Nova Gorica: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja Oznaki: mobilno urejanje mobilno spletno urejanje |
Brez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 36: | Vrstica 36: | ||
[[Slika:Nova Gorica 0720069 71.jpg|300px|thumb|Cestni most nad [[Soča|Sočo]] pri [[Solkan]]u z Novo Gorico v ozadju]] |
[[Slika:Nova Gorica 0720069 71.jpg|300px|thumb|Cestni most nad [[Soča|Sočo]] pri [[Solkan]]u z Novo Gorico v ozadju]] |
||
'''Nova Gorica''' ({{Audio|Sl-Nova Gorica.oga|izgovorjava}}) je mlado, s 13.491 prebivalci deseto največje [[mesto]] v [[Slovenija|Sloveniji]]. Nastalo je po koncu [[druga svetovna vojna|2. svetovne vojne]] zaradi delitve ozemlja med [[Italija|Italijo]] in [[Federativna ljudska republika Jugoslavija|Jugoslavijo]] in je sedež [[Mestna občina Nova Gorica|mestne občine Nova Gorica]], kakor tudi visokošolskih ustanov [[Univerza v Novi Gorici|Univerze v Novi Gorici]] in [[Nova univerza|Nove univerze]] ter središče severnoprimorske statistične regije. |
'''Nova Gorica''' ({{Audio|Sl-Nova Gorica.oga|izgovorjava}}) je mlado, s 13.491 prebivalci deseto največje [[mesto]] v [[Slovenija|Sloveniji]]. Nastalo je po koncu [[druga svetovna vojna|2. svetovne vojne]] zaradi delitve ozemlja med [[Italija|Italijo]] in [[Federativna ljudska republika Jugoslavija|Jugoslavijo]] in je sedež [[Mestna občina Nova Gorica|mestne občine Nova Gorica]], kakor tudi visokošolskih ustanov [[Univerza v Novi Gorici|Univerze v Novi Gorici]] in [[Nova univerza|Nove univerze]] ter središče severnoprimorske statistične regije. Več sosednjih naselij, ki so bila nekoč prilkučena k Novi Gorici, se je spet osamosvojilo, predvsem Solkan, tudi Kromberk, Rožna dolina in Pristava. Danes Nova gorica obsega še predele Grčna, Barje, Ošljek, Ščedne in del Kromberka. |
||
== Zgodovina == |
== Zgodovina == |
||
Redakcija: 15:55, 16. junij 2021
Nova Gorica | ||
|---|---|---|
 | ||
| ||
  Nova Gorica Geografska lega v Sloveniji | ||
| Koordinati: 45°57′21.18″N 13°38′35.67″E / 45.9558833°N 13.6432417°E | ||
| Država |  Slovenija | |
| Statistična regija | Goriška regija | |
| Tradicionalna pokrajina | Primorska | |
| Občina | Nova Gorica | |
| Površina | ||
| • Skupno | 3,5 km2 | |
| Nadm. višina | 93,4 m | |
| Prebivalstvo (2020)[1] | ||
| • Skupno | 13.031 | |
| • Gostota | 3.700 preb./km2 | |
| Časovni pas | UTC+1 (CET) | |
| • Poletni | UTC+2 (CEST) | |
| Poštna številka | 5000 Nova Gorica | |
| Zemljevidi | ||
Nova Gorica - Mestno jedro | ||
| Lega | Mestna občina Nova Gorica | |
| RKD št. | 487 (opis enote)[2] | |
.jpg)
Nova Gorica (
izgovorjava (pomoč·info)) je mlado, s 13.491 prebivalci deseto največje mesto v Sloveniji. Nastalo je po koncu 2. svetovne vojne zaradi delitve ozemlja med Italijo in Jugoslavijo in je sedež mestne občine Nova Gorica, kakor tudi visokošolskih ustanov Univerze v Novi Gorici in Nove univerze ter središče severnoprimorske statistične regije. Več sosednjih naselij, ki so bila nekoč prilkučena k Novi Gorici, se je spet osamosvojilo, predvsem Solkan, tudi Kromberk, Rožna dolina in Pristava. Danes Nova gorica obsega še predele Grčna, Barje, Ošljek, Ščedne in del Kromberka.
Zgodovina
Mesto Gorica je bilo osvobojeno 2. maja 1945. Na pritisk ZDA in Velike Britanije je bilo ozemlje takratne Julijske krajine razdeljeno z Morganovo linijo na coni A in B. Ozemlje kjer je kasneje zrasla Nova Gorica je pripadalo coni A pod angloameriško zavezniško upravo.
10. februarja 1947 je bila podpisana pariška mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, ki je stopila v veljavo 15. septembra istega leta. Nova meja je potekala po tako imenovanem francoskem predlogu. Od Gorice je odtrgala skoraj vse naravno zaledje: Soško in Vipavsko dolino, del Goriškega krasa, Brda, Trnovski gozd in Banjšice. Tako je severna Primorska ostala brez upravnega, gospodarskega in kulturnega centra. Zamisel za novo središče Goriške se je rodila že kmalu potem, ko so bile znane odločitve glede nove zahodne meje Jugoslavije, odločitev za gradnjo pa je dal politbiro CK KPJ.
Sklep, da se prične graditi Novo Gorico, je v Ljubljano prinesel Miha Marinko, tedanji predsednik vlade LRS, in za gradnjo zadolžil ministra za gradnje Ivana Mačka. Okrajni izvršni odbor je 18. aprila 1947 ustanovil poseben delovni odbor, ki je bil zadolžen za gradnjo novega mesta. Kmalu so bili izdelani tudi prvi urbanistični načrti za gradnjo na Solkanskem polju. Izmed teh je bil izbran načrt prof. inž. Edvarda Ravnikarja. Na izbranem ozemlju se je nahajalo goriško pokopališče, do katerega je vodila cesta sv. Gabrijela (današnja Erjavčeva ulica) mimo ene izmed goriških opekarn in stanovanjske naselbine za železničarje, zaposlene na bližnji postaji. Na mokrotnih travnikih ob potoku Koren je bilo le nekaj samotnih kmetij. Za mesto se je uveljavljalo ime Nova Gorica. Tako ga je označeval sodobni tisk in graditelji, čeprav se je uradno prvič pojavilo 7. novembra 1949 kot sestavni del krajevnega ljudskega odbora Solkan, kot mesto in občina pa šele 19. aprila 1952, v zakonu in razdelitvi Ljudske Republike Slovenije na mesta in okraje.
V oktobru in novembru leta 1947 so prve skupine delavcev začele s pripravljalnimi deli, tj. gradnjo pomožne obhodne ceste, ki bi povezala Solkan s Šempetrom, in obnovo železniške postaje ter prog. Ta pripravljalna dela so od vsega začetka spremljali razni problemi: pomanjkanje gradbenega materiala, predvsem pa delovne sile in denarja za investicije. Vse to so nadomeščali dobra politična propaganda in resnični zanos. Pomemben je bil sklep Ljudske mladine Jugoslavije, da bodo v letu 1948 na gradbišču nastajajočega mesta organizirali mladinske delovne brigade. Slovenska mladina je sodelovala s 3000 brigadirji, 2000 jih je bilo iz drugih republik. Brigade so ostale na gradbišču tri mesece in so bile naseljene v stari opekarni. Mladinske delovne akcije so imele velike delovne učinke pri nizkih gradnjah. Poleg mladinskih delovnih brigad so na gradbišču delala tudi gradbena, mizarska, tesarska in druga podjetja. Gradila so delavsko naselje in pričela z visokimi gradnjami. Kljub težavam zaradi informbirojevskega spora so se dela po 1948 uspešno nadaljevala. Do konca leta 1950 je bilo dograjenih pet stanovanjskih blokov, štirje so bili v končni fazi; v mestu je prebivalo 700 ljudi, v delavskem naselju pa 150 delavcev.
Z letom 1952 so usahnile republiške dotacije. Gradnja Nove Gorice je odslej slonela na goriškem gospodarstvu. Pravi razvoj mesta se je začel z združevanjem in ukinitvijo okrajev 1965. Po tem obdobju se je Nova Gorica uveljavila kot obmejno mesto s perspektivami na področju terciarnih dejavnosti in postopoma prevzemala funkcijo prejšnje Gorice. Zgrajenih je bilo veliko pomembnih gospodarskih podjetij, leta 1952 je bil ustanovljen Goriški muzej, leta 1965 pa zdravstveni dom. Od leta 1965 deluje Primorsko dramsko gledališče. Leta 1975 je bil podpisan osimski sporazum med Italijo in Jugoslavijo, ki je dokončno določil mejo med državama na območju Svobodnega tržaškega ozemja. Posledica tega je bila gradnja mejnega prehoda v Vrtojbi (leta 1981) in sabotinske ceste, ki je povezala Brda z Novo Gorica. Leta 1982 je bila zgrajena cerkev Kristusa Odrešenika, ki je 15. marca 2004 postala sostolnica. Industrija je tako napredovala, da je leta 1987 že predstavljala 50 odstotkov bruto domačega proizvoda. Mesto se je razvijalo tudi na področju turizma. Družba HIT d.d. je iz majhnega gostinskega obrata postala največji ponudnik zabaviščnih in igralniških storitev.
Znameniti Novogoričani
- Emil Aberšek
- Denis Arčon
- Iztok Arčon
- Matej Arčon
- Alan Jakin
- Jože Babič
- Ivo Barišič
- Hubert Bergant
- France Bevk
- Marjan Bevk
- Zoran Božič
- Bojan Bratina
- Gvido Bratina
- Diego de Brea
- Marijan Brecelj
- Mirko Brulc
- Aljoša Buha
- Štefan Cigoj
- Srečko Fišer
- Slavko Furlan
- Ludvik Gabrijelčič
- Kostja Gatnik
- Teja Glažar
- Ervin Hladnik Milharčič
- Jožko Humar
- Zoltan Jan
- Boris Jukić
- Vasja Klavora
- Dean Komel
- Silvester Komel
- Danilo Kovačič
- Branko Marušič
- Ivan Marušič
- Tomaž Marušič
- Tomaž Mastnak
- Bine Matoh
- Iztok Mlakar
- Vida Mokrin Pauer
- Negovan Nemec
- Nelida Nemec
- Maja Novak
- Alenka Paulin
- Sergij Pelhan
- Marko Peljhan
- Dušan Pirjevec
- Stojan Plesničar
- Tine Ravnikar
- Vojteh Ravnikar
- Gianni Rijavec
- Neda Rusjan Bric
- Miran Rudan
- Igor Saksida
- Uroš Seljak
- Janez Starina
- Rudi Šimac
- Majda Širca
- Mojca Širok
- Stanislav Škrabec
- Anja Štefan
- Jože Šušmelj
- Igor Vidmar
- Boštjan Vuga
- Tomaž Vuga
- Lucijan Vuga
- Danilo Zavrtanik
- Miloš Žefran
Sklici in opombe
- ↑ »Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, 1. januar 2023«. Statistični urad Republike Slovenije. 7. junij 2023. Pridobljeno 5. aprila 2024.
- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 487«. Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Viri
- Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6.
- Plahuta, Slavica Nova Gorica 1947 - 1997 : Pričetki gradnje Nove Gorice Oko, 5, št. 89-94 (1997)
- Ukmar, Dragica. »Začetki gradnje Nove Gorice«. Kronika 41, št. 2 (1993), 18-37.
- Rosa, Jurij in Ivanka Uršič. Na Solkanskem polju je rastlo mesto : 50 let Nove Gorice : 50 (naj)starejših posamičnih javnih stavb v mestu Nova Gorica, zgrajenih od leta 1948 dalje. Nova Gorica, 1998.
- Občina Nova Gorica 1947-1977. Nova Gorica, 1977.
- Marušič, Branko. Nova Gorica. Motovun, 1988.
- Ravnikar, Edvard. »Nova Gorica po 35 letih«. Arhitektov bilten, št. 68-69 (1984), 43-46.
- Vrišer, Igor. »Nastanek in razvoj Nove Gorice : geografija novo nastajajočega mesta«. Geografski vestnik 31 (1959), 45-78.
Zunanje povezave
- literatura o Novi Gorici
- Mesto na travniku, dokumentarni film RTV Slovenije (2007)
- Kostanjevica, Nova Gorica
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
