Mladoslovenci
Mladoslovenci so politična smer ter tabor v šestdesetih ter na začetku sedemdesetih let 19. stoletja
Proti Bleiweisu odločno nastopi Fran Levstik, ki je leta 1863 urejal časopis Naprej. Pri tem so ga podprli predvsem Slovenci zunaj Kranjske. Vrhunec delovanja je struja dosegla z organiziranjem slovenskih taborov v letih 1868–1871, kjer so bile do takrat najbolj množično podprte zahteve po slovenskem uradovanju in slovenskem učnem jeziku v osnovnih ter srednjih šolah, po enakopravnosti slovenskega jezika v vseh deželah, v katerih so prebivali Slovenci, najbolj pa je izstopala ideja, ki se je imenovala Zedinjena Slovenija. Mladoslovenci so s tabori postali prvaki prvega vseslovenskega gibanja s političnimi zahtevami. Vsrkavali in sprejemali so liberalne ideje svojega časa v svetovnem oziru, vendar pa so zavračali liberalne vlade, liberalno februarsko ustavo ter politično organizirani liberalizem v takratni Avstriji.
Kot nasprotje Bleiweisovim Novicam so ustanovili politični časnik Slovenski narod, ki je začel izhajati leta 1868 v Mariboru in katerega prvi urednik je bil do leta 1871 Anton Tomšič, nasledil pa ga je Josip Jurčič. Večino ustanoviteljev so predstavljali slovenski nacionalisti s Štajerske, v glasilu pa so predvsem kritizirali dozdevni oportunizem staroslovencev ob glasovanju za decembrsko ustavo na Dunaju leta 1867 ter premajhno politično odločnost, v nadaljnjem ustavnem življenju države, ko so imeli staroslovenci še vedno večino državnozborskih poslancev, pa njihovo domnevno premajhno angažiranost za realiziranje ideje Zedinjene Slovenije. Časopis je tudi ostro kritiziral nemškutarje (Slovence, ki so podpirali ustavoverni tabor); tj. nemške liberalce, ki jih je imel za odpadnike slovenstva.
Zgodovinsko ozadje
[uredi | uredi kodo]Gibanje je bilo ustanovljeno v zgodnjih šestdesetih letih 19. stoletja, ko je skupina mladih slovenskih radikalcev pod vodstvom pisatelja in aktivista Frana Levstika izpodbijala vpliv konservativnega vodstva Slovenskega narodnega gibanja, ki ga je vodil tako imenovani triumvirat Janeza Bleiweisa, Lovra Tomana in Etbina Henrika Coste. Levstik in njegovi vrstniki so zavrnili pragmatično taktiko konservativnega glavnega toka slovenskih nacionalistov in zahtevali odločnejše politične ukrepe, ki bi vključevali neposredno soočenje z avstrijskimi oblastmi v obliki množičnih mobilizacij slovenskega kmetstva. Levstikove zahteve so podpirali večinoma Slovenci iz Štajerske in Avstrijskega Primorja, medtem ko so Slovenci iz Kranjske in Koroške ostali večinoma na strani svojega konservativnega vodstva. Do sredine šestdesetih let 19. stoletja sta se znotraj Slovenskega narodnega gibanja pojavili dve ločeni frakciji: liberalni in radikalni Mladoslovenci ter nacionalno konservativni Staroslovenci. Skupini sta tesno sodelovali do leta 1872, nato pa sta se razšli. Leta 1876 so skovali krhko taktično zavezništvo proti avstrijskemu centralizmu in nemškemu nacionalizmu ter se združili v podporo koalicijski vladi Eduarda Taaffeja.
Vzpon in padec
[uredi | uredi kodo]Pomen mladoslovencev je narasel po letu 1867, ko so ostro kritizirali nedosledno politiko slovenskega konservativnega vodstva, zlasti njihovo podporo avstro-ogrskemu kompromisu v avstrijskem parlamentu. Mladoslovenci so kot odgovor na to, kar so imeli za neučinkovito "kabinetsko politiko", organizirali množične ljudske shode v podporo programu Zedinjene Slovenije, po vzoru ogromnih srečanj Daniela O'Connella. Ti shodi, ki so potekali med letoma 1868 in 1871, so se izkazali za zelo uspešne za množično mobilizacijo kmetov za slovensko nacionalno stvar, čeprav niso imeli nobenega vpliva na avstrijsko politiko do slovenskega narodnega vprašanja.
Mladoslovenci so si prizadevali znebiti se vpliva rimskokatoliške cerkve. Čeprav so podpirali laicistično in sekularistično stališče, so se poskušali izogniti neposrednemu soočenju s katolištvom; tudi več liberalnih katoliških duhovnikov, kot je pesnik Simon Gregorčič, je bilo naklonjenih mladoslovenskemu gibanju.
Po obdobju ostrega političnega boja med mlado- in staroslovenci v zgodnjih sedemdesetih letih 19. stoletja je bil leta 1876 dosežen kompromis med njima. Vendar sta obe frakciji ohranili svojo politično infrastrukturo, vključno z lastnimi mediji. Mladoslovenci so izdajali časopis Slovenski narod, ustanovljen v Mariboru leta 1868, in nadzorovali uredniško politiko kulturne revije Ljubljanski zvon.
Po osemdesetih letih 19. stoletja, s smrtjo Frana Levstika in Josipa Jurčiča, je mladoslovensko gibanje počasi upadalo. Njegovo zapuščino pa so prevzele mlajše generacije slovenskih liberalcev, ki so po dokončnem prelomu Slovenskega narodnega gibanja konec osemdesetih let 19. stoletja ustanovile Slovensko narodno napredno stranko.
Radikalci proti elastikam
[uredi | uredi kodo]Na kranjskih deželnih volitvah leta 1883 so slovenski nacionalisti prepričljivo zmagali nad večinoma nemško govorečimi avstrijskimi centralisti. Po tej zmagi so se ideološke razlike znotraj slovenskega narodnega gibanja ponovno povečale. Začelo se je kot diferenciacija med zmerno mladoslovensko frakcijo, ki sta jo zastopala Fran Šuklje in Janko Kersnik, in njunimi radikalno liberalnonacionalističnimi nasprotniki, ki sta jih vodila Ivan Hribar in Ivan Tavčar. Zmerneži so postali znani pod slabšalnim imenom "elastiki".
Spor med obema frakcijama je dosegel vrhunec med letoma 1886 in 1887, ko je mladoslovenski časopis Slovenski narod, ki so ga nadzorovali radikalci, začel objavljati vrsto člankov z izrazito panslovansko in protikatoliško vsebino, ki jih je napisal kontroverzni proruski nacionalistični publicist Davorin Hostnik. Radikalen preobrat v uredniški politiki liberalnega tiska je v nekaterih katoliških krogih izzval ostre reakcije in je bil eden od elementov, ki so prispevali k vzponu kulturnega boja na slovenskih deželah sredi osemdesetih let 19. stoletja.
"Delitev umov" in vzpon množične politike
[uredi | uredi kodo]Sredi osemdesetih let 19. stoletja je več vplivnih rimskokatoliških skupin, zbranih okoli ljubljanskega škofa Jakoba Missie (kasneje goriškega nadškofa) in teologa Antona Mahniča, sprožilo napad na modernizem na Slovenskem. Mahničev krog je pozival k "delitvi umov" ali ''ločitvi duhov''), torej k jasni politični in ideološki diferenciaciji med katoličani in sekularisti. Posledično se je slovenska politična scena v veliki meri preoblikovala vzdolž ločnice med klerikalizmom in antiklerikalizmom. Novi Slovenci s svojo mešanico agnosticizma in liberalnega katolicizma niso ustrezali tej novi diferenciaciji in so jih nadomestili bolj radikalni progresivni nacionalisti (znani tudi kot liberalci).
Poleg tega je stari model politike, ki je temeljil na majhnih elitah, postopoma nadomeščala nastajajoča množična politika, za katero sta bila na eni strani značilna krščanski socializem Janeza Evangelista Kreka, na drugi pa radikaliziran liberalni nacionalizem Ivana Hribarja in Ivana Tavčarja. Sredi devetdesetih let 19. stoletja so se na sceni pojavili tudi marksisti, zbrani v Jugoslovanski socialdemokratski stranki.
V tej spremenjeni konfiguraciji so mladoslovenci do devetdesetih let 19. stoletja izginili s političnega prizorišča. Radikalna frakcija Mladoslovencev je tvorila jedro nove Narodno napredne stranke, medtem ko so nekateri zmerni namesto tega izbrali Slovensko ljudsko stranko.
Osebnosti
[uredi | uredi kodo]Pomembni mladoslovenski voditelji in aktivisti so bili: