Gorski Karabah

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Լեռնային Ղարաբաղ
Dağlıq Qarabağ
Gorski Karabah
Zastava Gorskega Karabaha Grb  Gorskega Karabaha
HimnaAzat ou Ankakh Artsakh
Svobodni in neodvisni Artsah
Lega Gorskega Karabaha
Glavno mesto Stepanakert (Hankendi)
39°52′N, 46°43′E
Uradni jeziki armenščina1
Upravljanje Nepriznana država
 -  predsednik: Arkadij Gukasjan
 -  predsednik vlade: Anušavan Danieljan
Neodvisnost od Azerbajdžana 
 -  referendum: 10. decembra 1991 
 -  razglašena: 6. januarja 1992 
 -  priznana: ni datuma2 
Prebivalstvo
 -  ocena marec 2007: 138.000 (ni podatka)
Valuta armenski dram (AMD)
Časovni pas (UTC+4)
 -  poletni (DST):  (UTC+5)
Klicna koda +374 97  (Karabaški Telekom GSM)
1 Z ustavo je zajamčena tudi »svobodna uporaba drugih jezikov, ki so razširjeni med prebivalstvom«.
2 Svet za zunanje odnose - Gorski Karabah: kriza na Kavkazu
Gorski Karabah

Gorski Karabah je sporno ozemlje na območju Kavkaza, ki si ga lastita Armenija in Azerbajdžan.

Imena[uredi | uredi kodo]

Ime ozemlja izhaja iz azerbajdžanskega imena Dağliq Qarabağ (oziroma Дағлиг Гарабағ v azerbajdžanski cirilici, ki še ni izginila iz uporabe), ki pomeni »gorski črni vrt«. V armenščini se ozemlje uradno imenuje Լեռնային Ղարաբաղ (Lernajin Gharabagh) oziroma Լեռնային Ղարաբաղի Հանրապետություն (Lernajin Gharabaghi Hanrapetutjun), vendar večinoma uporabljajo ime Արցախ (Arcakh), ki izhaja iz starodavnega kraljestva.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Ozemlje leži na zahodnem delu nekdanje sovjetske republike Azerbajdžan. Na severu in vzhodu meji na preostanek Azerbajdžana, na jugu na Iran, na zahodu pa na južnoarmenske province Sjunik, Vajoc Dzor in Gegarkunik. Prestolnica Stepanakert (azersko Xankəndi) leži približno v sredini tega ozemlja.

Celotno območje obsega 4.388 km².

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ozemlje današnjega Gorskega Karabaha je bilo del Alvanije (Kavkaške Albanije). Leta 95 pr. n. št. ga je zasedel armenski kralj Tigran II. Veliki Leta 387 je območje spet postalo del Alvanije, v 5. stoletju pa je večina prebivalstva sprejela krščanstvo. Območje so v 7. in 8. stoletju zasedli Arabci in nekaj prebivalstva spreobrnili v islam. Turki so v 11. stoletju uničili Kraljevino Armenijo, vendar so gorati predeli obdržali kar precej avtonomije. V 17. stoletju je območje prišlo pod nadzor Perzije, ki je v 18. stoletju ustanovila kanat Karabah. Z gulitanskim sporazumom je območje leta 1813 dobila Rusija, ki je leta 1822 odpravila kanat in ga priključila ruski provinci iz katere je pozneje nastal Azerbajdžan. Ob razapdu carske Rusije leta 1917 je Karabah postal del Transkavkaške federacije, ki je kmalu razpadla na Armenijo, Azerbajdžan in Gruzijo in med prvima dvema je kmalu prišlo do sporov zaradi delitve ozemlja.

Julija 1918 je armenska skupščina Gorskega Karabaha razglasila avtonomijo območja in ustanovilo Karabaški narodni svet, ki je avgusta 1919 z Azerbajdžanom sklenil sporazum o premirju. 28. marca 1920 je zaradi pokola Armencev v takratni prestolnici Šuši razveljavil to premirje in razglasil zvezo z Armenijo. Kmalu zatem so območje zasedli boljševiki in Azerbajdžanski revolucionarni komite je 30. novembra Gorski Karabah, Zangezur (južni del Armenije) in Nahičevan priznal za dele Armenije, junija 1921 pa je tudi Armenija razglasila Gorski Karabah za del svojega ozemlja. Medtem so boljševiki v Moskvi v upanju, da bo tudi Atatürkova Turčija postala socialistična, ustregli turškim zahtevam in Nahičevan ter Gorski Karabah dodelili Azerbajdžanu, pod zahtevo, da slednji postane avtonomna pokrajina. 7. julija 1923 je Azerbajdžanski revolucionarni komite tudi formalno priključil to ozemlje in le delno izpolnil obljubo. Avtonomijo je dobil le del Gorskega Karabaha, ki je bil povsem ločen od Armenije, vmesno ozemlje je postala Kurdska avtonomna pokrajina, ki je obstajala le do leta 1929, potem pa je postala del Azerbajdžana.

Do prvih protestov zaradi priključitve Gorskega Karabaha Azerbajdžanu je prišlo leta 1935, po letu 1960 pa so so se začeli pojavljati že skoraj vsakoletno, še zlasti glasni pa so postali po uvedbi Gorbačovove politike »glasnosti«. Po burnih demonstracijah 11. februarja 1988 je 20. februarja skupščina avtonomne pokrajine izglasovala odcepitev od Azerbajdžana in priključitev k Armeniji ter zaprosila Vrhovni sovjet Sovjetske zveze, naj prizna to odločitev, hkrati pa je približno 75.000 Armencev podpisalo peticijo s takšno zahtevo. V Azerbajdžanu je to spodbudilo burne odzive in 28. februarja je bilo v Sumgaitu (industrijskem mestu severno od Bakuja) pobitih okoli 30 Armencev, kar je spodbudilo še masovnejše proteste v Armeniji (udeležilo se jih je skoraj milijon ljudi). Ker sovjetska zvezna oblast ni več mogla slediti dogodkom, je kmalu pobegnilo 200.000 Azerbajdžancev iz Armenije in 260.000 Armencev iz Azerbajdžana. Decembra 1988 so v Moskvi ukazali aretirati člane Karabaškega komiteja (zaradi mednarodnih protestov so jih 31. maja 1989 izpustili) in 12. januarja 1989 oblast v avtonomni pokrajini podredili neposredno Moskvi. Septembra tega leta je Azerbajdžan začel z gospodarsko blokado Armenije, 28. novembra istega leta pa so tudi v Moskvi dokončno ugotovili svojo nemoč in oblast nad avtonomno pokrajino predali Azerbajdžanu. V Armeniji so ponovno izbruhnili protesti, armenski vrhovni sovjet je izglasoval priključitev Gorskega Karabaha (zvezni vrhovni sovjet je to odločitev razvlejavil), si dal pravico veta na odločitve iz Moskve in obenem dal tudi prebivalcem Gorskega Karabaha pravico do glasovanja na armenskih volitvah. Po nenehnih konfliktih med Armenci in sovjetsko vojsko je bil za predsednika armenskega vrhovnega sovjeta izbran Levon Ter Petrosjan, ki je 23. avgusta 1990 razglasil neodvisnost Armenije znotraj ZSSR.

Kmalu po neuspelem poskusu prevrata avgusta 1991 je Sovjetska zveza prenehala obstajati. 27. avgusta je Azerbajdžan Gorskemu Karabahu ukinil status avtonomne pokrajine, katere oblasti pa so že 2. septembra odgovorile z deklaracijo o neodvisnosti (in ne več zgolj pridružitvi Armeniji), ki so jo prebivalci 10. decembra z veliko večino potrdili na referendumu. Azerbajdžan je uvedel popolno blokado te nekdanje avtonomne pokrajine in jo vojaško napadel z orožjem, ki je ostalo za razpuščeno 4. sovjetsko armado. Kljub vsemu so jih do 8. maja 1992 karabaške enote pregnale iz Šušija in Martakerta, 18. maja pa so armenske enote s tiho pomočjo Rusije (ki se je postavila na armensko stran, ker je potrebovala zaveznika na meji s Turčijo) prebile azerbajdžansko blokado in vzpostavile koridor prek Lačina (ki so ga po zasedbi preimenovali v Bandzor). Azerbajdžan je z ofenzivo še uspel zasesti približno 60 % pokrajine, marca 1993 pa so armenske sile ob logistični podpori Rusije prešle v protiofenzivo in zasedle večino ozemlja nekdanje avtonomne pokrajine z izjemo okrožja Šahumian na njenem skrajnem severu, območja vzhodno od Martunija na skrajnem vzhodu in območja vzhodno od Martakerta na severovzhodu. Poleg tega so zasedle tudi nekatera območja, ki pred konfliktom niso bila deli avtonomne pokrajine: območje nekdanje avtonomne pokrajine Kurdistan med Armenijo in Gorskim Karabahom ter območje med Gorskim Karabahom in Iranom, ki se na vzhodu razteza vse do mesta Fizuli.

5. maja 1994 je bilo z ruskim posredovanjem podpisano premirje, ki je začelo veljati 12. maja in kljub občasnim ostrostrelskim provokacijam z obeh strani velja še danes. OVSE že od leta 1992 poskuša najti rešitev tega spora, vendar se situacija še ni premaknila z mrtve točke. Azerbajdžan se je sicer bil pripravljen odreči Gorskemu Karabahu v zameno za ozemlje južne Armenije, vendar so v Erevanu to možnost zavrnili, ker želijo obdržati mejo z Iranom, od koder so dobave življenjsko pomembnih dobrin zanesljivejše kot iz podobno obubožane Gruzije.

Sestava prebivalstva[uredi | uredi kodo]

Pred razpadom Sovjetske zveze so Armenci predstavljali 76 % odstotkov od 192.000 prebivalcev, 23 % je bilo Azerbajdžancev, preostali odstotek pa so predstavljali Rusi in Kurdi. Po dogodkih ob razpadu Sovjetske zveze so vsi Azerbajdžanci zapustili to območje, nadomestilo pa jih je približno 40.000 Armencev, ki so se umaknili iz Azerbajdžana.

Trenutno stanje[uredi | uredi kodo]

Čeprav s tega ozemlja prihaja kar nekaj vplivnih armenskih politikov, med drugimi tudi trenutni predsednik Armenije Robert Kočarjan, se Gorski Karabah ni priključil Republiki Armeniji. Z izjemo denarne enote (uporablja se armenski dram) ima vse atribute države, od lastne vojske, policije, sodstva, izobraževalnega sistema, poštnih znamk itd. Vendar je to samooklicano »državo«, ki v marsičem spominja na nekdanjo Republiko Srbsko Krajino na ozemlju Hrvaške pred avgustom 1995, priznala samo Armenija. Zato je potovanje vanjo mogoče le iz Armenije, pred tem si je v predstavništvu v Erevanu potrebno priskrbeti dovoljenje, po prihodu v prestolnico Stepanakert pa se je po običaju, ki v marsikaterem delu bivše Sovjetske zveze še kar trmasto vztraja, potrebno registrirati in tujci se lahko po tem gibljejo le v tistih predelih države, ki jih navedejo ob tej registraciji. Azerbajdžanski obmejni organi zavrnejo vstop v Azerbajdžan vsakomur, komur v potnem listu najdejo dokaze, da je bil v Gorskem Karabahu.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]