Presaditev

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ponovna uprizoritev prve presaditve srca, ki so jo leta 1967 opravili v Južni Afriki

Presaditev je medicinski postopek, pri katerem se nek organ ali tkivo odstrani iz telesa in vstavi v telo prejemnika, kjer nadomesti poškodovan ali manjkajoč organ. Darovalec in prejemnik sta lahko v isti ustanovi ali pa se organi iz donorske ustanove prenesejo v drugo ustanovo. Organi ali tkiva, ki se presajajo v telo iste osebe, se imenujejo avtografti. Presadki, ki se v kratkem času prenesejo med dvema osebkoma iste vrste, se imenujejo alografti. Alografti se lahko odvzamejo pri živem ali mrtvem darovalcu.

Organi, ki so jih do zdaj uspešno prenesli, so srce, ledvice, jetra, pljuča, trebušna slinavka, roženica, koža, srčne zaklopke, živci in vene. Najpogosteje se presajajo ledvice, njim pa sledijo jetra in nato srce. Najpogosteje presajena tkiva so roženice in mišičnoskeletni presadki; od presadkov organov se presajajo več kot desetkrat pogosteje.

Darovalci organov so lahko živi, možgansko mrtvi ali umrli zaradi cirkulatorne smrti.[1] Tkivo se lahko odvzame pri darovalcih, ki so umrli zaradi cirkulatorne smrti,[2] kot tudi pri tistih, ki so umrli zaradi možganske smrti – do 24 ur po prenehanju srčnega utripa. V nasprotju z organi se lahko večina tkiv (razen roženic) konservira in hrani do pet let, in sicer jih shranijo v tkivni banki. Presajanje poraja številna bioetična vprašanja, vključno z opredelitvijo smrti, časom in načinom pridobitve soglasja za presaditev organov ter plačilom za presajene organe.[3][4] Druga etična vprašanja vključujejo transplantacijski turizem (medicinski turizem) in širši družbeno-gospodarski kontekst, v katerem lahko poteka odvzem ali presaditev organov. Posebna težava je trgovanje z organi.[5] Še en etični vidik je posredovanje informacij bolnikom.[6]

Transplantacijska medicina je eno od najzahtevnejših področij sodobne medicine. Med osrednjimi vidiki transplantacijske oskrbe je preprečevanje zavrnitve presadka, pri kateri se telo imunsko odzove na presajeni organ, kar lahko privede do odpovedi presadka in potrebe po takojšnji odstranitvi organa iz prejemnika. Kadar je mogoče, je treba zavrnitev presadka preprečevati s serotipizacijo za identifikacijo darovalca in prejemnika, ki se najbolj ujemata, ter imunosupresivnimi zdravili.[7]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Manara, A. R.; Murphy, P. G.; O'Callaghan, G. (2011). "Donation after circulatory death". British Journal of Anaesthesia 108: i108–i121. PMID 22194426. doi:10.1093/bja/aer357. 
  2. Bernat, James L.; Capron, Alexander M.; Bleck, Thomas P.; Blosser, Sandralee; Bratton, Susan L.; Childress, James F.; DeVita, Michael A.; Fulda, Gerard J.; Gries, Cynthia J. (marec 2010). "The circulatory–respiratory determination of death in organ donation*". Critical Care Medicine 38 (3): 963–970. ISSN 0090-3493. PMID 20124892. doi:10.1097/CCM.0b013e3181c58916. 
  3. See WHO Guiding Principles on human cell, tissue and organ transplantation, Annexed to World Health Organization, 2008. Arhivirano 3. marec 2016 na Wayback Machine.
  4. Further sources in the Bibliography on Ethics of the WHO Arhivirano 4. marec 2016 na Wayback Machine..
  5. See Organ trafficking and transplantation pose new challenges Arhivirano 15. februar 2014 na Wayback Machine..
  6. Heart of the matter, The Guardian [UK], Simon Garfield, 6. aprila 2008.
  7. Frohn C, Fricke L, Puchta JC, Kirchner H (februar 2001). "The effect of HLA-C matching on acute renal transplant rejection". Nephrol. Dial. Transplant. 16 (2): 355–60. PMID 11158412. doi:10.1093/ndt/16.2.355.