Staroslovenci
Staroslovenci so bili politična smer in tabor v slovenskem političnem in kulturnem razvoju v šestdesetih in sedemdestih letih 19. stoletja in so nasprotna skupina mladoslovencem. Zgled za poimenovanje so vzeli iz češkega političnega življenja (staročehi in mladočehi). Ta delitev se je začela v šestdesetih letih 19. stoletja ter postala očitna ob vprašanju časopisja po letu 1865. Znano ime te dobe je Janez Bleiweis, ki je leta 1843 ustanovil časopis Kmetijske in rokodelske novice. Nasprotja med staroslovenci in mladoslovenci se kažejo predvsem iz liberalne in svobodomiselne usmeritve mladoslovencev ter naraščajočega nasprotovanja temu veljaku ter t. i. prvakom. Bleiweis je užival velik ugled na začetku ustavne dobe (1861), ta pa je začel upadati, ko so se porodila številna kulturna ter druga vprašanja: kje bo ljubljanska čitalnica, ali naj izhaja politični časopis stranke v slovenščini ali nemščini, ali je dovoljena kritika o politiki Slovencev v državnem zboru, ali naj se prvo mesto nameni Francetu Prešernu ali Jovanu Koseskemu idr. V teh napadih so ves čas poudarjali, da ne sme nihče misliti drugače kakor Bleiweis in da o vsem odloča sam. Lep primer tega je pesem Josipa Stritarja Dunajski soneti, v kateri pesnik zbadljivo zapiše, da sega Bleiweisova oblast od Drave do Soče in da ga Slovenija "moli enoglasno".
Izvor
[uredi | uredi kodo]V šestdesetih letih 19. stoletja se je slovensko narodno gibanje, ki je imelo široko politično platformo, ki je temeljila na nacionalni emancipaciji Slovencev v Avstrijskem Cesarstvu in priznavanju jezikovnih pravic Slovenščine, razdelilo na različne frakcije. Razlike so bile tako ideološke kot taktične.
Po začetku ustavnega obdobja v Avstrijskem Cesarstvu so se slovenski nacionalisti zbrali okoli zmerno konservativnega in liberalnega katoliškega urednika časopisa Kmetijske in rokodelske novice, Janeza Bleiweisa. Bleiweis in njegovi zavezniki so vodili politiko taktičnih zavezništev z različnimi močnimi skupinami v Avstrijskem Cesarstvu, kot so Rimskokatoliška cerkev, češki federalisti Františka Palackého in majhen del kranjskega regionalističnega zemljiškega plemstva. Od sredine šestdesetih let 19. stoletja naprej je skupina mladih nacionalističnih aktivistov in intelektualcev, zbranih okoli Frana Levstika in Josipa Stritarja, izpodbijala to pragmatično politiko in zahtevala bolj radikalen pristop, ki bi v celoti sprejel liberalne ideje. Po desetletju trenj med obema frakcijama je do preloma prišlo leta 1872, ko so mladoslovenci ustanovili svojo politično organizacijo. Posledično je skupina, ki je ostala zvesta staremu vodstvu in tradicionalni politiki, postala znana kot staroslovenci.
V nasprotju z mladoslovenci, ki so bili kritični do katoliške hierarhije, so staroslovenci na avstroslovanskem ozadju spodbujali tradicionalne vrednote, kot so družina, vera in zvestoba habsburški dinastiji. Njihov moto je bil »Vse za vero, dom in cesarja!«
Propad
[uredi | uredi kodo]Do leta 1876 sta obe frakciji sklenili taktično zavezništvo proti avstrijskemu centralizmu in nemškemu nacionalizmu ter obe podpirali Taaffejevo vlado. To taktično zavezništvo med konservativci in liberalci, ki je vključevalo tudi precejšnjo skupino radikalcev, je bilo znano kot "slogaštvo". Sredi osemdesetih let 19. stoletja je bilo slogaštvo deležno ostrih kritik nove generacije katoliških aktivistov, ki jo je vodil teolog Anton Mahnič, in jo je podpiral del rimskokatoliške cerkve (zlasti kardinal Jakob Missia). Stari Slovenci so nasprotovali temu novemu trendu političnega katolicizma, ki je bil sposoben mobilizirati kmečke množice, in so še naprej podpirali bolj tradicionalno razumevanje politike.
S smrtjo večine staroslovenskih voditeljev v osemdesetih letih 19. stoletja je slovensko konservativno politično gibanje nadomestila nova vrsta političnega konservativizma, ki je sprva temeljil na tradicionalističnem političnem katolicizmu, kasneje pa na krščanskosocialnih in krščanskosocialističnih idejah. Ustanovitev Katoliške narodne stranke leta 1892 je pomenila konec politike "Slovencev", ki je temeljila na zavezništvu med staroslovenci in mladoslovenci. Namesto tega sta se pojavili dve nasprotujoči si politični gibanji, "klerikalci" in "liberalci". Mnogi preživeli staroslovenski voditelji, kot je Luka Svetec, so se raje pridružili narodnim liberalcem.
Osebnosti
[uredi | uredi kodo]Najpomembnejši predstavniki staroslovenske politične struje so bili: