Ečmiadzin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Ečmiadzin ali Edžmiacin (armensko Էջմիածին) oz. Vagharšapat, kot se mesto uradno imenuje, je mesto v armenski provinci Armavir in leži približno 20 km zahodno od Erevana. Znano je kot sedež katolikosa, poglavarja armenske apostolske cerkve.

Katedrala
Cerkev sv. Gajane
Cerkev sv. Hripsime

Po legendi, ki jo je okoli leta 460 zapisal Agathangelos v svoji Zgodovini Armencev, se je Gregorju Iluminatorju prikazalo, kako so se nebesa odprla in na Zemljo je posijal žarek, po katerem so prišli angeli na čelu s Kristusom. Ta je trikrat zamahnil z zlatim kladivom in na teh mestih je nastal ognjen steber z zlatimi temelji, oblačnimi vrhovi in svetlobnimi križi. Iz teh ognjenih stebrov so nastale tri cerkve prekrite z oblaki v obliki kupole. Podobno razodetje se je prikazalo tudi armenskima krščanskima mučenicama Gajane in Hripsime. Na mestu, kjer je Kristus udaril s kladivom, je Gregor ustanovil samostan Ečmiadzin, kar pomeni »spust edinega rojenega«.

Arheološka izkopavanja so pokazala, da je prva bazilika nastala na mestu poganskega templja, katerega oltar je še vedno mogoče videti. Šele v 5. stoletju je nastala cerkev v obliki grškega križa, kakršno omenja legenda in naj bi bila zgled za vse armenske cerkve. Katedralo so dograjevali v 7. stoletju. Sedež katolikosa je bila vse do leta 1065, ko se je bil Gregor II. prisiljen umakniti pred seldžuškimi Turki v Kilikio in šele leta 1441 je koncil sklenil, naj se sedež katolikosa vrne v Ečmiadzin. Leta 1627 so stekla obnovitvena dela, vendar je bila katedrala kmalu zatem znova poškodovana zaradi bojev med Perzijo in Turčijo. V 17. stoletju so prizidali še štiri zvonike. Ves čas z izjemo obdobja Sovjetske zveze je v samostanu delovalo semenišče, ki so ga leta 1997 ponovno odprli. V katedrali je danes relikviarij, kjer je poleg malo prej omenjenega poganskega oltarja mogoče videti še domnevo konico kopja, s katerim naj bi prebodli Kristusa in ga naj bi v samostan Geghard prinesel apostol Tadej, domnevno roko Gregorja Iluminatorja, kos lesa z Noetove barke, kapljo Hripsimine krvi ipd.

Dve ostali pomembni cerkvi v mestu sta cerkvi sv. Gajane in sv. Hripsime. Prva je po naročilu katolikosa Ezra nastala v 7. stoletju nedaleč od katedrale, na mestu, kjer naj bi to svetnico mučili. To longitudinalno baziliko so prvič obnovili šele v 17. stoletju, ko so ji na vzhodni strani dodali še kapelo s svetničinimi relikvijami, na zahodni pa galerijo. Približno kilometer vzhodno od Komitasovega trga (središče mesta tik ob katedrali), ob glavni cesti proti Erevanu, se nahaja cerkev sv. Hripsime, ki jo je ravno tako v 7. stoletju dal zgraditi katolikos Komitas nad svetničinim mavzolejem iz leta 395. Skoraj nespremenjena je ostala do 17. stoletja, ko so na streho dodali križ, konec 18. stoletja pa so ji dozidali še zvonik.

V mestnem središču lahko najdemo še dve manj pomembni cerkvi. Cerkev Šoghakat je konec 17. stoletja dal zgraditi princ Aghamal Šorotetsi nedaleč od cerkve sv. Hripsime, cerkev matere božje pa je nastala v 18. stoletju v samem mestnem središču. Prvotno je bila lesena, v 19. stoletju pa so na njenem mestu zgradili sedanjo kamnito zgradbo z rokokojskim oltarjem. Ta cerkev je bila namenjena navadnim ljudem v nasprotju z ostalimi cerkvami, ki so bile namenjene viskokim cerkvenim dostojanstvenikom.

Leta 2000 so bile ečmiadzinske cerkve skupaj z ostanki katedrale v bližnjem Zvartnocu vpisane v UNESCOv seznam svetovne dediščine.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 40°10′22″N 44°17′33″E / 40.17278°N 44.2925°E / 40.17278; 44.2925