, da stranica osnovne celice kristala natrijevega klorida meri 564,02 pm in da je ta dolžina enaka dvema razdaljama med središčema natrijevega in kloridnega iona:

2·[rion(Na+) + rion(Cl)] = 564,02 pm

Iz enačbe seveda ni razvidno, kolikšen del razdalje pripada natrijevemu in kolikšen del kloridnemu ionu. S primerjanjem več različnih spojin in z nekaj kemijske intuicije se je Pauling odločil, da bo kisikovemu ionu O2- pripisal polmer 140 pm, potem pa je lahko z odštevanjem izračunal polmere drugih ionov.[1]

Temeljit pregled kristalografskih podatkov je leta 1976[2] privedel do objave revidiranih ionskih polmerov, ki so zamenjali prvotne Paulingove vrednosti. Nekateri viri so za referenco obdržali Paulingovo rion(O2-) = 140 pm, drugi viri pa so za referenco izbrali vrednost 126 pm. Slednje vrednosti naj bi bile bolj natančni približki "resničnim" relativnim velikostim anionov in kationov v ionskih kristalih.

Ionski polmer ni fiksna lastnost danega iona in je odvisen od koordinacijskega števila, spinskega stanja in drugih parametrov. Vrednosti ionskih polmerov so kljub temu dovolj prenosljivi, da omogočajo prepoznavanje periodičnih trendov. Ionski polmeri se obnašajo podobno kot drugi polmeri in po skupini periodnega sistema navzdol naraščajo. Velikost istega iona narašča tudi z naraščanjem koordinacijskega števila. Ion v visokem spinskem stanju ima večji ionski polmer kot ion v nizkem spinskem stanju. Anioni so skoraj vedno večji od kationov. Redke izjeme so fluoridi nekaterih alkalijskih kovin. Na splošno velja, da se ionski polmeri z naraščanjem pozitivnega naboja manjšajo, z naraščanjem negativnega naboja pa večajo.

X NaX AgX
F
464
492
Cl
564
555
Br
598
577
Parametri osnovnih celic natrijevih in srebrovih halogenidov. Dolžine (v pm) so enake dvema dolžinama vezi M-X. Vse spojine imajo kristalno strukturo natrijevega klorida.

Netipični ionski polmeri v kristalih so pogosto znak za kovalentne lastnosti vezi, saj nobena vez ni popolnoma ionska. Nekatere spojine, predvsem spojine prehodnih kovin, ki naj bi bile ionske, so po svojih lastnostih povsem kovalentne. To je na primer razvidno iz parametrov osnovne celice natrijevih in srebrovih halogenidov. Iz primerjave fluoridov bi zaključili, da je Ag+ večji od Na+, iz primerjav kloridov in bromidov pa bi zaključili ravno obratno.[3] Anomalija je posledica bolj kovalentnih lastnosti vezi v AgCl in AgBr, ki skrajšajo dolžino vezi in s tem tudi navidezni ionski polmer Ag+. Tega vpliva ni niti v halogenidih bolj elektropozitivnega natrija niti v srebrovem fluoridu, v katerem je fluoridni ion relativno nepolarizabilen.

Ionski polmeri

[uredi | uredi kodo]

V naslednji preglednici so poleg vrstnih števil, imen in simbolov elementov navedeni njihovi ionski polmeri v različnih oksidacijskih stanjih.[2] Če ni posebej označeno, imajo ioni koordinacijo 6, druge koordinacije pa so označene na primer s 1464 za N−3 s koordinacijo 4. Oznaki ls in hs pomenita nizki oziroma visoki spin.

3 2 1 +1 +2 +3 +4 +5 +6 +7 +8
3 Litij Li 76
4 Berilij Be 45
5 Bor B 27
6 Ogljik C 16
7 Dušik N 14641613
8 Kisik O 140
9 Fluor F 1338
11 Natrij Na 102
12 Magnezij Mg 72
13 Aluminij Al 53.5
14 Silicij Si 40
15 Fosfor P 4438
16 Žveplo S 1843729
17 Klor Cl 1811227
19 Kalij K 138
20 Kalcij Ca 100
21 Skandij Sc 74,5
22 Titan Ti 866760,5
23 Vanadij V 79645854
24 Krom Cr 73ls 80hs61,5554944
25 Mangan Mn 6758ls 64,5hs5333425,5446
26 Železo Fe 61ls 78hs55ls 64,5hs58,5254
27 Kobalt Co 65ls 74,5hs54,5ls 61hs53
28 Nikelj Ni 6956ls 60hs48ls
29 Baker Cu 777354ls
30 Cink Zn 74
31 Galij Ga 62
32 Germanij Ge 7353
33 Arzen As 5846
34 Selen Se 1985042
35 Brom Br 196594sq31439
37 Rubidij Rb 152
38 Stroncij Sr 118
39 Itrij Y 90
40 Cirkonij Zr 72
41 Niobij Nb 726864
42 Molibden Mo 69656159
43 Tehnecij Tc 64,56056
44 Rutenij Ru 686256,5384364
45 Rodij Rh 66,56055
46 Paladij Pd 592867661,5
47 Srebro Ag 1159475
48 Kadmij Cd 95
49 Indij In 80
50 Kositer Sn 112
51 Antimon Sb 7660
52 Telur Te 2219756
53 Jod I 2209553
54 Ksenon Xe 48
55 Cezij Cs 167
56 Barij Ba 135
57 Lantan La 103.2
58 Cerij Ce 10287
59 Prazeodim Pr 9985
60 Neodim Nd 129898.3
61 Prometij Pm 97
62 Samarij Sm 122495,8
63 Evropij Eu 11794,7
64 Gadolinij Gd 93,8
65 Terbij Tb 92,376
66 Disprozij Dy 10791,2
67 Holmij Ho 90,1
68 Erbij Er 89
69 Tulij Tm 10388
70 Iterbij Yb 10286,8
71 Lutecij Lu 86,1
72 Hafnij Hf 71
73 Tantal Ta 726864
74 Volfram W 666260
75 Renij Re 63585553
76 Osmij Os 6357,554,552,5394
77 Iridij Ir 6862,557
78 Platina Pt 8662,557
79 Zlato Au 1378557
80 Živo srebro Hg 119102
81 Talij Tl 15088,5
82 Svinec Pb 11977,5
83 Bizmut Bi 10376
84 Polonij Po 9467
85 Astat At 62
87 Francij Fr 180
88 Radij Ra 1488
89 Aktinij Ac 112
90 Torij Th 94
91 Protaktinij Pa 1049078
92 Uran (element) U 102,5897873
93 Neptunij Np 11010187757271
94 Plutonij Pu 100867471
95 Americij Am 126897,585
96 Kirij Cm 9785
97 Berkelij Bk 9683
98 Kalifornij Cf 9582,1

Zaključek

[uredi | uredi kodo]
Kristalna struktura sfalerita.

Pojem ionskega polmera temelji na predpostavki, da ima ion obliko kroglice. S stališča teorije grup je ta predpostavka upravičena samo za ione, ki so umeščeni v kristalni mreži z visoko simetrijo, na primer za Na in Cl v halitu (NaCl, kamena sol) in Zn in S v sfaleritu ((Zn,Fe)S). Pri ionih na mestih z manjšo simetrijo lahko pride do velikih odstopanj od oblike kroglice.[4] To še posebno velja za ione na mrežnih položajih polarne simetrije v kristalografskih točkovnih skupinah C1, C1h, Cn ali Cnv, pri čemer je n = 2, 3, 4 ali 6.[5] Nedavna temeljita analiza geometrije vezi disulfidov piritnega tipa, v katerih je monovalentno žveplo vezano na mrežnih položajih C, je pokazala, da je treba žveplove ione modelirati kot elipsoide z različnimi polmeri v smeri osi simetrije in v smeri pravokotni nanjo.[6] Analiza je v tem primeru pokazala tudi to, da so ionski volumni in ne ionski polmeri tisti, ki v različnih kristalnih strukturah ostanejo konstantni.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Pauling, L. (1960). The Nature of the Chemical Bond (3rd Edn.). Ithaca, NY: Cornell University Press.
  2. 1 2 Revised effective ionic radii and systematic studies of interatomic distances in halides and chalcogenides Shannon R.D. Acta Cryst. A32 751-767 (1976)
  3. Na podlagi konvencionalnih ionskih polmerov je Ag+ (129 pm) v resnici večji od Na+ (116 pm)
  4. H. Bethe (1929). »Termaufspaltung in Kristallen«. Ann. Physik. 3: 133–208.
  5. M. Birkholz (1995). »Crystal-field induced dipoles in heteropolar crystals – II. Physical significance« (PDF). Z. Phys. B. 96: 333–340. doi:10.1007/BF01313055.
  6. M. Birkholz, R. Rudert (2008). »Interatomic distances in pyrite-structure disulfides – a case for ellipsoidal modelling of sulphur ions« (PDF). phys. stat. sol. (b). 245: 1858–1864. doi:10.1002/pssb.200879532.