Fludarabin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Fludarabin
Fludarabine phosphate.svg
Sistematično (IUPAC) ime
[(2R,3R,4S,5R)-5-(6-amino-2-fluoro-purin-9-il)- 3,4-dihidroksi-oksolan-2-il]metoksifosfonijeva kislina
Klinični podatki
Nosečnostna
kategorija
  • D
Način uporabe intravensko, peroralno
Legal status
Pravni status
  • le na recept
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost 55 %
Vezava na beljakovine 19–29 %
Razpolovni čas 20 ur
Izločanje preko ledvic
Identifikatorji
Številka CAS 75607-67-9
Oznaka ATC L01BB05 (WHO)
PubChem CID 30751
DrugBank APRD00594
Kemični podatki
Formula C10H13FN5O7P
Mol. masa 365,212 g/mol

Fludarabin (na trgu v obliki fludarabinijevega fosfata) je citostatik, ki se uporablja pri zdravljenju krvnih oblik raka.

Indikacije[uredi | uredi kodo]

Fludarabin se učinkovito uporablja pri kronični limfocitni levkemiji, kjer so izidi boljši kot pri zdravljenju z alkilirajočimi citostatiki (npr. s klorambucilom).[1] Pri ne-Hodgkinovih limfomih se uporablja v kombinacijah s ciklofosfamidom, mitoksantronom, deksametazonom in rituksimabom. Pri akutni mieloični levkemiji se daje v kombinaciji s citarabinom in granulocitne kolonije stimulirajočim faktorjem.

Zaradi zaviranja imunskega sistema se včasih daje tudi pri presaditvah kostnega mozga.

Farmakologija[uredi | uredi kodo]

Fludarabin je purinski analog, ki se daje peroralno ali intravensko. Preko delovanja na DNK-polimerazo in ribonukleotidno reduktazo zavira sintezo DNK. Deluje tako na deleče se celice kot na mirujoče celice.

Neželeni učinki[uredi | uredi kodo]

Pojavi se lahko limfopenija, kar znatno poviša tveganje za oportunistične okužbe.

Povzroča tudi slabokrvnost, trombocitopenijo in nevtropenijo, zaradi česar je potrebno spremljanje bolnikovih krvnih vrednosti. Pri nekaterih bolnikih je potrebna transfuzija krvi in krvnih ploščic ali injiciranje grenulocitne kolonije stimulirajočega faktorja za povišanje števila nevtrofilcev.

S fludarabinom povezujejo tudi pojav avtoimunske hemolitične anemije.[2]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. Rai KR et al. Fludarabine compared with chlorambucil as primary therapy for chronic lymphocytic leukemia. N Engl J Med 2000;343:1750-7. PMID 11114313
  2. Gonzalez H et al. Severe autoimmune hemolytic anemia in eight patients treated with fludarabine. Hematol Cell Ther. 1998;40:113-8. PMID 9698219