Krško
Krško | |
---|---|
45°57′32.27″N 15°29′31.76″E / 45.9589639°N 15.4921556°E | |
Država | Slovenija |
Statistična regija | Spodnjeposavska regija |
Tradicionalna pokrajina | Dolenjska |
Občina | Krško |
Nadm. višina | 163 m m |
Prebivalstvo | |
• Skupno | 6.994 |
Časovni pas | UTC+1 (CET) |
• Poletni | UTC+2 (CEST) |
Poštna številka | 8270 Krško |
Zemljevidi |
Krško je mesto in središče Občine Krško v vzhodnem delu Slovenije. Je edino mesto v Sloveniji, ki je cerkveno-upravno razdeljeno na dve škofiji: Škofijo Celje in Škofijo Novo mesto.[1]
Poleg občine je tu tudi okrožno in okrajno sodišče, pošta, Osnovna šola Jurija Dalmatina Krško, Srednje tehnična šola, dve fakulteti, galerije, Valvasorjeva knjižnica, več podružnic bank in zavarovalnic, več podjetij, dva večja hotela, številni gostinski lokali, policijska uprava, trgovinski centri, železniška in avtobusna postaja, odcep avtomceste Ljubljana-Obrežje, več cerkva in kapucinski samostan.
Ime
Ime Krško izhaja iz imena reke Krke. Izvorno nemško ime Gurckfeld to potrjuje. Gurck ali Gurk je ponemčena beseda za Krko, kakor Krka (nemško Gurk) na Avstrijskem Koroškem, po kateri je dobila ime sveta Ema Krška. Gurckfeld pomeni torej Krško polje, nanaša pa se na Krško-brežiško polje, po katerem teče reka Krka.
Lega in opis
Krško se širi v izteku savske soteske pred Krškim poljem na desnem in levem bregu reke Save med vzpetinami Rore, Johi in Trška gora (na desnem), Sremič, Kremen in Libna (na levem). Nekdanje prvotno mesto leži na desnem bregu, prepoznamo ga po povečini sklenjeni zidavi ob glavni ulici, ki poteka od nekdanjega kopališča na Savi do stadiona, s priključenim Žadovinkom in naseljem individualnih hiš na Griču pred Leskovcem. Sredi preteklega stoletja se je združil z Vidmom, ki leži na levem bregu z vinogradi v zaledju. Staro mesto se je zaradi lege med hribom in reko razvijalo počasi. Krško danes poznamo predvsem po naši edini jedrski elektrarni, ki deluje od leta 1981, znano pa je tudi po pridelavi vina in sadjarstvu.
Mesto ima za sabo pestro zgodovino, del je lahko vidimo že, če se sprehodimo po njegovih ulicah. V mestu najdemo kar nekaj zgodovinsko zanimivih zgradb. Nekatere še kažejo srednjeveški izvor, več je takih iz konca 19. in začetka 20. stoletja. Najlepša med njimi je bila v času svojega nastanka gotovo v literaturi poimenovana Hartmanova hiša, delo italjanskega stavbenika Valentina Scagnettija. Zgradil jo je leta 1908, dokončal je le osrednji del in južno krilo.
Zgodovina
Območje je bilo od nekdaj primerno za naselitev, tukaj so našli zgodovinske ostanke iz prazgodovine (Kartuševa in Jermanova jama), ilirske in keltske ostanke (Libna, Dunaj) ter iz časa rimske zasedbe ostanke mesta in pristanišča pri današnji vasi Drnovo (Neviodunum).
Krško je obstojalo že zelo zgodaj, upoštevati pa je treba, da je listina iz dne 29. septembra 895, ki je dolgo časa veljala za prvo omembo kraja, bila v raziskavah spoznana za ponaredek.[2] Tržne pravice mu je podelil cesar Friderik 1391, mestne pa cesar Friderik III. 1477, ker je z utrjenimi mesti krepil obrambo države pred Turki. Leta 1573 so meščani pomagali upornim kmetom. Prav na Krškem polju je baron Jošt Turn potolkel kmečko vojsko s pomočjo uskokov in ujel vodje upora. V spomin na te dogodke stoji v Krškem pred Kulturnim domom spomenik Matije Gubca.
Med protestantsko reformacijo je bilo mesto zelo pomembno. Tukaj sta živela in delovala protestantska pridigarja Adam Bohorič in Jurij Dalmatin, ki sta oba povezana z utemeljitvijo slovenske kulture. V času protireformacije so v mestu zgradili kapucinski samostan in ga opremili z bogato knjižnico, s katero se samostan ponaša še danes. Ker so v samostanu prirejali teološke tečaje, ga cesar Jožef II. ni razpustil kot večino samostanov na Slovenskem. V času reformacije so bili v Krškem tudi številni čarovniški procesi, ki so se končali šele v začetku 18. stoletju.
Pomen Krškega je bil velik zaradi prometa, ki je potekal po Savi. V Krškem je bilo pristanišče in carinski urad. Od tukaj so z vozovi blago razvažali po Dolenjskem in na Kozjansko. Zaradi tega so bile razvite obrti (usnjarji, sedlarji, kolarji, krojači, gostilničarji, mesarji ...), v mestu pa je bila tudi ladjedelnica za popravilo savskih ladij.
V drugi polovici 19. stoletja sta na razvoj mesta močno vplivala zakonca Martin in Josipina Hočevar, ki sta zgradila precej zgradb (okrajno in mestno glavarstvo, meščansko šolo v Krškem in ljudsko šolo na Vidmu, bolnišnico, več stanovanjskih stavb in cerkva). Krška meščanska šola je bila prva šola na Kranjskem (1877), kjer so poučevali v slovenščini. Bila je zgrajena zelo moderno in je v svojem sklopu že imela telovadnico.
Dolgo časa je bila krška znamenitost star lesen most, ki ga je 1866 zgradil Maks Stepišnik in je bil v uporabi dobrih sto let. Pred tem so se čez Savo prevažali z brodom. V preteklem stoletju sta na razvoj mesta nedvomno najbolj vplivali izgradnja tovarne celuloze in papirja ter jedrske elektrarne. Je pa bilo v Krškem razvito tudi tiskarstvo, v Zadružni tiskarni so leta 1923 natisnili prve slovenske grafike. Med drugo svetovno vojno je mesto utrpelo žrtve že kmalu na začetku. Poklonilo se jim je s poimenovanjem glavne ulice v centru mesta. Leta 1941 je bilo skoraj v celoti izseljeno.[3][4][5]
Ljudje, povezani s Krškim
V Krškem so živeli:
- Janez Mihael Arh - skladatelj, dramatik in igralec
- Martin Hočevar - trgovec in dobrotnik
- Josipina Hočevar - trgovka in dobrotnica, žena Martina Hočevarja
- Ivan Lapajne - ravnatelj meščanske šole
- Janez Mencinger - pisatelj in odvetnik
- Viktor Parma - skladatelj
- Viljem Pfeifer - mladoslovenski politik, državni poslanec na Dunaju in krški župan
- Anton Šantel - matematik in fizik
- Agusta Šantel - slikarka, žena Antona Šantla
- Saša Šantel - slikar, sin Antona Šantla
- Jože Šlibar - avtor številnih prispevkov o sadnjarstvu in vinogradništvu
- Janez Vajkard Valvazor
Iz Krškega pa izvirajo tudi:
- Oton Aumann - zbiratelj starin
- Poldka Bavdek - propagatorka ženske domače obrti
- Vlado Benko - strokovni pisatelj in sociolog
- Dušan Cotič - strokovni pisatelj, pravnik-kriminalist
- Alfonz Gspan - pesnik in literarni zgodovinar
- Jaro Hilbert - slikar in grafik
- Vera Albreht Kessler - pisateljica
- Matilda Klemenčič - pesnica
- Otmar Mihalek - strokovni publicist
- Alfoz Pirc - strokovni publicist in kmetijski inženir
- Nikolaj Polak - publicist
- Anton Podgornik - metalurg
- Saša Sedlar - arhitekt
- Elvira Dolinar Sitting - pripovednica in publicistka
- Milan Škerlavaj - narodni borec in ustanovitelj ilegalnih tiskarn
- Zvonko Šušteršič - zdravnik
- Ladislav Vavpetič - strokovnjak za upravno pravo
- Albin Žabkar - matematik in pisec matematičnih učbenikov
Cerkve
V starem delu mesta stoji 5 cerkva:
- cerkev Svetega Duha (danes galerija)
- cerkev svetega Janeza Evangelista - župnijska
- cerkev svetega Križa (danes Dvorana v parku) - nekdanja pokopališka
- cerkev Marije Brezmadežne - samostanska
- cerkev svete Rozalije
Na levem (štajerskem) bregu Save stojita dve:
- cerkev svetega Mihaela - v Stari vasi (nekdaj saostojna vas)
- cerkev svetega Ruperta - župnijska, na Vidmu (nekdaj samostojna vas)
Viri