Pojdi na vsebino

Nicolae Ceaușescu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Nicolae Ceaușescu
Uradni portret, 1965
Uradni portret, 1965
Generalni sekretar Romunske komunistične partije
Na položaju
22. marec 1965 – 22. december 1989
PredhodnikGheorghe Gheorghiu-Dej
Naslednikukinjeno
1. Predsednik Romunije
Na položaju
28. marec 1974 – 22. december 1989
Ministrski predsednik
Predhodnikukinjeno
NaslednikSvet Fronte narodne odrešitve (v. d.)
Predsednik Državnega sveta
Na položaju
9. december 1967 – 22. december 1989
Ministrski predsednik
PredhodnikChivu Stoica
Naslednikukinjeno
Additional positions
Član Prezidija velikega narodnega zbora
Na položaju
31. maj 1950 – 3. oktober 1955
PredsednikConstantin Ion Parhon
Petru Groza
Namestnik ministra na Ministrstvu za narodno obrambo
Na položaju
1950–1954
Ministrski predsednikPetru Groza
Gheorghe Gheorghiu-Dej
MinisterEmil Bodnăraș
Namestnik ministra na Ministrstvu za kmetijstvo
Na položaju
1949–1950
Ministrski predsednikPetru Groza
MinisterVasile Vaida
Podsekretar na Ministrstvu za kmetijstvo
Na položaju
13. maj 1948 – 1949
Ministrski predsednikPetru Groza
MinisterVasile Vaida
Član Centralnega komiteja |Komunistične partije
Na položaju
21. oktober 1945 – 22. december 1989
Prvi sekretar Zveze komunistične mladine
Na položaju
23. avgust 1944 – junij 1945
NaslednikConstantin Drăgoescu
Prvi sekretar Regijskega komiteja Olt Komunistične partije
Na položaju
december 1946 – maj 1948
Prvi sekretarGheorghe Gheorghiu-Dej
Član Velikega državnega zbora
Na položaju
28. marec 1948 – 30. november 1952
Volilna enotaOlt County
Na položaju
30. november 1952 – 2. marec 1969
Volilna enotaRegija Pitești
Na položaju
2. marec 1969 – 22. december 1989
Volilna enotaBukarešta
Član Poslanske zbornice
Na položaju
19. november 1946 – 25. februar 1948
Volilna enotaOlt County
Osebni podatki
Rojstvo26. januar 1918({{padleft:1918|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1][2][…]
Scornicești[d], Olt County[d], Kraljevina Romunija[d][1]
Smrt25. december 1989({{padleft:1989|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[4][2][…] (71 let)
Târgoviște
GrobPokopališče Ghencea, Bukarešta, Romunija
Politična strankaRomunska komunistična partija (1932–1989)
Zakonci
​
​
(por. 1947; † 1989)​
Otroci
Poklicpolitik, vojaško osebje, čevljar, predsednik Romunije
Poznan po
Podpis
Vojaška služba
Pripadnost Romunija
Rod/službaRomunska vojska
Aktivna leta1950–1954
ČinGeneralpodpolkovnik
Oboroženi
konflikti		Romunska revolucijaPredloga:Executed
Criminal conviction Predloga:Infobox criminal
a. ^ Primarily the Romanian rural systematization program
b. ^ Resulting in the successful repayment of Romania's entire external debt

Nicolae Ceaușescu [nikolàe čeavšésku], romunski komunistični politik in diktator, * 26. januar 1918, Scornicești, † 25. december 1989, Târgoviște.

Od leta 1965 do 1989 je bil Ceausescu generalni sekretar Romunske komunistične partije ter drugi in zadnji komunistični voditelj Romunije. Bil je tudi vodja države (od 1967 predsednik Državnega sveta in) od leta 1974 hkrati predsednik republike, do odstranitve s položaja in usmrtitve v romunski revoluciji decembra 1989, ki je bil del serije protikomunistične in tistega leta protisovjetske vstaje v vzhodni Evropi.

Ceaușescu, rojen leta 1918 v Scorniceștiju v okrožju Olt, je bil član romunskega komunističnega mladinskega gibanja. Ceaușescu je napredoval skozi različne položaje pod socialistično vladavino Gheorgheja Gheorghiu-Deja in je po smrti le-tega leta 1965 nasledil vodstvo Romunske komunistične partije kot generalni sekretar.[5]

Ko je prišel na oblast, je omejil cenzuro tiska in v svojem govoru 21. avgusta 1968 odkrito obsodil invazijo Varšavskega pakta na Češkoslovaško, kar je povzročilo porast priljubljenosti. Vendar je bilo posledično obdobje stabilnosti kratko, saj je njegova vlada kmalu postala močno totalitarna in je takrat veljala za najbolj represivno v vzhodnem bloku. Njegova tajna policija, imenovana Securitate, je bila odgovorna za množični nadzor ter hudo politično represijo in številne kršitve človekovih pravic v državi ter je nadzorovala medije in tisk. Gospodarsko slabo upravljanje zaradi neuspešnih naftnih podvigov v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je povzročilo skokovite zunanje dolgove Romunije. Ceaușescujevi poskusi izvajanja politik, ki bi privedle do znatne rasti prebivalstva, so privedle do vse večjega števila nevarnih splavov in povečalo število siromašenja v državnih institucijah. Leta 1982 je Ceaușescu vladi naročil, naj izvozi velik del kmetijske in industrijske proizvodnje države, da bi poplačal te dolgove. Pomanjkanje, ki je sledilo, je drastično znižalo življenjski standard, kar je privedlo do strožje razdelitve hrane, vode, nafte, toplote, električne energije, zdravil in drugih potrebščin. Njegov kult osebnosti je doživel izjemen vzpon, ki mu je sledil obsežen nepotizem in močno poslabšanje zunanjih odnosov, tudi s Sovjetsko zvezo.

Ko so decembra 1989 v Temišvaru demonstrirali protivladni protestniki, je Ceaușescu demonstracije dojel kot politično grožnjo in je 17. decembra ukazal vojski naj strelja po demonstrantih, kar je povzročilo veliko število smrtnih žrtev in poškodovanih. Ob razkritju, da je za napad odgovoren Ceaușescu, je povzročilo množično širjenje nemirov in državljanskih nemirov po vsej državi.[6] Demonstracije, ki so dosegle Bukarešto, so postale znane kot romunska revolucija – edino nasilno strmoglavljenje komunistične vlade med revolucijami leta 1989. Ceaușescu in njegova žena Elena sta s helikopterjem pobegnila iz prestolnice, a ju je po pobegu oboroženih sil ujela vojska.[7] Po aretaciji so jima sodili in ju zaradi Ceausescuove krivde za genocid nad Romi obsodili na smrtno kazen in ju na božični dan 25. decembra ubili z ustrelitvijo.[8][9]

Zgodnje življenje in zgodnja politična kariera

[uredi | uredi kodo]
18-letni Ceaușescu, aretiran leta 1936, zaradi komunističnih dejavnosti, zaradi česar je bil obsojen na dve leti zapora

Nicolae Ceaușescu se je rodil 26. januarja 1918 v Scorniceștu. Bil je tretji od devetih otrok v družini. Njegov oče Andruță (1886–1969) je imel v lasti 7,4 hektarja kmetijskih zemljišč in nekaj ovac, Nicolae pa je dohodek svoje velike družine dopolnil s krojaštvom. V vaški šoli je študiral do 11. leta, ko je odšel v Bukarešto. Služba državnega arhiva okrožja Olt hrani izvlečke iz katalogov osnovne šole Scornicești, ki potrjujejo, da je Nicolae A. Ceaușescu opravil prvi razred s povprečjem 8,26 in drugi razred s povprečjem 8,18, s čimer je bil tretji najboljši v razredu v katerega je bilo vpisanih 25 študentov. Novinar Cătălin Gruia je leta 2007 trdil, da je Nicolae pobegnil od svojega domnevno izjemno religioznega, nasilnega in strogega očeta. Sprva je živel pri svoji sestri Niculini Rusescu, nato pa je začel delati kot čevljarski vajenec.[10]

Leta 1932 se je Ceaușescu pridružil ilegalni romunski komunistični partiji in je bil leta 1933, ko je imel 15 let, aretiran med stavko.[11] Leta 1934 je bil ponovno aretiran; najprej za zbiranje podpisov za protestno peticijo proti sojenju železničarjem in dvakrat za druge podobne dejavnosti, zaradi katerih je na dokumentih ZSZ dobil opredelitev "nevarnega komunističnega hujskača" in "aktivnega distributerja komunistične in protinarodne propagande." Potem se je odpravil v ilegalo, vendar so ga leta 1936 ujeli in obsodili na dvoletno zaporno kazen v zaporu Doftana zaradi subverzivnih dejavnosti.

Leta 1939, ko je bil izpuščen iz zapora, je Ceaușescu spoznal dve leti starejšo Eleno Petrescu: poročila sta se 23. decembra 1947, Elena pa je igrala pomembno vlogo v njegovem političnem življenju skozi desetletja. Leta 1940 so Ceaușesca aretirali in ponovno zaprli. Leta 1943 so ga premestili v koncentracijsko taborišče Târgu Jiu, kjer je delil sobo z Gheorghejem Gheorghiu-Dejem in postal njegov varovanec. Po drugi svetovni vojni, ko je Romunija začela padati pod sovjetski vpliv, je bil imenovan za sekretarja Zveze komunistične mladine (1944−1945).[12]

Potem, ko so komunisti leta 1947 prevzeli oblast v Romuniji, je Ceaușescu vodil kmetijsko ministrstvo, nato je bil imenovan za namestnika ministra za oborožene sile pod stalinističnim režimom Gheorghiu-Deja. Leta 1952 ga je Gheorghiu-Dej vključil v Centralni komite, nekaj mesecev po tem, ko je bila očiščena "moskovska frakcija" stranke, ki jo je vodila Ana Pauker. Leta 1954 je postal polnopravni član politbiroja in se sčasoma znašel na drugem najpomembnejšem mestu v partijski hierarhiji.[13][14]

Voditelj Romunije

[uredi | uredi kodo]

Zgodnja leta vladanja

[uredi | uredi kodo]

Ko je 19. marca 1965 umrl Gheorghiu-Dej, kljub svoji bližini z dolgoletnim voditeljem, Ceaușescu ni veljal za samoumevnega naslednika. Vendar je zaradi nesoglasij med starejšimi in bolj uveljavljenimi funkcionarji politbiro izbral Ceaușescuja kot kompromisnega kandidata.[15] Za generalnega sekretarja partije in s tem voditelja države je bil izvoljen 22. marca 1965, tri dni po Gheorghiu-Dejevi smrti.

Ceausescu skupaj z Dengom Šjaopingom in Leonidom Brežnjevom leta 1965

Eno prvih dejanj, ki jih je Ceaușescu opravil kot voditelj, je bilo preimenovanje vladajoče delavske stranke v Romunsko komunistično partijo, obenem pa je razglasil novo ime države: Socialistična republika Romunija, namesto dotedanje »ljudske republike« po zgledu ZSSR, ČSSR in SFRJ. Po odstopu dotedanjega predsednika Chivu Stoica decembra 1967 je bil imenovan tudi za predsednika državnega sveta, torej formalnega državnega poglavarja. Kmalu je postal priljubljena osebnost zaradi svoje politike zavračanja omejene suverenosti, ki je izpodbijala prevlado Sovjetske zveze in obsodila neokolonialno izkoriščanje Romunije, ki se je izvajalo tudi preko zloglasnega SovRoma. Od leta 1966 ni več aktivno sodeloval v Varšavskem paktu (čeprav je formalno Romunija ostala njegova članica), leta 1968 pa je zavrnil sodelovanje pri invaziji sil vzhodnega bloka na Češkoslovaško in v javnem govoru izjavil, da je invazija na Češkoslovaško država članica Varšavskega pakta s strani druge države članice bila nevarnost za mir in že tako negotovo politično ravnotežje v Evropi. Zaradi tega govora je Ceaușescu postal močno priljubljen v Romuniji.[16][17]

V naslednjih letih je Ceaușescu vodil odprto politiko do ZDA in Zahodne Evrope. Romunija je bila prva država Varšavskega pakta, ki je priznala Zahodno Nemčijo, prva se je pridružila Mednarodnemu denarnemu skladu in prva, ki je sprejela ameriškega predsednika Richarda Nixona. Leta 1971 je Romunija postala članica Splošnega sporazuma o carinah in trgovini. Romunija in Jugoslavija sta bili tudi edini vzhodnoevropski državi, ki sta pred razpadom vzhodnega bloka sklenili trgovinske sporazume z Evropsko gospodarsko skupnostjo.[18][19]

Ceausescu leta 1971 skupaj z severnokorejskim voditeljem Kimom il-sungom
Ceausescu leta 1978 skupaj z kambodškim voditeljem Pol Potom

Potem, ko Romunija ni sodelovala pri invaziji na Češkoslovaško, je Ceaușescu sklenil obrambno pogodbo z Jugoslavijo in se ni hotel postaviti na stran v komunističnem notranjem prepiru med Sovjetsko zvezo in Kitajsko. Od 14. do 19. maja 1968 Ceaușescu sprejel v Bukarešti obisk priznanega francoskega predsednika Charlesa de Gaulla. Leta 1969 je bil v Bukarešti sprejet tudi ameriški predsednik Richard Nixon, v svoji državi pa so ga v kontekstu vietnamske vojne videli kot krvnika vietnamskih in ameriških vojakov. Romunija je tisto leto postala edina država vzhodnega bloka, ki je predvajala podobe prvega človeka, ki hodi po Luni. Leta 1977 je Ceaușescu pred njunim zgodovinskim srečanjem, ki je potekalo 20. novembra 1977, zaporedoma sprejel Menahema Begina, izraelskega premierja, in Anvarja el-Sadata, egiptovskega predsednika. General Ion Pacepa (vodja romunske tajne službe, ki se je leta 1978 preselil na Zahod, prebeg) v svojih spominih, objavljenih pod naslovom Rdeča obzorja, pojasnjuje, da je Ceaușescu s poziranjem želel svetu dati pozitivno podobo svojega režima in Romunije. Toda v zakulisju je diktator iskal tajne vezi s PLO Yasserja Arafata in zagotavljal logistično in finančno podporo vojaškim operacijam PLO, pa tudi Fatahu Abu Nidala. Ceaușescujeva pomoč bi imela koristi tudi skupina Baader-Meinhoff. Pacepa navaja, da če je Ceaușescu vzdrževal diplomatske odnose z Izraelom, je bilo to v koristoljubnem cilju, saj je šlo za izdajo emigracijskih vizumov Romunskim Judom proti znatnim denarjem. Kot pravi Pacepa, je Ceaușescu nekoč rekel: "Naš največji izvoz so Judje." [20][21]

Leta 1971 je Ceaușescu obiskal Kitajsko in Severno Korejo. Pri obisku teh dveh držav ga je navdihnila popolna »nacionalna preobrazba«, kot je bila razvita v političnem programu Korejske delavske stranke ali kot jo je izvajala Kitajska med kulturno revolucijo. Kmalu po vrnitvi v Romunijo je začel posnemati severnokorejski socialistični model, na katero je vplivala "filozofija džuče" diktatorja Kim il-sunga, saj je v romunščino prevedel in v državi široko distribuiral različne knjige o džučeju in ideološkem ustvarjanju novega romunskega človeka, ki sta ga oblikovala tako komunizem kot nacionalna zavest/tradicija.[22][23][24]

Prav tako je zelo dobro sodeloval s sosednjo Jugoslavijo, s katero je razvil tako dobre odnose, da so postala letna srečanja na najvišji ravni tradicionalna, Ceaușescu pa je bil edini tujec, ki je prejel (ob svoji 60-letnici 1978) jugoslovanski red junaka socialističnega dela.

Kršitve človekovih pravic in obtožbe o genocidu

[uredi | uredi kodo]

Ceaușescu je v Romuniji v času svojega vladanja izvajal politično represijo s pomočjo njegove tajne policije Securitate. Ni dopuščal nikakršnega nasprotovanja.[25] Njegova tajna policija je bila odgovorna za hude kršitve človekovih pravic, vključno z aretacijami, mučenjem in usmrtitvami na tisoče ljudi, poleg tega pa je imela tudi velik nadzor ljudstva, nadzorovala pa je tudi medije in tisk. Pod Ceaușescovim vodstvom je Securitate postala ena najbolj brutalnih tajnih policij na svetu. Zagotavljala je vsakršen nadzor nad narodom, največkrat s prisluškovanjem na telefonu. Pod njegovo komunistično diktaturo so nasprotnike režima zapirali v razna delovna taborišča, zapore in celo norišnice. Ceauşescujev poskus povečanja romunskega prebivalstva je pripeljal do ustanavljanja otroških gulagov za prizadete, invalidne in »odvečne« otroke, npr. v Cighidu. Tožilci pravijo, da so politični zaporniki v zaporih in norišnicah trpeli pretepanje, lakoto, mraz in pomanjkanje zdravstvene oskrbe. Leta 1978 je Ceaușescu povečal preganjanje religije, da bi povečal doktorino ateizma marksizmo-leninizma.[26] Veliko število vernikov je bilo tako zaprtih v razne zapore s prisilnim delom. Romi so bili v veliki meri zanemarjeni.[27] Ceauşescujeva politika je gospodarsko izčrpala državo, zunanji dolg je naraščal in s tem tudi revščina, zaradi česar je velik del prebivalstva živel v skrajni revščini.

V času vladanja Ceaușesca je umrlo dva milijona ljudi.[28][potreben boljši vir][pojasni] Po podatkih, pridobljenih iz njegovega sojenja leta 1989 je Ceaușescu odgovoren tudi za genocid nad več kot 60.000 ljudi, ki so bili ubiti v romunski revoluciji na njegov ukaz. Njegovi štirje pomočniki so pozneje priznali, da so skupaj z Ceaușescom krivi storilstva pri genocidu.[29]

Zadnja leta vladavine

[uredi | uredi kodo]
Ceaușescu leta 1988

Ko je Mihail Gorbačov leta 1985 postal voditelj Sovjetske zveze, je uvedel obsežne reforme, na kar pa se je Ceaușescu odzval z zavrnitvijo.

Že v koncu sedemdesetih let se je Ceaușescu soočal z velikimi nesoglasji, ki so jih izvajali uporniki po državi. Prva takih je bila stavka rudarjev leta 1977.[30] V osemdesetih letih so se nesoglasja še naprej stopnjevala, vendar je Securitate zatirala in močno kaznovala protestnike.

V Romuniji je intenzivna industrializacija je povzročila upad gospodarstva, zlasti kmetijstva. Delavcem niso več izplačevali plače, elektriko je bilo treba racionalizirati in oskrba s hrano je upadla. Da bi zmanjšali državni dolg, so hrano neusmiljeno usmerjali v izvoz. Namesto reševanja težav je Ceauşescu sprožil velikanske gradbene projekte. Zgradil je kanal Donava-Črno morje, ki so ga začeli graditi pod vodstvom Gheorghiu-Deja in katerega breg je bil okrašen z mozaikom, ki prikazuje njegovo podobo. Na kanalu je dal zgraditi jedrsko elektrarno Cernavodă, ki naj bi bila opremljena s petimi jedrskimi reaktorji in je nazadnje le delno začela obratovati. Intenzivno si je prizadeval za obnovo Bukarešte po hudem potresu v Vrancei leta 1977, predvsem za gradnjo parlamentarne palače. To je bistveno zmanjšalo pogled na mesto Bukarešto kot na »mali Pariz« Balkana. Posebej neusmiljen je bil tako imenovani program "racionalizacije", v resnici pa uničevanja vasi, v katerem naj bi vasi na silo združili in pretvorili v agroindustrijske komplekse. Če bi se ti načrti uresničili, bi bilo uničenih okoli 8000 vasi. Uradno se je te akcija imenovala "sistematizacija".[31]

Leta 1988, ob njegovi 70. rojstnem dnevu, je Ceaușescu prejel medaljo Karla Marxa s strani vzhodnonemškega voditelja Ericha Honeckerja kot priznanje za njegov negativen odnos do sovjetske perestrojke.[32]

Novembra 1989 je Ceausescu odpotoval na obisk v Moskvo. Tam mu je bilo predlagano, da naj odstopi s položaja voditelja države, potem, ko je v Evropi tega meseca padel berlinski zid. Zavrnil je in dosledno ignoriral znake časa. Istega leta so mu odvzeli britanski viteški red (častni KBE), s katerim ga je leta 1978 odlikovala kraljica Elizabeta II.

Revolucija

[uredi | uredi kodo]

Novembra 1989 je bil na XIV. kongresu Romunske komunistične partije (PCR) Ceaușescu ponovno izvoljen za generalnega sekretarja romunske KP. Med kongresom je imel Ceaușescu govor, v katerem je obsodil protikomunistične revolucije, ki se dogajajo po vsej preostali vzhodni Evropi. Naslednji mesec pa je Ceaușescujeva oblast sama začela propadati zaradi dogodkov v Temišvaru in Bukarešti.

Odstop češkoslovaškega predsednika Gustava Husáka 10. decembra 1989 je pomenil padec komunističnega režima na Češkoslovaškem, zaradi česar je bila Ceaușescujeva Romunija edini preostali trdi komunistični režim v Varšavskem paktu.[33]

16. decembra 1989 je prišlo do velike vstaje v Temišvaru v zahodni Romuniji, potem ko naj bi bil ugrabljen disidentski protestantsko-reformirani madžarski pastor László Tőkés. Ceauşescu je ukazal policiji in vojski, da naj zatre upor. Več demonstrantov je bilo zato ubitih. Tajna policija Securitate je za zatiranje uporabila helikopterje. Na divje vstaje so se odzvali z neposrednim terorjem proti upornikom in tistim pripadnikom vojske, ki so zamenjali stran. Vojska in enote tajne službe so več dni streljale na svoje ljudi, na ulicah pa je ležalo na ducate trupel. Ceauşescu je podcenjeval obseg upora: odšel je v Teheran na državni obisk in za dva dni prepustil vladne zadeve svoji ženi Eleni.

Po dvodnevnem potovanju v Iran je 21. decembra 1989 Nicolae Ceaușescu nagovoril 100.000 ljudi na palačnem trgu v Bukarešti. Potem, ko mu je prebivalstvo na začetku navijalo, se je razpoloženje med govorom spremenilo in Ceaușescu je moral osupel sprejeti, da je bil preglašen in množica se je začela obračati proti njemu. Televizijski prenos v živo je bil odpovedan. Securitate je nato sprožila ogenj na upornike, vendar je vojska pod vodstvom obrambnega ministra Vasileja Milea to ustavila in preprečila.[34]

Sojenje in usmrtitev

[uredi | uredi kodo]
Grob Nicolaea Ceausesca in njegove žene Elene, kjer sta bila pokopana po usmrtitvi.

Ceaușescu in njegova žena Elena sta z Emilom Bobujem in Maneo Mănescujem pobegnila iz prestolnice ter s helikopterjem odletela v Ceaușescujevo rezidenco Snagov, iz katere sta ponovno pobegnila, tokrat v Târgoviște. Helikopter so zapustili v bližini Târgovișteja, saj jim je vojska. ki je do takrat že omejila letenje v romunskem zračnem prostoru, naročila pristanek. Ceaușescusa je zadržala policija, medtem ko so policisti poslušali radio. Na koncu so ju predali vojski.

Na božični dan 25. decembra 1989 so Ceaușescu in njegovi ženi Eleni sodili na vojaškem sodišču v majhni sobi po ukazu Fronte nacionalne odrešitve, začasne romunske vlade. Soočeni so bili z obtožbami, vključno z nezakonitim zbiranjem premoženja in genocidom nad prebivalstvom. Ceaușescu je večkrat zanikal pooblastilo sodišča, da mu sodi, in zatrdil, da je še vedno zakonito predsednik Romunije. Na koncu sojenja je bil Ceaușescu spoznan za krivega zaradi zločinov proti človeštvu in obsojen na smrtno kazen. Vojaku, ki je stal na straži v postopku, je bilo ukazano, naj enega za drugim odpelje ven in jih ustreli, vendar sta Ceaușescu in Elena zahtevala, da umreta skupaj. Vojaki so se s tem strinjali in jima nato zavezali roke za hrbet. Kmalu po izreku obsodbe je Ceaușescu rekel: "Lahko bi naju ubili brez te maškarade."

Ceaușescu in Elena sta bila nato odpeljana ven pred strelski zid, kjer so jima z trakovi zavezali oči. Ob 16:00 je nato skupina vojakov, ki so jo sestavljali stotnik Ionel Boeru, narednik Georghin Octavian in Dorin-Marian Cîrlan, ustrelila in ubila 71-letnega Nicolaea Ceaușesca in njegovo ženo Eleno.[35] Zvečer tega dne je bila diktatorjeva usmrtitev prikazana tudi na romunski televiziji.[36] Prenagljeno sojenje in podobe mrtvega Ceaușescusa so bili posneti s kamerami, posnetki pa so bili objavljeni v številnih zahodnih državah dva dni po usmrtitvi.

