Zgodovina Armenije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Obseg Armenije pod kraljem Tigranom Velikim

Zgodovinski pojem Armenija poleg današnje Republike Armenije obsega še vzhodni del današnje Turčije.

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Ostanki kamnitega orodja, najdenega pod Aragacom, pričajo o človeški prisotnosti že pred 600.000 do 800.000 leti, noži in konice kopij pa segajo približno 40.000 do 100.000 let nazaj. Pred približno 12.000 leti je v dolini Araksa prišlo do prehoda iz nabiralniško - lovskega gospodarstva na kmetijstvo. Med 5.000 in 7.000 leti so stari najstarejši petroglifi (v skale vklesane risbe) v gorovju Gueghamian zahodno od jezera Sevan. Ti petroglifi med drugim dokazujejo, da so si v času njihovega nastanka med lovom že pomagali s psi in da so ujete živali poskušali tudi udomačiti.

Znano je tudi, da so v dolini Araksa nastala prva utrjena naselja, kjer so že uporabljali kovine, kar so omogočale rudne zaloge. Najprej so obdelovali baker in bron, pred približno 5.000 leti pa tudi železo. Najdeni so bili tudi lončeni izdelki z vzorci, ki spominjajo na minojsko kulturo s Krete.

Že nekateri petroglifi nakazujejo, da so opazovali in častili nebesna telesa, predvsem Sonce. V Metsamorju (v današnji provinci Armavir) je še vedno ohranjen približno 4.800 let star kamnit »observatorij« za opazovanje zvezde Sirij. V Karahundžu (blizu današnjega Sisiana v južni provinci Sjunik) pa so odkrili kamne z izvrtanimi luknjami, ki so omogočale sledenje Sončevih in Luninih faz. Po nekaterih domnevah naj bi ravno v tistem času v Armeniji prvi poimenovali znamenja zodiaka. Za vse živali, po katerih se ta znamenja imenujejo, z izjemo leoparda se namreč zagotovo ve, da so v tistem času živele na ozemlju Armenije.

Urartu[uredi | uredi kodo]

Predniki današnjih Armencev naj bi se na to območje priselili okoli leta 1165 pr. n. št. Po pisanju Herodota in Evksodija sodeč naj bi bili sorodni Frigijcem, ki so v tistem času naseljevali severni del današnje Turčije. V 9. stoletju pr. n. št. so se krajevni vladarji najverjetneje zaradi asirskih vpadov povezali v kraljestvo Urartu, ki je obsegalo večji del Anatolije in večino današnje Armenije. Kralj Sarturi I. je za prestolnico izbral mesto Tušpa (današnji Van v Turčiji). Argrišti I. je zasedel območje današnjega mesta Gjumri, njegovi nasledniki pa vse do jezera Sevan.

Urartska mesta so bila obzidana in med seboj povezana s cestami. Poleg tega so bile postavljene še številne trdnjave. Razvita je bila obdelava kovin in zgrajeni so bili številni namakalni sistemi. Kraljestvo je bilo večinoma samozadostno, le kositer (za izdelavo brona) so uvažali iz Afganistana. Najdeni kosi svile nakazujejo možnost trgovskih stikov s Kitajsko.

Urartčani so verovali v kar 63 bogov in 16 boginj. Najpomembnejši je bil bog vojne Tušpa, ki je temu primerno »prejel« največ žrtvovanih živali, kar trikrat več od najbližjega »zasledovalca«

Zaton Urarta se je pričel z napadi Asircev in drugih sosedov v 7. stoletju pr. n. št, dokončno pa so ga okoli leta 590 pr. n. št. uničili Medesi. Danes na Urartu spominja ime gore Ararat.

Tuja nadvlada[uredi | uredi kodo]

V 6. st. pr. n. št. so ozemlje Armenije zasedli perzijski Ahemenidi pod vodstvom Dareja I. Velikega. Perzijci sicer niso vsiljevali svoje kulture in vere, so pa odpravili vso avtonomijo. Leta 331 pr. n. št je Aleksander III. Veliki premagal Perzijce in na njihovem ozemlju vključno z Armenijo obdržal upravni sistem s satrapi. Armenski satrap je postal Mitrenes, verjetno potomec odstavljenega perzijskega kralja Orontesa, in se okronal za kralja Armenije. Po Aleksandrovi smrti (323 pr. n. št.) so se vneli boji za nasledstvo. Leta 301 pr. n. št. je armenski satrap postal Selevkus, dejanska oblast pa je ostala v rokah Mitrenesovih naslednikov. Okoli leta 200 pr. n. št je satrap Antiohus odstavil Orontesa IV. in leta 189 pr. n. št. napadel takrat že rimsko Grčijo. V bitki pri Magneziji je bil poražen, Rim pa je njegove generale za nagrado, ker so prestopili na rimsko stran, imenoval za kralje neodvisne Armenije.

Drugo kraljestvo in Rimljani[uredi | uredi kodo]

Leta 95 pr. n. št. je kralj Tigran Veliki prvič po zatonu Urarta osvojil nekaj ozemlja med jezerom Sevan in današnjo mejo z Iranom. Tigrana je tast, pontski kralj Mitridat, vpletel v tretjo pontsko - rimsko vojno. Po obleganju Tigranove nove prestolnice Tigranocerta leta 69 pr. n. št., ko se je njegov sin povezal s Pompejem, je Tigran moral sprejeti Pompejeve pogoje. Pompej je nekoliko zmanjšal armensko ozemlje in za kralja postavil Antiohija I., daljnega Darejevega sorodnika. V naslednjih 8 desetletjih je Armenija sicer bila neodvisna, le kralje so potrjevali Rimljani. Leta 50 Rimljani niso mogli preprečiti Trdatu I. zasedbe armenskega prestola. Po dolgoletnih bojih je leta 63 prišlo do kompromisa: Trdat je lahko postal kralj, okronal pa ga je rimski cesar Neron.

Leta 114 je Trajan osvojil Armenijo, že čez dve leti pa so se Rimljani morali umakniti. Leta 253 so Armenijo osvojili perzijski Sasanidi in jo obdržali do leta 298, ko so Rimljani premagali Perzijo.

Pokristjanjenje[uredi | uredi kodo]

Na koncu 3. stoletja je Armeniji z rimskim privoljenjem vladal Trdat IV., da bi branil Rimski imperij pred Perzijci. Kot drugod po širšem območju, so se kristjani pojavili tudi v Armeniji, vendar so bili do obdobja Trdata IV. v manjšini in nevplivni, kajti večina prebivalstva je pripadala zoroastrijanstvu. Armenija je kot prva država sprejela krščanstvo kot državno vero. Največkrat se za letnico tega dogodka omenja leto 301 (torej še pred Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov), vendar tega ni mogoče zanesljivo dokazati, zagotovo pa je do tega prišlo najkasneje do leta 314, ko je Konstantin dovolil krščanstvo, in po nekaterih teorijah se mu je Trdat takrat poskušal prikupiti.

Po uradni zgodbi, ki je bila zapisana šele okoli leta 460, je Trdat IV. poskušal spreobrniti svojega uradnika Gregorja Iluminatorja (imenovanega tudi Gregor Razsvetljenec), ki se je že pokristjanil. Ker mu to ni uspelo, ga je obtožil, da je ubil njegovega očeta in ga za 12 let zaprl v votlino, kjer danes stoji samostan Khor Virap, ga mučil in vmes preganjal ostale kristjane. Gregor je vsa mučenja preživel. Ko je Trdatova sestra v sanjah doživela razodetje, je popustil, sprejel krščanstvo za državno vero, Gregor pa je postal cezarejski škof.

Zaradi vprašanja monofizitzma se je armenska apostolska cerkev leta 451 ločila od takrat še enotne krščanske cerkve (gl. članek Armenska apostolska cerkev).

Prehod Armencev na krščanstvo ni bil enostaven in hiter, saj je zahteval spremembo marsikatere navade. Zoroastrijanstvo je npr. dovoljevalo poligamijo in poroke med sorodniki, ki jih najverjetneje niso povsem izkoreninili niti do leta 444, ko so na koncilu obsodili to početje, še celo leta 768 pa so na drugem koncilu tretjo poroko razglasili za greh.

Stoletje po sprejetju krščanstva je menih Mesrop Maštoc hotel prevesti Biblijo. Ugotovil je, da nobena do takrat znana pisava ni bila primerna za zapis vseh armenskih glasov. Zato je zasnoval povsem novo pisavo, ki se skoraj nespremenjena (dodali so ji le tri črke) uporablja še danes (gl. članek Armenščina).

Razdelitev Armenije[uredi | uredi kodo]

Leta 428 je bil odstranjen zadnji armenski kralj in Armenijo so si razdelili Rimljani ter Perzijci. V rimskem delu so dovolili poučevanje v armenščini, v perzijskem delu (ki mu je pripadla celotna današnja Armenija) pa so začeli siliti kristjane, naj se spreobrnejo v zoroastrijanstvo, in obdavčili krščansko cerkev. Armenci so se povezali s Huni in ob velikih izgubah premagali Perzijce ter tako dosegli obljubo o ukinitvi obdavčitve cerkve in o verski svobodi. Kljub temu so Perzijci usmrtili visoke cerkvene dostojanstvenike in do leta 484, ko je kralj umrl, favorizirali zoroastrijanstvo.

V 6. stoletju se je Bizantinsko cesarstvo začelo širiti na perzijsko ozemlje in leta 591 osvojilo zahodni del današnje Armenije. Kmalu zatem so Arabci premagali Perzijce in zasedli precej bizantinskih ozemelj. Tako je do leta 661 Armenija prišla pod arabsko nadvlado. Kljub obljubam o verski svobodi so Arabci vsiljevali islam. Predvsem za časa kalifa Omarja I. med leti 717 in 720, pa tudi pozneje, so uničevali krščanske podobe in uvedli posebne davke za nemuslimane. Kljub uporom se stanje ni izboljšalo in precej Armencev se je izselilo v Bizantinsko cesarstvo.

Obnova kraljestva[uredi | uredi kodo]

Leta 884 je arabski kalif obnovil armensko kraljestvo. Kralj je postal Ašot I. iz dinastije Bagratidov. Med različnimi dinastijami so se vneli boji za oblast in do konca 10. stoletja je bila Armenija razdeljena na 5 kraljestev. Kljub vsemu pa to obdobje velja za dobo preporoda armenske književnosti, izobraževanja in gradnje cerkva. Razdeljena Armenija se ni mogla upreti bizantinski osvojitvi, vendar je bila njihova nadvlada kratkotrajna. Leta 1071 so seldžuški Turki z zmago napovedali začetek zatona Bizantinskega cesarstva in vzpostavili oblast nad Armenijo, kar je sprožilo nov val izseljevanja Armencev, tokrat v Gruzijo, Ukrajino in Sirijo. Na egejski obali današnje Turčije je nastalo armensko kraljestvo Cilicia (Kilikia) in se obdržalo do leta 1357, ko so ga osvojili Mameluki (turška dinastija iz Egipta). Leta 1204 je Seldžuke začela napadati in jih tudi premagala Gruzija s precej izseljenimi Armenci v svojih vrstah. Na to obdobje še danes spominjajo gruzinski vplivi v cerkveni arhitekturi v današnji severnoarmenski provinci Lori. Že leta 1244 so Armenijo osvojili Mongoli in z uvedbo visokih davkov spodbudili precej uporov. Leta 1304, ko je islam postal uradna vera v mongolskem imperiju, pa so začeli še preganjati nemuslimane.

Tudi mongolska moč je kmalu oslabela in v drugi polovici 14. stoletja so jih Mameluki postopoma izgnali in obenem zasužnjili na tisoče Armencev. Večina Armenije je prešla pod turkmensko dinastijo Črna ovca.

Rusija in Turčija[uredi | uredi kodo]

Dinastijo Črna ovca je nasledila ravno tako turkmenska dinastija Bela ovca, ki je vladala Armeniji do prve polovice 16. stoletja. Na njenem ozemlju je prišlo do spopadov med otomanskimi Turki in Perzijci, ki so se leta 1639 sporazumeli o delitvi Armenije. Ko so se ob začetku 18. stoletja v perzijskem delu povišali davki, je spet prišlo do množičnega izseljevanja Armencev, tokrat večinoma v Indijo. V južnem delu današnje Armenije (center je bil v Tatevu v današnji provinci Sjunik) je izbruhnil upor pod vodstvom Davida Beka in ko so leta 1722 tja vdrle še ruske enote, je bilo perzijske oblasti kmalu konec. Leta 1724 sta si perzijski del razdelili Rusija in Turčija, Perziji pa je ostal le še Gorski Karabah.

V času Katarine II. Velike se je rusko širjenje nadaljevalo in do začetka 19. stoletja je Rusiji pripadlo ozemlje današnje Armenije in Azerbajdžana. Rusija je spodbujala priseljevanje kristjanov in izseljevanje muslimanov. Armenci, takrat zaradi številnih preganjanj raztreseni po Kavkazu in Mali Aziji so se še zlasti po nadaljnjih ruskih zamagah nad Perzijo in Turčijo začeli preseljevati v Erevanski kanat.

V krimski vojni je Rusija zasegla nekaj turške Armenije, vendar se je po porazu v tej vojni morala umakniti. V dogajanje se je vmešala še Velika Britanija, ki jo je skrbela predvsem usoda trgovskih poti čez ozemlje današnje Turčije. Zato se je postavila na stran Turčije in obenem pritiskala nanjo, naj bolje obravnava krščanske manjšine, vključno z armensko.

V letih 1877 in 1878 je Rusija ponovno premagala Turčijo in leta 1878 so bili med njima podpisani trije sporazumi. V prvem je Turčija prepustila Rusiji precejšnje dele svojega ozemlja. V drugem je Turčija Veliki Britaniji prepustila Ciper in v zameno dobila britansko pomoč pri obrambi ter obljubila povečanje pravic kristjanov. V tretjem, podpisanem julija v Berlinu, pa je Turčija dobila nazaj ozemlja, ki jih je malo prej zasedla Rusija, hkrati pa niso več veljale obljube, ki jih je glede varstva krščanskih manjšin dala Veliki Britaniji. Tako otomanske oblasti kot Kurdi so začeli preganjati Armence in približno pol milijona jih je umrlo v pokolih, ki se niso končali niti po letu 1908, ko so mladoturki začeli poturčevati preostanek otomanskega cesarstva. Tudi v ruskem delu Armenije razmere niso bile najboljše. Pričela se je rusifikacija Kavkaza, zaprli so šole, društva in knjižnice, zasegli cerkveno lastnino in v tisku cenzurirali omembo armenskega naroda. To je sprožilo še en val izseljevanja, tokrat v glavnem v Severno Ameriko.

Genocid[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Armenski genocid

Rusija in Turčija sta vstopili v 1. svetovno vojno na nasprotnih straneh. Turki so v Armencih kmalu videli rusko peto kolono. Februarja 1915 so vseh 60.000 mobiliziranih armenskih vojakov zaprli v delovna taborišča in jih pozneje pobili. Armencem iz bližine fronte (podobna usoda pa je doletela tudi tiste, ki so živeli daleč od frontne črte) so ukazali, naj pešačijo proti negostoljubnim puščavskim predelom Sirije in Mezopotamije, 24. aprila pa so v Konstantinoplu in drugih pomembnejših turških mestih aretirali in pobili armensko inteligenco.

Skupno je tako umrlo približno milijon in pol ljudi, preživeli pa se po vojni niso mogli vrniti domov in so ze tako izselili bodisi v ruski del Armenije bodisi v Zahodno Evropo, Severno Ameriko in Avstralijo.

Te rane med Armenijo in Turčijo še danes niso povsem zaceljene in še vedno vplivajo na odnose med državama. Armenija vztraja, da so dogodki bili skrbno načrtovani in da se jih tako lahko označi samo kot genocid. To stališče je v letih 1985 in 1986 zavzela tudi OZN, leto kasneje pa še Evropski parlament. Turčija po drugi strani še danes trdi, da to ni bil genocid in da so le nekateri poveljniki »šli nekoliko predaleč«. Nekateri armenski izseljenci so v drugi polovici 20. stoletja s terorističnimi napadi neuspešno poskušali prepričati Turčijo, naj spremeni stališče.

Kakorkoli že, jasno pa je, da je mednarodna skupnost vedela za te dogodke, a ni reagirala drugače (z izjemo ameriškega veleposlanika) kot z mlačnimi protesti veleposlanikov. To je spodbudilo tudi Hitlerja, da je v pripravah na »dokončno rešitev judovskega vprašanja« izjavil: »Kdo pa dandanes sploh še omenja iztrebljenje Armencev?«

Prva republika[uredi | uredi kodo]

Po oktobrski revoluviji novembra 1917 so se ruske čete začele umikati z bojišč, tudi iz turškega dela Armenije. 24. aprila 1918 so v Moskvi ustanovili Kavkaško federacijo, ki je zaradi mednacionalnih razlik kmalu razpadla. Turčija je kmalu napadla Armenijo z zahoda, z vzhoda in severa pa menjševiki in Turki iz Azerbajdžana. Turki so 15, maja zasedli Aleksandropol (današnji Gjumri) in se usmerili proti Erevanu, vendar so bili 24. maja poraženi pri Sardarapatu. 28. maja je gibanje Dašnak ustanovilo neodvisno Republiko Armenijo, ki je spočetka vključevala tudi Nahičevan in Gorski Karabah, vendar so ju izločili že 4. junija, ko sta Armenija in Turčija v Batumiju podpisali premirje. Vprašanje teh dveh območij se je znova odprlo jeseni, ko je Turčija kapitulirala. Sporazum iz Sèvresa iz avgusta 1920 je obetal priključitev ozemelj na vzhodu današnje Turčije, vendar je bil sporazum s strmoglavljnem sultanovega režima razveljavljen. Že mesec po tem je Turčija znova zasegla dele armenskega ozemlja in ker so že aprila začeli vdirati tudi boljševiki, je bilo armenske neodvisnosti konec. Sprejeli so boljševiško nadvlado, ki je takrat edina jamčila obrambo proti Turčiji in 29. novembra 1920 je Armenija bila vključena v Transkavkaško sovjetsko federativno socialistično republiko.

Lenin je iz dveh razlogov popuščal Turčiji in ji dodelil dele Armenije, npr. Kars in Ani. Prvi vzrok je bil v tem, da je Lenin takrat upal, da bo nova Atatürkova Turčija postala socialistična, poleg tega pa je na obnovljenih mirovnih pogajanjih Velika Britanija bila precej bolj naklonjena Turčiji in se nagibala k možnosti, da bi Zakavkazje postalo turški protektorat. Tako je Lenin hotel čimprej končati pogajanja s Turčijo in si zagotoviti naftna polja v Bakuju. Leta 1923 je sporazum v Lausanni dokončno nadomestil tistega iz Sèvresa in dokončno zakoličil mejo med Sovjetsko zvezo in Turčijo.

Sovjetska zveza[uredi | uredi kodo]

V turško - grški vojni, ki je sledila 1. svetovni vojni, je Lenin podprl Turčijo in ji zaradi upanja, da bo Atatürk uvedel socializem po sovjetskem modelu, obljubil, da bo Azerbajdžanu dodelil Nahičevan, Gorski Karabah in ozemlje današnje južne Armenije med obema ozemljema. V južnoarmenskih področjih Zangezur in Sjunik je izbruhnil upor pod vodstvom Garegina Nždeha (ki se je pred tem prekalil v bolgarski borbi za osvoboditev izpod Turčije, pozneje pa se je pogajal s Hitlerjem v upanju, da bo ta dele Turčije ponovno dodelil Armeniji), ki ga nista mogla zadušiti niti Turčija niti Rdeča armada. Pat položaj se je končal po Leninovi obljubi (ki je med tem tudi obupal nad Atatürkom), da bosta omenjeni provinci pripadli Armeniji.

Med leti 1921 in 1924, v času Leninove nove ekonomske politike, je Armenija doživela kulturni in intelektualni preporod, kajti kar nekaj intelektualcev se je vrnilo, arhitekt Aleksander Tamanjan je središču nove prestolnice Erevan (kjer je nastala tudi univerza) vdahnil današnjo podobo. Leta 1923 je Stalin, takrat komisar za narodnosti, dokončno razmejil bodoči republiki Armenijo in Azerbajdžan. Slednjemu je tako dodelil Gorski Karabah in Nahičevan, poleg tega pa je obema bodočima republikama dodelil še nekaj enklavic na ozemlju druge bodoče republike. Te meje so obveljale leta 1936, ko je bila Transkavkaška sovjetska federativna republika razpuščena in so na njenem ozemlju nastale republika Gruzija, Armenija in Azerbajdžan.

Vsaj 100.000 Armencev je postalo žrtve Stalinovih čistk. Do sredine 30. let so zaprli vse cerkve na tem območju z izjemo katedrale v Ečmiadzinu, leta 1938 je bil umorjen katholikos, zatem pa so zaradi »buržuaznega nacionalizma« obsodili na smrt še celotno armensko politično vodstvo in precej intelektualcev.

Druga svetovna vojna ni segla v Armenijo, zato pa se je v vrstah Rdeče armade borilo okoli 630.000 Armencev, približno polovica jih je padla v bojih.

Po vojni je Armenija doživela naglo gospodarsko rast. Prebivalstvo Erevana je s 50.000 naraslo na 1.300.000, po republiki so zrasli obrati predvsem kemične industrije in Armenija je tako postala ena najbolj izobraženih in industrijskih republik Sovjetske zveze. Po letu 1947 so se znova pričele deportacije v gulage in trajale vse do Stalinove smrti.

V obdobju Gorbačova in njegove politike glasnosti je v ospredje prišel spor z Azerbajdžanom glede vprašanja Gorskega Karabaha (več o tem v posebnem članku), kar je povzročilo, da so se domala vsi Armenci in Azerbajdžanci iz teh dveh republik izselili v matični republiki. Z nafto bogati Azerbajdžan je uvedel ekonomsko blokado Armenije, ki se ji je pridružila tudi Turčija. Situacija se je še poslabšala konec leta 1988, ko je severozahod republike in še zlasti mesto Leninakan (danes Gjumri) opustošil potres in so zaradi mogočih poškodb morali zapreti jedrsko elektrarno Metsamor (v provinci Armavir).

Neodvisnost[uredi | uredi kodo]

Na volitvah julija 1990 je zmagalo Armensko nacionalno gibanje, ki je nastalo iz Karabaškega komiteja. Voditelj tega gibanja Levon Ter-Petrosjan je postal predsednik armenskega vrhovnega sovjeta. Ta je izkoristil zvezno ustavo, ki je to formalno dopuščala, in razglasil neodvisnost od Sovjetske zveze ter se poskušal distancirati od spora glede Gorskega Karabaha. Po neuspelem državnem prevratu avgusta 1991, ko je postalo dokončno jasno, da bo Sovjetska zveza razpadla, je bil 21. septembra organiziran referendum, kjer se je velika večina Armencev izrekla za neodvisnost.

Armenija je maja 1992 pospisala sporazum o medsebojnem sodelovanju z Rusijo in še nekaterimi članicami novonastale Skupnosti neodvisnih držav. Rusija je tako začela dobavljati orožje, tako da je Armenija lahko v vojni, ki je zahtevala približno 25.000 žrtev, zasedla Gorski Karabah in še nekaj azerbajdžanskega ozemlja. Vojna se je končala s premirjem leta 1994.

Leta 1995 je bila sprejeta ustava, ki je uvedla predsedniški sistem. Naslednjega leta je bil Levon Ter-Petrosjan izvoljen za predsednika, Robert Kočarjan, nekdanji voditelj Gorskega Karabaha pa je postal predsednik vlade. Leta 1998 je Ter-Petrosjan odstopil in Kočarjan je bil izvoljen na njegovo mesto. Po parlamentarnih volitvah leta 1999, ko je zmagala opozicija, se je začelo obdobje politične nestabilnosti. Ubit je bil predsednik vlade Vagen Sarkisjan in še nekaj opozicijskih politikov. Ko je leta 2001 razpadla še vladna koalicija, je Kočarjan predlagal nekaj sprememb ustave, kar je spodbudilo masovne in neuspešne demonstracije, da naj odstopi. Leta 2003 je bil Kočarjan v sumljivih okoliščinah ponovno izvoljen za predsednika. V podobno sumljivih okoliščinah na parlamentarnih volitvah nekaj mesecev kasneje je večino dobila pro-Kočarjanova Republikanska stranka.

Spor z Azerbajdžanom se vse od podpisa premirja leta 1994 še ni premaknil z mrtve točke, zato pa se postopoma izboljšujejo odnosi s Turčijo. Med državama že obstaja neposredna letalska povezava in avtobusna zveza prek Gruzije. Meja je v tem trenutku še vedno zaprta, vendar naj bi se po napovedih kmalu odprla. Nekaj je k temu pripomogla armenska odpoved ozemeljskim zahtevam do Turčije, nekaj pa pritisk iz Bruslja na Turčijo, ki se približuje Evropski uniji.