Po usmrtitvi so trupla Nicolaea in Elene Ceaușescu pokopali v preprostih grobovih na pokopališču Ghencea v Bukarešti,[37] na nasprotnih straneh poti; njihovi grobovi so bili pogosto okrašeni s cvetjem in simboli komunistične oblasti. Julija 2010 so njuni trupli premestili na pokopališče v Ghencei, kjer so ju pokopali z pogrebno slovesnostjo, ki jo je organizirala njuna družina.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Чаушеску Николае // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  2. ↑ 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ↑ 3,0 3,1 SNAC — 2010.
  4. ↑ Record #118519832 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  5. ↑ Behr, E. (1991). Kiss the hand you cannot bite: the rise and fall of the Ceaușescus. London: Hamish Hamilton.
  6. ↑ »Nicolae Ceaușescu – president of Romania«. Encyclopædia Britannica.
  7. ↑ Ratesh, N. (1991). Romania: The Entangled Revolution. Praeger Publishers.
  8. ↑ Boyes, Roger (24. december 2009). »Ceaușescu looked in my eyes and he knew that he was going to die«. The Times. London.
  9. ↑ »Nicolae Ceaușescu«. Biography.com.
  10. ↑ Gruia, Cătălin (2013). The Man They Killed on Christmas Day. United Kingdom: Createspace Independent Pub. str. 42. ISBN 978-1492282594.
  11. ↑ Gruia, Cătălin (2013). The Man They Killed on Christmas Day. United Kingdom: Createspace Independent Pub. str. 42. ISBN 978-1492282594.
  12. ↑ Gruia, p. 43
  13. ↑ Behr, Edward Kiss the Hand You Cannot Bite, New York: Villard Books, 1991 pp. 181–186.
  14. ↑ Behr, Edward Kiss the Hand You Cannot Bite, New York: Villard Books, 1991 pp. 180–181.
  15. ↑ Sebetsyen, Victor (2009). Revolution 1989: The Fall of the Soviet Empire. New York City: Pantheon Books. ISBN 978-0-375-42532-5.
  16. ↑ Crampton, Richard Eastern Europe In the Twentieth Century – And After, London: Routledge, 1997 p. 355.
  17. ↑ Crampton, Richard Eastern Europe in the Twentieth Century – And After, London: Routledge, 1997 p. 355.
  18. ↑ Sajdik, Martin; Schwarzinger, Michaël (2008). European Union enlargement: background, developments, facts. New Jersey: Transaction Publishers. str. 10. ISBN 978-1-4128-0667-1.
  19. ↑ »Rumania: Enfant Terrible«. Time. 2. april 1973. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. novembra 2011. Pridobljeno 20. maja 2010.
  20. ↑ David Phinnemore (2006). The EU and Romania: accession and beyond. London: Federal Trust for Education and Research. str. 13. ISBN 1-903403-79-0.
  21. ↑ The contradictions between domestic and foreign policies in the Cold War Romania (1956-1975), Ferrero, M.D, 2006, Historia Actual Online
  22. ↑ Crampton, Richard Eastern Europe In the Twentieth Century – And After, London: Routledge, 1997 pp. 354–355.
  23. ↑ Predloga:Csref
  24. ↑ Grosescu, R. (2004). "The Political Regrouping of Romanian Nomenklatura during the 1989 Revolution". Romanian Journal of Society and Politics, 4(1), 97–123.
  25. ↑ »Foto: Mineva 28 let od usmrtitve romunskega diktatorja Ceausescuja«. RTV slo.
  26. ↑ Critisim of atheism, English Wikipedia
  27. ↑ Achim, Viorel (2013). »Chapter VI. The gypsies during the communist regime. A few points of reference«. The Roma in Romanian History. CEUP collection. Central European University Press. str. 189–202. ISBN 9786155053931. Pridobljeno 29. avgusta 2019 – prek OpenEdition Books.
  28. ↑ »Zadnji dnevi Nicolaeja Ceausescuja«. žurnal24.
  29. ↑ »4 Top Ceausescu Aides Admit Complicity in Genocide : Romania: They are the first senior officials of regime to go on trial before a military court. The four are said to have confessed to all charges«.
  30. ↑ »Tako zahrbtno se je Ceaușescu s pomočjo zdravnikov rešil nezadovoljnih rudarjev, potem ko njegovi vojaki niso bili pripravljeni streljati na lastni narod!«. Nova24TV.
  31. ↑ Vladimir Tismăneanu: „Tremors in Romania”. New York Times (30 December 1987)
  32. ↑ Ruxandra Cesereanu: „Decembrie '89. Deconstrucția unei revoluții”, Ediția a II-a revăzută și adăugită (Polirom, Iași, 2009), p.25, 26, 31, 32, 34, 38, 39, 40
  33. ↑ M., Post, Jerrold (2014). Narcissism and politics : dreams of glory. New York: Cambridge University Press. str. 106. ISBN 9781107008724. OCLC 878953196.
  34. ↑ Aubin, Stephen P (1998). Distorting defense: Network news and national security. Greenwood Publishing Group. str. 158. ISBN 978-0-275-96303-3. Pridobljeno 28. junija 2008.
  35. ↑ Boyes, Roger (24. december 2009). »Ceausescu looked in my eyes and he knew that he was going to die«. The Times. London. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. junija 2011. Pridobljeno 20. maja 2010.
  36. ↑ »Der Diktator und sein Henker«. stern.de (v nemščini). Pridobljeno 3. oktobra 2020.
  37. ↑ »Ceausescu execution 'avoided mob lynching'«. BBC. 25. december 2009. Pridobljeno 30. marca 2013.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Nicolae_Ceaușescu&oldid=6306237«